Zapisal izmisljeni | 1.06.2011 - 23:23 - Kategorije: sezona 2010-11

Evo nas na koncu te rubrike, Champions league 2010/11, v kateri smo se nagledali izvrstnih tekem, preko katerih sta se prebili, po večinskem mnenju, najboljši ekipi tega tekmovanja in tudi verjetno najboljši ekipi na svetu, čeprav je to že kar nekoliko stvar okusa in privrženosti.

cl

In če že omenjam večino je bila ta spet na strani Barcelone, precej podobno pa je bilo tudi z vsemi stavnicami, ki so dajale veliko manj denarja/zaslužka na zmago Barcelone. Razumljivo, saj bi, v kolikor bi vsi na igrišču odigrali maksimalno, tudi po mojem mnenju zanesljivo zmagala Barcelona, vendar pa je nogomet veliko bolj kompleksna stvar.

Sobotno, 56. finale najboljših evropskih moštev, se je že šestič igralo na Wembley stadionu, prvič na novem/obnovljenem, stari pa je bil predtem, zadnjič gostitelj 1992, ko je Barcelona z 1-0 premagala italijansko Sampdorijo, kar je bil njihov prvi naslov najboljšega v Evropi. Manchester United je na drugi stranisvoj prvi naslov najboljšega v Evropi osvojil že 1968, prav tako na starem Wembleyu, ko je s kar 4-1 odpravil portugalsko Benfico.

No, pa da se vrnem malo v trenutke pred sam pričetek obračuna Manchester Uniteda in Barcelone, ko sem se hrabril z dejstvi, da se igra samo eno srečanje v katerem je, kot pravijo prav vse mogoče, en kiks, en strel, malenkost, ki lahko odloči tekmo, domači stadion oz. angleška tla podprta z domačimi/angleškimi navijači, tempiranje forme Manchester Uniteda, ki je v zadnjih mesecih igral najbolje v sezoni, pregovorno značilna fizična moč in agresivnost angleške ekipe, ki bi morala težiti k duel igri, kontaktu, presingu in prestrezanjem nevarnih nasprotnikovih podaj, ne pa k nadigravanju in kompliciranju. Psihična stabilnost je bila prav tako ena od vrlin/prednosti rdečih, ki so kljub slabšim partijam uspeli priti na prag ene najuspešnejših sezon, pri čemer so dosegli kar nekaj last-minute zmag, najbolj očiten primer pa je, ko so v 31. kolu angleškega prvenstva zaostajali proti West Hamu in ko je izgledalo, da bo konkurent za naslov, Arsenal prevzel vodstvo na lestvici, vendar so uspeli izvesti preobrat in še odločneje kreniti proti rekordnem naslovu državnega prvaka.  Tudi za sodnike sem menil, da bodo na strani domače ekipe, nekoliko zaradi pritiska večinske publike, nekoliko pa zaradi že znanih pritiskov iz preteklosti, ki jih je tako uspešno vršil Mourinho ob srečanju Reala in Barcelone, predvsem pa zaradi čedalje očitnejše priviligiranosti katalonskega moštva in prepričan sem bil, da ne bo penala proti angleški ekipi oz. njihove izključitve. Tudi prekinitve in skok igra so bili ena od očitnejših prednosti angleške ekipe, ki ima nekaj izjemnih igralcev za takšne situacije, medtem ko je nasprotno moštvo zelo nizko. Hitri angleški napadi prek bokov so bili prav tako eno od močnejših morebitnih orožij, saj so predložki s teh vselej nevarni, predvsem tisti visoki, prav tako pa prekrški na bokih prinašajo tiste željene prekinitve in centeršute kot radi rečemo. Wayne Rooney je bil še eden od adutov, saj naj bi precej slabo sezono, v kateri je ob koncu sicer dvignil formo, želel zaključiti na najboljši možni način in njegova podivjanost oz. fanatična želja sta tisto kar je njegova ekipa potrebovala, tako kot v vrhuncu angleškega prvenstva, med 21. in že omenjenim 31. kolom, ko je uspel doseči osem golov in štiri asistence, ob tem pa je bil zelo dober tudi na obeh zadnjih gostovanjih v Ligi prvakov, na Stamford bridgu proti Chelseju in v Gelsenkirchenu proti Schalke 04.

