Zapisal izmisljeni | 19.06.2011 - 22:41 - Kategorije: Glasba, Potovanja

Mineva leto dni odkar smo šli boysi na Sonisphere festival, v Milovice na Češkem, pa zaradi kontinuete pisanja o Svetovnem prvenstvu v nogometu, nisem o tem napisal ni slova, kot bi rekel, you know who.

Skratka, 6 tipov se nas je zbasalo v sposojeni avtodom in po skoraj 24-urnem popotovanju s takšnimi in drugačnimi postanki, smo se le znašli v glavnem mestu Češke, kjer je bil nato večer v stilu filma Hangover.

sonisphere

A pustimo to ob stani, naslednji dan smo si najprej privoščili DevilDriver, ki so me z nastopom nekoliko razočarali, a nič presenetljivega saj mi tudi njihova glasba ni nikoli preveč navdušila, za razliko od Dezovega prejšnega banda Coal Chamber, katerega prvi album sem preposlušal neštetokrat, kot radi rečemo.

 Hitro smo se preselili do manjšega odra, kjer so že nažigali všečni danski rockerji Volbeat, nad katerimi se je že od njihovih začetkov, navduševal eden od prijateljev, medtem ko sem jaz veliko bolj na strani precej podobnih New bomb turks.

Časa za počitek, po prekrokani noči, ni bilo, na glavnem odru so se že pojavili legendarni Anthraxi, s svojim najboljšim pevcem Belladonno, ki se je spet vrnil v band, v začetku leta 2010 in posledica tega je, za moj okus, najbolj dinamičen, celo najboljši nastop festivala, a rana ura oz. dan sta nekoliko pokvarila vtis.

Nekaj piv se je že nabralo in na manjšem odru smo, trije najvztrajnejši odgledali Fear Factory, še en band, ki me je palil v mladosti, še enkrat več pa se je izkazal Burton C. Bell, ki je svoj delež dobil že v GZR objavi.

Drugi izmed svete četverice, Anthrax, Megadeth, Slayer, Metallica, so bili Megadethi z Mustainom v beli srajčki, ki jim je vse skupaj, podobno kot Anthraxom, kvaril dan, a večinski delež odigranih pesmi z, meni njihovega najljubšega/najkvalitetnejšega albuma Rust in peace je zadovoljil okuse, tako da sem/smo ljubljanski koncert, nekaj dni kasneje lahko kar preskoččili, čeprav se zavedam razlik festivalskih nastopov in klubskih, kakršen je bil v Kino Šiška.

Severnoirski Therapy?, ki so me pred leti navdušili v Orto baru v Ljubljani, ko se je vse majalo pod nogami od vibracij in tokratni nastop ni bil niti približno tako kakovosten, predvsem zaradi že omenjene razlike festival – klub v korist klubov in to je bil primeren trenutek za prvi predah.

Ta predah se je zavlekel še skozi celoten nastop grungerjev Alice in chains, ki so razočarali prijatelje, saj se jim nekako niso vklapali v kalup metal-festivala, sam pa sem se, ležeč na travi, prepustil nekoliko počasnejši glasbi skupine, ki sem jo v določenem obdobju, dobesedno oboževal. Pokojnega Layne Staleya je nemogoče nadomestiti, a novi pevec William DuWall se je močno trudil, to je treba priznati.

Ob Stone Sour smo si privoščili najbolj puste kitajske rezance, kar jih je svet videl, in če je bila že hrana slaba, je bila vsaj glasba dobra. Stone sour so zelo korektno oddelali svoj nastop, vendar pa ta band niti približno ne dosega kvalitete bratskega Slipknot, o katerih pa sem nekaj zapisal že v preteklosti; tukaj.

Spočiti in s hrano podprti smo pričakali nastop še tretje svete skupine. Slayer so bili, pričakovano, na vrhunskem nivoju, a preveč gledališko/šminkerska publika je vse skupaj skazila in naše navdušenje z novim lasuljami na glavah in pivom v roki, je počasi kar zvodenelo, če smem tako zapisati. Ne glede na to, smo ob klavcih, kjer je izstopal Kerry King, odet v ogromne verige, resnično uživali in tu je povezava na dneve, ko smo sploh sklenili iti na festival. Slayer, v Ljubljani, pred leti, ‘92 če se ne motim, z Machine Head kot predskupino, ostaja eden mojih boljših koncertov.

Vrhunec na malem odru je bil nastop Rise Against, katere je favoriziral spet drugi, nekoliko bolj punky usmerjen prijatelj, in kar dopadli so se mi, vendar tudi leto kasneje še nimam nobenega njihovega izdelka, kar potrjuje mišljenje nekaterih, da sem lenuh.

Vrhunec večera naj bi bil nastop Metallice, dejanskih metalskih bogov, ki sem jih tudi sam vedno uvrščal na vrh svoje metalske lestvice, a leta so naredila svoje in imel sem občutek, da so daleč od stare forme, vsaj tistega nastopa, ‘96 v Ljubljani, če se ne motim, na bežigrajskem stadionu ko se mi je uresničila ena od največjih želja, videti jih v živo. Na žalost sem eden tistih, ki je prepričan da po smrti basista Cliffa Burtona in izdaje albuma … and justice for all niso bili nikoli več tisto kar prej, pravi vladarji metala, eden od dokazov tega pa je v tej povezavi.

Še prek koncem nastopa glavnega banda, smo se utrujeni in premraženi vrnili do avtodoma, kjer smo imeli še eden izmed mnogih showov, o katerih tako radi govorimo in obujamo spomine na Češko, Prago, Milovice, Sonisphere…

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 19.06.2011 ob 22:41 in je shranjen pod Glasba, Potovanja. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

3 komentarjev

  1. 20.06.2011 @ 00:53

    Uf, to pa ti je koncert/festival. Ti kar zavidam…

    Zapisal cosmopapi
  2. 20.06.2011 @ 02:16

    metal raj, bi rekel, ja, čeprav, po pravici povedano, je bilo vsega preveč, ne moreš absorbirat toliko kot je bilo preigranega …..

    Zapisal izmisljeni
  3. 14.12.2011 @ 23:29

    [...] ko smo si lani ogledali metalsko, sveto četvorko, je za nekoliko okrnejno moštvo, v torek 13.12.11, na vrsto prišla še [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !