Zapisal izmisljeni | 29.04.2011 - 23:30 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Po Ligi prvakov, kjer nas je podžgala še ena kontroverzna tekma španskih predstavnikov, je bila v četrtek zvečer portugalsko obarvani polfinale Europa league, točnjeje njeni prvi srečanji.

el

Porto – Villlarreal 5-1

Obračun za katerega sem verjel, da je finale pred finalom, kot pravimo, je več kot upravičil sloves derbija dneva. Španski predstavnik je bil občuttno boljši v prvem polčasu, v katerem je imel kar nekaj priložnosti za vodstvo, vendar jih ni uspel izkoristiti tja do 45. minute, ko je spretni Borja Valero podal na desno do Nilmara, ta pa neovirano pred gol, kjer je Cani iz neposredne bližine, zadel s strelom z glavo. Gol kot na treningu in presenetila me je ta ležernost domačih ob akciji za prvi zadetek na srečanju, vendar pa se je v drugem polčasu vse skupaj spremenilo. Porto se je v drugem polčasu prebudil, predvsem pa je navduševala njegova kolumbijska naveza, čeprav tudi ostali niso preveč zaostajali. A pojdimo po vrsti, najprej je kolumbijec Guarin v 49. minuti srečanja podal za hrbet gostujoče obrambe, njegov rojak Radamel Falcao pa je izsilil prekršek oz. penal, saj je spretno padel preko gostujočega golmana Diega Lopeza, ki je poskušal intervenirati in kot je počasni posnetek pokazal, izogniti se kontaktu, do katerega pa je vseeno prišlo. Tudi sam Falcao do zadnjega ni vedel ali bo dobil karton ali penal in na njegovo srečo oz. srečo domačih je sodnik dosodil penal, katerega je, letos izvrstni Falcao, tudi realiziral in izenačil na 1-1. V nadaljevanju je na igrišču zagospodaril Porto in v 61. minuti je Fredy Guarin ušel po desni, osmešil/preigral svojega čuvaja s številko 21, Bruna in najprej nastreljal vratnico, vendar je odbito žogo nato v drugem poskusu, tokrat z glavo, pospremil v gol za 2-1. Navdušenje se je komaj dobro stišalo, že je v 67. minuti, spet po desni, prodrl brazilec Hulk, sfintiral Musacchia in podal pred gol, kjer je bil Falcao, ki je zadel za obetavnih 3-1. Tudi tokrat se je navdušenje verjetno komaj dobro stišalo, že je v 75. minuti z desne izveden prosti strel, kolumbijska naveza pa je udarila še enkrat. Guarin kot izvajalec prostega strela, Radamel Falcao pa z izvrstnim levjim skokom in natančno odmerjenim strelom z glavo, ki je prinesel, zdaj že visokih 4-1. Kot je že v navadi v tekmah Porta, je bil v samem finišu srečanja dosežen še en zadetek, po Rodriguezovem strelu iz kota, je bil nekje na drugi vratnici, najvišji in najspretnejši, da, Falcao, ki je s še enim natančnim strelom z glavo, tokrat v daljši golmanov kot, zadel za končnih 5-1 in če sem imel pri prvem golu na srečanju občutek, da so ležerni igralci Porta, je bilo sedaj povsem obratno. nobenega gostujočega branilca na golovi črti, da bi lahko izbil, vsesplošni kaos, a kaj takega jim ni za zameriti saj so, namesto da bi vodili z dvema goloma ali več, dovolili enega veličastvenejših preobratov. Skladno z mojimi tihimi pričakovanji, je Porto zanesljivo dobil prvo srečanje in upam se trditi, se že uspel uvrstiti v veliki finale, čeprav je pred nami/njimi še povratno srečanje. Ob koncu še nekaj malega o junaku dneva. Kolumbijec Radamel Falcao je letos potrdil velike potenciale, ki se skrivajo v njem in verjetno že nasledil vrhunske južnoamerške napadalce v Evropi, Jardela, Salasa, Crespa, Batistuto in podobne, zagotovo pa je in bo, na koncu tekmovanja, na vrhu lestvice strelcev Europa league 2010/11. Z, zaenkrat 15. doseženimi goli, je 25-letni kolumbijski ostrostrelec izenačil rekord nemca Jurgena Klinsmanna, ki je v predhodnici tega tekmovanja, torej v Pokalu UEFA, v sezoni ‘95/96 dosegel prav toliko, torej 11 zadetkov in držal rekord, ki pa bo kot kaže od letos v lasti drugega.

Benfica – Braga 2-1

Portugalski obračun ni bil niti približno tako zanimiv kot zgoraj opisani, a še vedno je šlo za kvalitetno nogometno predstavo, v kateri so na koncu le zmagali domači, čeprav težje kot smo pričakovali. Po prvem polčasu brez zadetkov je v 50. minuti srečanja na desni strani prodrl spretni urugvajec Maxi Pereira, lepo podal v kazenski prostor, kjer je z glavo streljal paragvajec Cardozo, a je zadel samo vratnico, vendar pa je odbito žogo v gol, za 1-0, pospremil brazilski branilec Jardel. Tudi tu se euforija verjetno še ni dobro stišala, že je na drugi strani, nekoč veliki up argentinskega nogometa, Pablo Aimar storil prekršek po katerem je prejel rumeni karton in kazen prepovedi igranja na povratni tekmi, njegovo moštvo pa je prejelo gol. Hugo Vina je z nekaj več kot 30-ih metrov, v 53. minuti srečanja, izvedel prosti strel, nekje na robu kazenskega prostora pa je s skokom in udarcem z glavo, žogo preusmeril brazilec Vandinho in izenačil na 1-1, medtem ko so se presenečeni domači igralci samo spogledovali. Nervozo domačih navijačev je odpravil paragvajec Oscar Cardozo, ki je že v 59. minuti, z močnim in natančnim udarcem iz prostega strela, z dobrih 25-ih metrov oddaljenosti, zadel za vnovično vodstvo, tokrat z 2-1. A ko bi človek pričakoval, da bo Benfica pokončala nasprotnika še s kakšnim golom, se vse skupaj ustavi in tekma zaključi z 2-1, kar pomeni, da je pred povratnim dvobojem še vse zelo odprto, kot pravimo oz. vse še možno, čeprav se nagibam k napredovanju slovitejše Benfice in velikemu portugalskem derbiju v finalu Europa league.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 27.04.2011 - 22:42 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Na vrsto je prišel še tretji El Clasico znotraj treh tednov, tokrat v najmočnejšem nogometnem klubskem tekmovanju, kjer sta Real in Barcelona odigrala prvo srečanje polfinalnega obračuna Lige prvakov.

cl

Domača ekipa oz. Real je šel v srečanje kot nekakšen blagi favorit, pa naj se to sliši še tako nenavadno, saj je bila le nekaj tednov nazaj Barcelona svetlobna leta oddaljena od konkurence oz. boljša, nekateri pa so jo etikirali kot najboljše nogometno moštvo vseh časev. A v zadnjih dveh medsebojnih srečanjih jo je predvsem Realov strateg Mourinho uspel ukrotiti, v katerega so v tem trenutku uprte vse oči, ali mu bo tako kot lani z Interom, spet uspelo izločiti dejansko najboljšo ekipo na svetu. Generalko je Real opravil na gostovanju pri Valenciji, katero je z rezervnim moštvom ponižal s 3-6 in več kot očitno je v kakšnem stanju duha so pričakali ta dvoboj.

Na drugi strani je Barcelona ostala skromna in ponižna, le njihovemu trenerju Guardioli je prekipelo konstantno provociranje Mourinha in tudi po tem sodeč je bilo jasno v kakšnem nervoznem stanju so katalonci pričakali to srečanje. Za dodatne skrbi je poskrbela poškodba Inieste, katero je utrpel v zadnjem obračunu španskega prvenstva, kjer je po mnenju večine Barcelona že premagala Reala in nekako se strinjam, da je Barca že uspela obraniti naslov državnega prvaka. Ob izjemnemu Iniesti, katerega odsotnost je največji handicap katalonskega moštva, so bili pri Barceloni prikrajšani še za usluge Abidala, Maxwella, Krkića in Gabriela Milita, ki pa je bil na rezervni klopi.

V moštvu domačih je bil poškodovan samo Khedira, medtem ko Carvalho ni smel nastopiti zaradi kazni kartonov in tudi tu je bila tehtnica nagnjena na stran madridistov. Ti so Barcelono v dveh medsebojnih polfinalnih obračunih Lige prvakov in predhodnic tega tekmovanja, obakrat izločili in obakrat kasneje osvojili tekmovanje oz. postali prvaki, 1960 in 2002. Kar se tiče vseh medsebojnih obračunov je tudi tu mala prednost na strani Reala, ki je do sedaj zbral 86 zmag, Barcelona 82, medtem ko sta se ekipi z neodločenim rezultatom razšli 43-krat.Dve najučinkovitejši ekipi letošnje Lige prvakov, v kateri sta sta zabili po 24 golov, sta imeli pred srečanjem še nekaj adutov. Real v tej sezoni na domačem Santiago Bernabeu stadionu še ni prejel še niti enega gola, celo na dosedanjih osmih od desetih je uspel ohraniti svojo mrežo nedotaknjeno, kar je vsekakor še en Mourinhov podpis, s čimer je Real izboljšal svoj prejšnji rekord iz sezon 1997/98 in 2001/02, ko gola ni prejel na sedmih tekmah in v teh o obeh omenjenih sezonah je nato tudi postal evropski klubski prvak. Na drug i strani je Lionel Messi najboljši strijelac letošnje Lige prvakov z devetimi zadetki, skupaj pa je v tej sezoni dosegel že neverjetnih 50 golov.

Samo srečanje se je odvijalo po pričakovanjih večine, Real je bil v občutno podrejenem položaju, Barcelona pa je igrala svoj tika-taka nogomet, vendar razen strela Ville v 11. minuti, ko je za nekaj centimetrov zgrešil vrata domačih in pa poskusa Xavija v 25. minuti, ko je Casillas še enkrat več, podobno kot v finalu pokalnega tekmovanja, rešil svoje moštvo. Real je bil previden, s posamičnimi poskusi hitrih nasprotnih napadov, samostojnimi akcijami in dolgimi podajami, vse skupaj pa ni prineslo prave nevarnosti za katalonsko ekipo. Le Cristiano Ronaldo je v samem finišu prvega polčasa ogrel dlani gostujočega golmana, kot pravimo, a Valdes je le nekako uspel odbiti. Ob odhodu v slačilnice se je nervoza, ki je trajala skozi celotno srečanje, razvnela, sledilo je malo petelinčkanja o katerem bo verjetno še dosti govora, izključen pa naj bi bil gostujoči rezervni golman Pinto. Drugi polčas so zaznamovali kartoni, najprej je rumenega v 53. minuti prejel Ramos, kar je pomenilo, da zaradi kazni kartonov na povratnem ne bo mogel nastopiti, v 61. minuti srečanja pa je direktni rdeči karton in izključitev prejel Pepe in Real je spet ostal številčno oslabljen. Domači strateg Mourinho je bil zaradi neprimerne reakcije prav tako izključen in samo mislimo si lahko kaj vse bo imel za povedati, za sodnika Starka, ki mu je v letošnji Ligi prvakov življenje grenil že v Lyonu, pa o vsem okoli sojenja na kar je opozarjal že pred srečanjem, konkretno, da njegova moštva proti Barceloni redno ostajajo številčno oslabljena, da je Guardiola vplival na izbor sodnika oz. nemca namesto portugalca itd. Po mojem skromnem mnenju je bil prekršek Mascherana nad Pepejem veliko bolj za rdečega, a to tem mogoče kaj več, drugič.Da se vrnem na tekmo, Barcelona je izkoristila številčno premoč in v 77. minuti je po desni, Marcelu ušel rezervist Afellay, ki je podal v sredino, pred gol, kjer je Lionel Messi ušel Ramosu in zadel za 0-1. Real je izgledal nebogljeno in Barcelona jih je dotolkla v 87. minuti oz. je to storil Lionel Messi, kateremu je nekje na sredini žogo prepustil Redro, mali argentinec pa je v slalomu skozi srce obrambne vrste domačih, nanizal igralce v belem in zadel za, brž ko ne, neulovljivih 0-2. Enajsti zadetek v enajstem srečanju letošnje Lige prvakov za genialnega argentinca, ki je podira vse pred seboj. Tudi Real.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 27.04.2011 - 12:16 - Kategorije: 05.Primera division, sezona 2010-11 -

V El clasicu kot pravijo obračunom teh dveh rivalov, je po prvenstvenem obračunu na Santiago Bernabeu in finalu kraljevega pokala, na vrsto prišel še tretji, prvi polfinalni obračun Lige prvakov, ki pa mu bo prihodnji teden sledil še četrti, v obliki povratne tekme  in ne pomnimo kdaj sta se ena največjih nogometnih rivalov pomerila štirikrat v slabih treh tednih.

V prvenstvenem obračunu je spet boljši vtis pustila Barcelona, za katero je iz penala najprej zadel Lionel Messi, kar je bil by the way njegov prvi gol proti moštvom Mourinha, vendar pa je uporni in zaradi izključitve, številčno oslabljeni Real, v zadnji fazi srečanja, uspel izenačiti na 1-1, konkretno je to storil Cristiano Ronaldo, za katerega pa je bil to prvi zadetek proti Barceloni in delitev točk je bila nekako najpravičnejša.

Vojna številka ena, bitka številka ena, bi lahko dejal 162. derbiju, po katerem sem lahko zaključil, da se kakovostna razlika me obema nasprotnikoma manjša, pretkani strateg Reala, Jose Mourinho pa je spet vse bližje formuli kako zaustaviti Guardiolo oz. Barcelono. Čeprav je bilo v tistem trenutku še prekmalu soditi o dejanski možnosti zaustavitve velike Barcelone, navsezadnje je bil ta prvi El Clasico še najmanj pomemben, pa je nakazoval v kateri smeri se bo razvijala filozofija Reala oz. Mourinha, ki je razkril, da se ne sramuje na domačem stadionu odigrati nekakšnega bunkerja, če je le to pot do uspeha. A od ekipe kot je Real, ki ima v svojih vrstah posameznika kot je Cristiano Ronaldo, se pričakuje, da vsaj poskuša z nekoliko več pozitivne agresivnosti priti do zmage, saj jim remi ne koristi preveč. Po pravici sem imel občutek, da je portugalec, trener namreč, ob spoznanju, da je naslov španskega prvaka že izgubljen, poskušal nekatere adute tudi prikriti za kasneje, konkretno za finale španskega pokala, predvsem pa za obračuna Lige prvakov. V sami igri se madridski klub še vedno, niti približno ni približal opevani Barceloni in njenem tika-taka stilu, s posestjo, pletenjem zvezne vrste in prav zaradi tega so beli prejeli kup kritik na račun postavitve, igre oz. končnega vtisa, saj je Barcelona na sovražnem teritoriju še enkrat več demonstrirala premoč nad rivalom, ki naj bi jo premagali in prekinil njeno dominanco. A začuda ne glede na vse našteto, se mi zdi, da je imel Mourinho lahko nekaj več zadovoljstva kot Guardiola.

Real je bil enako nemočen v pogledu posesti žoge kot na Nou Campu, ko je izgubil s 5:0, vendar pa ta zrelejši Real ne samo, da ni doživel katastrofe in ne samo, da je prekinil niz šestih zmag Barcelone, temveč je uspel nasprotnika še limiti na nekaj redkih resnih priložnosti za gol. Real je v defenzivi izgledal podobno kot Inter v Ligi prvakov, ko je izločil  Barcelono, ki je pletla in pletla, pri čemer pa ni ustvarila viška igralca, kot pravimo, genialni Messi ni našel prostora za svoje vragolije, Dani Alves ni ostajal sam na desnem krilu po diagonalah svojih soigralcev-vezistov itd. Vse tisto kar je pri Barceloni ponavadi tako enostavno in kar večini nasprotnikov ne uspe ustaviti, je Real, beri Mourinho uspel ustaviti. Hkrati je uspel vse prepiračiti v pravilnost svojega pristopa, predvsem igralce, katere ni motila podrejena vloga, če je na koncu rezultat sprejemljiv, vsekakor sprejemljivejši od tistih visokih 0-5. Na drugi strani je Real potrpežljivo čakal na beg Ronalda ali katerega drugega ofenzivca, katerih je v njihovih vrstah več kot dovolj ter računal na kakšno prekinitev oz. priložnost po tej, v skok-igri, kar je ena najšibkejših točk Barcelone. Bilo je vprašljivo ali lahko Mourinho realove umetnike transformira v potrpežljive bojevnike in v tej tekmi smo dobili odgovor; lahko. Zato je veliki trenerski lisjak, ne glede na kritike Di Stefana, Crujiffa in ostalih, z nasmeškom dočakal konec tekme, ki pa ga seveda ni pokazal, temveč je odigral še eno svojo tipično vlogo, nezadovoljneža, ki udriha vsepovprek še največ pa po sodnikih in prenesel vtis, da je njegova ekipa v dvobojih z Barcelono vedno oškodovana, kar pa ni res in je bilo še najmanj res v soboto, v prvem clasicu v nizu. Ta je nakazal kako nemerava Mourinho zaustaviti Barcelono in kakšne darbije bi lahko v prihodnjih nekaj dneh gledali. Tisto kar ne vemo pa je, kaj vse je prikril za naslednje tekme, kjer so njegovi asi iz rokava, saj sem prepričan, da se je prvenstvenem tronu že odpovedal  in je mislil le še na tri najpomembnejša srečanja.

Njegov konkurent na klopi Barcelone Pep Guardiola je v čisto drugačnem položaju, saj se njegova ekipa niti ni pretegnila za zmago nad največjim rivalom, po vodilnem golu in rdečem kartonu pa so, tako kot večina, že pomislili, da je tekma gotova in niso več iskali drugega gola, šele pritisk v končnici po prejetem golu pa je pokazal kaj bi lahko Real čakalo, ko katalonci zaigrajo s polno močjo oz. 100%. Liga prvakov je definitivno obema tekmecema pomembnejše tekmovanje kot pokalno tekmovanje, vendar pa bo/je to določilo psihološko prednost pred polfinalnima obračunoma že omenjene Lige prvakov. Barcelona je potrebovala zmago, da že v kali zatre, kot pravimo vse apetite realovcev, ki so se že hrabrili z remijem, ki naj bi dokazoval da obstaja Mourinhov recept za zaustavitev velike Barce, Real pa je potreboval trijumf, da bi prekinil nasprotnikovo serijo neporaženosti v medsebojnih obračunih in da bi Mourinho svojim igralcem dokazal, da  lahko še enkrat izloči njihovega največjega rivala. Madridski remi oz. prvi El clasico te psiholoke prednosti ni dal nikomur, Barcelona je sicer izgubila zmagovalni niz, vendar je Real še enkrat spoznal, da s čisto igro ne more parirati rivalu, temveč se mora zanašati na taktiko slbših ekip, torej na hitre nasprotne napade in prekinitve.

V prvem El clasicu smo zvedeli, da Real lahko limitira Barcelono, v drugem pa bi morali, če jo lahko tudi prebije oz. porazi, beri izloči.

Vojna številka ena, bitka številka dva.

Finale španskega pokala, pred katerim se je omenjal tisti iz ‘97, ko je bil trener Barcelone Sir Bobby Robson, Pep Guardiola igralec, portugalec Jose Mourinho pa prevajalec, vendar pa so se stvari od takrat, seveda spremenile. Jose Mourinho je iz prevajalca napredoval do enega najboljših trenerjev na svetu in po uspehih s Portom, Chelsejem in Interjem, je bil pripeljan v Madrid, da prekine vladavino Barcelone, ki ji tako dobro poveljuje mladi trener Guardiola. Po zanesljivo že zapravljenem boju za naslov državnega prvaka, kjer je bila Barcelona skozi celotno sezono res odlična, je dobil priložnost za prvo trofejo, Kraljevi pokal oz. Copa del Rey, ki ga Real ni uspel osvojiti že od daljnega ‘93. Mau kot ljubkovalno kličejo Mourinha je bil na lovu 18. kraljevega pokala, ki ga madriški klub ni osvojil torej že 18 let. Dokazal je zakaj je najbolj plačani trener in Real dvignil na že dolgo pričakovan nivo, s katerega je padel že pred leti in nekdanji prevajalec je s svojimi idejami, vizijami, shemami, predvsem pa svojevrstno motivacijo uspešno transformiral igralce oz. celoten klub iz večnih poražencev v bojevnike. Fascinantno je zaupanje, ki ga imajo vsi v portugalskega maga, pa naj gre za igralce Porta, Chelseja, Intera ali Reala, ti igralci, vsi povrsti zvezdniki najvišjega kalibra z basnoslovnimi plačami in razvpitostjo katero vsi drugi trenerji težko oz. ne morejo kontrolirati, bodo pustili srce na terenu zanj. V smrt, če se smem tako izraziti, bi za njim odšli Terry, Lampard, Drogba, Eto’o, Sneijder, Milito in ostali, kar zelo dobro govori o njegovah metodah dela in motivacije, kakor tudi prilubljenosti med nogometno smetano. V Madridu je prevzel drago in talentirano moštvo, ki pa je bilo pod trenerji-predhodniki samo dobra ekipa, pa še to včasih ne, in ki je že zaradi rednih porazov z največjim rivalom že imela Kompleks Barcelone. Precej podobno kot predtem z Interom, ki je kompleks Lige prvakov premagal prav proti Barceloni, po jesenskih porazih jih je v izločilnih obračunih pregal/izločil in vsem je znano, postal prvak Lige prvakov. Nekako se mi zdi, da jesenska sramota 5-0, spominja na to zgodbo in Mourinho ima v tem trenutku spet bojevnike, ki bi umirali kot se je izrazil Ramos, precej podobno pa mislijo tudi ostali v Realu. Še enkrat več je s svojimi prepiri in izpadi blokiral vse zunanje vplive na igralce, ki imajo zasluženi mir, medtem ko njihov trener bije verbalne bitke, večina od teh pa je Don Kihotovskih, a važen je cilj, beri uspeh. Prav tako niso važne pripombe Cruyyfa, Di Stefana in še koga, saj igralci že slepo verjamejo svojemu trenerju, ki ve da je na koncu najpomembneje biti na busu s pokalom, pa četudi ta pade pod kolesa in se zdrobi oz. četudi z igro ne navduši razvajene madridske publike. Vse v službi uspeha/rezultata, psihološki prijemi na igralcih, sodnikih, nasprotnikih, celo nasprotnikih od nasprotnika, ko jih izziva, da puščajo Barceloni, na novinarje itd.

A ni vse samo blebetanje, Mourinho je tokrat presenetil/zadel z rošado v mošvu, ko je branilec Pepe zaigral v zvezni vrsti, ki ji je dal fizično moč, dimenzijo ki jo Xabi Alonso in Khedira ne premoreta, s čimer je nasprotniku zmanjšal prostor, skrčil metre, kjer so katalonci tako spretni oz. kamor vletajo z natančnimi globinskimi podajami. Po prvem koraku, remiju v prvenstvu oz. prekinitvi zmagovalnega niza Barcelone v derbijih je v finalu pokalnega tekmovanja v Valenciji storil še drugi korak. Real je bil najmanj enakovreden, v prvem polčasu odločno boljši nasprotnik in po zmagi priborjeni v podaljških tekme, ni nikakršnih dvomov več. Spoznanje, da se lahko enakovredno kosajo, s pred kratkim nepremagljivim rivalom, je samozavest, ki so jo potrebovali pred najpomembnejšimi dueli, saj prevladuje prepričanje, da Barcelona ne more/zna bolje. Odigrali so na svojem visokem nivoju, napadalno kot vedno, pa vseeno izgubili, usodna pa je bila akcija na levi strani, kjer sta v 102. minuti srečanja kombinirala Marcelo in Di Maria, slednji pa je z lepo podajo v kazenski prostor našel Cristiana Ronalda, ki očitno še ni pozabil otoškega nogometa in z glavo zadel za edini gol na srečanju ter 18. kraljevi pokal po 18. letih suše.

Na drugi strani Guardiola v svoji koncepciji menja zelo malo oz. minimalno, kar je glede na rezultate tudi razumljivo. vendar pa strelski post Ville traja že predolgo, vse preveč je zanašanja na Messija in Dani Alvesa, kar je ob konstanti Xavija in Inieste, bilo do sedaj, dovolj. Vendar pa proti Mourinhovem Realu v prvem polčasu niso niti malo povohali gola, medtem ko je bil Real gospodar igrišča in ko je Pepe nesrečno zadel vratnico. Real z Ozilom, Ronaldom i Di Marijo ni imel čiste špice, ampak izjemno agilne in hitre igralce, ki so zlahka vršili pritisk na nasprotnikovo zadnjo linijo, Khedira, Alonso in predvsem Pepe pa so konstantno ovirali tisto klasično razvijanje Barcelonine igre na sredini, ki ponavadi privede do priložnosti za zadetke. Real se ni preveč trudil s počasno gradnjo napadalnih akcij, temveč je ob osvojitvi žoge, pokušal to čim hitreje spraviti do ofanzivnega trojca, največkrat tudi z dolgimi podajami. Ne samo da so tako vršili pritisk na nasprotnikovo obrambo, temveč so se s tem izognili tudi najmočnejšem Barceloninem orožju, presingu pred nasprotnikovim golom in možnosti izgube žoge na tem ključnem teritoriju, kot se je to primerilo Arsenalu v osmini finala Lige prvakov.

Seveda ta poraz za katalonsko moštvo ni tragičen, padajo že izjave, da sta veliko pomembnješa špansko prvenstvo in Liga pravakov, kar je tudi res, a njihov neprebojni oklep je le nekoliko načet, predvsem pa ranjen ponos in nagrižena samozavest. V teh dveh tekmah so barcelonini nogometaši podajali in podajali, poskušala in poskušala, vendar si ob vsem skupaj priigrala le malo resnih priložnosti za zadetek. Naj zveni še tako nenavadno Barca je precej enodimenzijalno moštvo, sicer je ta dimenzija ekstremno močna, a pogosto ostanejo brez plana B, kot pravimo. V kolikor se ne sprehodijo čisto v gol ali v kolikor Messi ne more sam rešiti stvari, jim preostaja le malo rešitev, saj ne zadevajo iz prekinitev, kotov, na dolgo podajo, navadnim predložkom in udarcem z glavo, kot je to storil Real v tem finalu. V najpomembnejšem delu sezone so ostali na individualni kvaliteti Messija, ki takrat, ko vidi da ne gre, ponavadi na samosvoj način reši tekmo in svoji ekipi zagotovi vse tiste hvalospeve. Po pravici, prav ima Guardiola, ko pravi, da zaradi enega poraza ne misli menjati miselnosti celotne ekipe, da ni razloga za paniko, saj so gledano v celoti dejansko bili boljša ekipa, ki je imela vse pod kontrolo, vendar pa je tu še faktor psihološke priprave, forme že omenjenega Ville in Pedra ter preučitve novega Reala, ki ima tako kot vse ekipe, slabosti, le najti in izkoristiti jih je treba.

Real se je v teh dveh tekmah proslavil tudi z grobostjo, Barcelona s simuliranjem in podobno kot pri košarki v NBA ligi, kjer se določene ekipe večkrat srečujejo, bo tudi tu vedno več vroče krvi, zaradi česar ni treba dvomiti, da se obetata dva izvrstna obračuna, poslasitice imenovane El clasico. A v takšnih razmerah se najbolje znajde prav Mourinho in zato je osvojitev lovorike, pokalnega tekmovanja, za Real veliko več kot običajen triumf in ne čudi, ko pravi, da jih lahko izloči saj je ranokar remiziral in jih premagal. Prav tako je že dobil tudi verbalno bitko, ki je že nekakšen ritual pred pomembnimi obračuni, znervirani Guardiola, kateremu je portugalec očital vpliv na določitev sodnikov pa je priznal, da je Mourinho jebeni šef in gospodar izven terena, kjer ga je definitivno premagal….

Po tem predolgem tekstu je jasno na čigavi strani sem/bom.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.04.2011 - 23:30 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Po pravici povedano, bom tole objavo nekako na silo raztegnil, da ne bi bila sestavljena iz minimalnega števila črk; pričakovano.

cl

Presenetljivi polfinalist, nemški Schalke 04, se ni želel ustaviti na polfinalu oz. predzadnjem koraku, temveč je upal na presenečenje, bolje povedano/napisano, je sam sebe hrabril, da lahko  ponovi uspeh kot predtem, proti italijanskem Interu. Nemška ekipica je imela v dosedajšnjem delu sezone Lige prvakov 100% učinek na svojem terenu in upanje, da ga lahko nekako zadržijo tudi proti angleškem nasprotniku, se je izkazalo za lažno. Ne glede na kvaliteto legendarnega Raula, ki je letos še enkrat nogometno zacvetel in ki je leta 2000 z dvema goloma na Old Traffordu izločil Manchester United.

Odkar je uvedena Liga prvakov, kot jo poznamo danes, leta ‘92, je Manchester United izgubil vse štiri obračune z nemškimi predstavniki v tej knock-out fazi, zadnjič lani, ko je bil uspešnejši Bayern in ko se je s tisto poškodbo začel pad Rooneya, ki pa se počasi vrača. Skladno s tem povratkom, je tudi pri Manchester Unitedu vse manj kiksov, v državnem prvenstvu so blizu naslova, v Ligi prvakov pa po tem obračunu, kot pravimo, z eno nogo že v finalu.

Kaj torej zapisati za samo srečanje, v katerem se je Schalke 04 izkazal za nedoraslega nasprotnika, kjer so Fergusonovi boysi dominirali od samega začetka pa tja do konca. Nanizali so gostje, kup priložnosti pred golom Neurera, če samo omenimo Hernandeza, Giggsa, Rooneya, Fabia in tako naprej, vendar pa je nemški golman uspel odbraniti vse kar je šlo v sam gol. Dobra predstavitev, bi omenil, golmana, ki naj bi po koncu sezone zamenjal klub in prav Manchester United naj bi bil eden od zainteresiranih. V drugem polčasu je bilo srečanje še vedno na strani gostov, domači so izgledali kot lažji sparing partner in samo vprašanje časa je bilo kdaj bomo videli prvi gol gostov, za tisto kdor ga ne da, dobi, pa ni bilo šans. Evra in Giggs sta nevarno zapretila, a šele v 67. minuti srečanja je Rooney z izjemno globinsko podajo v srce domače obrambne vrste, izdelal čisto priložnost za veterana Giggsa, ki je tokrat za razliko od poskusa iz prvega polčasa, s strelom med golmanovimi nogami, rdeče vrage povedel v vodstvo z 0-1. Kljub opevanju njegovih iger in forme, ki sta dejansko na še enem od vrhuncev je bil to njegov prvi letošnji zadetek v Ligi prvakov, kakor tudi prvi na nemških tleh po 2001 proti Bayernu, ko je bil trikrat neprecizen, a na koncu le prišel do zadetka. Komaj sem se dobro umiril, prečekiral sveže prispela sms sporočila, že je Hernandez v 69. minuti lepo podal do Rooneya, kateremu ni bilo pretežko, z natančno odmerjenim strelom, doseči tretjega zadetka letošnje Lige prvakov.

Rooney kot ga poznamo se je definitivno vrnil, v pravem trenutku oz. pred odločilnimi srečanji v državnem prvenstvu, kjer Manchester United čakata derbija proti Arsenalu in Chelseju, ki jih je zadnji tudi premagal, ter povratnem srečanju oz. velikem finalu Lige prvakov. Do konca srečanja je Manchester United zanesljivo kontroliral posest žoge, Sir Alex Ferguson je z menjavami počasi zapiral srečanje in hranil moči nekaterih prvotimcev za prihodnost. Povratno srečanje, kljub spoštovanju do nemškega nasprotnika, bo na Old Traffordu samo formalnost in zadnji korak proti finalu na londonskem Wembley stadionu.

Schalke 04, se bo po slabi sezoni v Bundesligi oz. domačem prvenstvu, kjer trenutno zaseda skromno 10. mesto, lahko posvetil finalu pokalnega tekmovanja, kjer jih čaka drugoligaš Duisburg, medtem ko je Liga prvakov oz. udeležba/uvrstitev v njeno polfinale, eno od pozitivnih presenečenj sezone.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.04.2011 - 20:40 - Kategorije: Potovanja -

Sobota, 27.3.2010

Pot se je začela s težavo najti taxi, konkretno taksista, ki bi bil pripravljen voziti do letališča Suvernabhumi, saj so prihajale novie o zastojih, prometnem kolapsu, zaradi obsežnih demonstracij. A vedno se najde nekdo in tudi tokrat se je našel prijeten možakar, ki se je bil pripravljen, za dobro plačilo, pognati v neznano. Za 400 Bathov/ okoli 9 eurov, kar je za njihov standard lep kupček denarja, je približno 36 kilometrov dolgo pot odvozil v dobri uri in na koncu sva bila zadovoljna, da sva le prišla do željenega cilja, saj smo zaradi demonstrantov kar nekajkrat spreminjali smer in vztrajnost taksista se je izplačala.

Sledil je check-in, Red bull za 10 Bathov, kar je okoli 2o centov, pa računajte kolikokrat ga preplačamo pri nas. K sreči je veliko letališče tudi zanimivo in dve urici sta minili kot bi trenil, ob 16.50 uri pa smo s Thai airways poleteli proti Dubaju. Po osmih urah komfortnega leta, smo ob 00.50 uri oz. po lokalnem času ob 21.50 uri pristali v Dubaju, kjer naj bi naju čakal počitek do 16.30 naslednjega dne. Prijazna gospodična Fly emirates letalskega prevoznika nama je povedala, da imajo ob 8.30 dva prosta mesta in seveda sva sprejela pnudbo oz. najin čakalni čas skrajšala z 18 ur in pol na 10 in pol. Fly Emirates, thx.

Dubajskega letališča si pri prvem postanku oz. potovanju v Bangkok, nisva uspela prav nič ogledati, zato pa sva imela sedaj toliko več časa. Parkirani Ferrari v avli kot nagradna igra pove vse o standardu, o primerjavi z našimi Citroenči, Opelčki in ostalimi mini vozili v trgovskih centrih pa nima smisla nadaljevati. Kar se tiče cen sva bila pozitivno presenečena, saj sva pričakovala drago vodo, a se je izkazalo, da je cenejša kot pri nas, zaradi česar sva se nekoliko osvežila, nato pa med kopico arabcev v svojih tradicionalnih oblačilih le našla dva ležalnika in tako kot večina jutro dočakala v spalnem delu avle.

Nedelja, 28.3.2011

Budilka na telefonu je zavibrirala in ob odprtju oči sem videl ves ta vrvež, kjer se tržnica ne razlikuje dosti od letališča. Tile arabci pa so posrečeni, sem si misli, ko sem šel do WCja mimo molilnice pred katero je bilo najmanj 100 parov čevljev, številki primerne pa so bile tudi vonjave, zato sva bila kmalu na Starbucks zajtrku, za katerega sva odštela samo 5 eurov; voda, kava, 2x sirovi štrukelj + 2 cheeseburgerja iz bližnjega kioska.

fly

Ob 7.20 uri sva se vkrcala na opevani Fly Emirates avion, ki se je od tal odlepil, po lokalnem času, ob 8.30 uri, v Munchenu pa pristal ob 15.15 uri oz. 13.15 uri po lokalnem času. Vreme je bilo veliko boljše kot takrat ko sva odhajala in letališki bus naju je zapeljal do že odtajanega avtomobilčka. Parkirnina za čas dousta je znašala 71 eurov in po plačilu te sva že drvela proti Sloveniji.

Okoli 18. ure sva se ustavila v osrčju Gorenjske regije, v Naklem pri Kranju, kjer imajo v Boleru odlične porcije in ob nadevanih kalamarih, sva lahko pričela delati načrte za naslednji dopust, hkrati pa že obujati spomine na pravkar zaključenega.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.04.2011 - 08:33 - Kategorije: Potovanja -

Petek, 26.3.2010

Dopust se je počasi iztekal in po mirnejšem dopoldnevu sva se s taxijem odpeljala do centra mesta oz. do četrti Si Lom. Finančni center kot ga tudi imenujejo ni, po pravici povedano, nič kaj prida, mesto kot mesto in v vsem razočaranju sva nekako kar pozabila na planirano vožnjo s skytrainom.

skytrain

Takšnega razgleda na žalost nisva doživela; slika pove vse.

silom

Vrnila sva se v turistični vrvež Khao Sana in opravila še zadnje nakupe, po večerji pa se pustila razvajati ob zelo dobrem imitatoru Michaela Jacksona. Sledilo je pozno pakiranje in pričakovanje zadnjega dne.

Sobota, 27.3.2010

V nasprotju s tajci, ki naj bi za zajtrk oboževali energijsko pijačo in cigaret, sva ostala dosledna sadju in po odmerku vitaminov odšla na zadnji obisk BKKa. A demonstracije oz. upor rdečkarjev beri rdečih srajic, kot so jih poimenovali, se je razširil do maksimuma, celo mesto so zablokirali in nekje v bližini živalskega vrta nama je taksist poskušal dopovedati, da ne more nikamor več, kar sva zlahka razumela, saj je bilo vse okoli nas že preplavljeno z možmi v rdečem.

reds

Taksist je zaklenil avto in se peš izgubil v množici, midva pa sva se pridružila demonstrantom na pohodu. Go with the flow pravijo, čeprav tajci ne znajo preveč angleško sva nekako dojela vsaj smer kam smo namenjeni. Mimo parlamenta, če se ne motim in tam sva zapustila veselo druščino, ki je bila, tako kot večina demonstrantov, bolj podobna raji, ki gre na piknik, recimo na nogometno tekmo, kot pa jeznim demonstrantom, ki so v naslednjih dneh stopnjevali vse skupaj do točke, ko smo lahko dnevno prebirali novice o smrtnih žrtvah. Večina jih je bila s podeželja, neučenih, neveščih tujega jezika, nepoznavanja mesta in na koncu je bilo kar težko najti prekleto ulico s hotelom.

der

Nekje 2 uri sva porabila za to romanje, a doživetje je bilo nepozabno. Enotnost je imresionirala, hkrati pa je bilo biti zanimivo del nečesa pomembnega kot je upor v državi. Ujela sva check-out, se najedla in lahko se je pričela pot domov.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.04.2011 - 20:36 - Kategorije: Potovanja -

Četrtek, 25.3.2010

Celodnevni izlet se je pričel s čakanjem pred hotelom, pri čemer je še dobro, da sva bila že navajena na tajsko netočnost in ko je končno priletel bus, sva se spraševala kako je možno, da zamuja, če pa tako drvi. Po približno eni uri vožnje smo prispeli do prvega postanka, Floating marketa oz. plavajoče tržnice, nekje na obrobju Bangkoka.

floating

Najprej smo se s tradicionalnimi tajskimi čolni na motorni pogon zapeljali po kanalih okoli tržnice, vendar pa je bilo vse skupaj turistično/umirjeno za razliko od scen iz tega prizorišča v filmu Bangkok dangerous. Sledilo je prosto po Prešernu, kot pravijo in v dveh urah sva si privoščila obrok, se sprehodila in da ne odideva praznih rok, kupila tigrovo mast.

Naslednji postanek je bil v bližini, kjer smo si ogledali Cobra show oz. neustrašne krotilce kač, ki so navduševali s takšnimi in drugačnim lovljenji domnevno strupenih kač. Nekoliko so strašili obiskovalce, vendar moram priznati, da nisem preveč trznil, ko je naspidirani tajec prinesel kačo z razprtim gobcem v bližino  ….

snake

Zatem je sledila vožnja do približno 160 kilometrov oddaljenega Tiger templa, če se ne motim v Lum Sum Sai Yoku, v provinci  Kanchanaburi, za kar smo porabili nekaj več kot tri ure, vključno s kosilom nekje vmes. Vstop je bil dovoljen samo v dolgih hlačah, majicah z rokavi in ne razumem, če smem, glupih angležinj, ki se niso pozanimale o določenih pravilih/zahtevah. Ostale so zunaj, na žgočem soncu, s kopico kletvic na ustih.

tiger

Tajski menihi, budisti, naj bi našli tigrčke in jih pričeli vzgajati, vse skupaj pa je prerastlo v eno največjih atrakcij države, saj če se prav spomnim, prav vsakdo, ki se vrne s Tajske, ponosno pokaže fotke s tigri. Priznam, da so impresivne živali, na prvi točki smo se slikali s samo enim, na naslednji z mladičem na povodcu, za veliki finale pa se spustiš do dela, kjer je kup tigrov in se sprehodiš med njimi. A ni vse tako preprosto. Snameš očala in vse svetleče predmete, za roko te prime vodič in odpelje na tour. Njegov kompanjon vzame tvoj fotoaparat in te poslika s tigri, ki se v večini primerov, leno valjajo po tleh. Definitivno so zadrogirani in ne siti ter leni, kot so razložili v templu, saj dvomim, da bi tako vsak dan prenašali navdušene turiste, njihove fotoaparate in ves kvazi-blišč. Zanimivo, da je bilo tam kup prostovoljcev/popotnikov, ki so ostali v templu, se zaposlili in šetali turiste med tigri. The way of life.

Naš naslednji postanek, zadnji na izletu je bil The bridge on river Kwai oz. most na reki Kwai, ki sem ga prej poznal samo po uspešnem angleškem filmu iz leta ‘57, trailer TUKAJ.

kwai

Daljši sprehod po legendarnem mostu, sladoled in bus nazaj v BKK, kamor smo prispeli v večernih urah in kot sem že zapisal v prejšni objavi je bil tale izlet izvrsten deal.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.04.2011 - 09:46 - Kategorije: Potovanja -

Torek, 23.3.2010

Kot sem že navedel v prejšnji objavi, sva okoli 13.00 ure zapustila hotelski kompleks oz. čudovite bungalove, sawngthaew je bilo tisto prevozno sredstvo, ki naju je odpeljalo do pristanišča Bang Rak, kjer sva prestopila na trajekt. Ta je v slabi dve uri trajajoči vožnji prispel do celine, kjer so že čakali avtobusi in kmalu sva bila tudi na letališču v Surat Thaniju, kjer pa sva na let čakala tja do 18.00 ure. Spet se je najina pot združila s simpatično lealsko družbico Nok Air in enourni let je minil hitro, da še pojesti ni bilo časa in večerjo sva si lahko privoščila šele na letališču Don Muengu.

Še pred prihodom v BKK oz. BangKoK, sva pridobila informacije o stanju v mestu, se pravi prek mailov, novice iz Slovenije, kjer so v času najinega pohajkovanja po jugu države, odsvetovali potovanja na Tajsko, saj naj bi v protestih proti vladi že prihajalo do nasilja. Nekako se nisva dala prepričati, da je BangKoK nevarno mesto in zadovoljna z dotedanjim delom dopusta sva na letališču ležerno poiskala taxi, spet je naneslo na roza Toyoto, katero pa je vozil še en divji šofer in že smo iz ležernosti drveli proti vrvišču Tajske.

taxi

Tokratni, drugi prihod v mesto, ni bil takšen šok kot tisti prvi, pa tudi z orientacijo je bilo veliko bolj spodobno. Spet sva natovorjena z nahrbtniki odšla po glavni ulici Chakkra phong road do ulice Soi Rambuttri, kjer pa je bil najin hotel Rambuttri Village Inn že zaseden, zaradi česar sva se odločila za Sawasdee House hotel, ki je imel privlačen zunanji izgled, notranja veža pa je spodaj.

veza

Za nastanitev v standardni sobi s klimatsko napravo, ki je bila občutno prehajhna oz. pretesna, soba namreč, sva odštela 790 Bathov/ skoraj 18 eurov, kar je bilo čisto sprejemljivo, saj v tej betonski džungli nisva imela nekih želja po luksuzu.

Spet sva si po nastanitvi privoščila ulično večerjo, sprehod, pri katerem sva bila priča pretepu med prodajalci in dvema turistoma, pa seveda masažo itd.

Sreda, 24.3.2010

Naslednje jutro je bil na vrsti še en sadni zajtrk, pa sprehod do Chao Phraya reke, ki je v bližini, hkrati pa sva obiskala še določene agencije, z namenom vplačila kakšnega izleta, a sva vse skupaj prestavila na naslednji dan. Tokrat sva popustila pod prošnjami Tuk-tuk voznikov, za katere so nama že vsi odsvetovali vožnjo, saj nikoli ne dobiš kar želiš/plačaš.

tuk

Dobili so naju na foro, da je nekakšen tajski praznik in da za ceno 20 Bathov dobiva celodnevno vožnjo, kar sva sprejela, navsezadnje je to manj kot 50 centov. Tihi voznik naju je peljal kamor sva želela, pri tem pa je imel še svoje postanke oz. je zavil do krojača, ki te je pričakal že na ulici, povabil ,celega premeril, ko pa je le dojel, da ne bo sklenil posla nejevoljno pričel nekaj vpiti, čeprav sva mu ves čas govorila No,No, No, a je vztrajal. Bankok je v tem pogledu čisto drugačen kot ostali kraji kjer sva bila, saj se zdi, da je v tem mestu zbrana vsa ološ, prevaranti itd. Uglavnem, s takšnimi in drugačnimi postanki sva si uspela ogledati kar nekaj svetišč, ki jih je po celem mestu dovolj, Wat Intrawihan, še enega Big Buddho, na sliki spodaj,

wat

pa Wat Benchamabophit, ležečega Buddho

lezeci

od koder naju je vrli voznik odpeljal v Premmier sapphire factory oz. trgovino s plavimi safiri, kjer te mimogred nategnejo za dober posel, Wat Saket pa je bil naš zadnji skupni postanek.

saket

S templja na Zlati gori kot mu pravijo, od koder je čudovit razgled nad BangKoKom, sva se vrnila v bazo, najino uličico, kjer je bil že čas za večerjo, shopping po ulicah oz. pregovarjanja/barantanje s simpatičnimi trgovci, kjer pa se najde tudi nekaj očitnih prevarantov, ki mislijo, da so pojedli vso božjo pamet. Posle sva sklepala le s prijaznimi, s katerimi sva se pregovarjala o cenah tudi po pol ure, kot je bil primer z gospo, s potovalnimi kovčki, za katere sva oštela 3500 Bathov, torej okoli 80 eurov za dva velika, plastična potovalna kovčka, v katera je bilo potrebno zbasati vse nakupe, darila in spominke.

Zadovoljna z dnevom sva vplačala še celodnevni izlet, Floating market, Cobra Show, Tiger’s temple in Most na reki Kwai, za kar sva odštela 1000 Bathov, dobrih 22 eurov oz. 11 na osebo, kar je po mojem mnenju zelo dober deal.

Na prehrupnem Khao San roadu sva preživela preostanek večera, na prijetni terasici z live music sva popivala in pod seboj gledala množico mravljic, beri ljudi.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.04.2011 - 19:15 - Kategorije: Potovanja -

Sobota, 20.3.2011

Naslednje jutro, torej v soboto, sva si privoščila zajtrk in se podala na raziskovanje otoka,pri čemer sva seveda uporabljala skuter. Najprej sva se odpeljala do templja Velikega Bude oz. Big Budhe, kjer je bilo nekaj prodajalk suvenirjev, oz. lanenih/tradicionalnih srajic in ostalih ročno izdelanih stvari. Priznam, da je tempelj izgledal atraktivno, na robu obale, s čudovitim razgledom naokoli a kaj bi dolgovezil, spodaj je slika.

bigbudha

Sledilo je plavanje, pa vožnja proti vzhodni obali, kjer sta turistično razvpiti plaži Hat Chewang in Hat Lamai, ki meni osebno nista bili preveč všeč, preveč turistični, čeprav nikakor natrpani, a občutek na tej plaži je takšen kot na vsaki drugi. Zato sva se po krajših postanikih odpravila proti jugu, konkretno mimo mesteca Ban Tha Po, kjer se nahaja Wat Khunaram oz. mumificirani duhovnik. Ta naj bi zmeditiral do smrti in v takšnem položaju naj bi se ohranil do današnjega dne. Prav fascinantno, kot bi dejali v eni knjigi, je stati ob več desetletij ohranjenem truplu.

monk

Sledil je še ogled Namuang falls oz. slapov za katere sem mislil, da bodo veličastni, a gre za turistični nateg, malo višji slapič, ki se skrije pred večino lokalnih slapov, in čeprav lep, me je razočaral. Check it.

falls

A nič zato, izlet je bil dober, vreme super, veter v laseh, motor brezhiben in na poti proti bungalovu sva se ustavila še na nočni tržnici Chewang.

Nedelja, 21.3.2010

Naslednji dan sva sklenila, da ostaneva na otoku še kakšen dan, si poiščeva udobno sobo in ne seliva več kar pomeni, da odpade ogled Ko Phangana in otočka Ko Tao, ki sta v bližini oz. nad Ko Samuijem. Zapustila sva bungalov Samui Mermaid Resorta in v bližini našla Samui Home and Resort. Izjemni bungalovi, za 1300 Bathov oz. kar blizu 30 eurov, so bili dokončni/kraljevi izbor, samo jednom se živi, dva izjemna bazena obdana s cvetjem in bungalovi v katerih si se res počutil kraljevsko, so bili vredni tega denarja po nočitvah v takšnih in drugačnih sobah pa so bili prava osvežitev. Za kosilo v tem kompleksu sva plačala 240 Bathov, približno 5,5 eura, pri tem pa dobila dva piščanca, dve tunini solati, pijačo in sladici za povrh. Dan sva preležala ob bazenih v katerih sva se namakala in ležernost je po dnevih selitev in potovanj prav prijala, že naslednji dan pa sva bila spet v starih tirnicah, torej na motorju, po otoku gor in dol, levo – desno. Še praj sva se zvečer odšla v angleški pub Premier sports bar, kjer sva si v direktnem prenosu ogledala derbi med Manchester Unitedom in Liverpoolom, ob zmagi naših z 2-1, pa je bil večer še toliko lepši. Korejski turisti so častili ob navdušenju, da je zadel njihov Ji Sung Park, mladoletne prostitutke/spremljevalke so se hihitale in osvajale, karaoke so bile v polnem teku, Tiger beer pa je kar tekel, čeprav nisem ljubitelj piva.

Ponedeljek, 22.3.2010

Naslednji dan sva prevozila otok po dolgem in počez, Chewang, Lamai, Hua Thanon, Bang Kao, Thong Krut, Taling Ngam, Lipa Noi, Nathon Mae Nam itd, torej v smeri urinega kazalca okoli celotnega otoka, ki ima južni del še kot bi se čas ustavil nekje v 70-ih. Tipične tajske vasice, s precejšnim številom ubogih kolib, rajse/osamljene plaže, ki pa imajo to pomankljivost, da se voda spušča izredno počasi in lahko greš kilometer globoko pa ne moreš zaplavati ….

bangkao

Pozno popoldne in večer sva, utrujena od klatenja, preživela ob bazenu, zvečer pa še zadnjič odšla na večerno vožnjo z motorjem, vplačala karti za povratek z otoka do Surat Thanija, ki je zanimivo, stal več kot na otok. Prijazni tajec je povedal, da je to zato ker turisti lahko izbirajo ali bodo prišli na otok ali ne, z otoka pa morajo, slej ko prej. Dobra logika, ja, odštela sva 1000 Bathov/slabih 23 eurov za celotno pot od hotela do aviona in odšla v noč, pri čemer sva si privoščila še ulične palačinke, za katere je potrebno odšteti 40 Bathov, nekaj manj kot euro.

Torek, 23.3.2010

Po bujenju sva obiskala lokalno tržnico, kjer je sadje po res bagatelni ceni, napolnjena s svežimi vitamini pa sva dopoldne preživela v naselju ob enem od obeh bazenov, se nato hitro napakirala, privoščila še zadnji obrok na tem otoku, konkretno obilno kosilo in okoli 13.00 ure odšla naproti novi destinaciji.

Zemljevid otoka:

kosamui

Ko Samui je eden od treh glavnih otočkov nad Surat Thanijem, pri čemer sta druga dva še Ko Phangan in Ko Tao, in če je Ko Phangan znan predvsem po Full moon partyu oz. zabavah ob polni luni, Ko Tao pa kot potapljaški raj, je Ko Samui nekakšen tajski kompromis, kjer najdeš vsega po malo in menim, da z bivanjem na tem otoku ujameš večino thai-styla. Ima samo 51 kilometrov asfaltiranih cest, pri čemer je na najširši svoji točki širok 25 kilometrov, a to so že podatki dosegljivi na Wikipediji, tako da, do naslednjič le še filmič o lokalnem nogometnem klubu TUKAJ.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.04.2011 - 10:15 - Kategorije: Potovanja -

Petek, 19.3.2010

Že v Krabiju sva kupila/rezervirala vozovnici za pot, ki je zajemala potovanje s sawngthaewom, avtobusom in trajektom, za kar sva odštela 900 Bathov oz. dobrih 20 eurov.

Sawngthaew je nekakšen poltovarnjaček v katerega tajci zbašejo kopico ljudi in jih prepeljejo s točke A do točke B, v najinem primeru iz mesta Krabi, točneje izpred hotela do avtobusnega postajlišča, ki pa je bilo vse prej kot to. Za lažjo predstavo je spodaj slika tega prevoznega sredstva, ki je bilo na tokratnem potovanju prenatrpano in nekateri so morali na zadnjem delu celo stati.

sawngthaew

Sam prevoz je minil brez posebnosti, če se upošteva prevozno sredstvo s katerim smo se vozili, a po slabi urici smo prestopili na avtobus, s katerim smo krenili proti Surat Thaniju. V tem precej nezanimivem mestu, kolikor sem na hitro uspel videti, smo se ustavili na kosilu v precej neuglednem lokalčku, ki bi mu stežka dodelil ta naziv. Kuhinja in WC, ločena s slabih dva metra visokim zidom, ki ni segal do plošče, torej je bil prost pretok vonjav iz stranišč do kuhinje in obratno, v veži pa je bila nekakšna jedilnica oz. nekaj miz in stolov, verjetno ohranjenih še iz 2. svetovne vojne. A koliko para toliko muzike, so rekli včasih in kosilo za dve osebi je stalo 120 Bathov, torej dobra 2 eura. Nadaljevanje poti je minilo precej hitro, čeprav je trajalo že kar nekaj, konkretno od 11. ure, ko sva zapustila hotel, do 16. ure, ko vsa z avtobusa prestopila na trajekt, ki je po dveh urah plovbe prispel na Ko Samui.

kosamui

200 km vožnje po kopnem in po moji oceni 50 km po morju je bilo končno za nama, v lokalnem pristanišču Mae Nam pa so naju spret pričakali lokalci s svojimi ponudbami prenočišč, prevozov, znamenitosti in vsem kar paše zraven. Za 200 Bathov sva pred pristaniščem vstopila na/v še enega od famoznih sawngthaewov in krenila proti SZ delu otoka, točneje proti Bophutu oz. kraju, ki nama bo na poti všeč. Po vožnji mimo ne preveč zanimivega Bophuta, sva v Bang Raku potrkala šoferju, da sva pripravljena zapustiti družbico turistov in njegovo vozilo, že nekaj trenutkov kasneje pa sva ob glavni cesti, z nahrbtniki pred sabo, zrla po glavni ulici navzdol. V rahlem mraku, torej okoli 19.00 ure, sva vstopila v nekaj prenočišč, s katerimi pa nisva bila zadovoljna oz. so bila zasedena in navajena na luksuz hitrih najdb prenočišč, sva natovorjena z dvema nahrbtnikoma, sklenila, da je potreben nekoliko drugačen pristop. Spet sva si sposodila skuter, za katerega sva plačala 200 Bathov, dobre 4 eure, ga naložila z nahrbtniki in se zapeljala skozi mestece ter kmalu našla hotelček, ki je nudil sprejemljive bungalove.

Že v čisti temi sva na recepciji hotela Samui Mermaid Resord vplačala nočitev, 500 Bathov oz. dobrih 11 eurov in se nastanila v skromni sobici z rdečimi stanami, ki je na prospektu izgledala zelo atraktivno, a kot je bilo za pričakovati pri vplačilu oz. sami ceni, ni bilo prav vse tako rožnato. A zadovoljila je osnovne potrebe in večer sva izkoristila za večerjo z morskimi sadeži, konkretno kalamari, zrezkom morskega psa in tunino salato, za katero sva ob pijači skupaj plačala 440 Bathov oz. 10 eurov. Po krajši vožnji po mestu oz. njeni glavni ulici, obisku loklane pivnice v lasti ležernega angleža, ki je deževni Manchester zamenjal za Ko Samui, sva se okoli 2. ure zjutraj odpravila spat.

  • Share/Bookmark