Zapisal izmisljeni | 30.05.2011 - 01:00 - Kategorije: Aktualno, spomnim se .... -

Preden se razpišem o sobotnem finalu Lige prvakov, bi se zavrtel nekoliko nazaj, točno 20 let, ko je Crvena zvezda, 29.5.1991 v predhodnici tega elitnega tekmovanja, v finalu Evropskega pokala premagal francoski Olyimpique iz Marseilla in postala evropski prvak.

YouTube slika preogleda

20 let let je torej minilo od zgodovinskega triumfa Crvene zvezde, ki je postala Evropski prvak leto prej kot je to prvič uspelo sloviti Barceloni, o kateri danes vsi govorijo/žvrgolijo. A srbski klub ni kriv za razpad države, vojne, sankcije, revščino in ostale stvari v katere je bil seveda aktivno vključen oz. s katerimi je bil tesno povezan, na takšne in drugačne načine.

A pustimo stanje države in ostale stvari ter se rajši posvetimo nogometu oz. uspehu Crvene zvezde, ki je tistega ‘91 nanizala švicarski Grashopper, škotski Galsgow Rangers, vzhodno-nemški Dinamo Dresden, zahodno-nemški Bayern, v finalu pa že omenjeni Olyimpique iz Marseilla.

Ekipa Ljupka Petrovića je na finalni obračun odpotovala že teden prej in se v miru in tišini italijanskega ozemlja pripravljala na zgodovinski obračun, pri čemer je treba upoštevati, da je to kar pomemben podatek glede na stanje takratne države, ki je že počasi razpadala. A izjemni strokovnjak je svojim igralcem zagotovil oazo miru, kjer ni bilo toliko nadležnih novinarjev, raznih prijateljev in znancev, ki bi jih cukali/žicali za vstopnice.

Verjamem, da ga ni zvezdaša, ki ne bi znal našteti igralcev takratne ekipe, Stevan Dika Stojanović – Refik Šabanadžević, Ilija Najdoski, Slobodan Marović, Miodrag Belodedić, Siniša Mihajlović, Robert Prosinečki, Vladimir Jugović, Darko Pančev, Dejan Savičević in Dragiša Binić

cz

V precej nezanimivem srečanju oz. taktičnem nadigravanju je bilo francosko moštvo nekoliko boljše, še posebaj ob vstopu bivšega zvezdinega kapetana Dragana Stojkovića Piksija, a rezultat je ostal na nuli in sledili so penali. Moj stari, partizanovec, je težil naj grem že spat, da je naslednji dan šola, da bom že zvedel kdo je zmagal in podobno a sem si nekako izboril še te dodatne minute v katerih je najprej zadel Žuti oz. Prosinečki, Dika Stojanović pa je odbranil francoskem reprezentantu Manuelu Amorosu. V nadaljevanju so za Crveno zvezdo zadeli še Binić, Belodedić in Mihajlović, za francoze pa so bili prav tako natančni vsi naslednji izvajalci in makedonec Darko Pančev, zvani Kobra je imel usodo v svojih rokah, beri nogah. Zalet in strel skoraj po sredini gola, medtem ko francoski golman Pascal Olmeta v razkoraku pada na kolena, so eden od najprijetnejših spomninov mojega otroštva, pri čemer mi je ušlo kar nekaj krikov veselja in stari je, ne glede na vse, zadovoljen vprašal kako se je razpletlo.

Razložil sem mu in še vsem sošolcem v šoli, ki seveda niso gledali tekme, saj so imeli očitno strožja pravila glede TV-ja oz. pri njih ni bilo toliko zanimanja/razumevanja za nogomet.

Stadion San Nicola v italijanskem Bariju oz. Sveti Nikola je postal eden od simbolov rdeče-belih in verjamem da nas je kar precej, ki se vsako leto radi spomnimo tega nepozabnega uspeha, ko sta direktor, legendarni dragan Džajić in trener Ljupko Petrović nažigala cigarete in z dimom dušila narvozo, ko je kapetan Dika Stojanović ohranil nedotaknjeno mrežo, kot pravimo in kasneje dvignil ta željeni pokal, ko je Refik Šabanadžević po predhodni hudi poškodbi in komi, precej podobno kot tokrat Abidal slavil življenje in največji nogometni uspeh, ko je oštri makedonec Ilija Najdoski v paru z elegantnim prebežnikom iz Romunije Miodragom Belodedićem zadržal vse nasprotnikove poskuse in slednjemu zagotovil že drugi evropski naslov, ko mi je bil ne preveč simpatični Slobodan Marović simpatičen, ko je Barbika, kot so klicali Sinišo Mihajlovića, obvladovala sredino igrišča, ko je Vladimir Jugović nakazal, da je pred njim velika kariera, ko je Darko Pančev odločil finale, ko je Dejan Savičević lomil nasprotnike in se počasi transformiral v Genija, ki se mu je kasneje klanjal cel svet, ko je povratnik Dragiša Binić s še enim odličnim nastopom kronal neponovljivo sezono itd.

champions

Finale ‘ 91 nepozabno, kot tudi ekipa oz. generacija Crvene zvezde, ki je kasneje postala še svetovni prvak in se v kratkem raztepla po svetu, za seboj pa pustila neponovljiv uspeh in državo, ki je kmalu razpadla ter nogometni primat prepustila Barceloni in ostalim.

cz

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 27.05.2011 - 20:55 - Kategorije: Aktualno -

Po včerajšnem celodnevnem potepanju po Koroški oz. splavu na Dravi, turistični kmetiji, pivovarni, večerji in počasnem vračanju v centralni del državice, sem zjutraj naletel na kup nerazumljivih vprašanj, katerih pomen sem dojel šele ob prelistanju brezplačnega dnevnika Žurnala.

mladic

Nekoliko robinzonski dan brez dotoka novic je sovpadel z dnevom aretacije Ratka Mladića, o katerem sem na tem blogu pisal že TUKAJ.

In slabi dve leti po aretaciji Radovana Karadžića, mesec dni po usmrtitvi Osame Bin Ladna, je prišel na vrsto še Ratko Mladić. Tudi ta je živel v neposredni bližini oblasti oz. tistih, ki so ga lovili, le da ni zdravil, imel predavanja in potoval po svetu kot Dragan Dabić, beri Radovan Karadžić, ampak je bil nekoliko bolj v ozadju. Prve informacije, ki sem jih navedel že v objavi v povezavi, tam nekoliko višje, so bile, da je bil Ratko Mladić samo Ratko Mladić, upokojeni general, junak srbskega ljudstva, ki se je pojavljal na raznih veseljih, kjer je plesal, popival, skratka bil svoboden človek. Ena od mnogih teorij je bila, da ga njegovi ne bodo nikoli izdali, da je močnejši kot milijoni razpisanih nagrad, a s spremembami srbskih oblasti, konkretno slabljenjem moči Koštunice in vse pogostejšem Tadićevem oziranju po Evropski uniji je tudi Mladić postal bolj prikrit oz. Milorad Komadić, miloRAD KOmadić.

26.5.2011, v jutranjih urah naj bi pripadniki specialnih enot v vasi Lazarevo, v bližini Zrenjanina aretirali Milorada Komadića oz. Radka Mladića, ki naj že približno eno leto stanoval pri svojem sorodniku, bratrancu, čeprav vaščani pravijo, da je to vse skupaj dimna zavesa, beri cirkus in da naj ubežnik zagotovo ni živel v njihovi vasi, temveč verjetno nekje v Beogradu, a je zaradi varnostno-političnih razmer izvedena ta namišljena aretacija. Ob tem so mnogi dodali, da bi ga oni, v kolikor bi vedeli, da se nahaja pri njih, skrili, da ga ne bi nikoli našli, po drugi strani pa prihajajo informacije, da ga je nekdo prepoznal oz. v Komadiću videl podobnosti z Mladićem, ključnega pomena pa naj bi bil tisti znameniti črni prstan in ga izdal. Spet, oblastniki oz. srbski politiki pravijo, da ni bilo izdaje, temveč je varnostno-obveščevalna služba BIA opravila svoje delo in z akcijo podobno tisti ameriške vojske v Pakistanu ob aretaciji Bin Ladna prišla do enega najbolj iskanih mož na svetu.

ratko

Po pravici povedano, me preseneča lahkotnost te jutranje aretacije, dvome zbuja tudi neupiranje Mladiča, ki je bil brez tolikokrat opevanih varnostnikov, beri bivših vojaških tovarišev, že zbujeni general, ki naj bi imel na dosegu dve pištoli, pa se presenetljivo ni zatekel k strelskem obračunu, posledično verjetno mučeništvu, temveč se je mirno predal in bo očitno svoj preostanek življenja, kolikor ga še sploh ima, preživel v zaporu v Haagu. Hmmmmmm ……..

V teh dnevih bomo zbombardirani še s 1000 in eno novico o generalu Mladiću, ki je ob eni priložnosti o sebi povedal, da je izvrsten general in da če bi bil kirurg, bi bil prav tako izvrsten kirurg, če bi bil odvetnik, bi bil izvrsten odvetnik, vendar nikoli ne bi mogel biti kot Fran Sinatra, saj nima dobrega glasu.

Strinjam se, da aretacija tega pomeni kar veliko spremembo na političnem zemljevidu Evrope, kot radi rečemo, saj je bil general Ratko Mladić blokada celotne nacije, države, regije, ki je strateško pomembna v marsičem, navsezadnje se je prav tam pričela I. svetovna vojna in če se spomnimo, da so ga imenovali gospodar življenja in smrti je jasno o kakšnem kapitalcu je govora. Zagovorniki pravijo, da je bil dejansko odličen general in vojskovodja, katerega naj bi spremenila družinska tragedija, ko si je ‘94, v Beogradu, z njegovo trofejno pištolo življenje odvzela njegova hčerka, katero je potem sam uredil za pokop in se na bojišče vrnil z usodnim metkom in njenim pramenom las. Srebrnica, zaradi katere ga obtožujejo genocida in ostalih kaznivih dejanj se je zgodila zatem in general naj bi rad povedal, da reka Drina ni meja med Bosno in Srbijo temveč hrbtenica srbskega naroda, ki se razteza čez centralni del srbskih teritorij.

In s tem spet pridemo do tistega okoli katerega bo tudi v prihodnje največ trenj; ali gre za rešitelja enega naroda ali rablja drugega in medtem ko bo vsaka stran navijala za svoje, bo general Radko Mladić, če ne bo presenečenj, izročen posebnemu sodišču za vojne zločine v Haagu, kjer ga že 16 let čaka njegova celica, verjetno tudi dosmrtni zapor.

cell

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.05.2011 - 23:45 - Kategorije: 02.Bundesliga -

Evo, vračam se na nemško nogometno sceno, kjer so že pred časom zaključili z nacionalnim prvenstvom oz. Bundesligo 2010/11, zatem dobili še pokalnega zmagovalca, na koncu, pred dobro uro, pa še zvedeli katero moštvo si je uspelo v dodatnih dveh dvobojih zagotoviti prvoligaški status.

logo

Pa krenimo z Bundesligo, kjer je naslov prvaka, po osmih letih posta, ponovno uspelo osvojiti Borussiji iz Dortmunda. Že pred vstopom v leto 2011 sem napovedal takšen razplet, saj so Die Schwarzgelben kot jih imenujejo, navduševali v vseh pogledih. Mlada ekipa kontroverznega nemškega trenerja Jurgena Kloppa, je eno od odkritij sezone kar razkrivajo tudi statistični podatki, razni izbori in navsezadnje lestvica nemškega prvenstva, kjer so v velikem stilu prišli do svojega sedmega naslova državnega prvaka. Nesrečni Bayer iz Leverkusena je še enkrat več zasedel tisto nesrečno drugo mesto in nadimka Neverkusen in Vicekusen sta kar na mestu, zaradi česar je za pričakovati, da bo njihov najboljši igralec, čilenec Arturo Vidal, kmalu pobegnil v uspešnejšo sredino, saj mu ponudb ne manjka. Eno takšnih je izkoristil tudi njihov trener, preverjeni Jupp Heynckes, ki bo v prihodnji sezoni vodil sloviti Bayern. Ta je v tej 2010/11 sezoni povsem razočaral, v Ligi prvakov dalj kot do osmine finala ni šlo, v nacionalnem prvenstvu je tudi kmalu postalo jasno, da ne morejo parirati poletni/mladi ekipi iz Dortmunda, v Pokalu pa so prav tako padli pred finalom. Verjetno sta edini svetli točki njihove ekipe Robben, ki se je precej mučil s poškodbami in pa Mario Gomez, ki je ponovno našel svojo strelsko formo. Visoko četrto mesto je zasedel Hannover 96, ki si je s tem prislužil naziv Presenečenje sezone, kar pa je še pomembneje, si je prislužil možnost nastopanja v Europa league, podobno kot FSV Mainz 05, eno bolj simpatičnih moštev letošnje Bundeslige. Njihov ofenzivni del ekipe me je naravnost očaral. Tudi FC Nurnberg se je zavihtel presenetljivo visoko, precej podobno pa velja tudi za FC Kaiserslautern na hrvaški pogon, medtem ko me je Hamburger SV nekoliko razočaral. SC Freiburg  je verjetno tudi presegel svoje realne možnosti, a razpoloženi senegalski napadalec Papiss Cisse jih je vlekel do presenetljivo visokega devetega mesta, medtem ko sta za svoj FC Koln precej dobro odigrala slovenska reprezentanta Milivoje Novaković, strelec 17-ih zadetkov in Mišo Brečko. In če 1899 Hoffenheimu lahko še nekako oprostimo bledo/slabo sezono, to nikakor ne moremo naslednjim klubom; VfB Stuttgart, Werder, Schalke 04 in VfL Wolfsburg so bili eni od kandidatov za vrh lestvice, na koncu pa so si v zadnjih kolih reševali prvoligaški status. Stuttgart je imel veliko težav s poškodbami saj so bili Pogrebnyak, Hajnal, Tasci, Delpierre, Boulahrouz, Boka, Cacau in še nekateri odsotni vsaj po mesec dni, vendar tudi preostanek moštva bi moral zagotoviti veliko višjo uvrstitev, podobno pa je tudi z Werderom iz Bremna. Ti so že v uvodnih kolih napovedali slabo sezono s tremi visokimi porazi in predvsem sterilnim napadom, ki je bil v prejšnih letih eden od najpotetnejših v ligi, dober del krivde za to pa je tudi pomankanje pravega/dobrega playmakera, saj Marko Marin ni bil kos nalogi, nadomestiti Ozila, Diega, Micouda, ki so v prejšnih letih vodili klub do že znanih rezultatov. FC Schalke 04 je navduševal v Ligi prvakov, kjer je šel celo do polfinala, v DFB pokalu je šel do konca, v prvenstvu pa mu nikakor ni steklo. Čvrsti trener Felix Magath je uveljavil nekaj mladih igralcev, oživil kariero legendarnega Raula, vendar pa preostanek moštva ni mogel delovati v teh vojaških razmerah in sledil je razhod. Qualix kot so ga poimenovali oz. združili besedi Qualen kar pomeni mučiti in Felix, se je vrnil v Wolfsburg, kjer je predtem 2008/09 osvojil naslov državnega prvaka in klub skupaj s hrvaškim napadalcem Mariom Mandžukićem rešil izpada v drugo ligo. Odhod bosanskega dua Misimović – Džeko, pa tudi Gentnera, je bil prevelik udarec za klub brez tradicije zmagovanja in ob neuspešnih nakupih kot je problematični Diego, je prosti pad na lestvici nekako razumljiv. Borussia Monchengladbach je zasedla nehvaležno 16. mesto, kar ji je prineslo dodatna obračuna s tretjo ekipo druge lige, torej Bochumom, v katerih so najprej na domačem Borussia-Parku, v sodniškem podaljšku uspeli precej srečno dobiti z 1-0, v povratnem obračunu v Bochumu, pred nekaj urami pa so odigrali še rešilnih 1-1, pri čemer je za domače, do 75. minute igral tudi slovenski reprezentant Zlatko Dedić. Ob precej slabem trgovanju pred sezono, je Eintracht iz Frankfurta, v skladu z mojo NAPOVEDjo padel do dna oz. druge lige, prav to pa se je zgodilo tudi simpetični ekipici iz predmestja Hamburga. FC St. Pauli je namreč, ne glede na vse, konkretno zadnje mesto v ligi, pobral moje simpatije in tudi v prihodnje bom spremljal njihove partije.

Po pričakovanjih večine v finalu pokalnega tekmovanja oz. v finalu DFB Pokala, Schalke 04 ni imel prevelikih težav z drugoligašem, MSV Duisburgom, ki ga je odpravil s kar 5-0. Balkansko obarvan drugoligaš, ki ga vodi hrvaški strateg Milan Šašić ima v svojih vrstah slovenskega reprezentanta Gorana Šukala, ki je v zadnjem času bolj v ospredju v stavničarski aferi kot po svojih igrah, pa srba Srdjana Baljaka, bosanca Branimira Bajića in hrvata Ivico Banovića, kar pa seveda ni bilo dovolj, da bi bili konkurenčni eminentnejšem prvoligašu. Družbica je bila le močnejši sparing partner moštvu iz Gelsenkirchena, ki je po letih 1937., 1972., 2001. in 2002. osvojila še peti naslov DFB-Pokala.

V nadaljevanju pa še nekaj izborov nemškega portala Sportal.de, ki je stavil lestvico najboljših namških napadalcev brez našega Novakovića; za njih je bil najboljši Mario Gomez, ki je v 32-ih nastopih dosegel 28 golov, s povprečno oceno 2,91, sledi mu Andre Schurrle iz Mainza, pa paragvajec Lucas Barrios iz Borussije Dortmund, Lucas Podolski iz Kolna,  hrvat Mladen Petrić iz Hamburger SV, perujec Claudio Pizarro iz Werdera, hrvat Mario Mandžukić iz Wolsburga, reprezentant Slonokoščene obale Didier Ya Konan iz Hannovra, senegalec Papiss Demba Cisse iz Freiburga in pa še en hrvat, Srđan Lakić iz Kaiserslauterna. 

Lestvica strelcev je seveda nekoliko drugačna oz. na njej je prav tako prvi Mario Gomez z že omenjenimi 28. goli, sledijo pa mu Papiss Demba Cisse z 22. zadetki, naš Milivoj Novaković s 17. doseženimi zadetki, Barrios, Lakić in grk Gekas iz Eintrachta s 16., Schurrle s 15., Ya Konan s 14., Podolski in španec Raul s 13., Muller in Robben z 12. itd.

Omenjeni portal je sestavil tudi lestvico zvezni igralcev, na kateri prevladujejo igralci prvaka in sicer; prvi je Nuri Sahin iz Borussije Dortmund, sledijo pa mu soigralec Mario Gotze, čilenec Arturo Vidal iz Bayer Leverkusena, francoz Franck Ribery iz Bayerna, Sven Bender in japonec Shinji Kagawa iz Borussije Dortmund, hrvat Ivo Iličević iz Kaiserslauterna, brazilec Luiz Gustavo iz Bayerna, perujec Jefferson Farfan iz Schalke 04 in pa Bastian Schweinsteiger iz Bayerna.

Prvi vezist lige Nuri Sahin je bil izbran tudi za najboljšega igralca prvenstva oz. Bundeslige 2010/11, pri čemer je dobil kar 46,1% glasov, za njim pa so ostali; soigralec Mario Gotze z 18,7 % glasov, tretji je bil Arturo Vidal iz Bayer Leverkusena, sledita pa še nizozemec Arjen Robben iz Bayerna in njegov soigralec, najboljši torjager sezone Mario Gomez.

V izboru za naj-golmana je slavil Manuel Neurer, ki naj bi v kratkem svoj Schalke 04 zamenjal za Bayern, v izboru za naj trenerja pa je slavil Jurgen Klopp iz Borussije Dortmund, ki je že ostala brez najboljšega posameznika oz. igralca lige, saj je ta že podpisal za sloviti Real Madrid, nekakšen nadomestek pa je najden v hrvaškem golgeterju Ivanu Perišiću iz belgijskega Club Bruggeja.

Za konec pa še najboljša enajsterica Bundeslige 2010/11

Manuel Neurer (Schalke 04) - Neven Subotić (Borussia Dortmund), Mats Hummels (Borussia Dortmund), Marcel Schmeltzer (Borussia Dortmund), Philipp Lahm (Bayern) – Mario Gotze (Borussia Dortmund), Nuri Sahin (Borussia Dortmund), Arjen Robben (Borussia Dortmund), Marco Reus (Borussia Monchengladbach) – Mario Gomez (Bayern), Papiss Demba Cisse (Freiburg)

aufiderzen do naslednje sezone ….

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.05.2011 - 23:49 - Kategorije: 04.Serie A -

Sloveniji najbližji italijanski prvoligaš, je klubič znan po tem, da kupuje poceni in drago prodaja, pri čemer pa ves čas ohranja dobre rezultate in tako je bilo tudi v letošnji tekmovalni sezoni.

Udinese Calcio

 

logo

In tudi tokrat so v to krenili spet nekoliko oslabljeni, saj so bili prodani/posojeni; Gaetano D’Agostino je za 7,7 milijona eurov prodan v Fiorentino, srb Aleksandar Luković za 6,3 v ruski Zenit, brazilec Felipe za 5,7 prav tako v Fiorentino, njegov zemljak Baretto za 4,1 v Bari, kolumbijec Abel Aguilar za 1,3 v španski Hercules, Simone Pepe je za 2,4 milijona eura posojen v Juventus, za neznano vsoto je šel za njim še Marco Motta,  pa Muriel v Granado, kamor je šel še Fabian Orellana, Jaime je šel v Bari, Leandro Ruben Caruso v argentinski River Plate, Fernando Sforini v romunjski Cluj itd. zaradi česar so sezono otvorili s štirimi zaporednimi porazi, po šestih kolih pa so bili zadnjeuvrščena ekipa Serie A.

Trener Francesco Guidolin je potreboval nekaj uvodnih kol, da je našel idealno enajsterico oz. krog igralcev, ki so mu nato z odličnimi partijami/igrami vrnili zaupanje in skupaj so sezono 2010/11 zaključili na odličnem četrtem mestu, kar pomeni, da se skozi kvalifikacije oz. predkolo lahko uvrstijo celo v elitno Champions league oz. Ligo prvakov, kar bi bil njihov največji uspeh, saj razen lokalnih tekmovanj in nižjih lig, v vsej zgodovini kluba niso osvojili še ničesar pomembnejšega.

Udinese je namreč manj ugledni italijanski prvoligaš, ki se je med druščino najboljših italijanskih klubov ustalil ‘95, predtem pa nihal med prvo in drugo ligo. Tudi njegova preteklost ni preveč slavna, ob škandalu s stavami ‘86-87 so bili celo poslani v drugo ligo, za seboj imajo nekaj že omenjenih lokalnih lovorik, a na drugi strani so imeli v svojih vrstah kar nekaj eminentnih imen. Med trenerji so to srb Bora Milutinović, anglež Roy Hodgson, domači strokovnjaki Alberto Zaccheroni, Luciano Spalletti, tudi aktualni trener Francesco Guidolin in še nekateri, med igralci pa so to legendarni brazilec Zico, pa njegov rojak Marcio Amoroso, argentinec Nestor Sensini, ganci Stephen Appiah, Sulley Muntari in Asamoah Gyan, čeh Marek Jnkulovski, danec Thomas Helveg, nemec Oliver Bierhoff itd.