Vendar pa sem se zavedal, da bo na drugi strani Barcelona, ki s svojim stilom, tika-taka, kot mu pravijo, lahko v podrejen položaj spravi prav vsakega nogometnega nasprotnika in prepričan sem, da je ni ekipe na svetu, ki se z njimi lahko spusti v odprt dvoboj, prsa v prsa. V zadnjih treh sezonah je edino Mourinho s svojim pojmovanjem nogometa, vse za rezultat, lahko zaustavljal oz. limitiral genialce katalonskega moštva, lani z Interom, letos pa z Realom v pokalnem tekmovanju, medtem ko je bilo o polfinalnima obračunoma elitne Lige prvakov že dovolj napisanega. Njihov največji adut je bil tudi pred tem srečanjem Nogomet oz. ta kombinatorika, tika-taka, ko se vse odigra na prvo, kjer ekipa s toliko lahkote zadrži žogo v svoji posesti in muči nasprotnika do onemoglosti, hkrati pa hranijo svoje moči za takojšnji presing ob izgubi posesti žoge. S tem fantastičnim nogometom oz. poigravanjem pa predvsem raztezajo nasprotna moštva, ki imajo s kompaktnejšim pristopom celo nekaj možnosti za uspeh, a ko jih Barcelona razvleče po celem terenu in ko nasprotnikovi igralci že brezglavo tekajo in lovijo žogo, ko se porazgubi formacija, udarijo skozi eno od mnogih lukenj, zaradi česar izgleda njihova igra zelo preprosta. Pri tem je treba omeniti, da ne obstaja na svetu obrambni/bočni igralec, ki bi se bolje in aktivneje vključeval v ofanzivne akcije, kot to počne barcelonin Dani Alves, čeprav sam preferiram Maicona. To preklapanje bočnih in krilnih igralcev Barcelona uporablja čimbolj pogosto in pričakoval sem manchestrove težave prav na bočnih položajih, seveda pa ne moremo tudi mimo individualne kvalitete genialcev kot so Iniesta, Xavi, Messi in ostali. Samo pomislimo, okostje te barcelonine ekipe so evropski in svetovni prvaki, katerim so dodani Dani Alves, Messi in ostali, kar pomeni, da gre zagotovo za najmočnejše nogometno moštvo na svetu, vključno z reprezentančnim nogometom. In vsi jih vidijo kot izjemno ofenzivno moštvo, s čemer se strinjam, a naravnost fascinira me njihovo defenzivno delovanje oz. branjenje, tisti že omenjeni presing, ko nasprotnik ne uspe povezati dveh-treh podaj zaradi takojšnjega pritiska od Messija navzdol proti obrambi. In če sem kot plus pri Manchestru omenjal psihično stabilnost, kaj zapisati za igralce, ki so v zadnjih letih osvojili praktično vse; Evropsko in Svetovno prvenstvo, zadnja tri prvenstva Španije, Ligo prvakov, ter za njih že manjvredna pokalna tekmovanja in Super-pokale. Enostavno so že navajeni zmagovati in ta navada je velikokrat odločilna v tistih najpomembnejših tekmah, ko se nasprotnik ustraši morebitnega uspeha oz. ponujene priložnosti, kot pravimo. Bolj je pomembna tekma, boljši so takšni/navajeni igralci. Seveda sem za konec pustil smetano, kot bi lahko poimenovali genialnega argentinca Lionela Messija, ki ga že precej navdušencev uvršča v rang legendarnega Maradone, torej najboljšega vseh časov. Nekoliko prekmalu je še, se zdi, čeprav vse skupaj verjetno ni daleč od resnice, le reprezentančnih uspehov še nima, za razliko od španskih soigralcev. Za Messija ni obrambe, ki bi ga lahko zadržala, razen če se celotno nasprotno moštvo podi za njim, vendar pa bi v takšnih primerih ostali/soigralci naredili svoje.

Zaradi vulkanske aktivnosti na Islandiji, so pri španskem prvaku, na hitro, sklenili odpotovati/odleteti v London predčasno in se izognili morebitnem dolgem in napornem potovanju z avtobusi, kar se je pripetilo pred letom dni, ko je bil po takšni avanturi usoden italijanski Inter iz zgornje povezave.

Pred tem obračunom sta se ekipi pomerili štirikrat, po dvakrat v skupinskih fazah Lige prvakov, 1994/95 in 1998/99, v polufinalu sezone 2007/08 je bil Manchester United uspešnejši, v tistem rimskem finalu 2009 pa je bila boljša Barcelona. Ta je v letošnji sezoni tega tekmovanja dosegla največ golov, 27, medtem ko je Manchester United prejel najmanj teh, samo štiri, oba kluba pa sta dominirala v posesti žoge, Brcelona z 62% in Manchester z 58%.

BARCELONA je srečanje pričela v prepoznavni formaciji 4-3-3; Valdez – Alves (Puyol 88), Mascherano, Pique, Abidal – Xavi, Busquets, Iniesta – Pedro (Afellay 90), Messi, Villa (Keita 86)

MANCHESTER UNITED je srečanje pričel v tradicionalni formaciji 4-2-2; Van der Sar – Fabio (Nani 69), Ferdinand, Vidić, Evra – Valencia, Carrick (Scholes 77), Giggs, Park – Rooney, Hernandez

Tekma se je pričela po mojih željah in Manchester United je bil kot v tistem rimskem finalu 2009, v uvodu tekme bolj aktiven in konkreten, njihova formacija je bila še čvrsta in kompaktna, presing dosti visok in kazalo je precej dobro. A ko se je Barcelona po dobrih desetih minutah osvobodila pritiska, je na vrsto prišla že omenjena tika-taka. Žoga je šla od noge do noge, na prvo, raztezal se je Manchester United in izgubljala se je formacija, njihovi igralci pa so vse bolj brezglavo lovili nasprotnika, beri žogo. Barcelona je dobesedno skrila žogo, kar ni tako lahko v modernem nogometu, kjer je ogromno tekanja, prevzemanja, dupliranja in podobnega, vendar vrhunskem moštvu kot je Manchester United se je zgodilo prav to. Nemočen pred nogometnim plesom rivala je iskal žogo in način kako do lastnih ofenzivnih akcij, ki so si jih zamislili pred srečanjem, a Barcelona je bila že v nekem svojem svetu. Sir Alex Ferguson, je po mojem skromnem mišljenju, ponovil napake izpred dveh let, ko je prav tako kot tokrat, podlegel sentimentalnosti in sestavil ekipo, ki je lahko odlična proti nemškem Schalke 04 in podobnim, brez podcenjevanja, vendar Barcelona je neka druga dimenzija, z njimi se ne moreš/smeš spustiti v tisti odprti dvoboj, prsa v prsa, kot sem ga poimenoval že v uvodu, a škotski strokovnjak na klopi Manchester Uniteda je storil prav to. Verjetno se je želel izogniti mourinhovi usodi, ki je bil po porazu/izločitvi v polfinalu že kritiziran in zaničevan zaradi taktike in pristopa, ki pa sploh ni bil napačen, v kolikor želite rezultat, zmago nad Barcelono, pa te sodniške odločitve ne uničijo. Tokrat ni bilo dvomov, kdo je gospodar na igrišču, kdo je boljši, navsezadnje kdo bo zmagal. Tika-taka je pelo, pri čemer pa ni šlo za tiste podaje nazaj, ki jih radi uporabimo kot argument, vsi nasprotniki Barcelone. Ne, tokrat je šlo vse naprej, po gol več od nasprotnika in ta je prišel v 28. minuti srečanja, ko je Xavi s finto telesa oz. spremembo ritma in smeri iz igre vrgel kompletno angleško obrambo, pri tem pa asistiral Pedru, ki je z natančno odmerjenim strelom, nekoliko z desne, Barcelono povedel v vodstvo z 1-0. Žarek upanja, če smem, se je pojavil v 36. minuti, ko je Manchester United osvojil žogo ob izvajanju nasprotnikovega auta in v hitrem napadu, kjer je Giggs po sumljivem položaju, uspel podati do Rooneya, ta pa zadeti za 1-1 in vsem pristašem angleškega moštva vrniti rdečico v lica. Prvi polčas je šel počasi k koncu in spet smo lahko pričeli premlevati zakaj sta se oba strokovnjaka odločila za strategiji in predvsem igralce, kot sta se. V mnogih primerih previdni Manchester, ki rad igra s samo enim napadalecm in formacijo 4-5-1 je zaigral v ofenzivnejši 4-4-2 torej z dvema napadalcema, kjer pa ni bilo mesta za bolgara Berbatova, ki se mu ni uspelo prebiti niti na rezervno klop, pa čeprav je bil v tej sezoni najboljši strelec angleške lige, iz česar sem sklepal, da je konec ljubezni oz. da kmalu sledi njegova prodaja. Mladi mehiški napadalec Hernandez, ki se je zelo izkazal v tej/debitantski sezoni, predvsem kot joker, je bil na tekmi neviden, veteran Giggs je po še vedno zelo aktualni seksualni aferi z bivško valižansko misico presenetljivo zaigral v prvem moštvu, čeprav naj zadnje dneve ne bi treniral redno, Valencija je dobil prednost pred Nanijem, zame najboljšem igralcem ekipe te sezone itd. Barcelona je imela v zadnji, torej branilski liniji, zveznega igralca Mascherana, na rezervni klopi je bil kapetan Puyol, ki verjetno še ni saniral poškodbe, na levem boku pa je po operaciji tumorja na jetrih, rekordno hitro okreval francoz Abidal in se izboril za finalni nastop.

