Zapisal izmisljeni | 30.06.2011 - 17:14 - Kategorije: klubi -

Tudi slavni brazilski nogometni klub FC Santos je prišel na vrsto za objavo, predvsem zaradi osvojitve prestižnega južnoameriškega tekmovanja imenovanega Copa Libertadores, nekakšne Lige prvakov Južne Amerike, če posplošimo, pa zaradi njihovega zvezdnika Neymara, ki je s strani evropskih velikanov eden od najbolj željenih igralcev tega prestopnega roka, kakor tudi zaradi bližajoče se Copa Americe, prvenstva Južne Amerike, kjer ima slavni klub v reprezentanci Brazilije kar tri svoje predstavnike.

Torej, FC Santos

 

fcsantos

Brazilski klub iz mesta Santos, približno 80 km oddaljenega od Sao Paula je bil ustanovljen daljnega leta 1919, vendar je šele z enim izjemnim posameznikom postal prepoznaven in vpliven brazilski klub, do takrat pa je osvojil samo eno prvenstvo Sao Paula, 1935.

Edison “Edson” Arantes do Nascimento, svetovni javnosti bolj znan kot Pele je FC Santos popeljal na najvišji nivo, pri čemer so se nizale lovorike, pet zaporednih pokalov Brazilije, od 1961 do ‘65, ki so takrat šteli kot državni naslovi prvakov, Prvenstva države Sao Paulo imenovane Campeonato Paulista, katerih število se je do današnjih dni povzpelo na 19, kopica samo brazilcem znanih turnirjev in le dva državna prvenstva, v novejši zgodovini pa so dvakrat, 2002 in 2004 postali še brazilski prvaki oz. zmagovalci brazilske Serie A.

Ta brazilska nogometna scena me je vedno begala s preštevilnimi tekmovanji zaradi česar se bom kar preusmeril na mednarodne uspehe kluba, ki jih je prav tako pričel nizati šele s Pelejem in njegovimi soigralci. Najprej je bila z zmago proti urugvajskem Penarolu osvojena Copa Libertadores 1962, tej je sledil uspeh proti portugalski Benfici v Intercontinetal cupu ‘62, nato je bil ponovljen uspeh v Copi Libertadores, se pravi leta ‘63 z uspehom proti argentinski Boci Juniors, kakor tudi uspeh v Intercontinental cupu ‘63 z zmago proti AC Milanu.

In vsi ti uspehi so čakali na vnovičnega do današnjih dni oz. do osvojitve Cope Libertadores 2011, ko je bil spet premagan urugvajski Penarol, ki je po zatonu Santos vknjižil kar nekaj nazivov najboljšega tega tekmovanja in jih ima skupaj kar 5.

Urugvajski Penarol nikakor ni slabo moštvo in prvo srečanje v Montevideu se je končalo z ubogih 0-0, čeprav se je skoraj 60.000 navijačev na stadionu Centrario že veselilo domačega zadetka Diega Alonsa, ki pa ga je sodnik, zaradi prepovedanega položaja, upravičeno razveljavil in tekma se je končala brez golov, čeprav sta imeli obe ekipi nekaj lepih priložnosti, generalno gledano pa je boljši vtis zapustil urugvajski predstavnik, preveri TUKAJ.

A nogomet je takšen, da štejejo samo goli in teh je bilo več v drugem srečanju, varovanci brazilskega strokovnjaka Ramalha, se pravi nogometaši Santosa pa so zmagali z 2-1. Na stadionu Pacaembu je 19-letni brazilski superstar Neymar, v 47. minuti srečanja,  domače povedel v vodstvo z 1-0, potem ko je lepo zadel s strelom znotraj kazenskega prostora, s približno 10-ih metrov. Na 2-0 je v 69. minuti, po podaji izkušenega Elana, povišal desni-bočni nogometaš z nogometnim imenom Danilo, ki je lepo preigral nasprotnikove branilce in s precej podobnim strelom kot Neymar pri prvem golu svojo ekipo povedel v, recimo mu varno vodstvo. Vendar si je Santos še pred koncem srečanja nekoliko zakompliciral zadevo, ko je z nespretnim posredovanjem svojega golmana premagal Durvala in znižal na spet nevarnih 2-1. A na njihovo srečo je do konca srečanja ostalo pri omenjenih 2-1 in Santos bi lahko po srečanju začel slaviti, vendar pa je prišlo do množičnega pretepa med igralci obeh ekip in You tube je preplavljen s posnetki pretepa, eden redkih posnetkov srečanja pa je ta TUKAJ.

Urugvajska ekipa se je predvsem branila in zaradi tega nista do večjega izraza prišla brazilska virtuoza Neymar in Paul Henrique Ganso, ki sem ju prvič omenjal pred letom in pol, če se ne motim v rubriki trači-novice-govorice, find it. Vendar tudi na to je bil pripravljen izvrstni brazilski strateg Muricy Ramalho, ki je z različnimi brazilskimi prvoligaši osvojil v zadnjih petih letih, kar štiri državna prvenstva, med drugimi tudi tega oz. s tem, in njegova ekipa je bila očitno boljša.

Najbolje, da kar izkoristim trenutek in naštejem igralce;

golmani: številka 1 je 21-letni Rafael, rezerve pa veteran Aranha, Vladimir in 19-letni posojeni Andre

obrambna vrsta: 30-letni kapetan Edu Dracena, izkušeni Durval, pa Jonathan, Para, Bruno Aguiar, Bruno Rodrigo, Vinicius, Rafael Caldeira, Crystian, 35-letni Leo, iz urugvajskega Club Deportivo Maldonada posojeni Alex Sandro in iz nižjeligaša Jabaquara posojeni Geuvanio

zvezna vrsta: 21-letni biser Paulo Henrique Ganso, 19-letni Danilo, Arouca, Adriano, prekaljeni Elano, Alan Patrick, Felipe Anderson, Rodrigo Possebon, iz Sao Caetana posojeni Roger, iz ruske Lokomotive Moskva posojeni Charles, pa Elivelton in Anderson Carvalho

napad: že nahvaljeni 19-letni Neymar, Ze Eduardo, iz grškega Olympiacosa posojeni Diogo Luis Santo, iz slavne Barcelone posojeni Keirrison, pa Borges in Rychely ter 18-letna Dimba in Tiago Alves

Brazilci so prepričani, da imajo v Santosu spet  generacijo kot je bila tista Pelejeva, kjer so bili še Coutinho, Jose Macia zvani Pepe, Dorval, Edu, Toninho Guerriro in ostali, jaz pa bi nekoliko spustil letvico in rekel/zapisal, da imajo generacijo kot je bila tista v kateri so bili Robinho, Diego, Alex, Ricardo Oliveira in ostali.

A dejstvo je, da že dolgo ni bilo toliko govora/pisanja o brazilski mladini kot je sedaj, predvsem o Neymaru za katerega je kar pet klubov pripravljenih plačati 45 mijijonov eurov odškodnine, konkretno Real Madrid, ki naj bi mu bil najbližje, rivalska Barcelona, prebogati Manchester City, precej podobni Chelsea in ruski Anži, ki poskuša postati dominantna sila vzhoda. Precej podobno je z Gansom, ki naj bi bil najbližje AC Milanu in Danilom, ki naj bi se ga povezovalo z Juventusom.

Verjamem, da bomo prav kmalu izvedeli kam se bodo ti preselili, še predtem pa si bosta prva dva verjetno nekoliko dvignila ceno z nastopi v brazilski reprezentanci na Copa Americi, ki se prične prav kmalu oz. s petka na soboto, tačas pa FC Santos lahko še uživa v verjetno zadnjih trenutkih slave, saj bodo s prodajo precej drugačna, beri šibkejša ekipa in samo upajo lahko, da ne bodo na nov vrh čakali kot po odhodu Pelejeve generacije.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 29.06.2011 - 22:06 - Kategorije: seznami-lestvice -

Pred zadnjo fazo poletnega prestopnega roka je tu še, podobno kot že enkrat poprej, tu seznam zgrešenih nakupov oz. transferjev sezone 2010/11.

Včasih se pri nogometnih transferjih, tako kot pri vseh poslih riziko izplača, včasih pač ne. Ko se določene igralce dobi pod ceno njegovih zmožnosti, ali celo zastonj, zaradi takšnih in drugačnih razlogov, lahko rečemo, da gre za igralce, beri robo z lepotnimi napakami, za katero pa klubi/kupci upajo, da se jo bo dalo prikriti ali poraviti, kar pa ne uspe vedno in v tem seznamu so prav takšni, neporavljivi.

Poškodbe, nepredvidljivo obnašanje oz. nešportno življenje, padec forme itd., so samo nekateri od dejavnikov, ki so vplivali na padec cen določenih nogometašev, ki so v pretekli sezoni menjali svoje klube, ob čemer pa se je vedelo za njihove slabosti, vendar se je šlo v riziko.

10. Jesus Datolo, 27-letni argentinec, zvezni igralec  Transfer: iz Napolija v Espanyol. Odškodnina: 2,8 milijona eura. Na račun ene dobre sezone pred dvema letoma v dresu Napolija je prišel celo do argentinske reprezentance in v treh nastopih dosegel kar dva gola, od katerih je najbolj znan tisti proti brazilcem, a nepremišljenost oz. afera s fotografiranjem za gay magazin, kar sem enkrat že omenjal na tem blogu, mu je prinesla v Italiji same težave. Pobožni italijani mu tega nikakor niso mogli oprostiti, še posebaj ne vodstvo kluba in posoja v grški Olyimpiacos ter kasneje prodaja v Espanyol sta bila začetka poti navzdol, kjer je 27. letni igralec počasi padal v povprečnost celo anonimnost, ob vse pogostejših poškodbah, ko ne zbere več kot 15 tekem na sezono pa kaže, da se bliža konec, še pred kratkim, obetajoče se kariere.

9. Eidur Gudjohnsen, 32-letni islandec, napadalec Transfer: iz Monaca v Stoke City, v zimskem prestopnem roku pa posojev v Fulham. Odškodnina: 2,5 milijona eura. Nekdanja zvezda angleškega Chelsea, kasneje igralec Barcelone, se je vrnil v Premierleague, najprej iz Monaca na posojo v Tottenham, nato pa poleti 2010 v Stoke City, ki ga je odkupil za navedeni znesek. A islandec se celo sezono boril z manjšimi poškodbami in slabo formo, pri čemur je na koncu uspel vknjižiti samo 14 prvenstvenih nastopov za Stoke City in Fulham, kamor je bil v zimskem prestopnem roku posojen, skupaj. Statistika pri rubriki  zadetki pa kaže 0 oz. brez doseženega gola za ene in druge, zaradi česar je bil, pred kratkim, brez odškodnine že prodan v grški AEK.

8. Luca Toni, 34-letni italijan, napadalec Transfer: iz Bayerna v Genovo, v zimskem prestopnem roku pa v Juventus. Odškodnina: brez. Nekoč privi strelec italijanske in kasneje še nemške lige je postal prepočasen, neokreten, celo nespreten oz. štorast, se je glasila končna diagnoza njegove zadnje sezone. Ko je prihajal v Genovo, se je vedelo, da ni več na tisti ravni, ko je bil na vrhovih strelskih lestvic, a vseeno so pri italijanskem klubu pričakovali več kot pa samo 3 zadetke v polsezoni, zaradi česar je bil tudi ekspresno prodan naprej v Juventus, kjer je v drugi polovici sezone zadeval še manj. 2 zadetka je uspel doseči za črno-bele in prav zaradi takšnih nakupov oz. skupinice igralcev, ne preseneča obupna sezona, nekoč velikega Juventusa.

7. Thomas Hitzlsperger, 29-letni nemec, zvezni igralec Transfer: iz Lazija v West Ham. Odškodnina: brez. Nemški vezist je več kot solidno odigral zadnjih enajst kol Premierleague tekmovanja in bil verjetno celo najboljši igralec svojega kluba, vendar pa je bila že predtem škoda narejena. Strah pred steklenimi nogami, konkretno koleni, kot pogovorno rečemo dvomom v nogometaše nagnjene k številnim poškodbam, se je pokazal za upravičenega, saj je  Hitzlsperger resnejšo poškodbo staknil že na poletnih, klubskih pripravah, zaradi česar je moral izpustiti prvih 27 dvobojev in ko se je vrnil na igrišča, se je West Ham United že poslavljal od statusa prvoligaša.

6. Mauro Camoranesi, 34-letni argentinec, desno krilo Transfer: iz Juventusa v Stuttgart, v zimskem prestopnem roku pa v Atletico Lanus. Odškodnina: 2 milijona eurov. Sloviti argentinec, do pred kratkim standardni naturalizirani italijanski reprezentant, je trdil ob prestopu v Stuttgart, da mu je zelo všeč izbor novega kluba. Simpatije do samega mesta, navijačev, soigralcev, skratka vsega, pa je kvarila antipatija oz. neuskladitev s trenerjem in klubskimi predstavniki, katerim je že kmalu postalo jasno, da slovito nogometno ime, konkretno Mauro Camoranesi ni bil pravi izbor in v zimskem prestopnem roku, so mu dovolili vrnitev v domovino. Brez odškonine se je poslovil od evropskega nogometa in se preselil v argentinski Lanus, kjer je pred dnevi zapolnil športne novice s pretepom na treningu; TUKAJ.

5. Milan Jovanović, 30-letni srb, napadalec Transfer: iz Standard Liega v Liverpool. Odškodnina: brez. Po fizičnih in psihičnih lastnostih, kakor tudi po igralnem stilu, se je srbski krilni napadelec Milan Jovanović zdel kot kvalitetna, beri zelo dobra izbira slovitega angleškega kluba, ki se je že nekaj časa vbadal s premajhnim izborom napadalcev. Na njegovo žalost je klub krenil v sezono zelo slabo, trener Hodgson, ki ga je pripeljal v klub je moral oditi oz. je bil zamenjan, novi, legendarni Kenny Daglish pa zanj ni našel mesta v ekipi. Nikoli povsem prilagojen na otoški nogomet in angleški način življenja, predvsem pa zamisli novega trenerja, je Jovanović že spakiral in se vrnil v Belgijo, kjer je pred odhodom nastopal za Standard. Tokrat je pristal v Anderlechtu, ki je zanj odštel okoli 800.000 eurov in igralec bo v novi sezoni poskušal preseči ubogih 464 ligaških minut v samo 10-ih nastopih, brez konkretnega učinka.

4. Sidney Govou, 31-letni francoz, napadalec Transfer: iz Lyona v Panathinaikos Odškodnina: brez. Leta je igralec svojemu matičnemu klubu, torej Lyonu prigovarjal, da ga ne cenijo dovolj, zaradi česar je že kar nekaj časa hotel oditi in na račun tega je poleti 2010 smel realizirati transfer v grški Panathinaikos. A kot se je izkazalo, igralcu ni odgovarjala mediteranska klima, mogoče tudi kuhinja, zagotovo pa ne razmere v klubu, kjer je prišlo do sporov, za katere izvor lahko poiščemo tudi v slabih nogometnih predstavah, nekoč francoskega reprezentanta. V 18-ih prvenstvenih nastopih je uspel doseči samo en zadetek in po samo enoletni odsotnosti se je vrnil nazaj v domovino, tokrat v novega prvoligaša Evian.

  3. Franco di Santo, 22-letni anglež, napadalec Transfer: iz Chelsea v Wigan. Odškodnina: 2,4 milijona eurov. Mladenič, ki je bil ocenjen kot bodoča, svetovna nogometna zvezda je odigral kar 25 tekem za mlado repezentanco Argentine, a po treh neuspešnih sezonah v Chelseaju in posoji v Blackburnu, se je potrpežljivost z njim izšla oz. izčrpala, zaradi česar je bil tudi trajno prodan. Di Santo je menil, da je Wigan Athletic najboljši izbor za njegov ponovni zagon kariere, vendar pa na njegovo žalost ni šlo vse po načrtih, saj je v celotni sezoni uspel doseči samo en zadetek.

2. Joe Cole, 29-letni anglež, zvezni igralec Transfer: iz Chelsea v Liverpool. Odškodnina: brez. Bivši reprezentant je celo eden redkih angleških igralcev, ki zna driblati oz. preigravati, kot rečejo naši strokovni komentatorji oz. se upa nadigravati z nasprotnikovimi obrambnimi igralci, vendar je zaradi niza poškodb, ki ga spremljajo, postal rizičen nakup. In v riziko se je spustil Liverpool, za katerega sem že v tekstu pod zaporedno številko, zapisal, da jim štart prvenstva ni uspel, ob zamenjavi trenerja pa je imel tudi sam Cole spet nekaj poškodbic, zaradi katerih je v igro prihajal uglavnem s klopi za rezerve, na kateri pa nikoli ni uspel ujeti tistega starega/prepoznavnega ritma in tudi ta sezona ni bila zanj prevč drugačna kot zadnje v Chelseaju, torej je bil brez pravega učinka za klub.

1. Adriano, 29-letni brazilec, napadalec Transfer: iz Flamenga v Romo. Odškodnina: brez. Dovolj bi bilo že zapisati, da mu je v tej sezoni vročen še tretji Bidone d’Oro, trofej ki ga v Italiji prejmejo najslabši igralci sezone in prav neverjetno je, da igralec takšnega talenta in fizičnih zmogljivosti postane rekorder po številu omenjenih nagrad. A Adrianove težave nis ov telesu, temveč v glavi kot pravimo, saj ni več sposoben živeti življenje športnika, konkretno poklicnega nogometaša, kar se je izkazalo že predtem v Interu, preblisk stare slave mu je uspel v domovini, ko je s Flamengom uspel postati celo državni prvak, a povratek v veliko bolj čvrsti in predvsem odgovorni nogomet se ni izšel. Po seriji ekscesov, zamud in neodgovornosti, je klub prekinil sodelovanje z brazilcem, ki je svojo srečo spet poiskal v domovini, tokrat v Corinthiansu.

K sreči, španca Fernanda Torresa še ne morem uvrstiti v rubriko nepopravljivi, zaradi česar to, absolutno največje nogometno razočaranje sezone 2010/11, še ni na tem seznamu.

Pozz

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 28.06.2011 - 20:37 - Kategorije: Glasba -

Če je bil objavljen Djurdjevdan, naj bo še manj prepoznavi, vsaj na teh prostorih, Vidovdan

Gordana Goca Lazarević; Vidovdan

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 28.06.2011 - 14:15 - Kategorije: seznami-lestvice -

V času ko je Eurosport prenašal CONCACAF Golden cup, kot se uradno imenuje prvenstvo regije, ki je pod vodstvom The Confederation of North, Central American and Caribbean Association Football, sem se poigral z iskanjem njihovih najboljših igralcev v prejšni sezoni, a nekje na polovici ugotovil, da je to storil že en športni portal in z njihovo obilno pomočjo, je tu lestvica/seznam najboljših igralcev CONCACAF regije oz. Severne in Centalne Amerike ter karibskega področja:

Bryan Ruiz (Twente) Kostariški napadalec ni bil tako strelsko razpoložen kot v prejšnih sezonah, v debitantski sezobi v nizozemski ligi, konkretno v FC Twente, torej v 2009/10,  je v 29-ih nastopih zabil kar 24 golov, tokrat pa je v 32-ih dosegel solidnih 9 zadetkov, vendar so bile njegove igre ne glede na osotnost večjega števila golov, več kot dobre in tudi zahvaljujoč njemu so bili do zadnjega kola v boju za obranitev naslova državnega prvaka.  

Giovani Dos Santos (Racing Santander) Mehiški talentirani igralec, ki so ga že v Barceloni, pred leti, proglasili za naslednika velikega nogometnega mojstra, takrat soigralca Ronaldinha, pa to ni nikdar zares postal, kvečjemu se je nekje do današnjega dne izgubil, tako kot idolizirani brazilec Ronaldinho. Po selitvi v čvrsto angleško ligo, konkretno Tottenham, ni nikoli zares prikazal/dokazal svojega potenicala in po neuspešnih posojah v angleškem nižjeligašu Ipswichu in turškem Galatasarayu je januarska posoja v španski Racing Santander izgledala kar dobro, v 15-ih zelo dobrih nastopih je dosegel 5 zadetkov in dodal eno asistenco in kar precej pripomogel k obstanku v prvi španski ligi. Če k temu dodamo uspešne reprezentančne nastope na Golden cupu in izjemni zadetek v finalu, smo mogoče na sledi povratka, še vedno mladega, 22-letnega nogometaša.

Carlos Bocanegra (Saint-Etienne) Izkušeni, 32-letni ameriški nogometaš je svojo prvo sezono v Saint Etiennu, po Chichagu, Fulhamu in Rennesu oddelal odlično, saj je bil del čvrste obrambne linije in definitivno je povrnil vloženih 400.000 eurov, ob tem pa v 32-ih nastopih dodal še dva gola in eno asistenco in se zasluženo znašel na tej lestvici.

Andres Guardado (Deportivo La Coruna) 24-letni mehiški krilni igralec je skozi celotno sezono izstopal v ubogem Deportivu iz La Corune, kljub precej slabi statistiki, 19-ih nastopih, samo dveh golih in eni asistenci pa je dokazal, da gre za izjemnega nogometaša, kar je potrdil tudi na nedavno končanem CONCACAF prvenstvu in v kolikor ga bo služilo zdravje, saj je bil v zadnji sezoni kar precej poškodovan, bo, verjetno v kašnem novem klubu, še kako pomembna okrepitev. Mediji šepetajo, Sporting.  

David Hoilett (Blackburn) Še en hiter krilni igralec, tokrat 21-letni kanadčan, ki se je izkazal v najmočnejši nogometni ligi, angleški Premier league, kjer je po posojah v Nemčiji, končno lahko demonstriral vso svojo spretnost in hitrost. V 27-ih nastopih je s petimi goli, eno asistenco in nešteto prodori kar lepo pripomogel klubu, da je obstal v ligi in angleški strokovnjaki mu še napovedujejo bleščečo kariero.  

Carlos Salcido (Fulham) Izkušeni, 31-letni mehičan je po letih igranja v domovini in za PSV iz Eindhovena, v debitantski sezoni v angleški Premier league dokazal, da prehod na višji nivo ni bil pretežak, s konstantno vztrajnostjo na levi strani obrambne linije pa si je priskrbel tudi ovacije izbirčne angleške publike. V 26-ih nastopih je ostal brez doseženega zadetka, z dvema asistencama, a končni vtis je več kot dober.  

Steve Cherundolo (Hannover 96) V Hannoveru že udomačeni 32-letni ameriški branilec, je bil s 34. nastopi eden pomembnejših mož svojega kluba, ki je bil na koncu Bundeslige 2010/11 tudi eno od presenečenj sezone, za nagrado pa bodo šli skozi predkolo Europa league kar je lep uspeh za nemške redse in kapetana ekipe Cherundola, ki je odigral odlično tudi na CONCACAF prvenstvu. Kapetanski, bi rekli.

Kenwyne Jones (Stoke City) 26-letni dolgolasi napadalec Trinidad in Tobaga je v 37-ih nastopih dosegel spoštovanja vrednih 12 zadetkov za osrednji Stoke City, katerega je skupaj s soigralci privlekel tudi do finala FA pokala, kjer pa so bili na žalost poraženi s strani veliko bogatejšega/kvalitetnejšega kluba. A kljub temu je njihov rekordni nakup pred sezono 2010/11, kar 9,7 milijona eurov vredni napadalec, upravičil vloženi denar, saj tudi zanj lahko zapišem, da je bil konstanten oz. konstantna nevarnost za nasprotne golmane, hkrati pa eden najzaslužnejših za najmanj še eno prvoligaško sezono.

Clint Dempsey (Fulham) 28-letni ameriški napadalec je že preverjena klasa angleške lige, saj je v Angliji, konkretno v Fulhamu že od leta 2007 in v tem času je v 177 nastopih zabil 37 golov, v pravkar končani sezoni v 38-ih nastopih, 13 zadetkov, k temu pa je dodal še štiri asistence. Še enkrat več je dokazal, da znajo tudi jenkiji, kot američanom radi rečejo, igrati nogomet.

Javier Hernandez (Manchester United) Smetana pride na koncu pravijo, le da je tokrat 23-letni Grahek oz. po mehiško Chicarito, katerega so po debitantski sezoni v najmočnejši nogometni ligi poimenovali tudi The steal of last summer, saj je spretni Sir Alex Ferguson za samo 7,5 milijona eurov dobil prvoklasnega napadalca, ki je kar precej pripomogel k rekordnem, 19. naslovu državnega prvaka. V 42-ih nastopih v sezoni, je dosegel 19 zadetkov in dodal še tri podaje, kar so navijači Manchester Uniteda nagradili z nazivom najboljšega igralca v sezoni in pravkar končano CONCACAF prvenstvo, v katerem je z Mehiko osvojil naslov, je potrdilo, da gre za izvenserijskega igralca, kot radi rečemo.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 27.06.2011 - 23:51 - Kategorije: miks -

Po Evropskem prvenstvu U21, nadaljujem še z enim tekmovanjem, ki sem ga spremljal predvsem preko Eurosporta, CONCACAF Golden cup, kot se uradno imenuje prvenstvo regije, ki je pod vodstvom The Confederation of North, Central American and Caribbean Association Footballa.

Torej površno prevedeno, Prvenstvo Severne in Centalne Amerike, s karibskim otočjem, po Evropskem prvenstvu, Afriškem prvenstvu in Prvenstvu Azije.

concacaf211

Prvenstvo, ki že tradicionalno gostijo ZDA, je imelo najprej skupinski del, kjer je dvanajst ekip razdeljenih v tri skupine, odigralo po tri srečanja in sicer;

Skupina A; Eden od favoritov prvenstva, pozitivno presenečeje lanskega svetovnega prvenstva, reprezentanca Mehike je že v tem delu tekmovanja ostala brez petih igralcev, vključno s prvim golmanom, ki so bili pozitivni na nedovoljene substance, a je vseeno po pričakovanjih, vknjižila vse tri zmage, z gol razliko 14-1 in potrdila svoj sloves, medtem ko je drugo mesto zasedla pomlajena reprezentanca Kostarike, v kateri je še najbolj znan napadalec nizozemskega Twenteja, Bryan Ruiz, o katerem pa nekoliko več ob drugi priložnosti. Enako število točk oz. razmerje 1 zmaga, 1 remi in en poraz je imel tudi El Salvador, ki pa je zaradi slabše gol razlike zasedel tretje mesto v skupini, a bil eden od dveh tretjeuvrščenih, ki je napredoval v naslednjo fazo tekmovanja. Zadnje mesto je pripadlo reprezentanci Kube, ki je tako kot je že skoraj v navadi ostala brez nekaterih, ki so pobegnili iz ekipe oz. emigrirali v boljše življenje.

Skupina B; V verjetno najmanj zahtevni skupini je reprezentanca Jamajke, brez veterana Ricarda Fullerja, osvojila prvo mesto, s tremi zmagami in gol razliko 7-0, drugo mesto pa si je uspel izboriti Honduras, ki smo ga pobližje spoznali na zadnjem svetovnem prvenstvu in ki ima kar nekaj prepoznavnih igralcev kot so Maynor Figueroa, Hendry Thomas in predvsem nesojeni zvezdaš Wilson Palacios. Zmago, neodločen izid in poraz je, tako kot Honduras vknjižila še tretjeuvrščena Gvatemala, ki je podobno kot El Salvador iz skupine A uspela zaradi gol razlike v naslednji krog, medtem ko je zadnje/četrto mesto pripadlo Grenadi, ki ima kar nekaj igralcev v angleških nižjih ligah, kar pa očitno ni bilo dovolj niti za točko, saj so zabeležili tri gladke poraze in končno gol razliko 1-15.

Skupina C:  Eno večjih presenečenj se je zgodilo v tej skupini, ko je reprezentanca Paname premagal domačo reprezentaco, predtem tudi Guadeloupe, v tretjem kolu pa remizirala s Kanado in osvojila kar prvo mesto v skupini, pa čeprav nima prav nobenega, širši javnosti znanega nogometaša. Posledično temu, je domača reprezentanca, ki smo si jo definitivno zapomnili z zadnjega svetovnega prvenstva, torej ZDA osvojila samo drugo mesto, z omenjenim porazom in dvema zmagama, tretje mesto je zato pripadlo reprezentanci Kanade, ki pa je zaradi najslabše gol-razlike med tretjeuvrščenimi izpadla iz nadaljnega tekmovanja. Guadeloupe, ki bi ga zelo težko našli zemljevidu brez namiga v katerem delu sveta iskati, je osvojil zadnje mesto, brez osvojene točke, a a sprjemljivo gol razliko 2-5.

Četrtfinale;

ZDA – Jamajka 2-0 Povsem pričakovana zmaga domače ekipe, ki se je pomerila s prvouvrščenim moštvom B skupine, katero pa je imelo izjemno priložnost že v 4. minuti srečanja, a so bili jamajški igralci premalo zbrani/preveč prestrašeni. Reprezentanca ZDA je počasi prevzela nadzor nad dogajanjem na igrišču in prvi gol na srečanju je bil dosežen šele v 49. minuti, ko je Jermain Jones poskusil s super-volejem, in s srečnim odbojem od jamajčana Taylora, so ZDA povedle z 1-0. Šele v 79. minuti si je večina navijačev na stadionu Roberta F. Kennedya v Washingtonu lahko oddahnila, ne glede na dominanco in priložnosti, ko je po hitri domači akciji, za končnih 2-o zadel fulhamov Clint Dempsey in ZDa poeljal v polfinale, kar si lahko ogledate TUKAJ.

Panama – El Salvador 1-1 (po penalih 5-3) Prvi polčas srečanja iz ozadja je zaznamovala sodniška napaka iz 23. minute, ko je sodnik Quesada podaril salvadorcem penal, a je bilo kmalu pravici zadoščeno, saj je Rodolfo Zeleya zgrešil, bolje rečeno/napisano je dobro odbranil panamski vratar Jaime Penedo. V drugem polčasu je po nekaj priložnostih na obeh straneh, na svoj račun, kot pravimo, le prišel nesrečni Zeleya, saj je bil tokrat dejansko storjen prekršek za penal in navedeni se ni ustrašil odgovornosti, po zgrešenem penalu in tokratnem prekršku nad njim, je odmislil vraževerje in zadel za vodstvo z 1-0, vendar pa so panamci krenil na vse ali nič in po nekaj lepih priložnostih, v izdihljajoh tekme, če smem, v 89. minuti, dosegli nekoliko dvomljiv/sumljiv gol, a če se ne motim je bila sodniška odločitev tokrat pravilna in po 1-1 je šla tekma v podaljške. Še strelca omenim, Luis Tejada imenovani Matador, ki se je v nadaljevanju oz. v podaljšku, tako kot cela panamska ekipa povsem razigral, vendar novih zadetkov ni bilo, pa čeprav je bilo nekaj neverjetnih priložnosti kot tista v 120. minuti, ki je niso izkoristili nogometaši El Salvadorja. Pri penalih je že omenjeni golman Paname, Jaime Penedo že v prvi seriji odbranil Dennisu Alasu in ob preciznosti vseh ostalih je bil to ključni trenutek za napredovanje reprezentance Paname. Report s tekme je TUKAJ.

Kostarika – Honduras 1-1 (po penalih 2-4) V zelo živahnem srečanju, kjer so bili občutno boljši igralci Hondurasa, so ti po seriji poskusov, predvsem z oddaljenosti, v 49. minuti srečanja le uspeli povesti z golom Jerry Bengstona, a je na drugi strani kostariška reprezentanca, v enem svojih redkih napadov, po akciji iz kota uspela izenačiti, strelec pa je bil Dennis Marshall. V nadaljevanju se je Kostarika ohrabrila in razigrala ter imela več od igre, tudi lepše priložnosti, še najlepšo pa v 76. minuti ko je Soboriu penal odbranil honduraški vratarValladeres, ki je imel nato v podaljških še precej dela, a ker je ostalo pri 1-1 so sledili penali. Nekoliko žal mi je bilo kostaričanov, ki se jih spomnim še od časov Hernana Medforda, kateri so bili pri izvajanju penalov manj natančni saj so zadeli dve prečki in Honduras, je kar nekoliko nezasluženo napredoval v polfinale. Ogled povzetkov TUKAJ.

Mehika – Guatemala 2-1 In čeprav je Gvatemala presenetljivo, po zaslugi spretnosti Carlosa Ruiza, povedla že v 5. minuti, je favorizirana Mehika izenačila v 48. preko De Nigrisa, v 66. minuti srečanja pa je svoje velemojstrstvo dokazal Chicarito, s pravim imenom Javier Hernandez, ki je zadel s peto, in Mehiko popeljal v naslednjo fazo tekmovanja, najzanimivejše trenutke pa si lahko ogledate TUKAJ.

Polfinale:

ZDA – Panama 1-0 Tudi tukaj je šlo po pričakovanjih domače, torej ameriške publike, saj se je njihova reprezentanca maščevala nad Panamo, za poraz iz skupinskega dela, tokrat z minimalno zmago, torej z 1-0, potem ko bi že zdavnaj morali zadeti, saj so nanizali kar nekaj lepih priložnosti, je v 76. minuti srečanja, po izjemni globinski podaji že pozabljenega wonderboya Freddya Aduja, Donovan podal pred gol, kjer je poentiral Clint Dempsey in dobili smo prvega finalista, skrajšana reportažica TUKAJ.

Mehika – Honduras 0-0 (po podaljških 2-0) V drugem polfinalnem obračunu pa ni bilo ravno vse po pričakovanjih, saj reprezentanca Mehike kljub srečanju na en gol, torej na gol Hondurasa, po ogromnem številu lepih priložnosti, ni uspela zadeti in srečanje je odšlo v podaljške. A že v 3. minuti podaljška, je po udarcu iz kota, najvišje skočil Aldo De Nigris in z glavo zadel za 1-0, težko izbojevano zmago pa je v 99. minuti srečanja še potrdil Javier Hernandez, potem ko je po še enem udarcu iz kota, spet najvišlje skočil rezervist/strelec prvega gola De Nigris, ki je asistiral prvemu strelcu turnirja, kateri je iz neposredne bližine zadel za končnih 2-0. V slogu predhodnih opisov tekem, je tudi TUKAJ video posnetek.

Sledilo je samo še veliko finale, katerega sta reprezentanci Mehike in ZDA odigrali na stadionu Rose Bowl v Pasadeni, kjer je bilo pred leti, pomeni 1994 finale svetovnega prvenstva.

Mehika v postavitvi 4-2-3-1; Alfredo Talavera – Efrain Juarez, Rafael Marquez, Hector Moreno, Carlos Salcido – Israel Castro, Giovani Dos Santos – Andres Guardado, Gerardo Torrado – Pablo Barrera – Javier Hernandez

ZDA v postavitiv 4-4-2;  Tim Howard – Carlos Bocanegra, Steven Cherundolo, Clarence Goodson, Eric Lichaj – Alejandro Bedoya, Michael Bradley, Clint Dempsey, Jermain Jones – Freddy Adu, Landon Donovan

Pred več kot 90.000 navijači, v že omenjeni ameriški Pasadeni, kjer je bilo po ocenah reporterjev občutno več gostujočih, torej navijačev Mehike, je domača, seveda v narekovaju oz. pod kotom, ekipa že po osmih minutah vodila z 1-0, potem ko je po udarcu iz kota najvišje skočil Michael Bradley, selektorjev sin in z udarcem z glavo američane povedel v vodstvo z 1-0. V 23. minuti srečanja je bilo že visokih 2-o za američane, po lepi ekipni akciji je Dempsey podal v prostor za najboljšega strelca ameriške reprezentance vseh časov, Landona Donovana, ki je torej zadel za povišanje vodstva, hkrati pa postal še najboljši strelec Golden cupa vseh časov, s 13. doseženimi zadetki. Izjemen začetek ameriške ekipe pa ni zmedel mehiške reprezentance, ki je kmalu, že v 29. minuti uspela znižati na 2-1, Javier Hernandez je demonstriral svoje razumevanje nogometa z izjemno globinsko podajo do westhamovca Pabla Barerre, ki je torej znižal, še pred koncem prvega polčasa, točneje v 36. minuti srečanja pa je bil dosežen še en mehiški zadetek. Nekoč prehvaljeni Giovanni Dos Santos je prodrl z desne, streljal na gol, do odbite žoge se je nekako dokopal  deportivov Andres Guardado, ki je uspel potisniti žogo v gol, še enkrat več pa se je izkazal Javier Hernandez, ki je bil nekoliko v prepovedanem položaju, česar se je kljub adrenalinu in želji zavedal ter ni storil tiste klasične napadalske napake, da bi z golove črte zabil v prazen gol, temveč je kotalečo se žogo pustil oz. jo preskočil. Občudovanja vredna poteza, vsaj zame. V drugem polčasu je prebujena reprezentanca Mehike nadaljevala v slogu kot je zaključila prvi polčas, torej z goli, v 50 . minuti je po podaji Guardada, še enkrat zadel Barerra, tokrat z volejem in že je bilo 2-3. V  76. minuti srečanja je sledila poteza tekme, prvenstva, pa čeprav sem menil, da ga čez tisti gol s peto ne bo, Giovanni Dos Santos je osmešil kompletno obrambno vrsto američanov, ki so ga lovili po kazenskem prostoru, nakar je s centimetrsko, ne, z milimetersko natančnim strelom/lobom dosegel gol za končnih 2-4 in reprezentanca Mehike je obranila naslov kontinentalnega prvaka, ki ga je osvojila že 2009, prav tako z zmago nad američani, takrat s kar 0-5, kar je njihov že 9 naslov CONCACAF prvaka. Seveda sem dolžan še posnetek finala, ki si ga lahko ogledate TUKAJ.

Mehiški napadalec Manchester Uniteda, Javier Hernandez, zvani Chicarito je s sedmimi doseženimi goli postal najboljši strelec tega turnirja, hkrati pa tudi najboljši igralec, medtem ko je za najboljšega golmana izbran Noel Valladares iz Hondurasa.

S to zmago se je Mehika uvrstila tudi na Confederations cup, nekakšni generalki pred svetovnim prvenstvom, ki bo leto pred tem, torej 2013 v Braziliji in ta ameriški poraz prikliče spomine finala Confederations cupa 2009, ko so prav tako povedli z 2-0, pa potem izgubili.

Na žalost je v finalnem srečanju, v 42. minuti, baje hujšo poškodbo staknil mehiški kapetan, 32-letni Rafael Marquez, katerega  klub v katerem igra, ameriški NewYork Red Bullsi zelo pogrešajo, saj so tekom njegovih reprezentančnih tekem oz. klubske odsotnosti, samo v zadnjih dveh tekmah prejeli kar čarobnih sedem zadetkov, kar pove veliko o vplivu mehičana na igro njegovega kluba. Z mehiškim vplivom pa ni bil zadovoljen ameriški golman Tim Howard, ki je kritiziral, tudi s kletvicami, svečano ceremonijo in razglasitev zmagovalca, ki je resda potekala v večjem delu v španščini oz. mehiškem jeziku, a očitno je pozabljivi/nevedni Timmy pozabil, da tudi njegov jezik, torej angleščino štulijo prav vsepovsod, pa čeprav tam velikokrat nima kaj iskati.

Adios do naslednjega celinskega pokala, Copa Americe 2011, ki se začne že 1. julija.

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.06.2011 - 01:42 - Kategorije: miks -

Tako kot pred dvema letoma, sem tudi tokrat, spremljal U21 prvenstvo oz. Svetovno prvenstvo za mlajše od 21 let, kot radi rečemo.

Tokrat se je najboljših osem ekip dobilo na Danskem, kjer so izdelali zelo zanimiv promotivni video, klik TUKAJ, ko so običajno tekmo 14-letnikov spremenili v finale evropskega prvenstva U21.

u21

Torej, Danska kot domačin, Belorusija, Češka, Anglija, Islandija, Španija, Švica in Ukrajina, so se skozi kvalifikacije prebile do finalnega turnirja na Danskem, pri čemer so naši igrali takole in seveda ostali brez željene uvrstitve.

Tekmovanje je bilo najprej razdeljeno v dve skupini, v prvi, torej v A skupini pa je bila najuspešnejša reprezentanca Švice, ki ima že kar redno izjemne generacije mladih nogometašev, ki osvajajo prvenstva v mlajših kategorijah, a se kasneje kar nekako izgubijo. Njihova trenutna ekipa U21, je sestavljena tudi iz tistih, ki so pred dvema letoma osvojili naslov svetovnih prvakov U17 in tudi tokrat so bili že v prvi fazi izjemni, z vsemi tremi zmagami in z gol razliko 6-0. Za drugo mesto, ki je še vodilo v naslednjo fazo tekmovanja, pa so prečrtali rezultate s Švico, saj so imeli Belorusi, Islandci in domači Danci isto število točk in identično gol razliko, 3-5, kar je reprezentanci Belorusije prineslo napredovanje z gol razliko +1, reprezentanci Islandije z gol razliko 0 tisto nesrečno tretje mesto, domači reprezentanci Danske z gol razliko -1 pa zadnje/četrto mesto in samo še tisto iz gesla No matter who’s playing, we will provide the atmosphere.

V skupini B je bila najuspešnejša favorizirana Španija, z dvema zmagama in remijem z Anglijo, medtem ko sta se za drugo mesto v skupini, v zadnjem/tretjem kolu, neposredno pomerili reprezentanci Anglije in Češke. Angleški podmladek je z golom manchesterovega Danny Welbecka povedel z 1-0 v 76. minuti, a je vztrajna Češka uspela preobrniti rezultat in z goloma Chramosta v 89. in Pekharta v 4. minuti sodnikovega podaljška oz. 94. igralni minuti, zmagati ter se uvrstit na željeno drugo mesto in kvalificirati v naslednji krog tekmovanja, medtem ko so precej bolj uveljavljeni angleški mladeniči kot so Fabrice Muamba, Chris Smalling, njegov novi klubski soigralec Phil Jones, Tom Cleverley, Danny Welbeck, James Tomkins, Scott Sinclair, novopečeni liverpoolovec Jordan Henderson, Daniel Surridge in ostali dobili poučno lekcijo, da tako kot seniorski kolegi, še zdaleč niso najboljši na svetu.

V prvem polfinalnem obračunu sta se pomerila Švica in Češka, pri čemer je šele z golom v podaljšku, konkretno v 114. minuti, zmagala švicarska reprezentanca. Strelec edinega zadetka je bil Admir Mehmedi, kar pomeni, da se je Švica prebila do finala brez prejetega zadetka oz. s skupno gol razliko 7-0.

V drugem finalu sta se pomerili Španija in Belorusija, v skladu s pričakovanji pa je španski podmladek, težko, šele po podaljških strl beloruskega, ki je v 38. minuti srečanja povedel z golom Varankowa. Deportivov napadalec Adrian Lopez Alvarez je v 89. minuti, po absolutni nadmoči špancev, le uspel izenačiti, isti igralec pa je nato v podaljšku, v 105. minuti zadel še enkrat, barcelonin Jeffren pa je v 113. minuti srečanja postavil končnih 3-1 in španci so odšli v finale, belorusi pa več kot častno izpadli.

V obračunu za tretje mesto, ki še kot zadnje vodi na olimpijski nastop je Češka držala nulo vse tja do 88. minute, ko je za Belorusijo zadel Filipenko in kot sem že zapisal, svojo reprezentanco uvrstil na nogometni olimpijski turnir.

V velikem finalu je Španija potrdila vlogo favorita in zmaga nikoli ni zares padla pod vprašaj, še posebaj ne, ko je v 44. minuti srečanja, po podaji Milanovega Didaca Vile, ki ostaja kot posojen igralce v Espanyolu, zadel z natančnim strelom z glavo Ander Herrera, povratnik v domači Athletic Bilbao. V drugem polčasu je španska ekipa rutinirano zadržala prednost do 81. minute, ko je na hitro, izvedel prosti strel barcelonin Thiago Alcantara, ki je z velike oddaljenosti presenetil švicarskega vratarja Sommera in zmaga je bila zapečatena. 2-0 za Španijo, ki je po letu 1986 in 1998, še tretjič postala evropski prvak U21 in lepo dodala uspeh seniorskim naslovom Evropskega in Svetovnega prvaka.

Pričakovan uspeh špancev, ki so s tem nasledili nemce, katerih sploh ni bilo na tem prvenstvu in imena kot so David De Gea, Cesar Azpilicueta, Didac Vila, Martin Montoya, Javi Martinez, Jeffren Suarez, Adrian Lopez, Bojan Krkić, Juan Mata, Daniel Parejo, Diego Capel, Iker Munian in Thiago Alcantara so že precej znana in uveljavljena, npr. Alcantro si v tem trenutku želi kupiti tako-rekoč polovica Evrope, saj naj bi bila njegova prihodnost ob morebitnem prihodu Fabregasa v Barcelono, precej negotova.

Tudi švicarska reprezentanca ima kar nekaj, že lepo zvenečih imen, Yann Sommer, nigerijskega porekla Innocent Emeghara, pa hrvaškega Mario Gavranović, Fabian Frei, albanski paket Admir Mehmedi, Granit Xhaka in predvsem Sherdan Shaqiri itd.

V kolikor koga zanima celotna lista igralcev oz. seznam reprezentantov vseh osmih udeleženk, lahko preveri TUKAJ, tačas pa bežim na sestavljanje naslednjih objav …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.06.2011 - 23:33 - Kategorije: trenerji -

Že ko sta se na blogu znašla FC Porto in njihov strelec Falcao, sem razmišljal kam vriniti trenerja, a po dokončanju hvalospeva največjemu trenerju našega časa je uvedena rubrika trenerji.

Naslednji na vrsti je Andre Villas-Boas

avb

Luis Andre de Pina Cabral e Villas-Boas, kot se glasi njegovo polno ime, se je rodil 17.10.77 v Portu in pred trenerskim poslom ni bil nogometaš, kar je tako kot njegova leta, 33, prava redkost v današnjem sodobnem nogometu.

Mladeniča je v nogometni posel vpeljal Sir Bobby Robson, o katerem bom v tej rubriki pisal enkrat v prihodnosti, v času  od 1994. do 1996. ko je slavni angleški strokovnjak vodil prav Porto, s katerim je naš naslovni junak, v tej sezoni, rušil vse pred sabo.

Namreč, kot je že znano je takrat 16-letni fantič Andre, živel s svojo družino v istem stanovanjskem bloku kot slavni angleški trener, že omenjeni, na žalost že pokojni, Sir Bobby Robson. Mladenič, goreči navijač Porta je svojega slavnega soseda, nekajkrat pokritiziral oz. pokritiziral njegove odločitve pri vodenju ekipe, predvsem pa mu je sugeriral naj večkrat igra Domingos Paciencia, kar ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi svoje pripombe vedno zelo dobro utemeljil in s tem pritegnilo pozornost angleža, ki ga niso motila mladeničeva leta. Ker je bil v zelo dobrih sosedskih odnosih z njegovo babico, sta se vedno pogosteje družila in vedno več pogovarjala o nogometu, dodaten plus pa je bilo mladeničevo delno angleško poreklo in zelo dobro poznavanje/govorenje angleškega jezika, zaradi česar je Andres prav kmalu postal angležev prevajalec, s čemer je, kot zna povedati, po zaslugi babice, dobival direktno znanje od najboljših.

Pod pokroviteljstvom Robsona in Porta se je mladenič hitro naučil trenerske obrti oz. pridobil potrebne trenerske licence in z 21. leti je že postal selektor, res da Britanskih deviških otokov, a nekje je treba začeti. Na tem mestu se je zadržal samo eno leto, saj ga je že naslednje, v svoj strokovni team, povabil, še en bivši Robsonov prevajalec, Jose Mourinho in takrat se še ni zavedal zgodovinskega trenutka, če se smem tako izraziti oz. usode podobne trenerske poti, ki bo v nadaljevanju zaznamovala njegovo kariero.

Uspešni Mourinho je še vedno mladega Villas-Boasa  imenoval za svojega pomočnika in uspešni dvojec je pričel z nizanjem izvrstnih rezultatov, že v debitantski sezoni dvojca, 2002/03 s Portom, je osvojeno domače prvenstvo, pokalno tekmovanje, portugalski Superpokal in Pokal UEFA. Že naslednje leto je ponovljen uspeh v domačem prvenstvu, namesto Pokala UEFA pa je osvojena kar elitna Liga prvakov 2003/04 in trenerski dvojec je z osvojitvijo vsega s Portom, premamil prebogati rus Roman Abramovich, lastnik angleškega Chelsea, TUKAJ pa je eden redkih javnih nastopov Villas-Boasa v novem klubu.

Jose Mourniho je s strani ruskega miljarderja, dobil nalogo, pripeljati njegov/angleški Chelsea v sam vrh nogometa, kar mu je tudi uspelo, a z obilno pomočjo pomočnika Andre Villas-Boasa, ki je bil zadolžen za spremljanje nasprotnikov oz. njihovo detaljno taktično analizo, primer priprave za Newcastle 2005, pri čemer je Villas-Boas kasneje razkril, da je bil Mourinho prav obseden z detalji in da je moral poznati/vedeti praktično vse. Pri tem sta Mourinho in Villas-Boas z angleškim klubom osvojila naslov državnega prvaka oz. Premier league, v sezoni 2004/05 in 2005/06, Community shield 2005, Ligaški pokal 2004/05 in 2006/07, ter FA Pokal 2006/07. A bogati rus si je želel predvsem uspeha v elitni Ligi prvakov, kjer pa dvojec ni uspel in predvsem zaradi tega je prišlo septembra 2007 do prekinitve sodelovanja, beri odpovedi Mourinhu in njegovi ekipi sodelavcev.

Že junija 2008 se je ekipa spet zbrala, tokrat v italijanskem Interu, kjer je lastnik Massimo Moratti, podobno kot v Angliji rus Abramovich, enega od glavnih ciljev postavil Ligo prvakov. A najprej sta v novem okolju osvojena italijanski Superpokal 2008 in italijansko prvenstvo 2008/09 in še predno je Inter naslednjo sezono ponovno osvojil italijansko prvenstvo, tokrat italijansko pokalno tekmovanje in toliko željeno Ligo prvakov, je Andres Villas-Boas zapustil Inter. Mourinho je razumel njegovo potrebo po samostojnem delu in ko se je ponudil posel trenerja, bolj ali ne povprečnega portugalskega prvoligaša z imenom Academica de Coimbra, se je Villas razšel s svojimprijateljem/sodelavcem.

Njegova nova ekipa je bila ob prevzemu, na dnu lestvice brez zmage, pod vodstvom Villas-Boasa pa je sezono končala na odličnem 11. mestu, s kar 10 točkami naskoka nad tistimi, ki so potonili v drugo ligo in Academica, predvsem pa njen trener so bili hit prvenstva. A ne zaradi omenjenega 11. mesta, temveč zaradi dopadljive in atraktivne igre, ki jo je forsiral mladi strokovnjak in vse skupaj ni bilo neopaženo pri najeminentnejših portugalskih klubih in čeprav se ga je povezovalo s Sportingom, je 4.junija predstavljen kot novi trener Porta, torej kluba za kateri je navijal v mladosti in kjer je tudi že deloval, a kot prevajalec angleža Robsona, podobno kot takrat že razvpiti Jose Mourinho.

Kar precej skeptikov je bilo ob njegovi predstavitvi, da tako malo znan in predvsem premlad stokovnjak dobi v roke veličino kot je Porto in prevladovalo je mnenje, da bo Porto, spet, ostal brez lovorik, kar pa se je izkazalo za ogromno zmoto. Andres Villas-Boas je bil samo leto kasneje idol prav vseh navijačev Porta, eden najbolj iskanih trenerjev na svetu in predvsem osvajalec, najprej , Superpokala 2010, nato še domačega/portugalskega prvenstva 2009/10, kjer v celi sezoni ni izgubil niti ene tekme, pokalnega tekmovanja in Europa league 2010/11, naslednice Pokala UEFA, kjer je bil na nasprotni strani na trenerskem mestu Domingos Paciencia, tisti za katerega je prigovarjal Robsonu z uvoda tega teksta.

Sanjska sezona za Villas-Boasa, ki je postal s 33. leti tretji najmlajši trener, ki mu je uspelo osvojiti naslov državnega prvaka, s kar 27. zmagami in samo tremi remiji, kar je prineslo rekordnih 84 točk, z nizom 16. zaporednih prvenstvenih zmag in največjo razliko pred drugouvrščenim, kar 21 točk itd.

Ta, nekoliko daljši vpogled v trenersko karijero Villas-Boasa sugerira veliko podobnost z Jose Mourinhom in čeprav je  The Special One, kot se je nekoč poimenoval Mourinho, pustil pečat na karieri Villas-Boasa, ta ne mara preveč takšnih primerjav, z recimo mu mentorjem.

Pozabaval bi se še temi podobnostmi, še prej pa omenil eno bistveno razliko, to pa je, skromnost Anreas Villas-Boasa, ki ob samovšečnosti Mourinha, pride še bolj do izraza. Villas-Boas rad poudari, da je še daleč od mentorja, ki je za razliko od njega osvojil precej več oz. dve Lige prvakov, Pokal UEFA, šest naslovov državnih prvakov s tremi različite moštvi, šest pokalnih tekmovanj in dva Superpokala. Poleg tega ga je UEFA že dvakrat izbrala za trenerja leta, isto, torej trener leta pa je postal še na Portugalskem, v Angliji in v Italiji.

Andre Villas-Boas se je kalil pod vodstvom Josea Mourinha, vendar pa je tudi samo postal vodja, zgradil svoj stil, ne  glede na vse podobnosti, ki se jih bom dotaknil. Precej podobno kot je angleški strokovnjak sir Bobby Robson odkril Mourinha v Sportingu in ga odpeljal s seboj v Porto in nato Barcelono, je odkril tudi Villas-Boasa, ki pa ga je v Porto, Chelsea in Inter odpeljal Mourinho. Oba sta svoje trenrske poti pričela zahvaljujoč poznavanju angleškega jezika in strasti do nogometa ter ponižnega učenja vseh njegovih skrivnosti, obenem pa sta bila oba tudi brez konkretne nogometne podlage oz. nista nikoli ustvarila omembe vredne kariere nogometaša. Prav tako sta oba najprej delala kot prevajalca, kasneje pa napredovala do pomočnikov specializiranih za preučevanje nasprotnikov in njihove statistke ter vseh možnih podrobnostih. Medtem ko se je Mourinho tega navadil v Barceloni kot pomočnik Van Gaala, kjer je za vsakega nasprotnika sestavil izčrpen dosje in to navado obdržal in jo še izpilil v samostojni trenerski karieri, je Villas-Boas za Mourinha proučeval nasprotnike in montiral DVD posnetke, za vsakega njunega igralca je namreč sestavil poseben DVD, z vsemi možnimi podrobnostmi in značilnostmi njegovega direktnega rivala na zelenici, torej za golmana o napadalcih in šuterjih, izvajanjih akcij iz prekinitev itd, za branilce gibanja napadalcev, s katero nogo so boljši strelci, v katero stran rajši preigravajo, za zvezno vrsto o konkurentih zvezne vrste, za napadalce z detalji branilcev in njihovih odlik in slabosti, prav tako golmanovih posebnosti itd. Celo psihološke profile na temelju iger in navad s treningov je sestavil. Oba sta se v določenem trenutku ustavila kot pomočnika in pričela s samostojnim delom, Mourinho 2002, ko ni šel za Robsonom v Newcastle, Villas-Boas pa ko je po prvi sezoni v Interu odšel nazaj v domovino, kjer sta oba prve uspehe in lovorike požela v Portu. Mourinho je postal prvak s samo dvema porazoma, Villas-Boas celo brez poraza, v evropskem tekmovanju Pokalu UEFA oz. Europa league sta prav tako navdušila in osvojila tekmovanje, Mourinho in najboljši strelec Derlei, Villas-Boas in strelec Falcao. Mourinho je v svoji prvi sezoni dosegel 77% uspešnost, Villas-Boas pa kar 83% in jasno, da tudi Porto s takšnima stokovnjakoma rušil vse pred sabo, še pred tem je mladi Mourinho opozoril nase v Uniao de Leiriji, še mlajši Villas-Boas pa v že omenjeni Academici. Po uspehih s Portom, kjer sta bila finalna obračuna ena lažjih, z Mourinhom proti Celticu, z Villas-Boasu proti Bragi, prvi s trikotnikom Deco-Derlei-Carlos Alberto, drugi pa s Hulk-Falcao-Varela, sta oba postala velika želja in tudi lastnika angleškega Chelsea, Romana Abramovicha.

In če je Mourinho po Pokalu UEFA s Portom osvojil še Ligo prvakov, predno je odšel za Abramovichevim denarjem v Anglijo, je ta, Roman Abramovich namreč, Villas-Boasa premamil že po prvi sezoni in Europa pokalu, zaradi česar se poraja vprašanje kaj naprej?

 

Villas-Boas je mlad strokovnjak, ki je že izjavil, da načrtuje biti v vrhunskem nogometu samo okoli 10 let, saj meni, da je to prestresno delo in da bi zaradi ohranitve svojega zdravja in predvsem možnosti uživanja življenja kot relativno mlad, ne glede na takratne uspehe, rad zapustil vse skupaj, v kar pa kar malo dvomim. Nogomet je kot droga in težko ga je kar zapustit, še posebaj vrhunskega, bi rekel.

In prva leta od načrtovanih 10, bo po Portu, namenil abramovichovem klubu, kjer je že delal od 2004 do 2008 kot pomočnik Mourinha in Liverpool, predvsem pa Roma, Juventus in Inter bodo morali počakati na neke boljše čase, kot se reče.

Mediji pravijo, da je Villas-Boas od Porta odkupil svojo pogodbo oz. plačal odškodnino za prestop, kar lahko beremo, da je ruski miljarder Roman Abramovich/klub Chelsea odkupil njegovo svobodo za kar 15 milijonov eurov kar je verjetno edinstveni primer na svetu, kar pa ne preseneča saj je tudi Andre Villas-Boas edinstven, ne glede na podobnosti z mentorjem Mourinhom in na naziv tega, The special one.

 

 

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.06.2011 - 02:44 - Kategorije: trenerji -

Eden od glavnih razlogov zakaj sem uvedel novo rubriko z imenom Trenerji, je Sir Alex Ferguson, ki ga, tako kot nobenega trenerja o katerem sem se včasih želel razpisati,  nekako ni bilo smiselno tlačiti v rubriko Nogometaši.

Torej začenjam, z največjim nogometnim strokovnjakom našega časa, šele kasneje pa na vrsto pridejo aktualni portugalci in ostali.