Tokrat oz. v sezoni 2010/11 pa so za Udinese nastopali:

golmani: slovenski reprezentant Samir Handanović je št. 1, njegov mladi rojak Jan Koprivec naj bi bil njegov naslednik, veteran Emanuele Belardi je tu za popolniti mesto

branilska vrsta: kolumbijci Cristian Zapata, Pablo Armero in Juan Cuadrado, maročan s francoskim državljanstvom Mehdi Benatia, bivši zvezdaš/srb Dušan Basta, šved Joel Ekstrand, domači Maurizio Domizzi, Andrea Coda, Gabriele Angella, Giovanni Pasquale in Damiano Ferronetti

zvezna vrsta: mladi ganec Emmanuel Agyemang-Badu, njegov že uveljavljeni rojak Kwadwo Asamoah, kosovski švicar Almen Abdi, turški švicar Gokhan Inler, rus Viktor Boudianski, čilenec Mauricio Isla in italijan Giampiero Pinzi

napad: Antonio Di Natale, Bernardo Corradi, čilenski zvezdnik Alexis Sanchez, kolumbijec Luis Muriel, argentinec German Denis, mladi kamerunec s  francoskim državljanstvom Leo Beleck in čeh Matej Vydra.

Gre za ekipo, ki jo lahko pričnemo hvaliti pri golmanu, torej slovenskem reprezentantu Samirju Handanoviću, ki je v Udineseju dozorel in mnogi so mnenja, da je prerastel svojo sredino in bi lahko poiskal kvalitetnejši klub, s tem pa mesto prepustil rojaku Koprivcu, mediji pa praviju srbskemu reprezentančnemu golmanu Brkiću iz Vojvodine. Branilska vrsta je bolj povprečen del ekipe, saj sem v tistih nekaj tekmah, ki sem jih gledal, videl kar precej propustnosti, vendar pa je zato zvezni in napadalni del toliko boljši. V zveznem delu je kopica mednarodne klase, pri čemer bi izpostavil Inlera in Islo, v napadu pa enega od zvezdnikov naslednjega prestopnega roka Sancheza in najboljšega strelca ekipe. Kapetan Antonio Di Natale je že lani osvojil naslov najboljšega strelca Seria A, isto pa je ponovil tudi letos, ko je v 34. ligaških tekmah dosegel kar 28 golov in v svojih zrelih nogometnih letih dokazal, da gre za rojenega strelca, kot radi rečemo.

Ostaja vprašanje ali se bodo spet odločili za prodajo najboljših/najbolj iskanih/najdražjih igralcev, Handanovića, Inlera in predvsem Sancheza, ali pa bodo poskušali svoje zelo kvalitetno moštvo še nekoliko okrepiti in se ustaliti v vrhu italijanskega nogometa, s posledično rednimi nastopi v evropskih tekmovanjih.

Menim, da določene prodaje/spremembe zagotovo bodo in Udinese bo v naslednji sezoni zelo težko usklajeval domača in evropska tekmovanja, zaradi česar se zna pripetiti njihov zdrs med negativna presenečenja sezone 2011/12.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.05.2011 - 18:19 - Kategorije: 04.Serie A -

Italijansko presenečenje sezone SSC Napoli je bil dolgo časa celo eden od kandidatov za naslov italijanskega prvaka, a je v finišu prvenstva nekoliko izgubilo sapo, vendar še vedno uspel osvojiti nepričakovano visoko tretjo mesto, ki jih v naslednji sezoni vodi v elitno Champions league oz. Ligo prvakov.

SSC Napoli

 

napoli

SSC Napoli sem, tako kot večina, vzljubil v njihovih zlatih časih s konca osemdesetih, ko je v sinje modrem dresu nastopal, verjetno najboljši nogometaš vseh časov, Diego Armando Maradona, o katerem sem že pisal na tem blogu. Do njegovega prihoda v klub, je Napoli osvojil le dve pokalni tekmovanji, ‘61/62 in ‘75-76, z njim na čelu pa je klubič z juga postal pomemben/glavni v Italiji in tudi širše.

Z genialnim argentincem na čelu ekipe je klub osvojil državno prvenstvo oz. postal prvak v sezonah ‘86/87 in ‘89/90, temu dodal še pokalno tekmovanje ‘86/87, italijanski Superpokal ‘90/91 in pa UEFA pokal ‘88/89, ko so z 2-1 odpravili nemški Stuttgart, za katerega je igral tudi Srečko nazionale oz. Srečko Katanec. A Maradona je neslavno končal svojo kariero v Napoliju, preveri TUKAJ, in klub ni bil nikoli več niti približno tako močan. Celo v 2. in 3. ligi je nastopal zaradi finančnih težav v katerih se je znašel, kar pa ni zmanjšalo ljubezni napolitancev do svojega kluba, saj so imeli tudi v tretji ligi po 51.000 gledalcev na srečanje. Rešitelj, na predsedniškem položaju kluba, je postal filmski producent Aurelio De Laurentiis, ki je popeljal Napoli nazaj med italijansko elito in po tej sezoni tudi med najboljše evropske klube, ki so zelitizirani v Ligi prvakov.

Pri tem ne smemo mimo najzaslužnejših, ki so na igrišču izbojevali to opevano tretje mesto in v obubožano južnjaško mesto, zadnja leta znano in razvpito predvsem po kriminalu, prinesli toliko sreče in radosti.

golmani: 34-letni Morgan de Sanctis, leto starejši Metteo Gianello in še dve leti starejši Gennaro Iezzo

obrambna vrsta: španec Victor Ruiz, kolumbijec Camilo Zuniga, brazilca z italijanskim državljanstvom Fabiano Santacroce in Emilson Cribari, argentinec z italijanskim državljanstvom Hugo Campagnaro, domači Paolo Cannavaro, Andrea Dossena, Salvatore Aronica in Gianluca Grava

zvezna vrsta: urugvajec Walter Gargano, argentinec Jose Sosa, slovak Marek Hamšik, iz portugalske Benfice posojeni alžirec s francoskim državljanstvom Hassan Yebda,pa Manuele Blasi, Michele Pazienza, Christian Maggio, Luigi Vitale in mladi Raffaele Maiello

napad: urugvajec Edinson Cavani, argentinec Ezequiel Lavezzi, iz Empolija sposojeni romun z italijanskim državljanstvom Nicolao Dumitru, Giuseppe Mascara in iz Parme posojeni veteran Cristiano Lucarelli

Trener Walter Mazzarri je oktobra 2009, po seriji slabših rezultatov, od neuspešnega/bivšega italijanskega selektorja Roberta Donadonija, prevzel/nasledil ekipo, s katero je v prejšni sezoni nato uspel izboriti odlično šesto mesto in jo popeljati v Europa league tekmovanje, kjer pa na koncu niso bili preveč uspešni. A nič zato, v za njih pomembnejšem tekmovanju, domačem prvenstvu, je Napoli, letos, vse skupaj še nadgradil in bil eden najresnejših konkurentov za naslov državnega prvaka, a kot je zapisano že v uvodu, je na koncu pošla sapa igralcem za katere ni bilo prave zamenjave/nadomestila. In v kolikor želijo zadržati ta, recimo mu elitni status v seria A potrebujejo zadržati vse glavne igralce, predvsem slovaka Hamšika in argentinca Cavanija ter Lavezzija, ofenzivni trio, ki je sposoben razbiti vsako obrambno vrsto in marskikateri slovitejši/bogatejši klub se že ozira po navedenih, vendar pa je predsednik Napolija že izustil Stop prodaji. Verjetno ne bi bilo odveč dodati še kakšno okrepitev, kot je Inler iz Udineseja, ki naj bi bil prva želja, a to so že špekulacije za prihodnost o katerih nekoliko več ob drugi priložnosti.

Ostanimo rajši v prelepi sedanjosti, tretjem mestu v Serie A in bližajoči se elitni Ligi prvakov.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.05.2011 - 22:40 - Kategorije: klubi, sezona 2010-11 -

Absolutni hit sezone, ki se je sprehodil skozi domače/portugalsko prvenstvo, hkrati navduševal na poti do osvojitve Europa league tekmovanja, nazadnje pa pred nekaj urami osvojil še portugalsko pokalno tekmovanje. Predstavljam;

FC Porto

porto

Klub s polnim imenom Futebol clube do Porto je bil ustanovljen 28.9.1893 in od tedaj se je uveljavil kot eden najboljših portugalskih, kasneje oz. zadnjih nekaj desetletij pa še kot eden najboljših evropskih/svetovnih nogometnih klubov. Pri tem je imel vzpone in padce, kot rečemo, a vedno se je znal postaviti nazaj na noge, če lahko izkoristim boksarski žargon in vedno je znal tudi udariti nazaj. Tudi v letošnji sezoni je bilo tako, po lasnjskem bivanju v senci lisbonske Benfice, a pojdimo po vrsti.

Klub s severa države je zagotovo edini pravi konkurent lisbonskima velikanoma portugalskega nogometa, Benfici in Sportingu oz. sta tadva njemu, odviso iz katere perspektive gledamo in v takšni neugodni konkrenci je FC POrto uspel osvojiti 25 naslovov državnih prvakov, 16 naslovov pokalnih zmagovalcev in rekordnih 17 Super-pokalov Portugalske.

Na mednarodni ravni, kjer je konkurenca še močnejša, je FC Porto v osemdesetih letih prejšnega stoletja, torej od 1980 naprej, pričel svojo uspešno pot evropskega velikana, pri čemer je v Evropskem pokalu pokalnih zmagovalcev 1983/84 v velikem finalu s 3-1 izgubil proti takrat izjemnemu Juventusu s Platinijem, Boniekom, Rossijem in ostalimi. V naslednjih letih so portugalci sestavili izjemno ekipo, ki je najprej v sezoni 1986/87 osvojila Evropski pokal, tekmovanje ki se je kasneje razvilo/preoblikovalo v elitno Ligo prvakov, v finalu so Joao Pinto, Paulo Futre, izjemni alžirec Rabah Madjer in ostali premagali nemški Bayern za katerega so nastopali Pfaf, Brehme, Matthaus, Hoenes, Rummenige in ostali. 2-1 za prvo evropsko lovoriko. Istega leta, torej ‘87 je v Evropskem Super-pokalu v dveh tekmah premagan aktualni prvak Evropskega pokala Ajax, decembra istega leta pa v Internacionalnem pokalui še urugvajski Penarol. V naslednji sezoni se spomnim njihovega obračuna z Vardarjem in kasnejšega izpada z Real Madridom, po katerem ni bilo več mednarodnih uspehov, do prihoda velikega stratega Mourinha. Ta je z novim rodom najprej v sezoni 2002/03 osvojil Pokal UEFA, pri čemer so v velikem finalu porazili škotski Celtic s Suttonom, Larsssonom, Petrovom, Mjallbyem in ostalimi, potem pa avgusta 2003 izgubil v Evropskem Super-pokalu z AC Milanom. A poraz se ni predolgo objokoval saj je Porto že v naslednji sezoni 2003/04 presenetljivo izboril veliko finale elitne Lige prvakov, kjer je s 3-0 odpihnil francoski Monaco za katerega so nastopali Patrice Evra, Ludovic Guily, Fernando Morientes, Dado Pršo, Shabani Nonda in ostali. Porto je bil spet na vrhu in spet je poleti izgubil, po pravici povedano ne preveč cenjeni evropski Super-pokal 2004, kjer je bila uspešnejša španska Valencija, medtem ko je 12.12.2004 v finalu Internacional cupa 2004, po penalih premagal kolumbijski Once Caldas in še enkrat postal, uradno, najboljši klub na svetu.

Verjetno se večina še spomni,  da je veliki Mourinho po naštetih uspehih odšel/prestopil v angleški nogomet, kjer je nadaljeval z osvajanjem lovorik in ni jih malo, ki se sprašujejo, ali bo trenutni trener Andre Villas-Boas, ki je pred dnevi s Portom osvojil Europa league 20010/11, o čemer sem pisal TUKAJ, poskušal ponoviti mourinhov podvig in zbirki lovorik dodati še elitno Ligo prvakov, ali pa ga bodo premamili izzivi (in denar) drugih, eminentnejših evropskih klubov. Menim, da je samo vprašanje časa njegovega odhoda in nagibam se k temu, da bo dejansko še poskušal narediti rezultat v Ligi prvakov, s Portom namreč, nato pa se odpravil v širni svet, kot pravi moj stari, pri čemer pa je vprašanje tudi ali se bo po vzoru mourinhove generacije, tako hitro razpadla/razprodala tudi villas-boasova generacija oz. ekipa. Radamel Falcao, Hulk in še nekateri že dobivajo precej visoke ponudbe, ko pa sem že pri igralcih, bi se spodobilo našteti vse iz letošnje ekipe;

golmani: št. 1 je brazilec Helton, rezerva Beto, tretji vratar pa poljak Pawel Kieszek

branilci:  romun Cristian Sapunaru, brazilec Maicon, argentinec Nicolas Otamendi, urugvajec Alvaro Pereira, urugvajec z italijanskim državljanstvom Jorge Fucile, portugalec s kapverdskim poreklom Rolando in domača Sereno ter Emidio Rafael

zvezna vrsta: kolumbijec Fredy Guarin,  brazilec Souza, pa brazilec s portugalskim državljanstvom Fernando, argentinca z italijanskim državljanstvom Fernando Belluschi in Mariano Gonzales, pa spet dva domača Ruben Micael in Joao Moutinho,

napadalci: urugvajec Cristian Rodriguez, brazilca Hulk in mladi Walter, kolumbijca Radamel Falcao in 19-letni James Rodriguez ter portugalec s kapverdskim poreklom Silvestre Varela

Ekipo z občutnim latinskim pridihom, več kot uspešno vodi, kot je že večini znano, mladi strokovnjak Andre Villas-Boas, o katerem bom definitivno v naslednjih dneh spisal kaj več, kar si tudi zasluži, saj je po mojem mnenju skupaj s klubom oz. igralci tega, prava osvežitev evropske nogometne scene. Dokaz za to so že omenjene dominance v vseh treh tekmovanjih v katerih je sodeloval, nazadnje v finalu portugalskega pokala, ko je v Oeirasu, predmestju Lisbone s kar 6-2 razmontiral Vitorio Guimaraes. In, da se ni bati za njihovo prihodnost je potrdil mladi James Rodriguez, ki je zaigral namesto letošnjega kolumbijskega hit-igralca ter dosegel kar tri zadetke, po enega pa so dodali neverjetni Hulk, Rolando in Varela.

Zaenkrat je ponovljena tista legendarna sezona 2002/03, ko so bili prav tako osvojeni isti trofeji, torej prvenstvo, pokalno tekmovanje in Pokal UEFA; predhodnik Europa league in kot sem že zapisal bo zanimivo gledati njihov poskus ponoviti še osvojitve Lige prvakov, sezono za temi uspehi.

Zaenkrat čestitke Portu na vseh dosežkih, predvsem v letošnji izjemni sezoni in vse najboljše tudi v prihodnosti.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 20.05.2011 - 01:27 - Kategorije: nogometaši, sezona 2010-11 -

Prvi zvezdnik Europa league 2010/11, je v sredinem finalu, s svojim 17. zadetkom tega tekmovanja, postavil nov mejnik za vse strelce prihodnosti.

Radamel Falcao 

 

falcao

Kolumbijski reprezentančni napadalec, s polnim imenom Radamel Falcao Garcia Zarate se je rodil 10.2.1986 v obmorskem mestu z imenom Santa Marta, na severu države, kjer je bila že z izborom imenom zarisana njegova prihodnost. Namreč, njegov oče Radamel Garcia je bil prav tako nogometaš in zaradi navdušenosti nad zvezdnikom brazilske reprezentance, ki je večino kariere igral za brazilski Internacional in italijansko Romo, je mali Radamel dobil ime kot ga ima. Paulo Roberto Falcao je definitivno dobil dostojnega naslednika.

El Tigre kot ga včasih ljubkovalno kličejo je svojo nogometno pot začel v kolumbijski nogometni šoli Fair Play, od koder je že leta 2000 prestopil v Millonarios iz Bogote, kjer pa se je zadržal samo do svojega 15. leta, ko so ga na reprezentančnih tekmah U17 ekipe opazili skavti legendarnega argentinskega kluba River Plate.

V glavnem argentinskem mestu je ob igranju v mladinskih vrstah legendarnega kluba doštudiral novinarstvo, z 20. leti pa se je dokončno prebil do prvega moštva, kjer je vse pogosteje nastopal in v prvih sedmih nastopih v prvi ekipi, je zabil prav toliko golov. Kmalu se je o njem razširil glas kot o izvrstnem strelcu, vendar ga je serija poškodb onemogočila, da bi to tudi potrdil, čeprav 34 prvoligaških golov v 89 nastopih sploh ni slabo razmerje oz. 45 zadetkov v 109 nastopih v vseh tekmovanjih. Kvaliteto se prepoznali mnogi, med drugimi tudi španski deportivo La Coruna, čigar ponudba težka kar 8 milijonov eurov naj bi bila zavrnjena in Falcao je poleti 2009 po seriji barantanj, dogovorov in še česa namesto v Benfico odšel v Porto, ki naj bi svojega velikega konkurenta prehitel v zadnjem trenutku, vse skupaj pa je bila vmešana še Natland Financieringsmaatschappij B.V in transfer Maria Bolattija.

Porto naj bi odštel okoli 5.400.000 eurov, ostalo pa so bile že omenjene kompenzacije in Radamel Falcao je lahko, podobno kot za River Plate predtem, pričel s serijo golov. V prvih štirih nastoph je zabil prav toliko zadetkov in tudi tu se je že kmalu začelo šušljati o še enem izjemnem južnoameriškem golgeterju, ki naj bi bil celo v sorodstveni zvezi s še enim, letos izjemno uspešnim napadalcem, ki sliši na ime Edinson Cavani. A ostanimo pri Radamelu, ki je v debitanski sezoni, v 43-ih nastopih v vseh tekmovanjih, za Porto zabil 34 golov, v prvoligaški konkurenci pa v 28-ih tekmah kar 25 golov.

Tudi naslednja, torej letošnja sezona je bila podobna, v 42-ih nastopih 38 golov, s tem da ga čaka še finale pokalnega tekmovanja, v 22 prvoligaških nastopih pa 16 zadetkov, kar so več kot odlične številke in Radamela zlahka proglasimo za naslednika Batistute, Malasa in podobnih. Njegovi zadetki so pravi centerforski kot bi dejali nekateri, odličen je z obema nogama, ima močne strele mirujočih žog ali tistih v gibanju, po tleh, polvisoko, kljub samo 177 centimetrov višine pa odlično igra tudi z glavo. Zagotovo bo kmalu dvignil sidro iz Porta ob prelepi reki Douro in postal eden od kraljev strelcev v kakšni močnejši ligi, predvsem pa v bogatejšem klubu kot je Porto, čeprav jih nočem podcenjevati, saj tudi ta sposoben iti do konca tudi v elitni Ligi prvakov, kar nam bo skušal dokazati v naslednji sezoni. A realnost je takšna, da je v nogometu ozek krog elitnežev, ki so sposobni plačati tudi nemoralno visoke zahteve in samo vprašanje časa je kdaj bo Radamel Falcao v katerem od teh.

Predani katolik je v domovini znan kot eden od vodij društev/skupin Locos por Jesus oz. Nori na Jezusa in pa Campeones para Cristo oz. Šampijoni za Krista, kar je ob uspešno zaključenem šolanju novinarstva precej nenavadno, a Radamel Falcao je pač takšen, drugačen, uspešen na večih področjih in ne samo nogometu.

Podobno je tudi z njegovim trenerjem pri Portu, 33-letnem strokovnjakom, ki nikoli ni igral nogometa in ta nenavadni nogometni tandem FC Porta, je eden najzaslužnejših za izjemno sezono kluba, ki je osem let po Mourinhu ponovil njegove tedanje uspehe in če je tako je naslednja na vrsti elitna Liga prvakov.

Radamel Falcao je zaenkrat za reprezentanco Kolumbije, v 25-ih nastopih dosegel 7 golov, vendar se bliža Copa America oz. Prvenstvo Južne Amerike, kjer lahko občutno popravi svoje povprečje, za kakšen reprezentančni naslov oz. trofejo pa je po mojem mnenju še prekmalu, saj niso na ravno sila kot so bili nekoč. A Cristian Zapata, Mario Yepes, Juan Zuniga, Luis Perea, klubski soigralec iz Porta Fredy Guarin, Abel Aguilar, Hugo Rodallega in ostali so potencial, ki bi lahko presenetil že na naslednjem svetovnem prvenstvu v Braziliji.

Do takrat pa bo naš Radamel Falcao osvajal lovorike na klubskem nivoju, po argentinskem prvenstvu, konkretno Clasuri 2008 je s Portom lani osvojil pokalno tekmovanje, pa portugalski Superpokal, letošnje portugalsko prvenstvo, Europa league, je pred njim čez nekaj dni še letošnji portugalski pokal, verjetno tudi evropski Superpokal če ne bo transferja, Liga prvakov, še kakšno nacionalno prvenstvo in pokalno tekmovanje itd.

Radamel Falcao je definitivno eno od odkritij sezone in čeprav je to že nakazoval prej, je z letošnjo eksplozijo golov navdušil vse ljubitelje nogometa, kot sem zapisal v uvodu pa s 17. goli še postavil rekord Pokala UEFA preimenovanega/posodobljenega v Europa League, kjer je s trona zrinil veličino kot je Jurgen Klinsmann.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 19.05.2011 - 01:22 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Po 178 odigranih srečanjih, v katerih je kar 192 klubov zaključilo svojo evropsko pot, smo prispeli do velikega finala,  kjer sta se pomerila dva portugalska predstavnika.

el

V Dublinu, na Aviva Stadionu smo torej dobili portugalskega naslednika. Še osmič je finalni obračun Pokala UEFA preimenovan/moderniziran v Europa league, imel v finalu ekipi iz iste države, prvič iz Portugalske, in po letu 1972 , ko sta angleška Wolverhampton in Tottenham odigrala 1:2 in 1:1, pa 1980 ko sta nemška Borussia Mönchengladbach in Eintracht odigrala 3:2 in 1:0, 1990 italijanska Juventus in Fiorentina 3:1 in 0:0, 1991 spet italijanska predstavnika Inter in Roma 2:0 in 1:0, pa 1995 še enkrat italijanska kluba, tokrat Parma in Juventus 1:0 in 1:1, 1998 seveda italijanska Inter in Lazio v enem finalnem obračunu 3:0 in pa leta 2007, ko sta španska Sevilla in Espanyol rešila srečanje šele po streljanju penalov, s 3:1 je bila boljša/uspešnejša Sevilla.

V vseh analizah in napovedih je slovitejši Porto veljal za favorita in tudi sam sem bil prepričan, da bo razbil malo Brago, čeprav so finalne tekme ponavadi bolj tesne in tudi tokrat je bilo tako, a o sami tekmi nekoliko več kasneje. Porto verjetno ni potrebno posebaj predstavljati a vseeno velja omeniti, da so letošnji absolutni hit Evrope, za kar je verjetno najzaslužnejši prav njihov trener Andre Villas-Boas, a tudi o njem več kasneje oz. drugič. Porto je v domačem/portugalskem prvenstvu impresioniral in v 30-ih tekmah zabeležil kar 27 zmag, tri neodločene izide in nobenega poraza, pri čemer je imel najboljši napad, 73 golov in daleč najboljšo obrambo, 16 prejetih zadetkov. Benfica, ki ji ni uspelo odbraniti naslova državnega prvaka in je zasedla drugo mesto ima za primerjavo to razmerje 61-31, četrta Braga pa 45-33. Favorizirana ekipa ima v svojih vitrinah, kot radi rečemo, štiri evropske trofeje, evropski prvaki so postali 1987 in 2004, zmagovalci Pokala UEFA 2003, evropski Superpokal pa so osvojili 1987, prav tako pa ima v svojih vrstah novega strelskega rekorderja tega tekmovanja oz. Pokala UEFA/Europa league. Kolumbijec Radamel Falcao je garancija za gole in njegovih 16 zadetkov do finala so s trona zrinilo nemca Jurgena Klinsmanna o čemer pa sem že pisav v predhodnih objavah.

Na drugi strani se Braga zanaša predvsem na svojo čversto in disciplinirano obrambo, ki jih je tudi pripeljala tako visoko, konkretno do finala in ki v zadnjih osmih evropskih tekmah prejela samo štiri zadetke. Zaradi svojega prvega finala so v euforiji, ki je ni skazil niti domači poraz v zadnjem kolu prvenstva, ko so na domačem stadionu poraženi od Sportinga, ki jih je s tem prehitel in s tretjega mesta zrinil na četrto mesto. In če smo pošteni, Brage definitivno ni nihče niti približno pričakoval tako visoko in zaradi tega so hranili moči za to finale, ki bo posebno tudi za njihovega trenerja. Domingos Paciencia bo še zadnjič vodil Brago, saj se je še pred koncem prvenstva dogovoril za prestop, v že omenjeni Sporting, kjer bo v nekoliko bolj bogatem okolju poskušal nadaljevati s pozitivnimi rezultati. Lani je v prvi sezoni pri Bragi, to povprečno moštvo brez trofejne tradicije, popeljal do drugega mesta v prvenstvu, kar je bil najboljši rezultat v zgodovini kluba, to pa nadgradil z uspešnimi kvalifikacijami za elitno Ligo prvakov, kjer so osvojili v skupinskem delu tretje mesto in tekmovanje nadaljevali v tolažilni Europa league. In tako vse do finala, zdaj že sinočnega.

Porto – Braga  1:0

Porto: Helton – Sapunaru, Rolando, Otamendi, Alvaro Pereira - Guarin (Belluschi), Fernando, Moutinho – Hulk, Falcao, Varela (James Rodriguez)

Braga:  Artur Moraes – Miguel Garcia, Alberto Rodriguez (Kaka), Paulao, Silvio – Alan, Vandinho, Custodio, Hugo Viana – Lima (Meyong), Cesar

Bivši cenjeni igralec Porta, trenutno še Bragin trener Domingos Paciencia se je že v uvodnih trenutkih tekme lahko le prijel za glavo, ko Custodio ni izkoristil ponujene priložnosti za vodstvo Brage in očitno še neogreti Porto je kmalu zagospodaril na igrišču. Imel je posest in iniciativo, torej nekoliko več priložnosti, vendar nič resnega, predvsem zaradi že nahvaljene obrambe Brage, ki je svoje delo opravljala zares kvalitetno. Stisnili so se na centralni del igrišča, ustvarili nekakšen tampon in čakali na še kakšno priložnost, ki pa je v prvem polčasu niso več dočakali, zato pa so svojo dočakali favorizirani igralci Porta. Spet je udarila kolumbijska naveza, v 43. minuti srečanja je Guarin ušel na desni, si namestil žogo za podajo in natančno podal v kazenski prostor, kjer se je Radamel Falcao uspešno izognil prepovedanem položaju oz. ostal v liniji ter s strelom z glavo zadel za 1-0. V uvodnih trenutkih drugega polčasa se je priložnost tekme za Brago ponudila rezervistu Mossoru, ki je krenil sam na gol Porta, vendar je meni vedno antipatični golman Helton spretno odbranil in Porto je bil spet na dobri poti. Vse bolj so se zapirali in ob nekoliko aktivnejši Bragi čakali na kakšen hiter nasprotni napad, zaradi česar je trpela tudi njihova igra in posledično večina gledalcev. Dokaj nezanimivo srečanje se je končalo z 1-0 in modro/beli so lahko pričeli slaviti svojo drugo letošnjo trofejo, s tem, da jih konec tedna čaka še finale domačega pokalnega tekmovanja, kjer ne bi smeli imeti prevelikih težav z Vitorio Guimaraes.

Torej, ponuja se jim priložnost za tojček, katerega so osvojili tudi 2002/03 s slovitim Mourinhom in za katerega pred sezono ni bilo veliko možnosti. Porto je definitivno pozitivno presenečenje/osvežitev evropskega nogometa in zanimivo bo videti ali bodo uspeli zadržati obstoječi kader, ki že mami elitne/bogatejše evropske klube oz. ga celo ojačati ter se podati še na vrh elitne Champions league.

Za konec še to, da je španski sodnik Carlos Velasco Carballo s svojimi pomočniki odlično odsodil srečanje in za razliko od nekaterih letošnjih sojenj drugih sodniških ekip, tokrat nimamo opravka s pripombami, negranjem, nezadovoljstvom in prepiranjem, kar si vsekakor zasluži pohvale.

Porto, Radamel Falcao, Andre Villas-Boas pa dobijo svoje objave.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 17.05.2011 - 01:04 - Kategorije: 01.Premier League -

Seveda je razlog za objavo v tem, da je Manchester City po miljonskih vložkih šeika Mansour bin Zayeda, končno, konkretno prvič po letu 1976 oz. po 35-ih letih suše, le prišel do svoje lovorike.

Manchester City F.C.

 

mc

Ustanovljen je bil že 1880 kot St. Mark’s West Gorton, a je kasneje, 1887, prišlo do spremembe imena  v Ardwick Association Football Club, da bi 1894 dobil današnjega, torej Manchester City. 

Manj slavni angleški premierligaš iz Manchestra, Manchester City naj bi bil klub lokalcev oz. raje, medtem ko naj bi bil slavnejši Manchester United bolj svetovljanski in zaradi tega naj bi bil, ne glede na vse, Manchester City glavni v mestu. Med njihove največje uspehe spadata osvojena prvenstva 1936/37, ko je sloviti United izpadel v nižji rang in pa 1967/68, ko so bili za dve točki uspešnejši prav od mestnega rivala ter FA pokali 1904, 1934, 1956, 1969, Community shield 1937, 1968, 1972, Ligaška pokala 1969/70 in 1975/76, od takrat pa do letos nič.

35-letni mrk od zmage nad Newcastle Unitedom 28.2.1976 do zmage nad Stoke Cityem 14.5.2011.

Osvojeni FA pokal je prinesel odrešitev za navijače Citizensov, kot se ljubkovalno imenujejo in strinajm se z njihovim največjim rivalom, legendarnim Sir Alex Fergusonom iz Manchester Uniteda, da bodo šele sedaj postali zares močni, saj se pričakuje ponovni nori shopping že omenjenega lastnika kluba, šejka Mansour bin Zajeda. Vse bolj pohlepni igralci bodo lahek plen njegovih milijonov, prav tako pa jih bo mamila možnost igranja v elitni Champions league, ki si jo bodo lahko zagotovili preko kvalifikacij, ki so že zagarantirane z letošnjim najman četrtim mestom v angleški Premier league. Četrto mesto prinaša torej kvalifikacije za elitizem, morebitna osvojitev tretjega pa pomeni direktno uvrstitev in kot kažejo trenutne razmere bi neprepričljivi Arsenal, ki jim v tem trenutku beži le dve točki, kiksal tudi pri Fulhamu, medtem ko Manchester City, v zadnjem kolu na domačem City of Manchester stadionu, čaka še en obračun s Stoke Cityem, ki jim je pred dnevi že omogočil en zgodovinski korak. Italijanski strokovnjak Roberto Mancini in njegovi igralci so torej z razlogom optimistični.

In če sem že omenil njihovega trenerja, managerja je težko reči/zapisati, saj ob razsipnem šeiku nima preveč besede pri izboru igralcev, je najbolj pošteno našteti še igralce oz. predstaviti ekipo;

golmani: prvi golman Joe Hart, izkušeni irec Shay Given in tretji vratar Stuart Taylor

branilci: srb Aleksandar Kolarov, mladi belgijec s kongovskim poreklom Dedryck Boyata, njegov izkušenejši reprezentančni kolega, prav tako belgijec s kongovskim poreklom Vincent Kompany, nemec z ganskim poreklom Jerome Boateng, reprezentant Slonokoščene obale Kolo Toure, argentinec Pablo Zabaleta, domači Micah Richards, Joleon Lescott in Shaleum Logan

zvezna vrsta: reprezentant Slonokoščene obale in brat igralca iz branilskih vrst Yaya Toure, francoz s senegalskim poreklom Patrick Viera, nizozemec s surinamskim poreklom Nigel De Jong, španec David Silva, angleška reprezentanta James Milner in Adam Johnson, bivši reprezentant Shaun Wright-Phillips, pa Michael Johnson

napadalci: bosanec Edin Džeko, problematični italijan z ganskim poreklom Mario Balotelli, brazilec Jo in argentinec Carlos Tevez

Čisto po pravici, že zdaj so ekstremno močna ekipa, kvalitetno pokrita na vseh igralnih mestih, z nekaj izjemnimi igralci na posoji v klubih kjer bodo dobili več priložnosti za igranje in težko je razumeti Mancinija, ki že izjavlja, da za prave uspehe, torej osvojitev angleškega prvenstva in konkurenčnost v elitni Champions league potrebuje še nekaj kvalitetnih okrepitev. Menim, da so v primerjavi z novimi prvaki, mestnimi rivali, že kvalitetnejša ekipa, vendar jih še manjka miselnost serijskih zmagovalcev in kopičenje zvezd se mi zdi izgovor za trenerski defecit Mancinija, ki mu je verjetno ta FA lovorika rešila službo, saj je bil po mojem že zrel za odstrel.

Kaj drugega reči/napisati za klub, trenerja, ekipo, kjer ni mesta za Neduma Onuoha, Wayne Bridga, irca Stevena Irelanda, valižana Craiga Bellamya, bolgara Martina Petrova in Valeri Bojinova, slovaka Vladimira Weissa, španca Javiera Garrida, ekvadorca Felipe Caiceda, paragvajca Roque Santa Cruza, brazilca Robinha, zimbabvijca Benjanija, togovca Emmanuela Adebayorja in ostale.

Nesramno bogati šeik Mansour bin Zayed si verjetno misli svoje in kmalu bomo lahko, na podlagi njegovih nakupov, videli del njegovih misli, za katere verjamam da segajo na sam nogometni vrh.

Zaenkrat sem prepričan, da si misli, da je bil strelec edinega gola v finalu FA pokala, Yaya Toure, njegov poletni nakup, vreden vsakega vloženega pennya/funta in po takšnem oz. podobnem receptu, bo tudi letos zbral sestavine, beri nogometaše, za svoje moštvo, kar bo seveda razveselilo vse Citizene, med katerimi so najbolj znani člani zasedbe Oasis.

Ko pa sem že pri glasbi, je tu še naslov njihove, beri navijaške, himne;  Blue Moon in z melodijo najdeno na You tube se poslavljam v pričakovanju vse močnejšega Manchester Citya, čeprav sem navijač njihovih mestnih rivalov.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 15.05.2011 - 00:50 - Kategorije: 02.Bundesliga -

Če sem že ob koncu leta 2010, predvsem na podlagi izvrstnih iger, hrabro/pravilno napovedal presenetljivega prvaka Bundeslige 2010/11,  še dva meseca prej pa najavil presenečenje sezone, se je na koncu izkazalo, da je kljub uspehom Borussije iz Dortmunda in FSV Mainza 05, največje presenečenje sezone …..

Hannover 96

h96

Tako kot namiguje že ime oz. grb, je klubič iz Hanovera na Spodnjem saškem ustanovljen ‘96, točneje 1896, vendar pa v vsej svoji zgodovini še nima omembe vrednejše lovorike oz. rezultata. No, ga ni imel, saj je sezono 2010/11 končal na presenetljivem, več kot odličnem četrtem mestu, ki jim v naslednji sezoni prinaša nastope v nekoliko podcenjeni Europa league.

Hannover je sezono predtem ostal brez prvega golmana, saj je nesrečni Robert Enke storil samomor, si zatem le stežka zagotovil obstanek v Bundesligi in pred to sezono je pri večini prevladovalo mnenje, da bo Hannover 96 spet enako težko obstal med najboljšimi bundesligaši, a trener Mirko Slomka in njegovi Die roten, kot jih kličejo navijači, so presegli vsa pričakovanja in se zavihteli na že omenjeno četrto mesto.

In da se ne bi pozabil takšen uspeh, je tu seznam nogometašev te, 2010/11 sezone;

golmani: Florian Fromlowitz, Ron-Robert Zieler in Markus Miller

branilska vrsta: avstrijec Emanuel Pogatetz, švicar Mario Eggimann, tunizijec Karim Haggui, ameriški kapetan ekipe Steven Cherundolo, iz Bayer Leverkusena posojeni reprezentant Slonokoščene obale Constant Djakpa, domači Christian Schultz, Felix Burmeister, Tim Hoffman in 19-letni Cristopher Avevor

zvezna vrsta: američan DeMarcus Beadsley, danec Leon Andreasen, portugalca Sergio Pinto in Carlitos, tunizijec z nemškim državljanstvom Sofian Chahed, albanski veteran z nemškim državljanstvom Altin Lala, 19-letni kazahstanec z nemškim državljanstvom Willi Evseev, novi nemški reprezentant Konstantin Rausch, pa Manuel Schmiedebach, Lars Stindl in Moritz Stoppelkamp

napadalci: Jan Schlaudraff, finec Mikael Forssell, norvežan z maroškim poreklom Mohammed Abdellaoue in reprezentant Slonokoščene obale Didier Ya Konan

Menim, da gre za zelo povprečno skupinico nogometašev, ki pa je skozi celotno sezono, z borbenostjo in požrtvovalnostjo presegla svoje realne zmogljivosti, pri čemer je v ospredje izskočilo nekaj posameznikov kot so golman Fromlowitz, Konstantin Rausch in predvsem napadalni dvojec Adbellaoue in Ya Konan. Vsi skupaj so svoje moštvo privlekli do zgodovinske uvrstitve in kot sem že omenil, do nastopov v Europa league.

Objava v spomin na te borce, ki bodo v naslednji sezoni na težkih preizkušnjah, saj so postavili previsoke standarde, prav tako pa je že znano, da imajo vsa ta, recimo jim manjša moštva, težave pri nastopih v domačih prvenstvih in evropskih pokalih hkrati, predvsem pa je znano, da je nekaj lažje osvojiti kot ohraniti/odbraniti.

  • Share/Bookmark