Drugi polčas se je nadaljeval tako kot se je prvi končal, ko sta zapretila Pedro in Messi, le da je tokrat letelo z vseh strani. Barcelona je stisnila Manchester United pred kazenski prostor in nizala priložnosti, kot bokser z udarci išče prostor in odpira pot za knock-out in ta je prišel že v 54. minuti, ko je uradno najboljši nogometaš sveta Lionel Messi dobil žogo, nasprotnikovi igralci pa zaradi strahu ali prevelikega spoštovanja niso krenili v blok oz. so mu pustili preveč prostora in mali argentinec je to kaznoval z natančnim strelom oz. golom za 2-1.  Nisem mogel verjeti tej pasivnosti angleškega moštva, za katere pa ni bilo več poti nazaj. Morala je padla in jasno je postalo, da na kakšno last-minute presenečenje, kot jih znajo pogostokrat prirediti, ne gre računati. To je bil začetek konca oz. začetek norega plesa Barcelone, ki je, treba je priznati, ponižala nasprotnika. Katalonci so igrali neko svojo igro, ki jo ostali nogometaši ne razumejo najbolje oz. jo nikakor ne znajo ponoviti, saj jo lahko le nemo opazujejo oz. se nad njo navdušujejo. To je nekaj kar se težko nauči, to je nekaj kar nosijo ti igralci Barcelone v sebi, kar jim je gensko določil že veliki Cruyff pred mnogimi leti, pa to preko nizozemske naveze, predvsem Koemana prenesel na Guardiolo, ta pa na te čarovnike. V nadaljevanju se je Messi sprehodil po desnem boku in podal v kazenski prostor, kjer so nespretno/panično reagirali že povsem izgubljeni igralci Manchester Uniteda, prisebni Busquets je podal do Davida Ville, ta pa s še enim od mnogih katalonskih natančno merjenih strelov, v 71. minuti, povišal na 3-1. Streli so švigali z vseh strani, akcije so se nizale in smilili so se mi igralci Manchester Uniteda, ki so bili povsem nadigrani in nebogljeni, verjetno pa so si tako kot jaz, želeli čimprejšnega konca tekme. Njihov trud ni bil viden, kreativna mašinerija z imenom Barcelona pa je mlela in čarala do samega konca in ko so odbile zadnje sekunde srečanja, se je pričelo še eno obdobje vladanja Barcelone, čeprav se to v resnici ni niti nikoli nehalo, ne glede na italijanski Inter lani.

Po srečanju sem takoj poiskal statistične podatke in ugotovil, da so igralci Barcelone pretekli 108,1 kilometra, njihov angleški rival pa 103,9, pri čemer pa so neverjetni igralci Barcelone storili na celotnem srečanju samo 5 prekrškov, medtem ko so nasprotniki to storili v šesnajstih primerih. Fascinantna številka, pet prekrškov v devedesetih minutah igre, vse ostalo pa čisti nogomet, kar nisem in ne morem verjeti, da je kaj takega sploh mogoče v modernem nogometu. Barcelona je imela 19 strelov na gol, od tega 12 v okvir gola, Manchester pa je imel to razmerje 4-1, zanimivo pa, da si je Barcelona priigrala 6 udarcev iz kota, Manchester, ki bi moral težiti k temu, pa nobenega. Znameniti ples Barcelone se je videl v 772-ih podajah, s 86% uspešnosti oz. 667 uspešno izvedenih podaj, Machesterova nemoč pa se je videla v 419 podajah oz. 72% uspešnosti, kar znese 301 točno podajo.

Če se poglobimo v posameznike, je bil spet glavni čarovnik Xavi, ki je imel od 136 poskusov, 124 uspešnih podaj, torej kar 91%, sledita pa mu Iniesta z razmerjem 107-98, 92% in Messi z 91-83, 91%, pri angleškem moštvu pa so igro očitno vodili branilci, Ferdinand z najvišjimi številkami 51-40, 78%, Vidić 40-33, 83%, medtem ko je bil na tretjem mestu veteran Giggs 43-31, 72%. Xavi je pri zmagovalcih tudi pretekel največ oz. 11.950 metrov, Iniesta 10.638, Busquets pa 10.600, v angleški ekipi pa je bil tekaško najbolj razpoložen 37-letni Giggs s kar 11.160, Park z 11.056 in Rooney s 10.500 metrov.

  Lionel Messi si je spet zaslužil svoj odstavek, saj je spet potrdil sloves najboljšega nogometaša na svetu, pa čeprav sem jaz za Xavija. Mali argentinec je z novo fantastično partijo in glavno vlogo v velikem finalu elitne Lige prvakov, Barcelono vodil do veličastnega triumfa nad Manchester Unitedom, spotoma pa prišel do novih rekordov. Z golom v 54. minuti srečanja, je dosegel svoj 12 letošnji gol v tem tekmovanju in potrdil prvo mesto na lestvici strelcev, hkrati pa izenačil rekord iz sezone 2002/03, ko je tedanji nizozemski napadalec Manchester Uniteda, Ruud van Nistelrooy, dosegel v eni sezoni prav toliko zadetkov. Messi je še tretjič zapored najboljši strelac tekmovanja, s čimer je ponovil dosežke legendarnih Gerda Mullera in Jean-Pierre Papina, letošnjo sezono pa končal z impresivnim učinkom; 53 golov in 28 asistencij na 55 srečanjih, v vseh tekmovanjih. On je verjetno najzaslužnejši za vse te silne uspehe Barcelone zadnjih let, on in Cruyff, ki je zasejal, ta neverjetni nogomet, pa čeprav je v tolikšni kvaliteti težko izločiti eno ime. Moj favorit je Xavi, nekoliko manj Iniesta, saj sta to igralca, ki dejansko vodita vso to igro, v klubu oz. Barceloni in reprezentanci oz. Španiji, ki je kot sem že omenil, Evropski in Svetovni prvak. Argentinskemu čarovniku, več kot očitno manjkajo še reprezentančni uspehi.

Pa, da ne zaidem preveč, v končni oceni bi rekel, da je bil prekaljeni strateg Manchester Uniteda, Sir Alex Ferguson, spet presentimentalen in je verjel/zaupal nekaterim, za katere se je izkazalo, da  še-niso-več dorasli takšnim obračunom, predvsem pa je ponovil napako iz že omenjenega finala 20009 ter preveč odprto krenil na ekipo proti kateri enostavno to ne gre in naj zveni še tako nenavadno, edini pravi način je tisti mourinovski, ko je prislil Barcelono v drugačno igro, tisto glumaško, v kateri so si nakopali kar nekaj novih haterov, ob že obstoječih, ki nas živcira njihova perfekcija, ki že meji na dolgočasnost. Včasih se mi zdi da gledam že videno tekmo, saj je vse že videno, enako kot prej, perfektno/dolgočasno, brez napak.

