Zapisal izmisljeni | 11.06.2011 - 00:18 - Kategorije: Film

Film, o katerem sem bral hvalospeve še predno je prispel v Slovenijo, na Liffe festival, sem z-download-al, vendar kot že mnogokrat prej potem kar nekako pozabil nanj oz. prestavljal trenutek ogleda.

Gomorra

gomorra

Pa bi pustil ob strani vse kontroverznosti povezane s samim delom, predvsem reakcijo mafijskih krogov in izgnanstvo pisca knjige Roberta Saviana,  po kateri je tudi nastal film, ki nas zelo nazorno popelje v slikovito mafijsko življenje Neaplja.

Mesto, o katerem smo že slišali marsikatero zgodbico in ki se je pred časom dejansko utapljalo v smeteh, ko so stavkali smetariji, katere naj bi jih bojda vodili neapeljski mafijski bossi, kar smo v filmskem svetu, vendar v ZDA, videli že v legendarnih Sopranovih, ima v tem delu svojo vlogo.

Roberto in Franco sta poslovneža, ki v filmski zgodbi skrbita za odlaganje nevarnih, strupenih, in prepovedanih odpadkov, pri tem sklepata kupčije, podkupujeta in mešetarita, vse za dosego cilja, kar se mlajšemu počasi prične gnustiti, vendar on še ni tako globoko v biznisu, da ne bi mogel kar odkorakati stran, čeprav močno dvomim, da je to v resničnem svetu možno. Ko si notri, ni poti nazaj, kar dodobra občuti Don Cira, old school type mafijca, bi rekli, ki deluje na svojem okolišu, beri pobira varščino za mafijskevbosse, medtem pa se tem, mlajša generacija, željna hitrega uspeha, postavi po robu in v takšnem stanju, mafijski vojni, ni pametno prositi za izhod iz pekla, v katerem si prej dokaj lagodno živel in ga povzročal drugim. Lagodja in pekla drugim pa želita sva samotna jezdeca z naslovnice, Marco in Ciro, nabrita bedaka, ki ne opazita ničesar drugega kot svojih poteb in njun propad na roparskih pohodih po tujem teritoriju je neizbežen. Temu se ne more izogniti niti krojač Pasquale, ki že leta dela za šefa, kateri je pod okriljem mafije in ko si krojač drzne prestopiti k kitajcem in zaslužiti še nekaj postrani, pride do tistega že omenjenega neizbežnega oz. neizogibnega. Kup neapeljskih usod se torej preplete pod okriljem lokalne mafije, ki je prisotna v vseh sferah življenja, in Gomorra nam zelo realistično predstavi mafijsko novačenja otrok kot je 13-letni Toto, katere nato porabijo za kurirje, obveščevalce, celo voznike kamionov in ki sčasoma lahko napredujejo po lestvici, do bojevnikov kot je njegov prijatelj iz otroštva, s katerim se izljubita in gresta vsak svojo mafijsko pot. Tu ni prostora za čustva in ko padejo prve žrtve, nas to ne preseneti, saj smo podobna dela že videvali.

A Gomorra je le nekoliko drugačna, posneta bolj realistično, z ostrimi rezi določenih kadrov, z igralci kot bi jih dejansko pobirali po neapeljskih ulicah, kar daje filmu nek unikaten okus. Okus po dokumentarnem, bi si upal reči, pa čeprav nam je jasno, da to ni. Neapelj je verjetno še hujši, okrutnejši, tako kot mafijske združbe, ki ga obvladujejo v praktično vseh sferah življenja in podobno kot, v meni najboljšem tovrstnem filmu Cidade de Deus, je tudi tu nekakšen insajderski pogled na to mafijsko sceno, pa čeprav naj bi še vedno veljala Cosa nostra oz. naša stvar, se je našel/upal nekdo, da nam je, širši javnosti, vse skupaj tudi prikazal/razkril, pa čeprav je vse skupaj že kar nekaj časa javna tajnost. Kriminal, politika, gradbeništvo, moda, trgovina s tem in onim, vse skupaj, z roko v roki.

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 11.06.2011 ob 00:18 in je shranjen pod Film. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !