Zapisal izmisljeni | 21.03.2011 - 16:05 - Kategorije: sezona 2010-11 -

V povezavi z objavo pred kratkim, je tu še napoved četrtfinalnih parov Europa league, kjer bi za kratko zavil s poti in predstavil svoj pogled na podcenjevanje tekmovanja.

Nikakor se ne morem strinjati z nekaterimi namišljenimi junaki oz. superzvezdniki Bayerna, kjer sta pred kratkim nizozemec Robben in še posebaj francoz Ribery skritizirala Europa league, če si smem privoščiti prevod, pa je Ribery to tekmovanje celo označil za Sranje. Za plačilo, ki ga dobiva francoz, bi marskikdo jedel travo vseh igrišč sveta, ne pa se zmrdoval nad kvalitetnim tekmovanjem in plačeval prostitutke za kavs, ter sramotil svojo reprezentanco, klub in družino. A ker objava ni mišljena kot kritika Riberya in podobnih, se bom ustavil na tej točki in se rajši posvetil temi, torej napovedi četrtfinalnih obračunov.

el

V petkovem žrebu so kroglice določile naslednje pare;

Porto – Spartak Moskva  Kot sem že zapisal v prejšni objavi, v tej rubriki, se mi zdi, da je Spartak precej slabša ekipa od CSKA iz Moskve, ki pa ga je Porto, precej komfortno izločil iz tekmovanja v prejšnem krogu. Porto ima tudi poimensko veliko kvalitetnejšo ekipo, kjer navdušuje predvsem njen ofenzivni del, sastavljeni iz južnoameriških virtuozov s katerimi se pri nasprotniku lahko kosa le brazilec Alex. Tudi izkušnje so na strani portugalske ekipe, ki je stalnica Lige prvakov in Europa league, ob vsem skupaj pa imajo tudi kvalitetnejšega strokovnjaka na trenerski klopi, saj  je Andre Villas-Boas naravni naslednik velikega mourinha,medtem ko je Valery Karpin po uspešni nogometni karieri še začetnik tega posla. Vse kaže torej na preboj Porta, za katerega bom tudi sam navijal v tem obračunu, predvsem zaradi njihove lucidnosti, ideje, pa tudi taktične zrelosti, lasnosti, ki naj bi jih nasprotniku še najbolj primanjkovalo.

Benfica – PSV Eindhoven  Dvoboj dveh slovitih imen evropskega nogometa, ki pa sta v sezoni ‘87-88 igrali celo finale European cupa, predhodnice Lige prvakov. Uspešnejši je bil nizozemski predstavnik in tako nekako, precej tesno, pričakujem, da bo tudi tokrat. Ekipi sta dokaj izenačeni, pri vsem skupaj pa bo šlo verjetno za nijanse in teh, se mi zdi je nekaj več na strani nizozemske ekipe, ki mi je po pravici povedano, tudi nekoliko bolj simpatična. Benfica je precej nekonstantna in niha med odličnimi in obupnimi partijami, kar je posledica nabasanosti z južnoameriškimi zvezdniki, ki v večini primerov delujejo na principu navdiha. Medtem ko je PSV kar konstantno dober, z občasnimi prebliski svojih mladih internacionalcev, nabranih z vseh strani sveta in takšen cocktail nogometnih veščin je všečen in dober, kar je idealna kombinacija. PSV, pravim jaz.

Dinamo Kijev – Braga  V tem obračunu bomo lahko spremljali še tretjega portugalskega predstavnika Brago, ki je podobno kot zgoraj navedana ekipa, nabasana z latinosi, le da gre v tem primeru za večinski delež brazilcev, ki jih je celo več kot portugalcev. Gre za simpatično skupinico, precej anonimnih nogometašev, ki že nekaj let zapored dosegajo precej dobre evrospke rezultate in menim, da so se tokrat približali samemu vrhu, ki ga sploh lahko dosežejo. A to še ne pomeni, da je Dinamo Kijev za portugalsko ekipo nepremagljiv, saj je ukrajinski predstavnik še kako ranljiv. Enostavno gre za tipičnega predstavnika z vzhoda, kjer se že nekaj let zelo veliko vlaga nogomet in Dinamo kot eden paradnih predstavnikov ni izjema. Moštvo Yuri Syomina, v večini sestavljeno iz ukrajinskih nogometšev, podprtih z brazilci in balkanci, beri jugovići, ima izjemno priložnost, leto pred domačim Evropskim prvenstvom še bolj popularizirati nogomet v državi, kjer so ekstremne razlike med veliko revščino in tajkuni, podobno pa je tudi v nogometu. Med tajkune bi uvrstil Šahtar in Dinamo iz Kijeva, ki sta za ukrajinske razmere nekaj klas pred ostalimi, kljub bogatstvu njunih lastnikov, pa še vedno ne moreta privabljati najvišje klase, predvsem zaradi predsodkov o lokaciji. A prav ti predsodki, da so na Vzhodu, točneje v Ukrajini ne more igrati kvaliteten nogomet, so mnoge že stali uvrstitve/uspeha. Menim, da je Dinamo blagi favorit.

Villarreal – Twente  Kot sem verjetno že nekajkrat omenil, špansko ekipo ljubkovalno kličejo mini-Barcelona, kar je samo po sebi ogromen kompliment in kot takšni, v obračunu z malim klubičem iz nizozemske veljajo za izrazitega favorita. Villarreal ima čvrsto in hitro ekipo, ki zna igrati nogomet, nasprotniku skriti žogo, nato pa s hitro akcijo in globinsko podajo pičiti, da zaboli za vedno, kar je v prejšnem kolu občutil tudi nemški predstavnik. Na drugi strani je nizozemski Twente, ki ga je lani presenetljivo do naslova državnega prvaka popeljal anglež Steve McClaren, po njegovem odhodu pa skozi novo sezono in prvo fazo Lige prvakov ter v nadaljevanju Europa league popeljal sloviti belgijski golman Michel Preud’homme, ki kar pridno nabira trenersko kilometrino. Precej nacionalno premešano ekipo vodi zelo dobro, ob vsem skupaj pa igrajo tudi gledljiv nogomet, za kar je zaslužnih kar nekaj izvrstnih posameznikov, ki bi znali še kako presenetiti samozavestno špansko ekipo, ki se je s podcenjevanjem že opekla v prvem kolu v Zagrebu. Menim, da se bo v naslednjo fazo tekmovanja, kljub vsemu, le  uvrstil Villarreal, čaprav bom sam na strani nizozemske ekipe.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 21.03.2011 - 14:52 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Ni bilo počitka v Europa league tekmovanju, kjer je najboljših šesnajst ekip, odigralo povratna srečanja osmine finala in poskrbelo za prijeten četrtkov večer, v katerem sem spotoma še nekoliko prenovil računalniško sobo oz. spremenil njeno namembnost. A za to objavo to niti ni tako pomembno, saj gre le za nekakšen moj opomnik, torej Europa league; osmina finala /2.

el

Manchester City – Dinamo Kijev 1-0  Za milijonarje iz Manchestra sem mislil, da bodo prilezli precej višje, a jih je na poti proti dejanskem zgornjem razredu evropskega nogometa, presenetljivo, zaustavil Dinamo iz Kijeva, ki je v povratno srečanje prinesel dva gola prednosti oz. kijevskih gladkih 2-0. Že v 3. minuti je prišlo do prvega razburjenja, saj je domači, 30 milijonov eurov plačani italijanski napadalec Mario Balotelli, s slabih petih metrov oddaljenosti od gola, udaril preko in napovedal slab večer, ki se je nadaljeval v 36. minuti ko je s Kung fu udarcem, svojo nogo zaril v prsni koš Popova in si prislužil rdeči karton oz. izključitev. Nekoliko upanja in veselja je v 39. minuti vnesel srb Aleksandar Kolarov, ki je po prostem strelu z desne, z roba kazenskega prostora z natančnim strelom, svojo ekipo povedel v vodstvo z 1-0. Ukrajinci so v nadaljevanju uspeli zadržati vse poskuse domačih, ki po pravici, niti niso imeli preveč zrelih priložnosti za povišanje vodstva oz. izenačenje skupnega rezultata in šele v finišu srečanja sta nekoliko nevarneje zapretila bosanski rezervist, dijamant Edin Džeko in pa preplačani Yaya Toure. Dinamo Kijev, je po letih zatišja in življenja v senci Šahtara, le našel svojo pot zadovoljstva oz. pot stare slave, bi lahko rekli, ter s pametno igro zadržal rezultat pri 1-0 in se uvrstil v četrtfinale, kjer se bo udaril s portugalskim predstavnikom, še enim prijetnim presenečenjem letošnjih evropskih tekmovanj, Brago. Na drugi strani je Manchester City svojo evropsko avanturo zaključil mnogo prej kot so vsi njegovi pričakovali in še enkrat več se je izkazalo, da uspeha ne moreš kupiti. Vsaj instant-uspeha ne in menim, da bo italijanski strateg Roberto Mancini zdržal na njihovi trenerski klopi najdalj do poletja, nato pa pričakujemo nove pregrešno drage nakupe, verjetno po željah novega trenerja.

Zenit – Twente 2-0  Ekipa Zenita je nastopila brez prvega golmana, Vyacheslava Malafeeva, kateremu se je žena Marina, večer prej smrtno ponesrečila v prometni nesreči in v takšnem žalostnem in turobnem ozračju, ni slutilo na dober rezultat oz. izničenje visokega zaostanka 0-3 iz Enschedeja. A uvodna faza je bila dobra in v 17. minuti je Roman Shirokov lepo sprejel podajo v prostor, pri prvem strelu zadel levo vratnico, v popravnem pa odbito žogo le poslal v gol. Dvajset minut kasneje oz. v 37. minuti srečanja je na stadionu Petrovsky završalo, saj je po dobri obrambi gostujočega golmana, ob statični gostujoči obrambni vrsti, odbito žogo v gol poslal Aleksandr Kerzhakov in na semaforju se je izpisalo 2-0 za domače. V drugem polčasu so nato Zenitovci pričakovali ta odrešilni, tretji zadetek, ki bi jim zagotovil vsaj podaljške, a do njega ni prišlo oz. ga domači nogometašem ni uspelo doseči in še drugi veliki favorit je tega večera končal svojo evropsko pot. Škoda, saj sem menil, da imajo celo največ možnosti za letošnjo Europa league, vendar pa se mi zdi, da je bolj kot visok poraz v prvem srečanju, usodo skrojila tista nesrečna smrt matere dveh otrok. Ob vsem skupaj ne smem pozabiti pohvaliti nizozemske ekipe, ki je po mojem mnenju, že zdavnaj presegla vsa možna pričakovanja in v četrtfinalu oz. v prihodnosti jim, od srca, želim obilico uspeha.

Spartak Moskva – Ajax 3-0  V drugem rusko-nizozemskem obračunu pa je bila domača/ruska ekipa veliko uspešnejša od nasprotnika in v 24. minuti srečanja je brazilec Alex z roba kazenskega prostora v ogenj porinil Dmitry Kombarova, ki je zadel za 1-0 in ubil vsa gostujoča upanja o napredovanju. To je pomenilo, da je od tistega trenutka na igrišču obstajala/igrala samo ena ekipa in ta je že v 29. minuti povedla z 2-0, potem ko je strelec prvega gola Kombarov podal do Wellitona, ta pa z natančnim strelom z roba kazenskega prostora povišal vodstvo na že omenjenih 2-0. V drugem polčasu, točneje v 54. minuti, je brazilec Alex z več kot 25-ih metrov, z udarcem iz prostega strela povišal na 3-0 in zatem sta obe ekipi samo še čakali na konec tekme, seveda vsaka z drugačnim razlogom. Spartak za slavje, Ajax pa za čimprejšno pozabo.

Paris Saint Germain – Benfica 1-1  V enem bolj zanimivih duelov oz. parov, ki so se udarili za četrtfinale je gostujoča ekipa povedla z golom Nicolasa Gaitana, ki je presenetil domačega golmana Edela, kateri je bil s precej nespretno reakcijo, eden glavnih krivcev za zaostanek, ki je bil po porazu z 2-1 v prvem srečanju, še večj oz. težje ulovljiv. Pariška ekipa je do izenačenja na 1-1 uspela priti v 35. minuti, ko je po  podaji Erdinca, z lepim volejem zadel Mathieu Bodmer, a več kot to jim ni uspelo doseči, pa čeprav so imeli nekaj izvrstnih priložnosti za 2-1 oz. vsaj podaljške. Erdinc je imel najlepšo, v sodnikovem podaljšku oz. v zadnjih sekundah tekme pa je rezervist Maurice, na spolzkem terenu izgubil ravnotežje in ena zadnjih priložnosti za kaj več kot časten poraz izpad, je splavala po vodi, beri vlažni travi. Benfica gre torej v četrtfinale, kjer se v dveh tekmah pomerili še z edinim preostalim nizozemskim predstavnikom, PSV iz Eindhovna.

Porto – CSKA Moskva 2-1  Portugalski predstavnik je po pomembni zmagi na gostovanju v Moskvi, že v 45. sekundi srečanja, ruski ekipi zabil nov gol, saj je neverjetni Hulk izvedel prosti strel s 46-ih metrov, z desne strani, pri katerem je žoga zletela mimo vseh v kazenskem prostoru, domači napadalec, kolumbijec Fredy Guarin pa je nekoliko zavedel nesrečnega gostujočega golmana Akinfeeva, kateri je ostal na napačni nogi, kot radi rečejo. V 24. minuti je sledila vnovična nesrečna/nespretna situacija, v kateri so domači povečali vodstvo, saj je Ignashevich precej mlako podal nazaj do golmana, ki je nato pri reševanju žoge to izgubil, po podaji Rodrigueza, pa je z močnim strelom za domače zaključil že omenjeni kolumbijec fredy Guarin in vrnitve za ruse ni bilo več, pa čeprav so v 29. minuti nato uspeli znižati na 2-1, ko je po lepi podaji Džagoeva v prostor, z desne zadel srbski reprezentant Zoran Tošić. Domača ekipa je v drugem polčasu uspela zadržati prednost, pri čemer pa jim je sodnik še razveljavil gol za 3-0, a počasni posnetek je razkril, da je strelec Rolando dejansko gol dosegel s pomočjo roke. Zaslužena zmaga in napredovanje portugalske ekipe, ki je imela v povratni tekmi rezultat ves čas pod kontrolo, kakor tudi dogajanje na igiršču oz. igro in CSKA je bil videti precej nebogljen, še posebaj v drugem polčasu, ki je bil obema ekipama, očitno odveč. Kot je kasnejši/petkov žreb določil pa bo moral Porto, po izločitvi CSKA iz Moskve, še nad Spartak iz Moskve, ki je po mojem mnenju slabši od ravnokar izločenega ruskega predstavnika, a pri nogometu je vse možno.

Liverpool – Braga 0-0  Sloviti angleški predstavnik je še enkrat več demonstriral vso svojo nemoč in znova dokazal, da gre za limitirano ekipo, kjer so redki posamezniki, ki lahko igrajo večji del sezone na vrhunskem nivoju in eden takšnih, tisti najpomembnejši, je tokrat na njihovo žalost manjkal. Steven Gerrard je bedo svojih soigralcev odgledal s tribune slovitega Anfield stadiona, kjer je portugalska Braga odigrala ravno prav hrabro in bila po mojem mnenju celo boljši nasprotnik. Njihovi latinski virtuozi so spretno skrivali žogo in domača ekipa je izgubila ogromno moči v tekanju in lovljenju te, gostujoči nogometaši pa so s pametno in kolektivno igro, odbijali tiste redke, konkretne napade domačih. Tudi domačinsko sojenje, kot pravimo nekoliko pristranskem sojenju ni pomagalo Liverpoolu do zmage in v 85. minuti je bilo že kar preočitno, kaj so spregledali sodniki, ko so bili kar štirje domači nogometaši v vsaj meterskem prepovedanem položaju. A tokrat je bila pravica na pravi strani in Braga se je s tem remijem brez doseženih golov, povsem zasluženo, uvrstila v četrfinale, kjer se bo lahko pomerila s še enim od presenečenj tega tekmovanja, ukrajinskim Dinamom iz Kijeva, ki je bil podobno kot Liverpool, še nekaj let nazaj vsaj za razred kvalitetnejša ekipa kot zdaj. Na žalost mnogih pristašev Liverpoola, je njihova ekipa skupek precej limitiranih igralcev, za katere predvidevam, da jih v naslednji sezoni ne bo več v klubu, ob tem pa se večina sprašuje kaj bo z njihovo živo legendo Gerarrdom, golmanom Reino in ostalimi redkimi, ki si ne zaslužijo tega trpljenja. 

Glasgow Rangers – PSV Eindhoven 0-1  Po prvem srečanju brez zadetkov je izgledalo kot da bi bil Glasgow Rangersi v prednosti, a PSV je takšna ekipa, da bolj poredko odigra brez doseženega zadetka, kar je odlika ofenzivnejše naravnnih ekip, kakršna tudi so nizozemci. Že v 14. minuti so se moje slutnje/napovedi uresničile, v zelo enostavni akciji je Pieters na levi podal v globino, kjer je bil Dzsudszak najspretneši in najhitrejši in po lepi podaji po tleh, pred domači gol, je s petih metrov zadel Jermain Lens ter svojemu moštvu zagotovil lepo prednost. Precej troma in neokretna domača ekipa je imela bore malo priložnosti za zadetke, še najlepšo je imel Edu v 59. minuti, ko je izvrstno reagiral domači golman, isti igralec pa je le dve minuti kasneje po zmedi v gostujočem kazenskem prostoru, po odboju od prečke, v roko nastreljal kanadčana Hutchinsona , vendar je piščalka sodnika ostala nema, če se smem tako komentatorsko izrazit. Gostje so bili večino tekme boljši nasprotnik, predvsem pa konkretnejši in domači so izgubili z minimalnim rezultatom samo zahvaljujoč dobrim reakcijam svojega golmana Alexandra, nespretnosti gostujočega šveda Berga in pa vratnici, ki jo je v 83. minuti stresel madžar Dzsudzsak. Čisto neprotrebno je bilo domače razburjanje v 89. minuti srečanja, ko je v gostujočem kazenskem prostoru prelakho padel alžirski branilec Bougherra, ako je hotel izsiliti penal, a očitno je del njihove folklore, saj se je nekaj dni predtem v škotskem FA pokalu precej agresivno končal tudi Old firm derby. Nizozemski predstavnik je bil enostavno v obeh srečanjih precej boljša ekipa in je zasluženo napredoval v četrt finale, medtem ko se je Glasgow Rangers po izpadu lahko delno zadovoljil z osvojitvijo ligaškega pokala, kjer se se revanširali prav velikem rivalu, Celticu.

Villarreal – Bayer Leverkusen 2-1  Španska ekipa si je lepo prednost priigrala že v prvem srečanju oz. z zmago v Leverkusnu, kjer pa so pred povratnim srečanjem še vedno upali na nakakšen čudež. A to je trajalo samo do 33. minute, ko je domači Santi Cazorla odigral lepo dvojno podajo z Gasparjem, nato pa rutinirano, z natančnim strelom, domače moštvo povedel v vodstvo z 1-0. V 61. minuti srečanja je gostujoči finski veteran Sami Hyppia podaril žogo Rossiju, ki je nato odigral kombinacijo s Cazorlo, v nadaljevanju akcije pa z diagonalnim strelom, z roba kazenskega prostora, zadel za 1-0. To je bil že osmi zadetek italijanskega napadalca Giuseppe Rossija, ki ga je tudi osamil na vrhu lestvice najboljših strelcev tega tekmovanja. Nemška ekipa je do konca srečanja uspela doseči le tolažilni gol, pa še ta gre na račun Gonzala Rodrigueza, ki je premagal lastnega golmana za 2-1 in menim, da je Villarreal zasluženo napredoval, čeprav sem pričakoval konkurenčnejši Bayer iz Leverkusena, kjer pa imajo baje spet kar nekaj notranjih težav, zaradi česar naj bi Ballack postal rezervist, v dnevih do te objave, pa so šepaetanja, da naj bi njihov trener Heynckes postal tretner Bayerna, vse glasnejša, kakor tudi, da bo že omenjeni Ballack na koncu sezone odšel v New York Red Bull. Kaos torej s trenerji v Nemčiji, kjer je Magath že presedlal iz Schalke 04 v Wolfsburg, Heynckes pa naj bi sledil vzorcu, iz Bayera v Bayern.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 17.03.2011 - 00:37 - Kategorije: Glasba, nogometaši -

Sledeči video oz. pesem s spornim naslovom Cocain, v izvedbi Erica Claptona, je za enega mojih idolov mladosti. Diego Armando Maradona je namreč pred 20. leti, točneje17.3.1991 padel na doping testu. Vzrok – kokain.

YouTube slika preogleda

Spevna pesmica, ki jo je veličastnega ‘76. leta, spisal John Weldon Cale, bolj znan kot J.J. Cale, vendar pa je svetovno slavo požela šele v cover obliki oz. priredbi, v izvedbi slovitega Boga, kot ga nekateri kličejo, Erica Cleptona. Ta je prepričan, da je to močna anti-drugs pesem, vendar pa se velika večinja ne strinja z njim in jo ima za nekakšno himno oz. odo drogam, konkretno kokainu.

Pa da se vrnem svojemu idolu, slovitemu argentinskemu nogometašu Armanu Diegu Maradoni, ki je pred kratkim slavil okroglih 50. Kot sem že zapisal, je pred 20. leti, ko je še igral v dresu italijanskega Napolija oz. po zmagi Napolija proti Bariju, bil izbran za doping-test in rezultat tega je bil pozitivnost na kokain, za kar je dobil 15-mesečno prepoved igranja. Kot sem prebral, se je tega dne uradno končala ljubezenska zgodba Napolija in Maradone, ki je v tega precej povprečnega prvoligaša prispel ‘84. in postal največji idol njegovih navijačev, kar pa je še pomembneje, ga je popeljal do dveh naslovov državnega prvaka, 1987 in 1990, 1987 je osvojil italijansko pokalno tekmovanje, 1989 pa še Pokal UEFA in kot zadnji trofej Superpokal ‘90. Istega leta, torej 1990 je na Svetovnem prvenstvu v Italiji, s svojo Argentino šel do finala, kjer jih je porazila Nemčija, na poti do tja pa so argentinci izločili domačine italijane in po maradoninih besedah ob aferi, naj bi bil to razlog za podtikanja oz. afero.

Vendar kot vsi skupaj verjetno že vemo, ni bilo ravno tako, Maradona v tej zadnji sezoni v Napoliju ni bil več tisti stari, saj se je zredil, postal počasen in ne preveč okreten, bistvo pa je, da njegove igre niso bile več na nivoju, na katerem smo ga bili vajeni, potrditev tega pa je tudi v statistiki, kjer je zabeleženo, da je v 18. nastopih dosegel le 6 zadetkov.

Po tej 15. mesečni suspenziji se je vrnil v rojstno Argentino, kjer je bil kmalu aretiran zaradi posedovanja kokaina, v celi vrsti škandalčkov pa je zavrnil povratek v Italijo oz. Napoli, zaradi česar je z nogometno kariero nadaljeval v FC Sevilli. Tudi tu njegove igre niso zadovoljile klubskih apetitov in Maradona je z nogometno kariero nadaljeval v Newell’s Old Boysih, kjer pa se je zadržal samo eno leto, saj tudi tu, predvsem zaradi neudeleževanja treningov, ni zadovoljil. Sledilo je Svetovno prvenstvo v ZDA, kjer je odigral samo dve tekmi, saj je bil na vnovični doping-kontroli spet pozitiven na kokain in njegova reprezentančna kariera se je neslavno zaključila, klubska pa se je nadaljevala samo še v domači Boci Juniors, kjer je igral do ‘97, ko je zaključil svojo športno pot nogometaša, saj je bil že v prvem kolu prvenstva spet pozitiven na kokain.

S konzumiranjem tega belega prahu se je Maradona povezoval že od časa, ko je pred Napolijem, nastopal v Barceloni in ni jih malo, ki so bili prepričani, da ga je sloviti katalonski klub prodal predvsem zaradi te razvade, ki je njegovo nogometno kariero upočasnila, nato pa jo še zaustavila oz. uničila. Sledile so mnoge zdravstvene težave, v katerih je komaj ubežal smrti, leta 200 med dopustom v Urugvaju so srčne mišice popustile, zdravstveni delavci pa so v njem spet našli sledove kokaina in pot povratka se je pričela na Kubi, pri velikem revolucionarju Fidelu Castru. Po nekakšnem zatišju, ki pa zaradi razvpitosti Maradone to v resnici nikoli ni bilo, je leta 2004 spet našel pot do naslovnic časopisov, saj je zaradi težav s srcem in dihanjem končal v bolnišnici v Buenos Airesu, kjer je bilo ugotovljeno, da je doživel srčni infarkt, družinski zdravnik pa je zanikal namigovanja, da zaradi predoziranja ….. s kokainom.

Trenutno naj bi bil očiščen, po neslavnem koncu selektorske kariere reprezentance Argenitne, na Svetovnem prvenstvu v Južni Afriki 2010, pa se smuka po svetu in išče primerno zaposlitev.

Diego – 50, Cocain – najmanj 20

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 17.03.2011 - 00:34 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Še zadnja dva obračuna povratnih tekem osmine finala elitne Lige prvakov, v katerih smo lahko spremljali sloviti Real Madrid, ki je gostil francoski Lyon in pa aktualnega angleškega prvaka Chelsea, ki je gostil presenečenje tega tekmovanja, danski FC Kopenhagen.

lp

 

Real Madrid – Lyon 3-0

Real Madrid je na svojem Santiago Bernabeu stadionu, po šestih zaporednih neuspehih v osmini finala, lovil tako željeno četrtfinale, pri čemer jih je v prejšni sezoni izločil prav Lyon, vendar pa sem o tem pisal že pred samima tekmama. V prvem obračunu, pred dnevi, so realovci v Lyonu prvič ostali neporaženi, sedaj pa je bila na vrsti še zmaga, do katere pred tem večerom proti Lyonu še niso uspeli priti, a to sezono je tu The special one. Jose Mourinho je trener, ki prinaša uspeh in čeprav mu verjetno v španskem prvenstvu še ne bo uspelo prekiniti vladavine Barcelone, je napredek Reala več kot očiten. Tokratni obračun z Lyonom je le še en dokaz več, da so na pravi poti in po norčevanju, da bo igral na nulo, ki jih pelje naprej, je Jože izvedel pričakovano. Na zelenici je bil razpoloženi in razigrani Real, ki se ni zanašal samo na genialnost Cristiana Ronalda, temveč na ekipno moč, ki v prvem polčasu še ni bila tako vidna oz. izrazita. Bolj ko so minevale minute, bolj so domači pritiskali in v trenutkih, ko je šel Lyon samo naključno preko sredine igrišča, je v 37. minuti stekla akcija na levi, kjer sta lepo odigrala brazilski bočni igralec Marcelo in portugalski as Cristiano Ronaldo, brazilec pa je po dvojni podaji lepo sfintiral Lyonovega hrvata Lovrena in atraktivno zadel za 1-0. Mojstrovina brazilca, ki se je pod vodstvom trenerja Mourinha povsem preporodil in iz povprečneža, ki precej nespametno teka ob out liniji gor in dol, postal eden najboljših realovcev v tej sezoni. V drugem polčasu je bil pritisk domačih še močnejši in igralci Lyona so postali nevidni, v 66. minuti pa je po dolgi globinski podaji Marcela, bivši igralec Lyona, zdaj napadalec Reala, Karim Benzema, izkoristil začetniško napako gostujoče obrambne linije oz. Crisa in Lovrena, ter neoviran premagal golmana Llorisa za 2-0. Okroglih 10 minut kasneje oz. v 76. minuti srečanja je na vrsto prišla še ena dolga podaja, nemec Ozil je z glavo podaljšal v prostor, tam pa je hitri argentinec Di Maria zadel za 3-0. Lyon je bil sesutkot že dolgo ne oz. kot je bil lani ob izpadu proti Bayernu in očitno je, da precej povprečni rezultati v francoskem prvenstvu niso naključje. A te štiri točke zaostanka še niso toliko problematične, saj so v domačem prvenstvu v dobri seriji, vprašanje je le ali se lahko dovolj hitro opomorejo po takšni katastrofi, kjer poleg visokega poraza in treh prejetih golih, boli predvsem neprepoznavno slaba igra. Povsem drugače je verjetno pri Realu, ki ga bo ta odlična partija še dodatno napumpala s samozavestjo potrebno za finiš domačega prvenstva, kjer so po remiju v Lyonu, remizirali v prvenstvu še pri Deportivu nato pa s 7-0 sprašili Malago, kjer se je poškodoval Cristiano Ronaldo, a tudi brez njega so gladko odpravili Real Sociedad in Racing Santander. Tokrat je Ronaldo dal svoj delež, ki pa je bil kar precej od nivoja s katerim nas je razvajal v zadnjem času in prav zato ga je Mourinho, še pred končnico potegnil iz igre in čuval za naslednje dvoboje, za katere je Mourinho že izjavil, da se želi izogniti svojim bivšim klubom, torej Interu in Chelseaju.

Chelsea – FC Kopenhagen 0-0

Ko pa smo že pri Chelseaju, bi začel s tem, da sem nekako slutil, da bodo težko shajali s čvrstim skandinavskim nasprotnikom, a pojdimo kar po vrsti. Londonski klub je po gostujoči zmagi z 0-2, moral le potrditi rezultat, kar pa se je izkazalo za zelo težko nalogo in čvrsti gostje iz Danske so na Stamford bridge stadionu ohranili mrežo nedotaknjeno.Najugodnejše presenečenje letošnje Lige prvakov, FC Kopenhagen, se je poslovil v stilu, brez poraza pri velikem Chelseaju, ki kljub velikem številu lepih priložnosti ni našel poti v mrežo nasprotnika. Ob vsem tem pa dragi zimski nakup, španski napadalec Fernando Torres še vedno ni zadel za plave, ki so bili pred nekoliko lažjo nalogo kot konkurentje, pa so še enkrat več pokazali, da njihove dalj trajajoče krize še ni konec. V izgovor mu je lahko, da je bi tokrat rezervist oz. da je v igro vstopil šele v 67. minuti, a s tako mizernim učinkom je zaenkrat lahko samo na vrhu najslabših transferjev, kar pa si definitivno ni želel ob prestopu iz potapljajočega se Liverpoola, saj so padale izjave, da je šel v vrhunsko moštvo, ki se bori za vse trofeje, a se je očitno uštel. Borba za naslov državnega prvaka je ob trenutnem zaostanku devetih točk, kot kaže že izgubljena, v obeh pokalih so že izpadli, v Ligi prvakov pa ob takšnih predstavah in učinkih lahko samo sanjajo o lovoriki. Tokrat jih je rešila vratnica, ki jo je v 26. minuti srečanja, zadel gostujoči napadalec Dame N’Doye in vprašanje kako bi se odvijala tekma in usoda plavih, če bi se žoga odbila v gol. A kaj bi razpredal o tem, kaj bi bilo, če bi bilo, Chelsea je odigral na nulo, kot je napovedoval Murinho za svojega Reala in se uvrstil v četrtfinale, kjer bi bilo zelo zanimivo videti obračun Chelsea – Real, medtem ko je danski FC Kopenhagen izpadel častno.

V pričakovanju petkovega žreba.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 16.03.2011 - 00:40 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Po krajši pauzi, so se spet nadaljevali povratni obračuni osmine finala elitne Lige prvakov, kjer je nemški Bayern ugostil aktualnega prvaka tega tekmovanja, italijanski Inter, angleški Manchester United pa aktualnega francoskega prvaka Olympique Marseille.

cl8

Bayern – Inter 2-3

Malo je vrhunskih in bogatih klubov različnih nacij, ki bi jih po uspehih in mednarodnih tekmovanjih oz. medsebojnih obračunih ter tradiciji, povezovale še takšne igralske in trenerske legende, kot jih ti dve ekipi. Samo pet najeminentnejših za osvežitev spomina; Prvi je aktualni branilec italijanske ekipe, brazilec Lucio, eden najbolj cenjenih defanzivcev zadnjega desetletja, s prefinjeno južnoameriško tehnično podkovanostjo in prodornostjo, ki je v Inter prispel prav iz  Bayerna, kjer je predtem osvojil tri naslove nemškega prvaka, tri pokalne lovorike in tri superpokale, v debitantski sezoni na apeninih pa osvojil še tripleto oz. prvenstvo, pokalno tekmovanje in Ligo prvakov, pred časom še naslov svetovnega prvaka. Naslednji je Jurgen Klinsmann, prav tako eden najboljših svojega časa oz. eden izmed najbolj cenjenih napadalcev s konca osemdesetih in začeka devedesetih, ki je bil prav na vrhuncu moči, od ‘89 do ‘92, v Interu, kjer je bil del famoznega nemškega tria, ki je prinesel en italijanski superpokal in pa Pokal UEFA 91, ob tem pa je z nemško reprezentanco leta 1990 na SP v Italiji postal Svetovni prvak. Nekoliko kasneje je z reprezentanco na EP ‘96 postal še Evropski prvak, z Bayernom pa je ‘96 osvojil še en Pokal UEFA, le leto kasneje pa še naslov državnega prvaka. Ko smo že v tistem obdobju ne moremo mimo legendarnega Lothar Mathausa, ki ima z Bayernom kar 7 naslovov državnega prvaka, dve pokalni tekmovanji, superpokal in enako kot prej navedeni, Pokal UEFA ‘96. Vmes med obema rundama v nemškem velikanu, je Inter popeljal do naslova državnega prvaka ‘89, pa superpokala in tudi do že omenjenega Pokala UEFA ‘91. Verjetno edini nemški spielmaher, ki gre lahko v isti stavek kot veliki Beckenbauer, vsi ostali pa so najmanj za klaso nižje. Tudi Karl-Heinz Rummenigge, pa naj se sliši to še tako nenavadno. Napadalec, ki je v Bayernu od ‘74 do ‘84  osvojil dva prvenstva Nemčije, dve pokalni tekmovanji, Evropska pokala ‘75 in 76. Pri Interu ni bil niti približno tako uspešen in v času od ‘84 do ‘87  je ostal brez trofej. Idealen napadalec, izvrsten v kazenskem prostoru in izven njega, eden najboljših nogometašev svoje generacije, rojeni vodja, ki je ob naštetih trofejih reprezentanci Nemčije zagotovil še naslov Evropskega prvaka 1980 in finale ‘82, kjer so bili boljši italijani. No, tale daljši uvod bratskih vezi dveh evropskih velikanov bi zaključil z italijanskim strokovnjakom, ki je bil v Bayernu v dveh rundah, 94-95 in 96-98, ko je osvojil nemško prvenstvo in nemši pokal, absolutna legenda bavarske pa postal na tisti znameniti konferenci za novinarje, verjetno najbolj znani na svetu, ko je govoril v nemščini na italijanski način. Preveri TUKAJ. Kasneje je Interu ‘89 zagotovil naslov državnega prvaka, ‘91 pa že omenjeni Pokal UEFA. Pa se vrnimo v današnje čase, kjer so Bayernove težave v državnem prvenstvu, privedle do napovedi odhoda, beri odpovedi pogodbe, trenerja Van Gaala, ki je pred dnevi v zahvalo s svojim moštvom s kar 6-0 ponižal Haburger SV in potrdil, da dejansko na koncu te sezone zapušča bavarski ponos, ne glede na rezultat v Ligi prvakov. Domači poraz z vodilno Borussijo iz Dortmunda, pa tisti na gostovanju pri Hannoveru 96 ter domači poraz s Schalke 04 in hkrati izpad iz pokalnega tekmovanja, so bili trije zaporedni marčevski kiksi mimo katerih se ni moglo in Van Gaal je pri vodstvenem kadru bavarskega giganta postal nezaželjen, ne glede na to, da je uveljavil kar nekaj mladih in perspektivnih ter postavil čvrste temelje ofenzivnega in atraktivnega nogometa. Na drugi strani imamo Inter, ki je kjub presenetljivem remiju pri slabi Bresciji, ohranil 5 točk zaostanka za mestnim tekmecem in končnica italijanskega prvenstva zna biti zelo napeta, medtem ko so v pokalnem tekmovanju še vedno v igri. Torej italijanska ekipa je svojo krizo že prebrodila, trenerja Beniteza zamenjala z brazilcem Leonardom in v nasprotju z mnogimi, sem imel pred tekmo občutek, da jim bo v povratnem obračunu lažje kot domačim, ne glede na zaostanek z 0-1 s prve tekme. In od 4. minute tudi zaostanka ni bilo več, saj je po gostujoči kombinaciji in lepi podaji Pandeva v prostor, elegantno, golmanu med nogami, zadel kamerunec Samuel Etto’o, ki se je izognil prepovedanem položaju, če ste slučajno verjeli temu našemu vrlemu Bavcu in Oblaku, da je bil prepovedan položaj. Gre že za osmi zadetek kamerunca v letošnji Ligi prvakov in šele sedaj je vsem jasno, čemu vse se je v lanski sezoni odrekel, da je pod vodstvom Mourinha z Interjem osvojil to tekmovanje, kjer je v finalu padel prav Bayern. Ta je po prejetem zadetku zaigral veliko bolje, predvsem konketneje in priložnosti pred gostujočim golom so bile vse bolj pogoste, v 21. minuti srečanja pa je sledil nekakšen Deja vu s prvega srečanja v Milanu, saj Julio Cruz spet ni uspel ukrotiti Robbenovega strela z desne strani, odbito žogo pa je z lobom iz precej težkega položaja, v gol pospremil Mario Gomez in izenačil na 1-1. Nemški stroj pa se ni ustavil, temveč je mlel še naprej, priložnosti so se nizale in v 31. minuti je po Robbenovem preigravanju, ne preveč nevarno podajo, za kratek čas, prestregel Lucio, ki je zamujal s prihodom na svoje mesto, do žoge je prišel Thomas Muller in po njegovem strelu je bilo 2-1 za domače, saj raztreseni gostujoči golman Julio Cruz ni mogel storiti ničesar več. Bayern je imel pred seboj četrtfinale, le dotolči bi moral zamajani Inter oz. zadeti vsaj še enkrat, pa bi že ob polčasu lahko odprli šampanjec, kot se reče. A mu ni uspelo in Inter je rešil sodniški žvižg, znak za polčas, kot grogiranega boksarja reši zvonec za konec runde. V drugem polčasu je bila igra nekoliko manj intenzivna, do vnovične spremembe rezultata pa je privedla akcija iz 63. minute, ko je gostujoči  rezervist Coutinho, z diagonalno podajo našel kamerunskega soigralca, strelca za 0-1, ta pa lepo podal nekoliko nazaj za strel Sneijdera, ki je z roba kazenskega prostora, izenačil na 2-2. Prav neverjetno je, s koliko nonšalance je strel poskušal zblokirati/preusmeriti Schweinsteiger, ki je verjetno le zbegal mladega golmana Krafta in rezultat je bil 2-2. Kmalu je moral domači strateg Van Gaal, zaradi poškodb iz igre potegniti nizozemca Robbena in belgijca Van Buytena, katera sta precej neuspešno poskušala nadomestiti Altintop in Breno in ne vem kaj sta gledala vrli Bavec in Oblak, saj je bilo več kot očitno, da sta sta bila zamenjana igralca poškodovana. Inter se je vrnil med žive, potisnil domačo ekipo nazaj na svojo polovico in prevzel pobudo ter nasprotnika dotolkel z golom v 88. minuti, ko je borbeni Eto’o, v obračunu z Brenom, osvojil žogo na robu domačega kazenskega prostora, med petimi domačimi nogometaši našel makednoca Pandeva, ki je vtekal in slednji je z lepim/natančnim strelom, Inter povedel v vodstvo z 2-3. Bayern ni mogel ničesar več in aktualni prvak tega tekmovanja je zlahka ohranil prednost ter se uvrstil v naslednjo fazo tekmovanja.

Manchester United – Olympique Marseille 2-1

Manchester United je gostil ekipo, ki je zadnji gol v Ligi prvakov prejela v daljnem septembru, a se je to zgodilo prav v Angliji oz. pri gostovanju na Stamford bridgu, ko jih je z 2-0 odpravil Chelsea. Ekipa iz največjega francoskega pristanišča, ki si na svojem vročem Velodromu ni uspela priigrati niti najmanjše prednosti oz. je odigrala samo 0-0, je v tokratnem srečanju brez prejetega zadetka zdržala le uvodnih 5. minut, ko je lepo domačo akcijo, ki jo je na levi začel veteran Giggs, po lepi podaji Rooneya, zaključil mehiški napadalec Javier Hernandez. Chicarito, kot je nadimek tega mladeniča, se je spretno izognil prepovedanem položaju in z ranim golom svoji ekipi zagotovil tisto kar ima najraje, čakanje na nasprotne napade s katerimi ponavadi dotolčejo nasprotnika kot so to storili v generalki pred tem srečanjem oz. FA pokalu proti Arsenalu. A tokrat so še pred usodnim udarcem nekajkrat nevarno zapretili gostujoči igralci, predvsem je bil v lepi priložnosti Gignac, pa tudi Diawara, a sta bila oba, blago rečeno, precej nespretna. V drugem polčasu je domača ekipa potrpežljivo čakala na svojo priložnost in ta je prišla v 75. minuti, ko je po daljši odsotnosti zaradi poškodbe, rezervist Antonio Valencia pričel akcijo, katero je nadaljeval Giggs, ki je bil tokrat podajalec z desne, medtem ko je bil strelec, sz približno petih metrov, spet Javier Hernandez – Chicarito. Mali je neverjeten in vskoraj vsako ponujeno priložnost za igro izkoristi na najboljši možni način, z odlično igro in predvsem golom/goli. Verjetno nekoliko ležernejša igra je v 82. minuti privedla do znižanja rezultata, po udarcu iz kota pa je lastnega golmana premagal Wes Brown, za moj okus precenjeni igralec, ki je imel srečo, da se je znašel enem najtrofejnejših obdobij kluba oz. v eni najboljših generacij rdečih vragov, kjer je lovorike osvajal uglavnem kot rezerva. Tudi tokrat je priložnost za igro dobil predvsem zaradi poškodb saj ni bilo kapetana Vidića, Ferdinanda, med srečanjem se je poškodoval O’Shea itd. Trenutek, ki je verjetno razbesnel domačega stratega,kateri sovraži ta popuščanja in ustvarjanje nepotrebne negotovosti, ki je bila ne glede na vse, verjetno kar prisotna. A Olyimpique Marseille le ni ekipa te klase, da bi izločila sloviti Manchester United, čeprav mu je povzročila kar nekaj težav in nevšečnosti, vendar so se na koncu veselili devilsi. Francoski ekipi po izpadu iz francoskega pokala v mesecu januarju in po tokratni izločitvi iz Lige prvakov preostajata še boja za dve lovoriki, ligaški pokal in fancosko prvenstvo, kjer so branilci naslova, vendar pa bodo morali za obrambo pokazati nekoliko več kot doslej, saj so zaenkrat na četrtem mestu, s štirimi točkami zaostanka za Lillom. Sobotni obračun z največjim domačim rivalom Paris Saint Germainom je lepa priložnost za vzpon na vrh in pozabo tega pričakovanega poraza.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 11.03.2011 - 18:44 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Tudi v Europa league so že prišli do prvih tekem osmine finala, ki sem ga nekako napovedal v zadnji objavi v tej rubriki in tu so razpleti prvih tekem.

europa

Bayer Leverkusen – Villarreal 2-3  Že v uvodnih minutah dvoboja je bil za domače, v 8. minuti srečanja, blizu zadetka brazilec Renato Augusto in ne Diego Augusto kot me je skozi celotno srečanje nerviral naš vrli komentator, v 18. minuti je sledil nevaren domači prosti strel, v 33. minuti pa je po levi strani ušel češki reprezentant Michale Kadlec, ki je z močnim in natančnim diagonalnim strelom, s slabih 20-ih metrov, Bayer povedel v vodstvo z 1-0. Sledilo je obdobje Villarreala, ki je že v 42. minuti poravnal na 1-1, potem ko je z lepo globinsko podajo skozi srce domače obrambe, izkušeni Marchena našel Giuseppe Rossija, ta pa rutinirano z 10-ih metrov zadel in kaznoval taktično napako nemške obrambe, za katro smo kasneje v analizi videli, da se je grupirala na eni stani, na drugi pa dovolila avtocesto oz. žogocesto proti lastnem golu. V drugem polčasu je Bayer zaigral precej ofanzivneje, a več kot gola iz prepovedanega položaja, jim ni uspelo doseči. Na drugi strani se je ključni dogodek zgodil v 69. minuti, ko je gostujoči strateg Juan Carlos Garrido namesto zelo dobrega Rossija v igro vpeljal brazilca Nilmara, ki je le minuto kasneje kaznoval še eno napako domače obrambne vrste, ko je na robu kazenskega prostora prejel žogo, se atraktivno obrnil, izigral nasprotna centalna branilca od katerih se je žoga, moramo povedati, nesrečno odbijala nazaj do Nilmara in preostalo mu je samo še premagati golmana in povesti špansko ekipo v vodstvo z 1-2. Razočaranje domače publike se še ni dobro stišalo, ko je na drugi strani stekla akcija po levi, nekoliko previsok predložek pa je Kiessling podaljšal do 23-letnika iz Wuppertala, Gonzala Castra, ki je preigral Gasparja in v 72. minuti izenačil na 2-2. Igra na vse ali nič, kot pravimo, se domačim na koncu le ni obrestovala, saj so pri lovljenju vnovičnega vodstva, spet nekoliko zanemarili defanzivni del ekipe in kazen za to je prišla v zadnjih trenutkih srečanja. Globoko v sodnikovem podaljšku oz. v 94. minuti je po branjenju remija stekel hiter gostujoči napad, v katerem je Gaspar z lepo podajo našel Nilmara, ta pa je pod pritiskom branilca, le nekako premagal domačega golmana Adlerja, kateremu je poslal žogo med nogama in zadel za izjemnih 2-3. V nasprotju z mojo napovedjo ima sedaj Villarreal veliko večje možnosti za napredovanje in presenečen bi bil, če bi Bayer uspel izničiti zaostanek in napredovati v četrtfinale.

Ajax – Spartak Moskva 0-1  Tudi pri tej napovedi sem kiksil, a v povratni tekmi so še objektivne možnosti za preobrat trenutnega stanja oz. za napredovanje nizozemske ekipe, ki je bila v tokratnem obračunu konkretnejša, z nekaj lepimi priložnostmi za zadetek, ki pa so ostale neizkoriščene. Srbski občasni reprezentant Miralem Sulejmani je v 37. minuti za malo zgrešil, eden redkih poskusov gostov pa je takoj končal v golu. V 57. minuti je namreč brazilec Alex lepo izigral dva nasprotna igralca na robu kazenskega prostora, po osloboditvi spremlejvalcev pa je s 16-ih metrov, z lepim in natančnim diagonalnim strelom, Spartak povedel v vodstvo z 0-1. Ajax je poskušal priti vsaj do izenačenja, a več kot izredno lepe neizkoriščene priložnosti, enega od junakov prejšne tekme v tem tekmovanju, Christiana Eriksena, jim ni uspelo priigrati, zaradi česar bo revanš v Moskvi še toliko težji. Zmaga je obveza, medtem ko ruski predstavnik lahko spet čaka na svojo priložnost in morebitni njihov zadetek bi verjetno že zapečatil usodo slovitega nizozemskega predstavnika. 

PSV Eindhoven – Glasgow Rangers 0-0  V enem izmed zanimivejših obračunov je ostalo pri ubogem in nepopularnem 0-0, čeprav je bilo kar nekaj lepih priložnosti za zadetke, predvsem na domači strani. Švedska naveza Toivonen – Berg je bila konstantna nevarnost za gol gostov in prav Berg je imel najlepše priložnosti za vodstvo, v 15. minuti je bil namreč nenatančen iz bližine, v 52. pa s približno 15-ih metrov, prav lahko pa bi ga poimenovali tragik, saj se znajo te neizkoriščene priložnosti domači ekipi še maščevati.  Tudi brazilski branilec Marcelo bi lahko dobil naziv tragika, saj je v 37. minuti srečanja, z udarcem z glavo, bil blizu zadetka, v 70. minuti pa prav tako po podobni akciji, ko je na drugi vratnici, z  udarcem z glavo streljal mimo. Kar se tiče gostov, je omembe vredna le akcija po podaji iz kota, ko je nevarno zapretil branilec Bartley, v povsem otoški maniri, s strelu z glavo, kjer pa ni bil dovolj natančen. Ob nenatančnosti domačih in spet predefanzivnem pristopu Glasgow Rangersow je ostal rezultat na nuli in pred povratno tekmo je še vse odprto, čeprav se sam še vedno nagibam na stran nizozemske ekipe, ki po mojem mnenju ne bo v še enem srečanju ostal brez zadetka, škotska ekipa pa mi na drugi strani ne deluje preveč potentno, kar pa je že njihov večletni problem. 

Twente – Zenit 3-0 Še tretji nizozemski preostali predstavnik v tem tekmovanju me je prav tako presenetil, vendar za razliko od prvih dveh, v pozitivnem smislu. Visoka zmaga nad enim od mojih favoritov tega tekmovanja jim daje ogromne možnosti za napredovanje, saj le vaške ekipe, lahko zapravijo tolikšno priložnost. Čeprav so bili gostje iz Sankt Petersburga v uvodu kar nevarnejši nasprotnik, pri čemer je bil v 5. minuti upravičeno razveljavljen zadetek portugalca Dannya, je Twente kmalu vzpostavil ravnotežje in uveljavil dominanco na domačem terenu, posledica tega pa je že prvi zadetek, ki ga je v 25. minuti srečanja, po akciji Chadlija z desne in podaji z visokim odbojem, zaključil Luuk De Jong, s strelom z glavo. V drugem polčasu je prišlo do povišanja rezultata, v 56. minuti je namreč izkušeni Denny Landzaat, po prostem strelu Janssena in slabem izbijanju domače obrambne vrste, z efektnim volejem s približno 18-ih metrov zadel za komfortnih 2-0. Zenit je bil šokiran in v iskanju tistega gola v gosteh, ki bi jim olajšal delo v povratnem srečanju, je Twente zadal, skorajda že smrtonosni udarec, saj je po seriji dobrih domačih obramb, na sceno spet stopil De Jong. V sodnikovem podaljšku se je še enkrat več izkazalo, da kdor ne da, dobi, Theo Janssen je z leve podal ostro in milimetersko podajo v gostujoči kazenski prostor, kjer je s 5-ih metrov, z vnovičnem strelom z glavo, na končnih 3-0, povišal že omenjeni Luuk De Jong. Ne glede na to koliko cenim ekipo Zenita, se mi dozdeva, da je pred Misijo nemogoče in zna se zgoditi, da bo nizozemski Twente presegel prav vsa možna pričakovanja in se uvrstil v četrtfinala.

CSKA Moskva – Porto 0-1  Tudi druga ruska ekipa je doživela poraz, na njihovem terenu Lužniki pa je bil usoden gost iz Porta. A za razliko od zgornjega obračuna je ta veljal za veliko bolj izenačenega in nepredvidljivega, kjer je bilo prav vse možno oz. tudi zmaga Porta v Moskvi, se ne more smatrati za presenečenje. Obe ofenzivno naravnani moštvi sta nanizali kar nekaj lepih priložnosti, domači napadalec Slonokoščene obale Seydou Doumbia pa bi lahko zadel že po 50. sekundah srečanja, a je gostujoči golman izvrstno reagiral. Pri domačih je bila najnevarnejša naveza Honda – Wagner Love, ki pa na žalost ruskih navijačev, ni izkoristila nobene od ponujenih priložnosti in CSKA je ostal na nuli. Na drugi strani je bila v 33. minuti dvomljiva situacijo, ko je v domačem kazenskem prostoru, domnevno zaradi prekška, padel kolumbijec Freddy Guarin, a sodnik Schorgenhofer ni dosodil ničesar. Svoje zadoščenje je Guarin dobil nato v 70. minuti, ko je po podaji Varele, z roba gostujočega kazenskega prostora z močnim in natančnim diagonalnim strelom Porto povedel v vodstvo z 0-1, kar se je na koncu izkazalo za končni rezultat. Porto torej nadaljuje z uspehi na gostovanjih, saj je v letošnji Europa league zabeležil še četrto gostujočo zmago oz. z upoštevanjem predkola kar peto zmago in ostaja na 100% učinku z gostovanj, medtem ko ima na domačem stadionu nekoliko slabšo statistiko, vendar pa je to posledica taktiziranja in ruski predstavnik je pred težko, a ne nemogočo nalogo.

Braga – Liverpool 1-0  Vsaj tukaj se je zaenkrat izšlo z napovedjo, saj je portugalska Braga premagala veliko slovitejšo ekipo Liverpoola, ki pa je daleč od sijaja preteklosti, ko so harali na domači in evropski sceni. Že v 17. minuti srečanja se je po lepi globinski podaji brazilca Alana, njegov rojak z nogometnim imenom, Mossoro, lepo prebil v gostujoči kazenski prostor, kjer ga je s prekrškom zaustavil grški branilec Kyrgiakos. Zanesljiv realizator strela z 11-ih metrov oz. penala je bil prav že omenjeni Alan in skalovje Stadiona Municipal de Braga se je zatreslo od  domačega navdušenja ob jubilejnem, 100. golu, Brage v evropskih tekmovanjih. Tdi v nadaljevanju je bila domača ekipa veliko boljši nasprotnik, ki je nizal akcije in priložnosti, še najbližje zadetku pa je bil Silvio, ki pa je na žalost zadel le prečko in Liverpool je lahko srečen, da ni do kaonca polčasa prejel še kakega zadetka. V drugem polčasu je tempo nekoliko popustil, domači so se verjetno kar nekako zadovoljili z minimalnim vodstvom nad slovitim nasprotnikom in Liverpool je lahko nekoliko svobodneje zadihal. Edini nevarni gostujoči igralec je bil Dirk Kuyt, ki je dvakrat sprobal svoj strel, a je bil obakrat premalo natančen, za razliko od vikend-derbija v angleškem prvenstvu, ko je s tremi goli potopil Manchester United, ki naj bi v svoje vrste vabil liverpoolovo enko oz. golmana Reino. Ta je verjetno najzaslužnejši za minimalni poraz in realne možnosti za napredovanje, a sprašujem se do kdaj bo vztrajal pri povprečni ekipi redsov oz. ali bo že poleti naš.

Benfica – Paris Saint Germain 2-1  Tudi tretja portugalska ekipa, ki se je prebila v osmine finala, je v prvem srečanju zmagala, pa čeprav se je že v 14. minuti srečanja znašla v zaostanku. Brazilec Nene je nanizal kar nekaj domačih igralcev vzdolž kazenskega prostora in lepo potisnil žogo v kazenski prostor, kjer je Peguy Luyindula z 10-ih metrov, rutinirano premagal domačega golmana in Estadio da Luz je kar malo zanemel. Benfica je nato krenila odločneje naprej, kar je puščalo gostom precej prostora za hitre nasprotne napade in samo sreča in nespretnost gostujočih nogometašev sta ohranila domačo ekipo še pri življenju. Pa spet pridemo do tiste, kdor ne da, dobi, v 42. minuti srečanja je namreč Maxi Pereira v kazenskem prostoru gostov spretno prejel visoko podajo v prostor in v padu, z 10-ih metrov zabil za izenačenje na 1-1 kar je sprožilo val domačega navdušenja, nekoliko manj oz. prav toliko negodovanja pa še očitni prekršek Makonde za penal, ki ga je storil nad domačim argentincem Saviolo. Benfica je nadaljevala z ofenzivo in pravici je bilo zadoščeno v 81. minuti srečanja, ko je Aimarjevo podajo nekje na robu kazenskega prostora prejel argentinec Franco Jara in z natančnim diagonalnim strelom po tleh, svoji ekipi zagotovil vodstvo z 2-1, na koncu pa se je izkazalo tudi zmago. A ta zna biti zelo varljiva predvsem zaradi francoskega gola v gosteh in menim, da je pred povratnim obračunom tu še vse odprto.

Dinamo Kijev – Manchester City 2-0  Še en razultat, ki bi ga lahko uvrstil v kategorijo presenečenj, pa čeprav je kijevski Dinamo veliko slovitejše nogometno ime kot Manchester City, ki šele s finančnim pumpanjem zadnjih let, s strani njegovih bogatih arabskih lastnikov, pridobiva na slovesu in predvsem moči. A v mrzlem Kijevu se jim ni izšlo po načrtih, saj je za domačo ekipo, v 25. minuti srečanja, po podaji Yarmolenka z leve in neodločnosti gostujoče obrambe, spretni veteran Andriy Shevchenko, iz neposredne bližine zadel za 1-0. Bolj ali ne nezanimiva tekma se šla počasi k koncu in v 58. minuti je za goste zapretil Yaya Toure, vendar brez pravega učinka, za razliko od 77. minute ko je Shevchenko podal v sredino, kjer je gostujoča obrambna vrsta slabo izbila žogo, pri čemer jih je oviral tudi Milevskiy in žoga je prišla do Olega Guseva, ki mu z 10-ih metrov ni bilo preveč težko premagati Harta, za boljši vtis pa jo je zabil pod prečko in verjetno dokončno strl nasprotnika. Ta je v velikih težavah, saj je vodstvo z 2-0 kar lepa prednost pred povratnim srečanjem in kaže, da je prebogati Manchester City pred izpadom iz tekmovanja, tako kot še nekateri od favoritov.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 11.03.2011 - 15:22 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Tudi tretji dan v tem tednu oz. sreda, je bila že kot vsa ta leta, spet razervirana za nogomet, za povratna srečanja elitne Lige prvakov, kjer je v severnem delu Londona pri Tottenhamu gostoval posramljeni AC Milan, v rudarskem Gelsenkirchenu pri Schalke 04 pa je gostovala španska Valencija.

lp

Tottenham – AC Milan 0-0

Pred povratnim obračunom tega para je bilo največ zanimanja za samo ekipo domačih oz. ali bo domači strateg Redknapp zaupal igralcem, ki so mu priborili prednost pred tem dvobojem in odlično nadomestili tiste poškodovane ali pa bo v ekipo ekspresno uvrstil poškodovane/zaceljene. Izkazalo se je, da je na stani pokodovanih oz. že okrevanih kot so Čorluka, Modrić, Van Der Vaart, pa tudi Bale, ki je vstopil v igro kot rezerva in na koncu se mu je vse skupaj obrestovalo, čeprav gledalci nikakor ne moremo biti zadovoljni s predstavo oz. tekmo. Kar se tiče gostujoče ekipe, bi zapisal, da jih očitno domači poraz ni nič izučil, saj si je njihov strateg Allegri privoščil podcenjevalno izjavo, v kateri je dejal, da Tottenham ne spada v vrh evropskega nogometa in da je bil rezultat prve tekme posledica, predvsem njihovih napak, pri čemer bi jaz dodal, da predvsem njegovih napak, saj je bilo očitno, da je sestavil povsem konfuzno moštvo. V tokratnem obračunu je domača ekipa zaigrala še nekoliko previdneje kot na gostovanju v Milan in gostje so s podobnim stilom, skupaj z domačimi poskrbeli za precej negledljiv nogomet v katerem so bile redke priložnosti za zadetek. Še najbližje temu je bil gostujoči branilec Robinho, ki je v 26. minuti po podaji Pata, z nespretnim udarcem in odbojem od Essou-Ekotta na golovi črti našel Gallasa, ki je izbil iz golove črte in rešil nevarno situacijo, ki jo je zakuhal domači golman Gomes, ko je zapustil gol in krenil na podajalca Pata. Tottenham je poskušal predvsem s posameznimi akcijami, ki so jih izkušeni italijanski branilci kar dobro odbijali in pa visokimi/dolgimi podajami na Croucha, ki pa niso prinesle rezultata, beri vodstva. Tudi drugi polčas je bil precej podoben, domači so prepustili iniciativo gostom, ki pa očitno nimajo te kvalitete, da bi z nekim moštvenim pritiskom zlomili takšnega nasprotnika kot je Tottenham. V precej povprečni italijanski ligi jim to še nekako uspeva, vendar tudi tam opažam nekakšne individualne poskuse oz. čakanje na trenutke navdiha napadalcev, predvsem Ibrahimovića in podobno je bilo tudi v srečanju pred tem dvobojem, derbiju v Torinu proti Juventusu, ki ga je odločil nekakšen smotani strel Gattusa. Ta je tokrat svoje soigralce lahko le nemočno opazoval, saj je zaradi svojega idiotizma v prvem srečanju proti Tottenhamu, o čemer je bilo že dovolj napisanega, prejel pet tekem prepovedi igranja, kar se mi zdi kar preblaga kazen. A pustimo pravičnost UEFE in se vrnimo na ta obračun, ki se je kljub nekaterim priložnostim, predvsem za AC Milan, končal z 0-0 in v četrtfinalu bomo lahko spremljali Totenham, ki me je presenetil/razočaral s to defanzivnostjo, saj bi ob ofanzivnejšen/normalnejšem pristopu morebitni zadetek rešil vse njihove skrbi, ne pa da so se tresli do zadnjih trenutkov tekme in upali, da ne bo kakšna žoga le našla pot v njihovo mrežo, kot bi se to lahko zgodilo v sodniškem podaljšku, ko je šla Robinhova žoga za malo mimo gola, Tottenham pa v četrtfinale. AC Milan se bo moral zadovoljiti z borbo za italijanski vrh oz. naslov državnega prvaka, kjer ima zaenkrat pred mestnim tekmecom še pet točk prednosti, za katere pa močno upam, da bodo skopnele.

Schalke o4- Valencija 3-1

Nemška ekipa je v vmesnem času med obema obračunoma s špansko Valencijo, s polfinalno zmago v domačem pokalnem tekmovanju, proti slovitejšem Bayernu le nekoliko uspel ublažiti porazno sezono, a za verjetno edino lovoriko v sezoni, bo moral v finalu premagati še drugoligaški Duisburg. V Ligi pravkov je možnost za zmago precej nižja in že četrtfinale bi lahko označili za presenečenje, čeprav to verjetno ni. Rudarji, kot jih imenujejo, imajo namreč kvalitetno in čvrsto ekipo, za katero pa je očitno, da nima konstantnosti oz. veliko bolje igra proti boljšim nasprotnikom, kot pa tistim slabšim, kot se to dogaja v nemškem prvenstvu, kjer v tistih malih tekmah, redno izgubljajo točke. Na njihovo srečo je Valencija le veliko in respektabilno moštvo, ki po razprodaji svojih najboljših igralcih išče svoj obstanek v vrhu španskega in evropskega nogometa, kar jim po mojem mnenju v tej sezoni kar uspeva, ne glede na ta poraz oz. izpad iz tekmovanja. In takšna Valencija je že v 17. minuti srečanja po smešenju domačih branilcev na levi oz. preigravanju turka Mehmeta Topala in ostrem predložku pred gol, kjer je žoga, lahko zapišem, zadela portugalca Ricarda Costo v glavo in se odbila v gol, povedla z 0-1. A z močjo in težkimi Magathovimi treningu, nabita, domača ekipa se spet ni predala, temveč je nadaljevala s svojim tempom, v katerem je verjetno kar dobro namučila bolj umetniško in tehnično podkovano ekipo Valencije, ki je klonila v 40. minuti, ko je iz prostega strela, s približno 20-ih metrov po sredini igrišča, z natančnim a branljivim strelom strelom zadel peruanec Jefferson Farfan. V drugem polčasu je nemška ekipa še pojačala tempo in kmalu je bila popolni gospodar na igrišču, v takšnem stanju pa je do izraza prišel 21-letni švicar z bosanskim poreklom Mario Gavranović, nad katerim je bil storjen že prekršek za prvi gol. Imenovani je namreč v nadaljevanju s skoraj sredine igrišča, z dobro merjenim udarcem zadel prečko, nekoliko kasneje še vratnico, vendar je pomembneje, da je v 52. minuti srečanja, po podaji z leve, slabem gostujočem izbijanu in nato še slabem posredovanju golmana Guatita po strelu Farfana, s pomočjo obeh vratnic s približno štirih metrov zadel za željenih 2-1. Ne preseneča, da si mladeniča v svojih seniorskih vrstah želijo švicarji, bosanci in pa hrvati, ki upajo na že utečeno krajo iz Švice, kot je bilo to v primerih Petrića in Rakitića, ki je v zimskem roku zapustil prav Schalke. Nemška ekipa je nato do konca srečanja uspešno odbila vse poskuse gostov pri tem pa je v globokem sodnikovem podaljšku oz. v 94. minuti Jefferson Farfan po izbiti žogi povedel hiter nasprotni napad po desni, kjer so trije domači napadli enega gostujočega branilca in golmana, hitri peruanec pa je uspešno tudi zaključil akcijo in postavil končnih 3-1. Zaslužena zmaga in napredovanje v četrtfinale nemške ekipe, v kateri bi opozoril na komaj 17-letnega Juliana Draxlerja, ki je v tej tekmi vstopil v igro v 76. minuti in ki naj bi bil po mnenju mnogih strokovnjakov, eden največjih nemških talentov. Povsem drugače je s španskim veteranom v vrstah nemške ekipe, Raulom, ki očitno še ni rekel zadnje besede v Ligi prvakov, kot je to napovedal valencijin Mata in ki je osvojil že vse možno ter tokrat spet z zelo dobro igro pripomogel k napredovanju. Schalke 04 in Raul, simpatični outsiderji, ki naj bi igrali najboljše tekme proti najboljšim nasprotnikom in prav te jim še sledijo.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 8.03.2011 - 23:45 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Kar nekaj razburljivosti/zanimivosti se je zgodilo med obama tekmama oz. pred povratnimi obračuni osmine finala elitne Lige prvakov, ki so jih najprej odigrali v kataloniji in oddaljeni Ukrajini.

cl

 

Barcelona – Arsenal 3-1

Nekoliko srečna, a zaslužena zmaga angleške ekipe v prvem srečanju je arsenalovce napolnila s prepotrebno samozavsetjo, za dodatno napetost med ekipama pa je poskrbelo, zaenkrat še neznano ime, Jon Miquel Toral Harper. Arsenal je namreč, tako kot pred leti v primeru Fabregasa, iz slovitega barceloninega inkubatorja mladih talentov uspel ukrasti in podpisati zdaj že 16-letnega Harpera, kar naj bi privedlo do vrelišča odnosov med obema kluboma. Zanimivo, da je v transferju vrednem okoli 500.000 funtov sodeloval Pere Guardiola, brat zdajšnega trenerja Barcelone in da je pred podpisom pogodbe oz. pred samimim prestopom mladenič posnel reklamo za Nike, z nikomur drugim kot Cescom Fabregasom, ki je že nekaj časa jabolko spora med obema kluboma. No, v takem kar že sovražnem vzdušju se je pričela tekma, kjer je bilo občutiti kar precej nervoze in nepotrebne agresivnosti pri obeh ekipah. Domači so pričakovano nadzorovali tekmo, mučili nasprotnika s posestjo in presingom ter odvzemi žog pred kazenskim prostorom gostov, a tja do sodnikovega podaljška ni bilo zadetkov. Še najbližje temu je bil domači, levi bočni, brazilec Adriano, ki pa je zadel le vratnico, po zaslugi neumnosti gostov, pa so domači navijači, nekje v 48. minuti prvega polčasa, le lahko poskočili od veselja. Cesc Fabregas je približno na oddaljenosti 20-ih metrov od gola, nonšalantno podal s peto, pri tem to podajo prestregel marljivi Iniesta, ki je med tremi/štirimi našel luknjo in porinil v kazenski prostor, kjer je Lionel Messi z mini mojstrovino zadel za 1-0. Že pri pionirčkih, v vseh možnih lokalnih slovenskih ligah so predšolski otroki seznanjeni kaj se sme in kaj ne in eno najbolj jasnih pravil je, da se pred lastnim kazenskim prostorom ne poigrava, temveč žogo čimbolj varno spravi stran, tudi z nabijanjem v prazno. Fabregas, ki lani zaradi poškodbe ob tistem izpadu, ni igral v rojstnem mestu, se je tokrat predstavil z velikansko neumnostjo in kazalo je, da bo Arsenal še enkrat več izpadel zaradi lastnih neumnosti, ki jim včasih pravijo neizkušenost. Nekaj podobnega se jim je zgodilo pred dnevi v finalu Carling cupa, ko so se osmešili proti Birmingham Cityu, in očitno jih to ni izučilo. V drugem polčasu je Arsenal, verjetno na edini možni način dosegel gol za izenačenje in sicer po prekinitvi, konkretneje po Nasrijevem udarcu iz kota, je v 53. minuti srečanja, nesrečni Busquets z udarcem z glavo premagal lastnega golmana in izenačil na 1-1, kar je pomenilo, da je bil bližje napredovanju Arsenal. A ne za dolgo, saj je najprej gostujoči, nizozemski napadalec Robin Van Persie, ki naj zaradi poškodbe sploh ne bi nastopil, v 56. minuti prejel še drugi rumeni karton oz. rdečega in izključitev, pri čemer je prvi rumeni karton dobil zaradi namernega udarca nasprotnika, drugega pa zaradi strela po sodnikovem žvižgu. Še ena neumnost ali neizkušenost, presodite sami, Barceloni je bilo vseeno in sledila je ofenziva proti gostujočem golu, kjer so se kot po tekočem traku vrstile priložnosti domačih, kjer je bil predvsem David Villa premalo natančen/zbran. V 69. minuti pa se je rezultat obeh srečanj le poravnal, Iniesta je zaslalomiral skozi gostujočo zvezno in obrambno vrsto, Villa je dodal dotik za Xavija, ki je zadel za pričakovanih 2-1. A rapsodija domačih se s tem ni nehala, že v naslednji minuti je Iniesta podal v kazenski prostor za  Busquetsa, katerega je gostujoči branilec Koscielny zaustavil s prekrškom, zanesljivi izvajalec penala pa je bil Lionel Messi, ki je povišal na 3-1, rezultat, ki je v naslednji krog peljal domače. Tempo igre je počasi popuščal, a še vedno je bila Barcelona absolutni gospodar, le v 86. minuti je imel gostujoči rezervist, danec Nicklas Bendtner po hitri nasprotni akciji, priložnost vse skupaj postaviti na glavo in svojemu moštvu zagotoviti napredovanje, a je ostalo le pri neizkoriščeni priložnosti. Barcelona je še enkrat več dokazala, da je trenutno najboljša ekipa na svetu, ne glede na to ali bodo to potrdili rezultati oz. ali bodo osvojili Ligo prvakov, domače prvenstvo, pokalno tekmovanje itd. oz. ne glede na to za koga navijamo pa Barci tega ne priznavamo. Njihova ekipa, igra, dominanca in vse skupaj so plod dolgotrajnega načrtnega dela, pri čemer ima Pep Guardiola ne-malo vlogo in po takšnem triumfu gre lahko mirno nazaj na zdravljenje/terapije poškodbe hrbtenice, ki ga muči zadnje čase. Kaj zapisati za Arsenal, ki se je tokrat izkazal z nemočjo, saj je le v redkih trenutkih lahko pariral katalonskemu nasprotniku, predvsem pa se je izkazal s taktično nedisciplino oz. bolje rečeno neumnostjo posameznikov, ki jih bo tole spet peklo kar nekaj časa, ne glede na slabe sodnike in njihove dvomljive odločitve, predvsem izključitev nizozemca.

Šahtar – AS Roma 3-0

Tudi tu se je marsikaj zgodilo v času med obema tekmama, domača ekipa je končno pričela igrati tudi v domačem/ukrajinskem prvenstvu, kjer so na gostovanju pri Sevastopolu zmagali z golom v kar 95. minuti, ko je zadel Luiz Adriano, ki je zadel za 1-3 tudi na gostovanju v Rimu. V glavnem italijanskem mestu oz. pri AS Romi je glavna novica, da je nepriljubljenega trenerja Claudia Ranierija zamenjal komaj 36-letni Vincenzo Montella, najmlajši trener v prvi italijanski  ligi. Ranieri je ob slovesu razkril, da prevzema del odgovornosti, hkrati pa naslednika opozoril v kakšno okolje prihaja oz. razkril nezadovoljstva največjih zvezdnikov ekipe, ki niso dobivali maksimalne minutaže. Seveda je vse zanimal odnos Montelle in Tottija, ki so ga prepoznali kot največjega krivca te zgodbe, a je prva zmaga oz. debi trenerja in zmaga pri Bologni, vse skupaj kmalu zasenčila. Sledil je remi, pa trije porazi, še en remi in končno zmaga, pred dnevi, ko je v gosteh premagan slabi Lecce. Kriza italijanske ekipe, ki je trenutno na razočaravajočem šestem mestu pa ni edina stvar, ki se kuha v Rimu. UniCredit banka, ki zaradi dolgov/hipoteke kluba odloča o poslovnih potezah je namreč pred prodajo svojega deleža in ob interesu petih kupcev, naj bi bila Roma najbližje američanu Thomasu Di Benedettu, ki ima delež že v Liverpoolu in Boston Red Soxih. Zdi se, da so težave s problematičnim 29-letnim brazilskim napadalcem Adrianom, ki je v času sestavljanja tega teksta že prejel odpoved in prekinitev pogodbe na njegovo škodo, zaradi kršenja vseh možnih obveznosti in določil, še najmanjši problem kluba, ki naj bi ga poleti zapustil še 28-letni francoski branilec Philippe Mexes, ki bo izkoristil Bosmanovo pravilo in prestopil k AC Milanu, kjer naj bi služil 4 milijone eurov na leto. Kar se same tekme tiče, je bilo vse po pričakovanjih, saj je Montella pred srečanjem napovedal previdno in potrpežljivo igro, to pa je bila še večja vzpodbuda za domače, ki so sprva prepustili iniciativo gostom, a ko so sprevideli, da imajo opravka z razsuto ekipo, je v 18. minuti po dolgi kombinaciji iz akcije, iz kota, po podaji brazilca Williana, z minimalnim dotikom, če je sploh bil, zadel čeh Tomaš Hubschman in rudarje povedel v vodstvo z 1-0. V 28. minuti je sledil v domačem kazenskem prostoru prekršek nad Marcom Borriellom, ki ga je storil armenec Mkhitaryan, a je prav Borriello zgrešil penal oz. je domači golman Pyatov izvrstno odbranil in ubil še zadnje upanje v Romi.  Demoralizirana italijanska ekipa se je lahko postavljala samo še z grobostjo in že omenjeni francoski branilec Mexes je v 41. minuti prejel še drugi rumeni karton oz. rdeči in izključitev, nekoliko več sreče pa je imel De Rossi, ki je v 45. minuti knockoutiral hrvata Srno, vendar sodnikom tega ni uspelo videti. Še en prekleti divjak, ki se bo po tekmi opravičeval, kot pred časom Gattuso iz AC Milana in mislim, da te talijanske finte niso več naključje. Predlagam rigorozne kazni. V drugem polčasu jih je, za začetek, ukrajinsko moštvo lepo kaznovalo, saj je v 58. minuti srečanja, po dolgi podaji Srnini podaji iz kota, brazilec Willian neovirano sprejel žogo in z diagonalnim strelom povišal vodstvo na 2-0. Šahtar je bil v prav vseh nogometnih prvinah boljši od uboge Rome, ki jo je dokončno pokončal domači rezervist, brazilski hrvat Eduardo Silva, ki je po napaki Aleandra Rosija, zadel za končnih 3-0. Zasluženi zmagi ukrajinske ekipe, ki ima v svojih vrstah kar nekaj izvrstnih posameznikov, sposobnih zagosti jo vsakemu nasprotniku, medtem ko ima AS Roma v svojih vrstah precenjene in razvajene žogobrcarje, ki že dolgo niso izgledali tako nemočno. Čestitke Šahtaru in privoščljiv podsmeh italijanskemu nogometu in njegovim predstavnikom.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 2.03.2011 - 22:48 - Kategorije: 01.Premier League -

Lansko najpozitivnejše presenečenje sezone v angleški Premier league, Birmingham City, nadaljuje z odličnimi rezultati in objava je prišla kot nagrada za nedavno osvojeni Ligaški pokal.

Birmingham City

 

bc

Birmingham City football club, kot je njihovo polno ime so bili ustanovljeni že daljnega 1875 kot Small Health Alliance, 1905 se preimenovali v Birmingham, svoje današnje ime pa so prevzeli 1943.

V vsej svoji zgodovini so bili večino časa bolj ali manj povprečen angleški ligaš, čigar največji uspeh in edina lovorika doslej je bil prav Ligaški pokal, ki so ga osvojili ‘63, ko so premagali svojega največjega rivala oz. mestnega tekmeca Aston Villo.

Predtem so bili najbližje uspehu v FA pokalu, ko so prišli do finala ‘31 in ‘56, v Pokalu velesejemskih mest so v finalu leta ‘60 izgubili proti sloviti Barceloni, samo leto kasneje oz. v finalu ‘61 pa še proti italijanski Romi, v novejši zgodovini pa bi omenil še finale ligaškega pokala 2001, ko jih je premagal Liverpool.

Leta 1989 so se prvič znašli v tretjeligaški družbi, po prevzemu lastništva bratov Kumar pa se je pričela njihova počasna a vztrajna pot navzgor. Ekipa s St. Andrews stadiona, ki sprejme okoli 30.000 gledalcev je namreč počasi, s pametnim trgovanjem oz. balansiranjem med finančno stabilnostjo in rezultatskimi uspehi le uspelo ustvariti moštvo, ki se očitno lahko kosa z najboljšimi v najmočnejši svetovni nogometni ligi.

Oktobra 2009 je investicijska družba Grandtop international holding postala lastnik kluba, v katerem je že dve leti na mestu glavnega trenerja oz. managerja deloval uspešni škotski strokovnjak Alex McLeash, ki se je predtem izkazal že v škotskih klubih Hibernian in Glasgow Rangers. Prav on je po mojem mnenju eden najzaslužnejših za drugo klubsko trofejo, ki so zanj že kar nekakšna stalnica trenerske kariere, seveda ob igralski zasedbi, ki je njegov rokopis.

golmani: Ben Foster, irec Colin Doyle in severnoirski veteran Maik Taylor

obrambna vrsta: čeh Martin Jiranek, irski kapetan Stephen Carr, Curtis Davies, Liam Ridgewell, Scott Dann, Roger Johnson, Stuart Parnaby, David Murphy,

zvezna vrsta: čilenec Jean Beausejour, iz Barcelone posojeni belorus Aleksandr Hleb, šved Sebastian Larsson, irec Keith Fahey, škot Barry Ferguson, Lee Bowyer, Craig Gardner, David Bentley in mladi 19-letni Jordon Mutch

napadalci: srb Nikola Žigić, iz ruskega Rubina posojeni nigerijec Obafemi Martins, škot Jamec McFadden, Cameron Jerome, veteran Kevin Phillips in iz grškega Olympiacosa posojeni Matt Derbyshire.

Tipična angleška, delovna ekipa, kateri je dodanih nekaj zelo dobrih internacionalcev kot so Jiranek, Beauseujour, Hleb, Larsson, Martins in Žigić, ki ob lokalnih otoških herojih kot so bivši manchesterovec Foster, zavržena tottenhamovca Carr in Bentley, močni Jerome itd, tvori žilavo/borbeno celoto.

V času med že omenjeno, prejšnjo/uspešno sezono in tokratnim uspehom so v klub prispeli trenutno vodilni igralci moštva kot so golman Ben Foster iz Manchester Uniteda, branilec Jirinek iz ruskega Spartak Moskve, dvojec zvezne vrste Beauseujour iz mehiške Americe in Hleb iz Barcelone, srbski napadalec Nikola Žigić iz španske Valencije, v zimskem prestopnem roku pa še David Bentley iz Tottenhama, Curtis Davies iz Aston Ville, Obafemi Martins iz ruskega Kazana itd, medtem ko so iz kluba odšli manj pomembni igralci.

Verjetno eden najbolj presenetljivih zmagovalcev te sezone, ki še na veliko traje, a dvomim, da bo katero od tovrstnih presenečenj uspelo preko vseh ovir/slovitejših nasprotnikov do trofeje, kot je to storil Birmingham City v Ligaškem pokalu 2010/11 oz. finalu proti slovitemu Arsenalu. Nikola Žigić je v 28. minuti srečanja po akciji iz kota, s strelom z glavo, zadel za vodstvo z 1-0, a je arsenalovec Van Persie v 29. minuti s prekrasnim volejem izenačil, v samem finišu tekme pa je rezervist Martins, po komičnem posredovanju Szczesnya in Koscielnya, bluesom, kot jih kličejo, zagotovil, toliko let pričakovano drugo trofejo.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 2.03.2011 - 09:13 - Kategorije: Film -

Legendarni film, s še bolj legendarnim Clint Eastwoodom v glavni vlogi, ki tako kot zna samo on, kraljuje z grimasami simpatičnega težaka in svojimi pikrimi enovrstičnicami.

Heartbreak Ridge

hr

Prav spomnim se tega izdelka iz ‘86, ki sem ga uspel ujeti na TV, nekje v otroštvu, ter postati veliki občudovalec lika in del legendarnega Clinta Eastwooda.  Tipček je neponovljiv in kar nepošteno bi bilo naštetevati najboljše filme v katerih je sodeloval, zaradi česar bi omenil samo meni najljubše; dollars trilogy kot jim pravijo, A fistful of dollars, For a few dollars more ter The good, the bad and the ugly, pa Hang ‘em high, Dirty Harry oz. filmčki z likom Harrya Callahana, In the line of fire, The perfect world, Million dollar baby itd.

Heartbreak Ridge definitivno spada med moje/njegove najljubše in ko sem ga pred časom, v trenutkih ko večina normalih ljudi še spi, ponovno gledal, mi je bil enako dober kot prvič. Godrnjavi in nikoli prilagojeni Highway se pri delu poveljnika izvidniške čete v lokalni vojaški bazi, ob prekomandi sooči z začetnimi težavami na delovnem mestu, ki pa jih, eno po eno, elegantno reši. Pritiskov birokratskega majorja se rešuje s konstantnim podjebavanjem in samosvojim delom, po vojaško povedano z nespoštovanjem ukazov nadrejenega, svojo četico pa po uvodnih ovirah, s čvrsto roko, kmalu spravi v red. Ob uspehih na delovnem področju odlikovanega vojaka, pa spoznamo še njegovo nekoliko temnejšo plat oz. pogosto bivanje za zapahi lokalnega zapora, ki so posledica ekscesov v pijanem stanju, kakor tudi njegovo mukotrpno pot nazaj, do ljubezni svojega življenja.

Highway ima za trdnim in neizprosnim ksihtom in karakterjem tudi srce, dušico, kot bi dejali, ki ga še veliko lažje prikupi gledalcem in četici, v kateri ima v začetku največ dela s temnopoltim Stitch Jonesom, ki ga odlično odigra Mario Van Peebles. Sama zgodba je osredotočena na odnose Highwaya s svetom oz. z ljudmi okoli sebe, ki ga dojemajo na zelo različne načine, torej od bedaka do junaka. Vse večja enotnost in zaupanje v svojega sprva nepriljubljenega poveljnika, do konca filma, pomagata njegovim vojščakom do statusa herojev, medtem ko stari negrač, zadovoljen z nasledniki, končno lahko zapusti vojaško življenje in le zaživi nekoliko bolj običajno ….

Zelo dober filmič z nekaj legendarnih scen, predvsem tekstov, neuničljivega Clinta.

  • Share/Bookmark