A vendar je Barcelona ekipa, ki je v zadnjih treh letih nanizala toliko veličastnih zmag kot ostali vrhunski klubi niso v desetletju, nekatere zmage s 3,4, 5 celo 6 goli razlike so bile že kar samoumevne, njihova vizualna perfekcija nogometa pa je postala ideal večini nogometnih klubov po svetu, pri čemer ni šans da dosežejo takšno kontrolo žoge, posamično in ekipno natančnost pri podajah, občutek za prostor, odpiranje tega z idealnim gibanjem oz. odkrivanjem, takšne bermudske trikotnike, kjer se žoga kar izgubi, tehniko navidezne enostavnosti sprejema, oddaje žoge, odkrivanja, hkrati pa tudi že nahvaljenega presinga, umirjenosti, preciznosti, taktične discipline itd. Vse to in še več je, na tej ravni, prvič ponudila Barcelona z Guardiolo na čelu in do sedaj so, na žalost, edini. So enostavno predobri, da bi jim nekdo mogel diktirati tempo in že vnaprej je jasno, da se bodo tekme odvijale po njihovem tempu/stilu in tega ne more spremeniti nobena ekipa na svetu. Ferguson se je v to lahko prepričal že v finalu 2009, a je očitno vse skupaj prekmalu pozabil oz. precenil svoje ali pa podcenil moč nasprotnika.

A Barcelona v tem trenutku izgleda popolna, saj ima prav vse, od izvrstne nogometne šole oz. podmladka, do dobrega skautinga, finančne stabilnosi, zvestih navijačev in kopice simpatizerjev že opevanega nogometnega sloga. Njihovi igralci se poznajo v dušo kot pravimo, imajo izjemen kolektiven duh, na vseh igralnih pozicijah so izvrstno pokriti, predvsem pa imajo uradno prve tri najboljše igralce na svetu in vsi skupaj se podrejajo kolektivu in idejam svojega nogometnega guruja, trenerja Guardiole, ki je naslednik velikega Cruyffa in katalonske oblike totalnega nogometa …..

simpley the best

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 1.06.2011 ob 23:23 in je shranjen pod sezona 2010-11. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

7 komentarjev

  1. 2.06.2011 @ 21:53

    dobro si se to potrudil….v bistvu nimam kaj dodati kot to, čeprav sem navijač rdečih vragov, da je bila Barca enostavno boljša in si je zmago povsem pravično zaslužila…..bomo pač morali počakati tretjo srečo….

    Zapisal Don Marko M
  2. 2.06.2011 @ 23:56

    hvala, da je zmaga Barcelone več kot zaslužena, se vidi že po tem, da prav nihče ne omenja tistega nedosojenega penala za Manchester United, ki verjetno ne bi spremenil veliko.

    Barceloni lahko samo čestitamo.

    Zapisal izmisljeni
  3. 3.06.2011 @ 10:32

    Potegnil sem si dol tekmo v HD, prenos iz sky sport. Z vsemi komentarji legend angleškega nogometa. Vsi pač priznavajo, da je trenutno Barca daleč najboljša in ne govorijo o teorijah zarote tako kot je to počel Mou in ostali beli baletniki. Še enkrat več odličen zapis….

    Zapisal biloxi
  4. 3.06.2011 @ 10:55

    biloxi, se strinjam, da je Barcelona dejansko najboljša oz. najmočnejša ekipa, vendar to še ne pomeni, da nimajo oz. niso imeli precejšne podpore sodnikov, kar je seveda kontroverzni Mourinho še nekoliko oplemenitil s svojim ostrim jezikom ….