Sir Alex Ferguson

alex

Alexander Chapman Ferguson, kot se glasi njegovo polno ime, se je rodil daljnega 31.12.1941 v škotskem Glasgowu, točneje Govanu, ki je približno 4 km zahodno od središčnega dela glavnega mesta Škotske. Šolske dneve je preživljal ob nogometu, pri čemer je navijal za Glasgow Rangerse, od 1957 do ‘60 pa igral za amatersko moštvo Queens Parka, kjer kljub petnajstim golom v 31-ih srečanjih ni bilo dovolj za prvo enajsterico in nezadovoljni mladenič se je podal na nesigurno pot profesionalnega nogometaša. Naslednja štiri leta je bil njegov klub St. Johnstone, kjer s približno podobnim strelskim učinkom, 37/19, prav tako ni uspel izboriti mesta standardnega igralca, konkretno napadalca, čeprav je proti svojemu Glasgow Rangersu dosegel kar tri gole in bil najzaslužnejši za eno nabolj presenetljivih zmag. Zato je leta 1964 prestopil v Dunfermline Athletic, v katerem je ostal do ‘67, v tem času pa igral svoj najboljši nogomet, kot pravimo in v 89-ih nastopih dosegel kar 66 zadetkov, s tem da si je v sezoni 1965–66, z 51. doseženimi goli delil prvo mesto lestvice strelcev in če bi bili takrat današnji pogoji, bi se kaj lahko znašel na tem blogu. A šalo na stran, bi rekli, 1967 je Alex Ferguson, po zaslugi odličnih partij in strelske forme, v rekordnem transferju med dvema škotskima kluboma, konkretno za 65.000 funtov, končno prispel v klub svojega otroštva, Glasgow Rangers, kjer je v dveh sezonah in 41-ih nastopih dosegel solidnih 25 zadetkov, zaradi česar je ’69. nadaljeval z rednim menjavanjem klubov in odšel v Falkirk. Eden od razlogov za zapustitev kluba je bil spor zaradi poraza v finalu škotskega pokala ‘68/69, kjer je bil po srečanju označen za enega od glavnih krivcev za katastrofalnih 4-0, zaradi česa je bil celo degradiran v rezervno moštvo in besni Alex, ki je to vrlino, konkretno bes, v naslednjih letih pripeljal do perfekcije, je baje tolažilno medaljo vrgel v smeti in si poiskal nov klub. Kot sem že zapisal je ‘69. prestopil v bližnji Falkirk, mestece med Glasgowom in Edinburghom, saj naj si njegova soproga Cathy ne bi želela selitve v Anglijo, kjer ga je želel priznani Nottingham Forrest. Tu je sočasno z igranjem pričel tudi s treniranjem moštva, ko pa je moštvo kupilo trenerja in Fergusona zadolžilo le še za igranje oz. gole, je ta užaljeno zahteval transfer in tako je ‘73. zaigral še za svoj zadnji klub Ayr United, kjer je 1974. tudi zaključil svojo kariero nogometaša.

A kot verjetno veste že vsi, razlog za objavo o njem ni v njegovi kar solidni igralski karieri, v kateri je, v 317-ih odigranih srečanjih dosegel več kot solidnih 170 zadetkov, kar pomeni, da le ni imel tako slabo kariero nogometaša, kot jo želijo nekateri prestaviti, le trenerska je tista, ki je vse skupaj, razumljivo, zasenčila.

Alex Ferguson je občutil vodenje ekipe že kot trener-igralec v škotskem Falkirku, kakor je že navedeno v zgornjih vrsticah, svoj pravi trenerski debi pa je doživel 1974, takoj po koncu nogometne kariere, v lokalnem East Stirlnigshiru, kjer je na trenerskem mestu zdržal samo 117 dni, v tem času pa predstavil svoj, kasneje legendarni, način vodenja ekipe, v katerem je glavna disciplina oz. njegova beseda. In ko sem že pri besedah, njegov takratni igralec je veliko let kasneje povedal, da je bil, takrat 32-letni Ferguson, že od samega začetka frightening bastard, edini človek na svetu katerega se je bal in ki je baje nekega svojega igralca kaznoval, ker ga je z avtom prehitel na cesti. A takšen pristop je prinesel takojšnje sadove, klub je nanizal nekaj odličnih rezultatov, kar je prvi prepoznal, veliko bolj priznani St. Mirren oz. njihovo vodstvo in začela se je pot navzgor, ki ji še danes ni konca.

V obdobju od ‘74 do ‘78 je Alex Ferguson ekipo St. Mirrena povzdignil iz osrednjega tretjeligaša do drugoligaškega prvaka ‘76/77, ob tem pa je ustvaril še kopico izjemnih mladih nogometašev, ki jim je izplačeval neautorizirane nagrade, zaradi česar je spet prišel v spor z vodstvom kluba in takratni predsednik kluba Willie Todd je postal in ostal edini človek, ki je s trenerskega mesta odpustil velikega Fergusona.

A ozadje razhoda naj bi bil interes prvoligaša Aberdeena, v katerega je poleti ‘78 tudi prestopil, vendar pa so bili tukaj začetki nekoliko težji kot v prejšnih dveh klubih. Po nekaj razočaranjih, predvsem v pokalnih tekmovanjih pa jim je v sezoni 1979/80 uspelo osvojiti kar naslov državnih prvakov, s tem prekiniti 15-letno dominanco glasgowskih velikanov, Glasgow Rangersov in Celtica, Gordon Strachana pa ustoličiti kot najboljšega igralca lige. Kasneje je izjavil, da so mu šele takrat igralci, nekateri stari približno kot on, zares začeli verjeti in zdužena celota je v naslednjih letih nanizala nekaj izjemnih rezultatov, glede na predhodni in kasnejši sloves kluba. Državno prvenstvo so osvojili še v zaporednih sezonah sezonah ‘83/84 in ‘84/85, Škotski pokal ‘81/82, ‘82/83, ‘83/84 in pa ‘85/86 ter Ligaški pokal ‘85/86. Še večje presenečenje pa so bili v evropskih nastopih, kjer so v sezoni ‘82/83 doživeli vrhunec v Pokalu pokalnih zmagovalcev, ko so v velikem finalu z 2-1 premagali favorizirani Real Madrid, nato pa še osvojili evropski Super pokal ‘83, v katerem so bili v dveh obračunih, z 0-0 in 2-0, boljši od nemškega Hamburger SV.

A apetiti velikega Fergusona so bili veliko večji kot zmožnosti malega škotskega Aberdeena in svojim delodajalcem je večkrat nakazal, da bo kmalu poiskal sredino, ki bo odgovarjala tem njegovim apetitom, pri tem zavrnil angleški Wolverhampton, še preden pa je našel pravi klub, je začasno prevzel škotsko reprezentanco, saj je dotedanji selektor John Jock Stein, 10.9.85, ob koncu kvalifikacijskega srečanja Škotske in Walesa, ki je njegovi reprezentanci zagotovil dodatne kvalifikacije z Australijo, za uvrstitev na Svetovno prvenstvo ‘86 v Mehiki, nenadoma umrl zaradi srčnega infarkta. Začasni selektor Ferguson z reprezentanco Škotske na omenjenem prvenstvu ni uspel napraviti vidnejšega rezultata, v skupini D pa je v konkurenci Danske, Zahodne Nemčije in Urugvaja, v skupinskem delu zasedel zadnje/četrto mesto in že 15. junija ‘86 je odstopil z mesta selektorja.

Nadaljevanje zgodbe bi bilo zlahka drugače, če ne bi bilo dobrega večletnega Fergusonovega prijatelja Waltera Smitha, prav tako zelo strogega a uspešnega managerja/trenerja, ki je pred dnevi zapustil Glasgow Rangerse, s katerimi se je naosvajal lovorik, med drugim je bil kar devetkrat prvak Škotske, a pustimo to in se vrnimo v leto 1985, ko je bil Smith selektor mlade škotske reprezentance, Ferguson pa že omenjeno, začasni selektor A ekipe oz. reprezentance Škotske.

Klub, ki je zadovoljeval prej omenjene Fergusonove apetite je bil londonski Arsenal in Ferguson naj bi se z njimi že večino stvari dogovoril, že je hotel prevzeti ponujeno delo, pri čemer naj bi bil njegov asistent oz. pomočnik, prijatelj Smith, vendar mu je ob sporočanju vesele novice, Smith odvrnil, da ne gre z njim, saj se je že dogovoril za prevzem Glasgow Rangersov, zaradi česar je tudi razočarani Ferguson zavrnil arsenalovo ponudbo in počakal neke boljše čase, ki so prišli zelo kmalu.

Po snubljenju Tottenhama in Fergusonovi zavrnitvi pa sta se le našla usojena, če se smem tako izraziti, namreč novembra ‘86 je Manchester United odpustil tedanjega trenerja Rona Atkinsona in 6.11.86 se je uradno pričelo neko novo nogometno obdobje.

Na trenerski klopi Manchester Uniteda je debitiral dva dni kasneje oz. 8.11.86, s porazom proti Oxford Unitedu, vendar je v nadaljevanju ekipo z 21. mesta pripeljal do varnega 11. mesta na lestvici in eden prvih ukrepov je bila uvedba discipline, predvsem omejevanje konzumiranja alkohola, po čemer so bili še dolga leta kasneje znani angleški nogometaši. Ferguson je počasi pričel sestavljati ekipo, ki bi bila sposobna umešati se v borbo za vrh, pri tem pa je iz Norwicha prispel Steve Bruce, lee Sharp iz Torquaya, iz bivšega Aberdeena Jim Leighton, Paul Ince iz West Hama, Gary Pallister iz Middlesbora, povratnik Mark Hughes iz Barcelone, rezultat tega pa je bil prva trofeja, FA Pokal ‘89/90. Naslednjo sezono je prvi ekipi, iz mladinskega moštva priključil dolgolasega mladeniča z imenom Ryan Giggs, iz Oldhama je prispel Dennis Irwin, še eno leto kasneje pa je v ukrajinskem Šahtaru našel rusa Andreya Kanchelskisa, v danskem Brondyu pa danca Petra Schmeichela in sledil je nov uspeh, tokrat Ligaški pokal ‘91/92. Moštvo je že dobivalo prepoznavno podobo, iz mladinskega pogona je prispel še Garry Neville,  iz Leeds uniteda pa še neponovljivi Eric Cantona in skoraj šest let po prevzemu vodenja Manchester Uniteda, je Alex Ferguson prišel do svojega prvega naslova državnega prvaka, torej v sezoni ‘92/93, ko je tudi prvič odigrana slovita Premier league, ki je nastala iz The football league. Vse pohvale vodstvu kluba, ki je dalo priložnost/čas škotu, potem ko prva leta ni bilo rezultatov, beri trofej, in ko so mediji napovedovali in navijali za njegovo zamenjavo, vendar pa je bilo vodilnim Mancheste Uniteda všeč način dela, kako je reorganiziral klub, se pravi organiziral delo nogometne šole, trenerskega osebja, uredil skauting, uvedel disciplino in spoštovanje, skratka jih povzdignil na višji nivo, ob tem pa seveda niso pozabili niti njegovih rezultatov z Aberdeenom. In ko so prišle prve, zgoraj omenjene trofeje, ko so se pričeli ubirati plodovi/sadovi tega potrpežljivega dela, kot radi rečemo, Fergusonovo drevo, kot sem nekje prebral, ni nehalo dajati sadov, do današnjih dni.

V nadaljevanju je iz Nottingham Forresta prispel še bojeviti Roy Keane in izvrstno popolnjeni ekipi je Ferguson priključil še kopico mladih kot so, David Beckham, Paul Scholes, Nicky Butt, Keith Gillespie in divji Robbie Savage, ki so se lahko nogometnih veščin učili od najboljših, izkušenejših kolegov. Iz tistega obdobja je znana anekdota, ko so prav ti izkušenejši, mladega Ryana Giggsa ob jubilejnem, 25. nastopu, nagovorili, da je Fergusonu omenil nakup/darilo službenega vozila zanj, torej za Giggsa, saj naj bi bila taka navada, nakar je Ferguson vzrojil z besedami: ” Who the fucka do you think you are? I wouldn’t give you a fuckin’ club bike let alone, a club fuckin’ car.” Kot je znano je Ferguson leta kasneje v navalu besa, po eni od slabših predstav svojih igralcev, v slačilnici brcnil kopačko, ki je priletela lepemu Beckhamu, glavnem zvezdniku moštva, v glavo in mu razsekala arkado.

A pustimo njegov bes, vik in krik, nadimek Fen, ker je znal priti igralcu do nosa in z nekaj milimeterske oddaljenosti vanj vpiti, da je ubogim igralcem dvigovalo lase kot pri delovanju fena. Ostal bi pri njegovem odnosu do mladih nogometašev, ki jih je ustvaril in forsiral, ko so mu vsi govorili, da z mularijo ni možno osvajati trofej. Ferguson se ni bal dati priložnost tej mulariji, beri manchesterovem podmladku, ob tem pa je imel tudi znanje, da jih razvije v izjemne nogometaše, kakor da je imel tudi pogum kupiti določene, takrat samo talentirane nogometaše, a la Cristiano Ronaldo, Rooney in podobne, ki so šele pod njegovim vodstvom postali, tisto kar so postali, se pravi eni najboljših na svetu.

Da se vrnem v časovne okvirje, poleti ‘95 je prodal izkušene nogometaše, na vrhuncu slave, Paula Inca, Marka Hughesa in Andreya Kanchelskisa, usodo moštva pa zaupal golobradim mladeničem, kasneje znanim pod vzdevkom Fergie’s Fledglings, ki so že v mlajših kategorijah Manchester Uniteda kazali izjemen talent in ti so pod vodstvom velikega Fergusona postali okostje moštva, ki je kasneje, vsezoni ‘98/99 osvojilo elitno Ligo prvakov, kateri so dodali še prvenstvo in pokalno tekmovanje, slavni treble.

Seveda ni trenerja na svetu, ki bi zadel z vsemi okrepitvami, nakupi oz. igralci, domnevno za prvo ekipo in osvajanje trofej. Mark Bosnich, David May, Jordi Cruyff, Karel Poborsky, Luke Chadwick, Laurent Blanc, Fabian Barthez, Roy Carroll, Diego Forlan, Juan Sebastian Veron, Fangzhuo Dong, David Bellion, Eric Djemba-Djemba, Kleberson, Alan Smith in ostali so le nekateri od teh, a če niso našteti tisti zaslužni naj ne bo preveč poudarka tudi na teh, zgrešenih nakupih.Nekje dobiš, nekje izgubiš, a Ferguson je v večini dobival, Cantona je stal samo 1,2 milijona funtov, Peter Schmeichel samo slab miljonče, Roy Keane 3,5, da ne omenjam bagatele za Solksjaera, Irwina in ostale, tudi deal za Cristiana Ronalda je bil veličastven, nakup za 17,5, prodaja pa za rekordnih 94 milijonov eurov. Za njegove rezultate je pomemben tudi občutek za potrebe ekipe in ko je Ferguson prikrmaril Manchester United med najbogatejše klube na svetu, se ni bal kupiti klasnih igralcev, pa čeprav nikoli tistih najvišjega razreda kot so bil npr. Zidane, Figo ali Ronaldo. Nikoli ni kupoval zvezdnike zaradi imena oz. ni zlagal moštva iz najboljših posameznikov temveč je najboljše moštvo sestavil iz odličnih posameznikov, tistih, ki jih je v določenem trenutku potreboval za uspeh ekipe. Pri tem je znal tudi preplačati določene, kot so Stam, Carrick, Berbatov, tudi Ferdinand, a kasnejši rezultati so to opravičevali oz. potrjevali pravilnost teh preplačil.

Alex Ferguson ima izjemno sposobnost, da povsem neopazno in hitro obnovi oz. ponovno zgradi zmagovalno moštvo in v preteklih dvajestih letih, smo navijači Manchester Uniteda, samo enkrat čakali, na naslov državnega prvaka več kot eno leto, pa še takrat se je oddolžil s tremi zaporednimi, beri od 2004 do 2006. Prav zato tudi ne čudi, da je zanj eden najpomembnejših naslovov, prav ta 2004, ko je s povsem prenovljenim moštvom, prekinil dominanco Chelsea oz. Abramovichevega denarja, pri tem pa še igral v dveh finalih Lige prvakov, kjer je v enem premagal prav Chelsea, v drugem pa, na žalost, izgubil z Barcelono.

In če so bili že nekajkrat omenjeni Giggs, ki je sodeloval v vseh naslovih, Scholes in Gary Neville nekakšna stalnica, se je okoli njih, v samem moštvu marsikaj spreminjalo/menjalo, pri tem pa so se trofeje kar osvajale. Menjal je golmane, štoperske dvojce, napadalce, zvezni del, spreminjal profil moštva, igralne sisteme, s tem se je spreminjal tudi sodobni nogomet, a izkušeni strokovnjak se je vedno znova znal prilagoditi in s svojimi Red devilsi igral najboljši nogomet na svetu, ki pa ni bil nujno najlepši, da me ne bi kdo pokritiziral, kot je bil to primer v pravkar končani sezoni, a priznajmo vedno je igral napadalno, dinamično, hitro, dostikrat tudi atraktivno, skratka gledati Manchester United, je redkokdaj dolgočasno.

Torej, Alex Ferguson zagotovo ne spada med najbolj simpatične osebke sveta,njegov karakter je kar neugoden, njegove odločitve so včasih nejasne in sporne, ni vedno zadel z okrepitvami in seznam trenerjev in igralcev s katerimi ni v dobrih odnosih, bi znal biti kar dolg, saj se je s kar nekimi razšel, v ne preveč prijateljskem vzdušju, spomnimo se Paula Inca, Stama, Yorka, Cola, Beckhama, Van Nistelrooya, Teveza in kaže da bo naslednji Berbatov. Prepiral se je z nasprotnikovi trenerji, sodniki, FA zvezo, UEFO, celo BBC-jem, vendar pa ne samo, da je najuspešnejši trener modernega nogometa, temveč je tudi edinstveni primer, ki je uspel vsa ta leta/desetletja uspel zadržati vrhunsk nivo rezultatov in lastne izvrstnosti.

Štiri leta je potreboval za prvi trofej, kar šest za prvo prvenstvo, a ko je enkrat začel, ni znal nehati. Prebral sem tole; 1, 1, 2, 1, 1, 2, 1, 1, 1, 3, 1, 3, 3, 2, 1, 1, 1,1. Ne, ni IQ test i ne rabite nadaljevati niza trebate nastaviti niza, saj bo to storil kar Ferguson, namreč gre za uvrstitve Manchester Uniteda v Premier league od njenegaa začetka, torej že omenjene sezone ‘92/93. Nikoli nižje od tretjega mesta, trikrat drugi in 12-krat prvaki Anglije oz. Premier league. Seštevek teh številk je samo 28, za primerjavo je najbližje nemški Bayern, pa Barcelona, Real, AC Milan itd, pa se poigrajte s številkami.

Pri prebiranju tekstov o njem sem zasledil, da obstaja razlog za te njegove uspehe in dejstvo, da je edini, ki je 25 let zdržal v vrhunskem klubu in v 25-ih letih osvojil 36 trofej. Ta razlog je, da je to nemogoče storiti. Nemogoče je ponoviti to kar mu je uspelo pa naj se gre za, v zadnjem času poveličevanega Villas-Boasa, gobčnega Mourinha, lisjaka Wengera, taktičarja Van Gaala ali Lippija, Hiddinka, Capella, Del Bosqueja, Ancelottija, Guardiolo. Vsi našteti so vrhunski strokovnjaki in sjajni trenerji, a nemogoče je takšen nivo zadržati vsa ta leta z istim klubom, saj je človeško da pride do obrabe materiala, beri zasičenosti, pomanjkanja motivacije, izgube oblasti nad slačilnico/igralci itd. Najti takšnega, ki ima samo 10 let približno podobnih rezultatov v enem klubu, je nemogoče.

Fergusona se dostikrat podcenjuje kao izvrstnega taktičarja, čeprav je povsem odvečno o tem razpredati, kar najbolje potrjujejo njegovi rezultati, a verjetno je zaradi njegovih drugih, številnih odlik to tako oz. je njegovo taktično znanje, v ozadju. Vsekakor ne moremo mimo njegove enormne želje po zmagovanju, po strasti, lakoti po zmagah, takšnih in drugačnih, pri čemer zagotovo ne obstaja trener na svetu, ki bi rajši zmagoval kot on. Vsako sezono gre z nule, kot pravimo, svoje ekipe pa žene do skrajnosti, pa čeprav so v njih igralci, ki so z njim osvojili že vse. Zanj to ni pomembno, kar se da razbrati iz živčnega prežvekovanja žvečilk, poskakovanja na klopi in otroškemu veselju ob vsakem golu posebaj, ob vsaki zmagi, ob vsakem osvojenem trofeju. In to svojo strast prenaša na igralce v ekipi, v kolikor pa začuti, da ti nimajo v sebi tega žara, lakote po zmagah, oz. da je samo nekoliko manjša, ni pomembno kako se igralec piše, kaj je do sedaj storil za klub, postal bo bivši. Noben ni večji/pomembnejši od Manchester Uniteda oz. kot je že vsem jasno, od samega Alexa Fergusona, pri katerem priimki in stare zasluge ne igrajo vloge. V nobenem drugem klubu se ne more pripetiti, da prav vsak igralce lahko prične tekmo na klopi za rezerve ali jo celo odgleda s tribune, pa to ne bo vplivalo na atmosfero v moštvu, kar je letos dokazal s hlajenjem glavnega zvezdnika ekipe, razvpitega Rooneya, na koncu tudi najboljšega strelca prvenstva, Berbatova. Tudi Nani, letos verjetno najboljši igralec Manchester Uniteda je bil kar pogosto rezervist, prav tako legendarna Scholes in Giggs, kar samo potrjuje tezo, da je Ferguson še vedno absolutni vladar Manchester Uniteda in kdor ne misli tako, bo kmalu igral za kakšno drugo moštvo, kot se je to pripetilo že naštetim Incu, Stamu, Yorku, Beckhamu in ostalim.

Ferguson bo moštvo sestavil in prilagodil kot on misli, da je prav, pri tem mu nihče ne more/upa suflirati, saj bo vse prilagojeno tako, da bo najboljše za tekmo, za zmago, za fazo tekmovanja, za trofejo, vsak od igralcev pa bo moral potisniti svoj ego v ozadje in igralci in vsi ostali to vedo. Samo Ferguson ima to moč osebnosti, da se znebi dobrega/odličnega igralca, ki se ne more/noče podrejati temu, vsi ostali pa delajo kompromise, pa naj si gre za kompromise s predsedniki klubov, managerji, samimi igralci, navijači itd. Šele ko uporniki začnejo kazati slabšo formo se upajo ukrepati, medtem, ko jih Ferguson odreže tudi na vrhuncu njihovih moči.

Novi igralci, ki prihajajo v takšno okolje, morajo pred vstopom preveriti svoj DNK zapis in ga prilagoditi Fergusonu, ki serijsko vgrajuje zmagovalni karakter in že omenjeno lakoto po zmagah.

In če potrebujete perspektivnega trenerja kupite Villas-Boasa, če potrebujete trenera za rezultat, kupite Mourinha ali Capella, če potrebujete iz limitirane ekipe izveči maksimum, kupite Hiddinka ali Van Gaala, če potrebujete stratega, ki se zna nositi s pritiskom slačilnice polne zvezd, kupite Ancelottija, Del Bosqueja ali Guardiolo, če pa potrebujete trenerja, ki vam bo dal 25 let izvrstnosti, 36 trofejev, potem rabite samo Alexa Fergusona.

Za konec pa samo še vsi pomembnejši trofeji Sir Alexa Fergusona;

  • škotsko prvenstvo 1980, 1984, 1985

  • škotski pokal 1982, 1983, 1984, 1986

  • škotski Ligaški pokal 1985

  • angleško prvenstvo 1993, 994, 1996, 1997, 1999, 2000, 2001, 2003, 2007, 2008, 2009, 2011

  • angleški FA pokal 1990, 1994, 1996, 1999, 2004

  • angleški Ligaški pokal 1992, 2006, 2009, 2010

  • angleški Superpokal oz. Community shield 1983, 1990, 1993, 1994, 1996, 1997, 2003, 2007, 2008, 2010 

  • UEFA pokal pokalnih zmagovalcev 1983, 1991

  • UEFA Superpokal 1983, 1991

  • UEFA Champions League oz. Liga prvakov 1999, 2008

  • Intercontinental cup 1999

  • FIFA svetovno klubsko prvenstvo 2009

  • trener/manager leta v Angliji 1994, 1996, 1997, 1999, 2000, 2003, 2007, 2008

  • UEFA trener leta 1999

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 21.06.2011 - 01:48 - Kategorije: 03.Ligue 1 -

Iz Češke v Francijo, iz Milovic v Lille, od glasbe k nogometu, od Sonisphere festivala do nogometnega kluba OSC Lille, bi se glasil zmedeni uvod, za tiste, ki ne berejo redno tega bloga.

Torej, OSC Lille

lille

Za večino slovenskih ljubiteljev nogometa je ta klub asociacija na Milenka Ačimovića, ki je pred leti, točneje med 2004 in 2006, nastopal v tem klubiču iz francoskega severa, ki je pred dnevi zaključeno sezono 2010/11, v francoski Ligue 1, končal na vrhu oz. še tretjič, v svoji zgodovini, postal francoski nogometni prvak. 

A pojdimo po vrsti, klub je bil ustanovljen septembra 1944, torej med 2. svetovno vojno, z združitvijo Olympique Lillois in SC Fives in kombinacija teh imen je dala ime Lille Olympique Sporting Club oz. OSC Lille, kar je zadovoljilo obe strani. Že v sezoni ‘45/46 je klub osvojil svoj prvi trofej oz. nacionalno prvenstvo, ob tem pa je osvojil še pokalna tekmovanja oz. Coupe de France, najprej trikrat zapored, 1946, ‘47 in ‘48, pa ‘53 in ‘55 in pa na koncu še tega zadnjega, torej Coupe de France 2011, ko je na stadionu Stade de France v Parizu, v finalni tekmi francoskega pokala, s precej bizarnim golom Obraniaka, premagal z 1-0, branitelja naslova Paris Saint Germain. Ta naslov je že napovedal, da bo to njihova sezona in na koncu se je izkazalo, da je bilo dejansko tako, OSC Lille je po že omenjenem naslovu državnega prvaka iz sezone ‘45/46  in po naslovu ‘53/54, osvojil še tretjega, 2010/11 o čemer sem že nekaj malega zapisal v objavi z naslovom Po sezoni 2010/11.

In preden se še do konca razživi tale poletni prestopni rok in premešajo ekipe, bi se spodobilo našteti igralce, ki so sodelovali pri osvajnju druge dvojne lovorike, lepše povedano prve po tisti ‘45/46.

golmani: Mickael Landrau, kongovec s francoskim državljanstvom Barel Mouko in mladi Alexandre Oukidja

obrambna vrsta: čeh David Rozenhal, brazilec Emerson, senegalec Pape Souare, francoz z alžirskim poreklom Adel Rami, pa francoz s poreklom iz Gane Jerry Vandam, francoz s poreklom z Madagaskarja Franck Beria, pa kamerunec s francoskim državljanstvom Aurelien Chedjou, ter domači Mathieu Debuchy

zvezna vrsta: belgijec Eden Hazard, poljak s francoskim državljanstvom Ludovic Obraniak, francoz z angolskim poreklom Rio Mavuba, senegalec Idrissa Gueye, pa francozi Stephane Dumont, Florent Balmont, Yohan Cabaye in mladi Arnaud Souquet

napad: reprezentant Slonokoščene obale Gervinho, senegalec s francoskim državljanstvom Moussa Sow, francoz s kongovskim poreklom Cedric Baseya, francoz Alain-Pierre Frau ter brazilec Tulio de Melo

Vse skupaj že od leta 2008 uspešno vodi Rudi Garcia, ki je bil v zadnji sezoni izbran za francoskega trenerja leta, medtem ko klub dejansko vodi predsednik Michel Seydoux, ki je po poklicu filmski producent. In ta bi zlahka posnel uspešnico o malem francoskem klubu, ki je v sezoni 2010/11 postal veliki francoski hit, pri tem pa osvojil pokalno tekmovanje oz. Coupe de France, državno prvenstvo oz. Ligue 1, njihov trener Garcia je bil izbran za najboljšega francoskega trenerja, belgijec Eden Hazard za najboljšega igralca prvenstva, senegalec Moussa Sow pa je postal najboljši strelec lige.

Tudi ostali soigralci so prispevali pomemben delež k uspehu, kot ga pomnejo samo redki domači navijači, celo bosanski strokovnjak Vahid Halilhodžić in njegova generacija igralcev iz sezone ‘99/2000, ko so OSC Lille vpeljali v prvo ligo oz. Ligue 1, kjer so ostali do današnjih dni oz. je klub ostal do današnjih dni, večina takratnih igralcev pa je že odšla, kot tudi nekateri iz te 2010/11 generacije.

Adil Rami je prestopil v špansko Valencijo za 6 milijonov eurov odkoknine, Yohan Cabaye v angleški Newcastle za 5 milijonov, a angleški klub naj bi se trudil ukrasti še Sowa in Gervinha in če je opcija Sow dokaj realna, je tista Gervinho baje samo trač, saj naj bi bil ta blizu prestopa v bolj piznani Arsenal. A pustimo trače in predvidevanja, ostanimo pri dokončanih transferjih, kjer so klub poleg že naštetih, še zapustili, izkušeni Pierre-Alain Frau, Cedric Baseya in Barel Mouka, vsi trije so še v iskanju novega delodajalca, Jerry Vandam je bil poslan na posojo v nižjeligaški Chateauroux, David Rozenhal pa je z enoletne posoje vrnjen v nemški Hamburger SV.

Na drugi strani so do sedaj že kupljeni oz. kompletirani transferji naslednjih igralcev; Benoit Pedretti je za 1,5 milijona odškodnine prispel iz Auxerra, za isto vsoto še Ronny Rodelin iz Nantesa, iz izraelskega Hapoela Tel Aviv pa je brez odškodnine prispel nigerijski reprezentančni golman Vincent Enyeama.

Zaenkrat so tu nekje na istem, vendar če prodajo še katerega od ključnih igralcev, predvsem Hazarda, Gervinha ali Sowa, se jim, po mojem ne piše dobro, kot radi rečemo. Že tako je jasno, da bo ponoviti ta uspeh v naslednjih letih izjemno težko, celo nemogoče, saj ima konkurenca enostavno že sedaj boljše ekipe, ob tem še večjo finančno moč, mali OSC Lille pa bo svojo moč in svežino izgubljal tudi na elitni Ligi prvakov, v katero so se po letih odsotnosti,  spet vrnili, potem ko so presenetljivo osvojili naslov državnega prvaka.

bonne chance Lille

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 19.06.2011 - 22:41 - Kategorije: Glasba, Potovanja -

Mineva leto dni odkar smo šli boysi na Sonisphere festival, v Milovice na Češkem, pa zaradi kontinuete pisanja o Svetovnem prvenstvu v nogometu, nisem o tem napisal ni slova, kot bi rekel, you know who.

Skratka, 6 tipov se nas je zbasalo v sposojeni avtodom in po skoraj 24-urnem popotovanju s takšnimi in drugačnimi postanki, smo se le znašli v glavnem mestu Češke, kjer je bil nato večer v stilu filma Hangover.

sonisphere

A pustimo to ob stani, naslednji dan smo si najprej privoščili DevilDriver, ki so me z nastopom nekoliko razočarali, a nič presenetljivega saj mi tudi njihova glasba ni nikoli preveč navdušila, za razliko od Dezovega prejšnega banda Coal Chamber, katerega prvi album sem preposlušal neštetokrat, kot radi rečemo.

 Hitro smo se preselili do manjšega odra, kjer so že nažigali všečni danski rockerji Volbeat, nad katerimi se je že od njihovih začetkov, navduševal eden od prijateljev, medtem ko sem jaz veliko bolj na strani precej podobnih New bomb turks.

Časa za počitek, po prekrokani noči, ni bilo, na glavnem odru so se že pojavili legendarni Anthraxi, s svojim najboljšim pevcem Belladonno, ki se je spet vrnil v band, v začetku leta 2010 in posledica tega je, za moj okus, najbolj dinamičen, celo najboljši nastop festivala, a rana ura oz. dan sta nekoliko pokvarila vtis.

Nekaj piv se je že nabralo in na manjšem odru smo, trije najvztrajnejši odgledali Fear Factory, še en band, ki me je palil v mladosti, še enkrat več pa se je izkazal Burton C. Bell, ki je svoj delež dobil že v GZR objavi.

Drugi izmed svete četverice, Anthrax, Megadeth, Slayer, Metallica, so bili Megadethi z Mustainom v beli srajčki, ki jim je vse skupaj, podobno kot Anthraxom, kvaril dan, a večinski delež odigranih pesmi z, meni njihovega najljubšega/najkvalitetnejšega albuma Rust in peace je zadovoljil okuse, tako da sem/smo ljubljanski koncert, nekaj dni kasneje lahko kar preskoččili, čeprav se zavedam razlik festivalskih nastopov in klubskih, kakršen je bil v Kino Šiška.

Severnoirski Therapy?, ki so me pred leti navdušili v Orto baru v Ljubljani, ko se je vse majalo pod nogami od vibracij in tokratni nastop ni bil niti približno tako kakovosten, predvsem zaradi že omenjene razlike festival – klub v korist klubov in to je bil primeren trenutek za prvi predah.

Ta predah se je zavlekel še skozi celoten nastop grungerjev Alice in chains, ki so razočarali prijatelje, saj se jim nekako niso vklapali v kalup metal-festivala, sam pa sem se, ležeč na travi, prepustil nekoliko počasnejši glasbi skupine, ki sem jo v določenem obdobju, dobesedno oboževal. Pokojnega Layne Staleya je nemogoče nadomestiti, a novi pevec William DuWall se je močno trudil, to je treba priznati.

Ob Stone Sour smo si privoščili najbolj puste kitajske rezance, kar jih je svet videl, in če je bila že hrana slaba, je bila vsaj glasba dobra. Stone sour so zelo korektno oddelali svoj nastop, vendar pa ta band niti približno ne dosega kvalitete bratskega Slipknot, o katerih pa sem nekaj zapisal že v preteklosti; tukaj.

Spočiti in s hrano podprti smo pričakali nastop še tretje svete skupine. Slayer so bili, pričakovano, na vrhunskem nivoju, a preveč gledališko/šminkerska publika je vse skupaj skazila in naše navdušenje z novim lasuljami na glavah in pivom v roki, je počasi kar zvodenelo, če smem tako zapisati. Ne glede na to, smo ob klavcih, kjer je izstopal Kerry King, odet v ogromne verige, resnično uživali in tu je povezava na dneve, ko smo sploh sklenili iti na festival. Slayer, v Ljubljani, pred leti, ‘92 če se ne motim, z Machine Head kot predskupino, ostaja eden mojih boljših koncertov.

Vrhunec na malem odru je bil nastop Rise Against, katere je favoriziral spet drugi, nekoliko bolj punky usmerjen prijatelj, in kar dopadli so se mi, vendar tudi leto kasneje še nimam nobenega njihovega izdelka, kar potrjuje mišljenje nekaterih, da sem lenuh.

Vrhunec večera naj bi bil nastop Metallice, dejanskih metalskih bogov, ki sem jih tudi sam vedno uvrščal na vrh svoje metalske lestvice, a leta so naredila svoje in imel sem občutek, da so daleč od stare forme, vsaj tistega nastopa, ‘96 v Ljubljani, če se ne motim, na bežigrajskem stadionu ko se mi je uresničila ena od največjih želja, videti jih v živo. Na žalost sem eden tistih, ki je prepričan da po smrti basista Cliffa Burtona in izdaje albuma … and justice for all niso bili nikoli več tisto kar prej, pravi vladarji metala, eden od dokazov tega pa je v tej povezavi.

Še prek koncem nastopa glavnega banda, smo se utrujeni in premraženi vrnili do avtodoma, kjer smo imeli še eden izmed mnogih showov, o katerih tako radi govorimo in obujamo spomine na Češko, Prago, Milovice, Sonisphere…

  • Share/Bookmark