    Zapisal izmisljeni
  5. 3.06.2011 @ 14:27

    Sodniške odločitve so itak vedno glavna tema razprav poražene ekipe v kateremkoli športu in na vsakem pomembnem tekmovanju. Ampak govoriti, da je imela pa barca PRECEJŠNO pomoč, mi je pa kar malce smešno, izmišljeni. Sploh, če to napišeš ti. Ampak saj te razumem. Vem, da nisi ravno velik oboževalec barce in da v bistvu komaj čakaš, tako kot tisoči drugih haterjev, da se bo barci končalo obdobje kraljevanja. In v evropi in v španiji. Seveda se bo. Upam, da čim kasneje. Takrat bomo pa mi govorili o sodniški podpori. O Mourinju in o realu in o rivalstvu pa ne bi. Sem živel dve leti v španiji in bi ti lahko povedal marsikakšno… Visca Barça! Visca Catalunya! Lp.

    Zapisal nikokaoja
  6. 4.06.2011 @ 00:24

    nikokaoja; ne glede na vse poskušam ostati objektiven, ko je treba koga pohvaliti ga pohvalim, ko je treba kritizirati kritiziram, kar je razvidno tudi iz zgoraj objavljenega teksta. Sir Alex Ferguson je trenerski Bog, a je ponovil napako pri sestavi ekipe, predvsem pri pristopu in si prislužil kritiko, čeprav je biti po bitki lahko general, kot pravijo in kdo smo mi, da jim pametujemo ….

    In v tej svoji objektivnosti menim, da je Barcelona imela v zadnjih letih precejšno pomoč, tako v prvenstvu kot v Ligi prvakov in določeni rezultati so prišli tudi po zahvali teh. To ne pomeni, da so vsi preostali klubi brez sodniških protekcij, a katalonsko moštvo jih je imelo v tistih najbolj gledanih tekmah, najobčutljivejših tekmah, ko je šlo za biti ali ne biti, spomni se Stamford bridge stadiona in tistega rokometa, pa da ne naštevam naprej.

    Skratka, ne verjamem, da je vse skupaj velika zarota kot jo vidi Mourinho, vendar menim, da se skuša favorizirati ekipa z najlepšim nogometom, ki naj bi zaznamoval neko obdobje, kot je bilo pred leti obdobje italijanskih/obrambnih taktik. Barcelona definitivno promovira vse najboljše/najlepše v nogometu, vendar pa so letos proti Realu pokazali tudi drug obraz, tisto nepotrebno teatralnost in vse kar je bilo še zraven.

    UEFA je dejansko postala neko leglo pokvarjenosti, kjer afere o podkupljivosti rastejo kot gobe po dežju, kjer se ne sankcionira katastrofalnih sodniških napak, kjer se nihče ne drži usmeritev o kaznovanju vsakršnih gestikulacij sodniku, po katerih bi Barcelona v tisti tekmi lahko ostala brez celotnega moštva. Prav tako zaradi mene lahko vržejo stran vsa pravila o fair-playu in raztrgajo tiste majice proti rasizmu, saj očitnejšega rasizma kot je bilo tisto Busquetsovo vpitje Marcelu, da je mono, torej opica.

    Priznavam, da mi Barcelona ni bila nikoli pri srcu, da res čakam na prekinitev njenega uspešnega obdobja v španskem prvenstvu in v Evropi, vendar pa tudi priznavam, da je dejansko najboljša ekipa, da igra najboljši nogomet in še mnogo tega.

    Ne glede na vse našteto pa vseeno menim, da ne pretiravam pri trditvah o sodniški pomoči in se zavedam, da to nekaterim ne bo všeč. Na žalost objektivnost ne pomeni, da nasprotni navijač ne sme kritizirati, vendar mora biti to utemeljeno in ne vse povprek kot je to v navadi ko realovci vpijejo, da je Barcelona k …., ti pa nazaj, da je to Real in tako v nedogled.

    P.S. jeseni sem bil teden dni v Barceloni in bil navdušen nad mestom, širšo okolico, stilom življenja, pripadnostjo in še čem, nekaj malega sem uspel stisniti v rubriko Potovanja, vendar pa Mes que un club, ni zame

    veliki pozz

    Zapisal izmisljeni
  7. 28.08.2011 @ 21:32

    [...] cup tekmo, v kateri sta se letos v Monacu, kjer je potekal tudi žreb, pomerila lanskoletna prvaka Lige prvakov, Barcelona in Europa league, [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !