Zapisal izmisljeni | 31.03.2011 - 19:00 - Kategorije: 2012 - kvalifikacije za Evropsko prvenstvo, Poljska-Ukrajina -

V torek zvečer so se nadaljevale kvalifikacije za Evropsko prvenstvo na Poljskem in Ukrajini 2012, v desetih odigranih dvobojih pa se je samo en končal brez zadetkov.

Skupina A

Belgija – Azerbajan 4-1  Zelo všečna, pomlajena belgijska reprezentanca je v teh kvalifikacijah predvsem s kvalitetnimi nastopi prihajala do točk in tudi tokrat je bil otako. Prvi gol na srečanju je bil dosežen po prekršku gostujoče osmice nad domačo osmico in belgijec Jan Vertonghen je z močnim in natančno odmerjenim strelom po tleh, s pomočjo odboja gostujočega igralcam v 12. minuti srečanja, s približno 20-ih metrov oddaljenosti, Belgijo povedel v vodstvo z 1-0. Na naslednji gol je bilo treba čakati samo štiri minute in po gostujočem kotu, ki ga je izvedel Shukurov, je v domačem kazenskem prostoru, najvišje skočil Ruslan Abushov, ki je s strelom z glavo izenačil na presenetljivih 1-1. V 30. minuti je gostujoča številka 2 oz. Rail Malikov, po prostem strelu z desne, v lastnem kazenskem prostoru, igral z roko, zaradi česar je sodnik dosodil penal in zanesljiv izvajalec je bil Timmy Simons, ki je domače povedel v vodstvo z 2-1. Še pred koncem polčasa oz. v 46. minuti srečanja je Nacer Chadli pričel akcijo na desni, od koder je šla žoga okoli kazenskega prostora, z leve strani pa jo je nato, z lepo podajo v kazenski prostor, vrnil Witsel, medtem ko je že omenjeni Nacer Chadli končno zadel za 3-1, saj je predtem že zapravil dve lepi priložnosti. V drugem polčasu je tempo igre nekoliko upadel, še za največ zabave je poskrbel rezervist Eden Hazard, meni eden ljubših igralcev prihodnosti, vendar so gledalci kljub vsemu uspeli videti še en zadetek, v 74. minuti je namreč po neuspešni podaji iz kota, žoga ponovno prišla do že omenjenega Hazarda, ki je v drugem poskusu lepo našel Jelle Vossena, ki je iz neposredne bližine zadel za končnih 4-1.  Belgija je s to zmago zadržala prednost točke pred Turčijo, vendar ima ob tem odigrano tekmo več in že naslednje kolo oz. njun medsebojni obračun zna kar stvari precej razjasniti.

Turčija – Austrija 2-0  V obračunu, ki ga lahko razumemo kot lov na prvi dve mesti skupine A, je bila uspešnejša domača ekipa, za katero je v 28. minuti srečanja, po podaji iz auta, vodilni gol dosegel Arda Turan. Ta je na levi strani lepo izigral dva avstrijska branilca in s preciznim strelom z 10-ih metrov, Turčijo povedel v vodstvo z 1-0. Po dominanci skozi celotno srečanje je v 78. minuti, turška reprezentanca podvojila vodstvo oz. je po podaji Senturka, Gokhan Gonul lepo obrnil Pogatetza na desni in s strelom z roba kazenskega prostora zadel za varnih 2-0. S to zmago se je Turčija prebila na tretje mesto, kjer je prehitela ravno avstrijsko izbrano vrsto, za drugim mestom pa zaostaja le še točko, ob dejstvu, da je drugouvrščena Belgija že odigrala tekmo več.

Skupina B  brez tekem

Skupina C

Severna Irska – Slovenija 0-0  Prav čudil sem se izjavam našega selektorja, po tekmi, ko je dejal, da je slovenska izbrana vrsta odigrala dobro, s čemer se nikakor ne morem strinjati. Slovenija je odigrala preveč ziheraško, po porazu z Italijo pa ne preveč samozavestno in hrabro, kot bi si to želeli navijači, ki včasih znamo preceniti sposobnosti določenih in dopuščam možnost, da gre za limitirano ekipo. Naj se sliši še tako grdo, a nasprotnike kova Severne Irske bi morali redno premagovati, ne pa z njimi izgubljati pre-pomembnih točk. Po porazu z njimi, v prvem kolu teh kvalifikacij, pred prepolnimi Stožicami, bi se jim lahko tokrat sladko maščevali, a do tega ni prišlo, pri čemer je alibi lahko poškodba Josipa Iličića, ki je v uvodne pol ure kar dobro mučil nasprotnika, po njegovi zamenjavi, pa se mi zdi da je vse skupaj nekoliko oslabelo. Razen nekaj redkih priložnosti ni bilo prav veliko atrakcije oz. gledljivega nogometa, še enkrat več pa sem popizdil nad Dedićem, ki je imel v zadnji fazi tekme 100% priložnost, ko je šel sam nad domačega golmana, a ni zadel in tekma se je končala z ubogih 0-0. Samo zahvaljujoč kiksu konkurentov, konkretneje Srbije proti Estoniji, je Slovenija še vedno v precej dobrem izhodiščnem položaju pred zadnjimi/odločilnimi obračuni, vendar pa bo tudi tam potrebno prikazati veliko več kot v teh dveh zadnjih obračunih brez doseženega gola, kjer boli predvsem slaba/mlačna, celo prestrašena igra.

Estonija – Srbija 1-1  V mrzlem Talinu reprezentance Srbije ni preveč oviral niti sneg, ki je z vsako minuto tekme padal vse močneje in nekoliko previdnejša varianta oz. postavitev z ojačano zvezno vrsto in edinim napadalcem, torej Pantelićem je prinesla večjo posest in terensko dominanco, kateri sta bili kronani v 38. minuti srečanja. Takrat se je, blizu domačega gola, preveč poigraval Piiroja, katerega je dobro stisnil Tošić, žoga se je odbila do Pantelića, ki je podaljšal do Jovanovića, ta pa jo je za kratek čas tudi izgubil, a spet se je nekako odbila do Marka Pantelića, ki je frajersko z zunanjim delom desnice zadel za 0-1. V drugem polčasu se je reprezentanca Srbije postavila nekoliko defanzivnejše, ziheraško bi dejal in prepustila iniciativo domačim, medtem ko so srbski nogometaši pretili iz hitrih nasprotnih napadov, pri čemer je imel lepo priložnost za povišanje rezultata na 0-2, Milan Jovanović, medtem ko je imel nekoliko kasneje Zoran Tošić 100% priložnost, dedičevsko, bi dejal, vendar je tudi ta ostala neizoriščena. V 84. minuti pa je sledilo tisto kar se pogostokrat rado pripeti, kdor ne da, ga dobi in Konstantin Vassiljev je zadel iz prostega strela z dobrih 20-ih metrov. Močan strel na zasneženem igrišču je bil branljiv, a je bilo v živem-zidu premalo igralcev, golman Brkić pa je bil preslabo postavljen in menim, da gre ta zadetek na njegovo dušo. V končnici se je srbska reprezentanca pognala po zmago in v sodniškem podaljšku smo bili priča pravi drami, po Žigićevi podaji, z glavo, je bil Pantelić v blagem prepovedanem položaju, vendar stanski sodnik ni dvignil zastavice in označil prepovedanega položaja, po doseženem golu pa se je glavni sodnik odšel posvetovat in se odločil gol razveljaviti, vendar mi ni jasno zaradi česa. Nerazumljiva sodniška odločitev je torej odvzela zmago srbski reprezentanci, kateri je bil  en gol, že predtem, točneje že v 2. minuti srečanja razveljavljen in ne čudi, da so gostujoči navijači naredili pizdarijo, zaradi česar jih je kar 70 končalo v rokah/lisicah estonske Policije. Srbija torej ostaja z istim številom točk kot Slovenija, 8, na drugem mestu lestvice, medtem ko je Estonija samo mesto nižje s 7. osvojenimi točkami, od česar so kar štiri osvojili prav proti Srbiji.

 Skupina D

Rumunija – Luksemburg 3-1  Že odpisana romunska reprezentanca je seveda premagala Luksemburg, pri čemer pa je vodilni gol na srečanju dosegla prav gotujoča ekipa, saj je v 22. minuti Hoffnan, z dolgo podajo s skoraj sredine igrišča, našel v domačem kazenskem prostoru Larsa Gersona, ki je z 10-ih metrov zadel za 0-1. V nadaljevanju se je v 24. minuti, izkušeni Adrian Mutu, po dolgi podaji Muresana, izognil prepovedanem položaju in premagal gostujočega golmana za 1-1 V drugem polčasu je Mutu z atraktivnim udarcem/škarjicami, z roba kazenskega prostora dosegel gol, ki pa je bil razveljavljen, vendar je razpoloženi nogometaš, v 68. minuti le prišel do svojega drugega gola na srečanju, saj je Torje lepo podal z desne, kontraverzni romunski napadalec, pa je s strelom z glavo, romune popeljal v dolgo pričakovano vodstvo. V 78. minuti je Ianis Zicu po strelu iz kota, s strelom z glavo zadel za 3-1 in domači navijači so si po seriji neuspehov lahko le nekoliko oddahnili. Do konca srečanja ni bilo novih zadetkov in Romunija ima pred zadnjim delom kvalifikacij 5 točk ter minimalne možnosti za vidnejši uspeh, konkretno uvrstitev na EP 2012.

Skupina E

Nizozemska – Madžarska 5-3  V obračunu dneva sta se ponovno pomerila nizozemska in madžarska izbrana vrsta, pri čemer je bil prvi polčas, bolj ali manj navaden. V 13. minuti je domača ekipa izvedla svoj drugi udarec iz kota in po podaji Sneijdera je žoga preletela vse razen Van Persija, ki je s 5-ih metrov zadel za 1-0. V nadaljevanju je sodnik razveljavil madžarski gol, saj naj bi bil prosti strel madžarvo prehitro izveden, razen nekaj priložnosti pa ni bil ta prvi polčas nič posebnega. V drugem pa se je začela kanonada, kot bi rekli, saj je Gergley Rudolf že v prvi minuti nadaljevanja tekme, torej v 46. minuti, po kombinaciji iz kota, ušel z levega boka v notranjost in z natančnim strelom z dobrih 12-ih metrov, izenačil na 1-1. Že v 50. minuti srečanja je po podaji Dzsudzsaka, z leve, z lepim volejem zadel Zoltan Gera in madžarsko ekipo povedel v vodstvo z 1-2, v 61. pa je Wesley Sneijder po samostojni akciji in srečnem odboju od nasprotnika ponovno prišel do izgubljene žoge in z 10-ih metrov rutinirano premagal gostujočega golmana za 2-2. V 73. minuti se je nadaljeval izvrsten nogomet, začinjen še z enim lepim zadetkom, ki ga je po vodenju žoge Afellaya preko celega igrišča in super diagonalne podaje na desno do Kuyta, ki je podal na rob kazenskega prostora, kjer je povratnik v reprezentanco, rezervist Ruud Van Nistelrooy, z natančnim volejem zadel za 3-2. A madžari se kljub temu še vedno niso predali, že v 75. minuti je spet udarila naveza Dzudzsak-Gera, prvi je bil podajalec z lepo globinsko podajo, drugi pa seveda strelec, ki se je uspel izogniti prepovedanem položaju in z atraktivnim strelom s približno 10-ih metrov zadeti za presenetljivih 3-3, zatem pa je sledil silovit finiš domačinov, kjer se je najbolj izkazal Dirk Kuyt. Neumorni blondinec je najprej v 78. minuti, po še eni izvrstni dolgi podaji Afellaya z leve, zadel s približno 6-ih metrov, nato pa še  v 81. minuti srečanja dosegel gol dneva OGLED TUKAJ, ko je z izvrstnim lobom postavil končnih 5-3, pa čeprav je podobno kot nedolžni Milan Osterc želel samo podati. Anyway, Nizozemska je vknjižila še šesto zaporedno zmago v teh kvalifikacijah in ostaja na 100% učinku, medtem ko je Madžarska povsem pričakovano izgubila a dokazala, da zna biti še kako nevarna,

Švedska – Moldavija 2-1  Ne glede na to kako nevarna je lahko madžarska reprezentanca, je Švedsta tista, ki je v prednosti za drugo mesto v skupini, saj ima enako število točk kot omenjeni konkurent, vendar ob kar dveh tekmah manj. Svoje četrto srečanje v teh kvalifikacijah je skandinavska nogometna sila dobila na rutino, prvi gol na srečanju pa je dosegel desni bočni, Mikael Lustig, ki je v 30. minuti prodrl do konca igrišča in iz skoraj nemogočega položaja le našel pot žogi v mrežo za 1-0. Domača ekipa je ves čas nadzorovala potek srečanja na katerem je Ibrahimović celo zastreljal penal, vendar pa zmaga nikoli ni bila zares ogrožena. V 82. minuti je po kombinaciji iz auta in Ibrahimovićevi podaji, Sebastian Larsson z 10-ih metrov zadel za 2-0 in potrdil, da je dejansko eno od prijetnejših odkritij te sezone. Moldavija je v sodnikovem podaljšku, konkretno v 92. minuti srečanja, uspela doseči tolažilni gol, po slabem izbijanju pa je z atraktivnim volejem z roba kazenskega prostora zadel Aleksandr Suvorov in postavil končnih 2-1. Kot sem že omenil, je Švedska veliki favorit za drugo mesto, medtem ko je Moldavija le solidna ekipa drugega ali celo tretjega nogometnega razreda.

Skupina F

Izrael – Gruzija 1-0  Reprezentanca nepriljubljenega španskega stratega Luisa Fernandeza, torej ekipa Izraela je dominirala skozi vse srečanje, vendar razen nekaj solidnih priložnosti, si ni priigrala nekih izrazitih šans. Sporni trenutek tekme se je zgodil v 36. minuti srečanja, ko sodnik, domačim, ni dosodil penala zaradi prekrška Kaladzeja nad Bardo in tekma je ostala na nuli do 59. minute, ko je stekla akcija z desne, spretni Rafaelov je obrnil gostujoče branilce in podal v levo do Tal Ben Haima, ki je z 10-ih metrov dosegel edini gol na srečanju in izraelski ekipi omogočil nove tri točke. S tem so se izraelci izenačilni s hrvati na drugem mestu skupine F in menim, da bo tu še precej zanimivosti, ker je vodilna Grčija le točko spredaj.

Skupina G  brez tekem

Skupina H  brez tekem

Skupina I

Litva – Španija  1-3  Na izredno slabi igralni površini je evropski in svetovni prvak, torej reprezentanca Španije prevzela pobudo že od prvega sodniškega žvižga, kar je bilo za pričakovati in v 18. minuti srečanja je Xavi, s pomočjo odboja od enega od branilcev, uspel premagati/lobati domačega golmana. V nadaljevanju srečanja ni bilo prevelikih razburljivosti, glavna razloga za to pa sta že omenjena slaba igralna površina in pa nekoliko premešana postava gostov. V drugem polčasu je bilo nekoliko bolje, že v 57. minuti pa so se stresle tribune stadiona, saj je po nepotrebnem poigravanju/napaki Piqueja žoga prišla nekje na 25 metrov od gola in prekaljeni Marius Stankevicius je na prvo, z izjemnim udarcem izenačil na 1-1. Takšen izid je ostal do 70. minute, ko je Xavi z izjemno globinsko podajo, našel rezervista Mata, kateri je nato podal v sredino proti Llorenteju, a je podajo prestregel Kijanskas, vendar pa se je žoga, na njegovo nesrečo, odbila v gol zaradi česar je Španija povedla z 1-2.  V 83. minuti je španska reprezentanca izvedla eno svojih značilnih akcij, s kopico kratkih pasov, Xavi – Silva – Mata pa so bili zadnji v nizu in že omenjeni Juan Mata je s strelom z 10-ih metrov, postavil končnih 1-3 ter svoji reprezentanci potrdil zmago oz. 100% učinek teh kvalifikacij.

Češka – Lichtenstein  2-0  Češka reprezentanca, kot verjetno večina že ve, zadnja leta ni tista kvaliteta, ki smo je bili vajeni, a nasprotnika kot je bil ta, bi morali dobiti v miže, če se smem tako izrazit. In začeli so zelo dobro, že v 3. minuti srečanja je stekla akcija na levi, Rosicy je podal do Milana Baroša, ki je ušel branilcem in z roba kazenskega prostora, z diagonalnim strelom po tleh povedel Češko v vodstvoz 1-0 in ko so vsi pričakovali, da bo sledila golijada, se je vse skupaj ustavilo. Domača reprezentanca je po dominanci brez nekega konkretnega učinka, svoj naslednji zadetek dosegla šele v 70. minuti, ko je po strelu Plašila iz kota, najvišje skočil Michal Kadlec, ki je s strelom z glavo postavil končnih 2-0. Vprašanje ali bo češka reprezentanca s takšno igro uspela ubraniti trenutno drugo mesto, ki za drži s petimi točkami naskoka pred Škotsko in Litvo, vendar ob tekmi več.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 29.03.2011 - 10:23 - Kategorije: 2012 - kvalifikacije za Evropsko prvenstvo, Poljska-Ukrajina -

Po daljši, zimski pavzi, so se na spored vrnile tudi reprezentančne nogometne tekme, kjer je bilo kar nekaj zanimivega nogometa, predvsem petkovi tekmi skupine C, pa sta pri nas, pritegnili največ pozornosti, a pojdimo po vrsti.

Skupina A

Avstrija – Belgija 0-2  Lepo popolnjen Prater stadion oz. z uradnim imenom Ernst Happel stadion, s 44.000 gledalci, je že v 6. minuti dočakal prvi zadetek na srečanju, a na žalost večinske domače publike, so zadeli gostje. Po podaji Defourja z desne, se je spretni Axel Witsel izognil prepovedanem položaju in s strelom z glavo zadel za 0-1, ob tem pa je potrebno omeniti, da sta tudi domača obrambna vrsta in predvsem golman Macho, vsaj delna krivca za prejeti gol. A avstrijska navdušenost oz. podpora domačim navijačem ni pojenjala tja do 50. minute, ko je po podaji Cimana z desne, še enkrat zadel Witsel, ki je s prsmi sprejel žogo, nato pa s strelom s petih metrov, še drugič na srečanju, premagal domačega golmana, ki pa je bil tokrat povsem nemočen. Preostanek srečanja je minil v uspešnem belgijskem onemogočanju avstrijskih poskusov po znižanju rezultata in morebitnem izenačenju in tekma se je končala z 0-2, kar je pomenilo, da se je reprezentanca Belgije, s tremi osvojenimi točkami, izenačila na drugem mestu lestvice prav z Avstrijo in naslednja kola bodo razkrila več, čeprav menim, da belgijci ne bi smeli imeti težav z osvojitvijo drugega mesta.

Nemčija – Kazahstan 4-0  Prvo mesto v tej skupini je praktično že oddano, saj je Nemčija vknjižila nove tri točke, pri čemer je s kar 4-0 odpihnila Kazahstan. Še kako prav je imel nemški selektor Low, ko je vztrajal s Klosejem, ki je v klubu večino časa na rezervni klopi, a v reprezentančnem dresu je le še  pravljičnih 7 golov oddaljen od rekorderja Gerda Mullerja. Tokrat je zadel že v 3. minuti, potem ko mu je z leve, iz prostega strela, lepo podal Schweinsteiger, je z desnico zabil za 1-0, v 25. minuti srečanja pa je prav tako po prostem strelu, tokrat Ozila z desne, za 2-0 zadel Thomas Muller. Isti igralec je v 43. minuti, prav tako po podaji Ozila, po umiritvi žoge s prsmi, z natančnim strelom z 10-ih metrov za 3-0, medtem ko je pred samim koncem strečanja, točneje v 88. minuti, po napaki gostujoče obrambe, do žoge prišel Khedira, ki je nesebično podal do Miroslava Kloseja, ki je iz bližine zadel prazen gol in postavil končnih/visokih 4-0.

Skupina B

Armenija – Rusija 0-0  V vzhodnjaškem derbiju je ostalo do konca srečanja pri nepopularnih 0-0, in čeprav so v uvodnih minutah srečanja, domači z nekaj poskusi iz oddaljenosti, nakazali željo po golu, je v nadaljevanju iniciatevo prevzela gostujoča reprezentanca, ki je že v prvem polčasu nanizala kopico priložnosti, a njeni igralci niso bili dovolj natančni/zbrani. Tudi v drugem polčasu se je nadaljevala dominanca ruske reprezentance, kjer so se napadi vrstili, drug za drugim, a na koncu je kljub vsemu ostalo pri nepopularnih 0-0. Verjetno je to rezultat, ki načeloma odgovarja obema ekipa, saj domači z njim ostajajo v resni borbi za prvi dve mesti v skupini, medtem ko gostujoča ekipa ostaja eden od favoritov za prvo mesto, pa čeprav je dejstvo, da so rusi lahko zelo razočarani nad sterilnostjo svojega ofenzivnega dela moštva, ki bi moralo poentirati oz. doseči gol in zagotoviti tri točke ter osamitev na vrhu lestvice.

Andora – Slovaška 0-1  Reprezentanca Slovaške je največ pridobila v tem kolu skupine B, vendar je treba poudariti, da se je pomerila z najslabško ekipo skupine, Andoro, ki je na ravni naših nižjeligašev. Trenutek odločitve se je zgodil v 21. minuti srečanja, ko je Robert Vittek prodrl po levi strani kazenskega prostora in podal pred gol, kjer je bil najhitejši/najspretnejši Filip Sebo, ki je iz neposredne bližine zadel za 1-0, za zmago, za tri točke in za izenačenje na vhu skupine skupaj z rusi in irci.

Irska – Makedonija 2-1  V tretjem obračunu te skupine je domača reprezentanca povedla že v 3. minuti srečanja, ko je z roba kazenskega prostora oz. kakih 18 metrov oddaljenosti, z natančno odmerjenim strelom, zadel Aiden McGeady, pri čemer bi tudi makedonski golman Nuredinoski, lahko nekoliko bolje posredoval. V 21. minuti je še bolj do izraza prišla nespretnost gostujočega golmana, saj je po prostem strelu manchesterovca Gibsona, znanega po močnih strelih, že ujeto žogo izpustil in Robbie Keane ni imel pretežkega dela za povečanje vodstva na 2-0. Kar nekako zasmrdelo je po prodani tekmi, če se ve, da je eden od kraljev nameštanja Velibor Džarovski makedonec in ko če koga ako ne svog svoga, pravijo doli. Pa pustimo zakulisje oz. te špekulacije tistim, ki naj bi se ukvarjali s tem, Makedonija je še do konca polčasa uspela znižati, v 45. minuti je namreč po preigravanju Pandeva in lepi globinski podaji, do žoge prišel Ivan Trickovski, ki je obrnil Dunna in zadel za 2-1. V drugem polčasu nato ni bilo več zadetkov in irci so se, po novih treh osvojenih točkah, veselili izenačenja na vrhu skupine, skupaj z Rusijo in Slovaško.

Skupina C

Slovenija – Italija 0-1  Uvod v tekmo je zaznamoval pretep navijaških slovenskih skupin, točneje Viol in slovenske oblasti, torej Policije, ki naj bi dodobra preštela rebra štajercev, ki so si predtem zamislili še eno preizkušanje policijske tolerance. Tokrat je končno ni bilo in štajarci so jih ujeli kot že dolgo ne, a zaenkrat bodi dovolj o tem. Samo srečanje ni bilo preveč zanimivo, nekakšna taktična bitka, kjer pa je bilo očitno, da so gostje boljši oz. slovenci preveč pod vtisom njihovega renomeja. Predvsem italijanska zvezna vrsta je bila nadmočna in kar nekaj globinskih podaj proti Pazziniju je nakazovalo, da se nam ne obeta nič dobrega. Cassano se je zvito gibal med obema linijama oz. med zvezno vrsto in napadom in to je povzročalo kar nekaj težav naši ne preveč prepričljivi obrambni vrsti. Od priložnosti v prvem polčasu bi omenil Pazzinijevo vratnico in takoj zatem še nevaren poskus Korena na drugi strani, medtem ko je bilo v drugem polčasu kar nekaj nevarnih akcij. K sreči so se italijanske končale ponavadi s posredovanjem našega golmana Handanovića, ki me je jezil s svojim odbijanjem in ne lovljenjem žog, pri čemer so do teh odbitkov redno prihajali gostje, ki so nato ponovno grozili. Od domačih priložnosti je bila najlepša tista, ko je rezervist Ljubijankić, takoj po vstopu v igro, po hitri akciji domače ekipe zadel prečko, vse ostalo pa gre lahko nekako v pozabo. Italijanska reprezentanca je nato v 73. minuti, na levi strani izvedla akcijo iz auta, preveč pasivna obrambna vrsta je dovolila dvojno podajo Balzarettija in Motte, slednji pa je z močnim in preciznim strelom s približno 13-ih metrov zadel za 0-1. Brazilski italijan Thiago Motta, je v svojem drugem uradnem nastopu za svojo novo domovino, dosegel svoj prvenec in pokopal vse upe domačih navijačev, katerim je bilo ob gledanju tekme jasno, da za slovensko izbrano vrsto ni poti nazaj, saj si niso uspeli priigrati nobene resnejše priložnosti za izenačenje. Slovenija se je, po mojem mnenju, ponovno ustrašila uspeha oz. renomeja nasprotnika in podobno kot z Anglijo na SP, Italija ni bila takšen bav-bav kot so mislili, a zaradi prevelikega straho-spoštovanja, domači igralci niso prikazali česa so sposobni, torej preseči svojih objektivne zmožnosti. V okvirih teh ostajajo samo neugoden nasprotnik in takšni se redko uvrščajo na velika tekmovanja.

Srbija – Severna Irska 2-1  Še vedno ostajam pri tem, da je bila zamenjava selektorja Antića s Petrovićem velika napaka srbskega nogometa in očitno je, da se srbi nahajajo v krizi. Kot da jih sramota z Estonijo ni izučila, so spet odigrali ubogo in k sreči njihovi zvesti navijači tega niso mogli/morali gledati v živo oz. s tribun stadiona Marakna, kjer se je igrala tekma, kar je posledica tiste kazni UEFA veljakov. V gledališkem vzdušju, kjer je bilo le 270 gostujočih navijačev, ki so si izbojevali karte, saj dejansko niso bili oni nič krivi in posledično se kazen ni nanašala na njihove navijače oz. nogometno zvezo, je domača ekipa nanizala nekaj priložnosti, a vse skupaj je izgledalo, kot sem že zapisal, prece ubogo, kot na nekakšnem treningu, kjer rezultat ni pomemben. A to so kvalifikacije za evropsko prvenstvo in rezultat je še kako pomemben, zaradi česar vse domače priložnosti skupaj niso bile vredne kot gol Garetha McAuleya, ki ga je dosegel v 40. minuti srečanja, s strelom z glavo, potem ko mu je z desne podal Chris Brunt. V drugem polčasu je Srbija zaigrala še odločneje in do gola, ki je visel v zraku kot pravijo, je prišlo v 65. minuti srečanja, ko je kapetan Stanković prodrl po levi, podal do rezervista Jovanovića, ta pa žogo podaljšal do Marka Pantelića, ki je s strelom z 10-ih metrov le zadel za 1-1. V 74. minuti srečanja je Srbija vse svoje priložnosti in akcije kronala z napadom, kjer je še en rezervist, Ninković, odigral vlogo podajalca, medtem ko je bil strelec za 2-1, Zoran Tošić, ki je zadel z lepo odmerjenim strelom. Do konca srečanja ni bilo novih zadetkov in Srbija je osvojila tri točke, kar pomeni, da se je na drugem mestu izenačila z reprezentanco Slovenije, medtem ko njihov tokratni nasprotnik ostaja s tekmo manj, le dve točki zadaj.

 Skupina D

Luksemburg – Francija 0-2  Gostujoči selektor Laurent Blanc, ki je prevzel ekipo v enem najtežjih trenutkov, torej po blamaži na svetovnem prvenstvu, je v moštvo vrnil grešnike s tega, Francka Riberya in Patrica Evro, kar je sprožilo kar nekaj polemik, ki pa jih bo z vsako zmago manj in tokratna tekma je bila lepa priložnost za še eno v nizu. Po pričakovani dominanci gostujoče reprezentance je do prvega zadetka prišlo v 28. minuti srečanja, ko je Nasri z leve podal v kazenski prostor, kjer je bil najvišji Philippe Mexes, ki je s strelom z glavo zadel za 0-1. Drugi gol na srečanju je bil dosežen v drugem polčasu, potem ko je povratnik Ribery, v 72. minuti srečanja, prodrl po levi in podal v kazenski prostor, kjer je domača štirica slabo izbila, Yoann Gourcuff pa je z lepim strelom z roba kazenskega prostora zadel za sigurnih 0-2. Pričakovano brez presežkov bi zapisal in dodal, da se mi zdi, da se realovevc Karim Benzema definitivno prebuja, saj je bil najboljši na igrišču, medtem ko se mi zdi, da je meni všečni Gourcuff vse slabši, ne glede na doseženi zadetek v tem srečanju. Ribery je bil kar soliden, a še vedno daleč od svojega slovesa, prav tako drugi povratnik Evra, ki je svojo pot nazaj v reprezentanco našel predvsem po zaslugi svojega klubskega trenerja/managera, Sir Alexa Fergusona, ki je zanj lobiral pri svojem bivšem igralcu, sedaj selektorju Francije, Laurenu Blancu.

Bosna in Hercegovina – Romunija 2-1 V vroči Zenici, na stadionu Bijelo polje pred 12.000 gledalci so bili domači boljši/konkretnejši, vendar so potrpežljivi romuni v 29. minuti srečanja, po podaji Rata in slabem izbijanju/odboju od nesrečne domače trinastice Mujdže, do žoge prišel Ciprian Marica, ki je žogo sprejel s prsmi in nato z močnim strelom svojo reprezentanco povedel v vodstvo z 0-1. Takšen rezultat je ostal tja do 63. minute, ko je po preveč raztrgani domači igri, nepotrebnih simuliranjih in pritiskih na sodnika, po lepi podaji Misimoviča, s strelom z glavo zadel Vedad Ibišević in osvobodil komentatorja BIH televizije, ki je z živalskim kričanjem, dal vedeti tudi mojim sosedom, da so bosanci le izenačili. Njihova igra je bila čedalje boljša in konkretnejša, po udarcu iz kota v 83. minuti srečanja pa je prišlo do vnovičnega kričanja na BIH strani. Pjanić je izvedel udarec iz kota, Rahimić je podaljšal pred gol, kjer se je smukal rezervist Ibričić, gostujoči golman je z refleksno obrambo žogo poslal v zrak, a Edin Džeko je bil najbolj zbran iz z udarcem z glavo z enega metra, je reprezentanco Bosne in Hercegovine povedel v vodstvo z 2-1 oz. ji zagotovil zmago in nove tri točke, ki jih je približala vsaj drugem mestu ob tekmi manj od konkurentov, medtem ko je reprezentanca Romunije še vedno brez zmage, torej tudi brez realnih možnosti za uvrstitev na EP 2012, kar pomeni, da morajo v rekonstrukcijo svojega moštva, kjer verjetno v prihodnosti ne bo več mesta za izkušena imena kot so Adrian Mutu, Christian Chivu in še nekatere.

Albanija- Belorusija 1-0  V drugem obračunu za vrh skupine D, je albanska reprezentanca nadigrala nasprotnika v vseh elementih teh igre in si priigrala, lahko zapišem nešteto lepih priložnosti za zadetek, pri čemer je v prvem polčasu Cana iz prostega strela stresel prečko. V drugem se je nadaljevala albanska ofenziva in belorusi so tako ali drugače ohranjali rezultat na nuli do 62. minute, ko je po začetniški napaki gostujočega branilca Marynovicha, ki je žogo prepustil nasprotniku. Hamdi Salihi je lahko neovirano premagal golmana Veremka in poskrbel za ognjemet na tribunah stadiona, ki se je stresel še po vratnici, ki jo je zadel strelec Salihi in ob razveljavljenem golu istega igralca. Albanija je z novimi tremi točkami splezala do drugega mesta, ki si ga zaenkrat deli z Belorusijo, ki pa si glede na prikazano na tem srečanju, v nadaljevanju kavalifikacij ne more obetati kaj dobrega. Menim, da bo Albaniji veliko večji konkurent BIH, ki ima ob tekmi manj samo eno točko manj.

Skupina E

Madžarska – Nizozemska 0-4  Pričakovana, visoka zmaga gostujoče ekipe, ki že leta v raznih kvalifikacijah ruši vse pred seboj in tudi tokrat so svetovni podprvaki demonstrirali vso svoje nogometno razkošje, v katerem že 4 leta  niso izgubili kvalifikacijske tekme. Tokrat so nasprotnika načeli že v 8. minuti, ko je Sneijder s predorom prebil srce obrambne linije domačih in podal v središče kazenskega prostora, kjer je s približno 10-ih metrov z natančnim strelom zadel Rafael var der Vaarta in nizozemce povedel v vodstvo z 0-1. V 45. minuti srečanja je Robin van Persie podal do Gregory van der Wiela, ki je z desne podal do Ibrahima Affelaya, kateri je na robu kazenskega prostora sprejel žogo in s super udarcem povišal na 0-2.V drugem polčasu se je nadaljevala rapsodija nizozemcev, kjer je Sneijder v 54. minuti srečanja z izjemno podajo v prostor podal do Van Persija, ki je nato nesebično podal v desno do Dirka Kuyta, ki je spremljal akcijo in mu ni bilo težko zadeti praznega gola. V 62. minuti je stekla še ena izmed mnogih lepih akcij nizozemcev, v kateri se je tokrat Van der Wiel prebil v kazenski prostor, podal povratno žogo do Van Perisja, ki je zadel za končnih 0-4, saj so gostje po tem komfortnem vodstvu nekoliko popustili s tempom in madžarom prihranili še večjo blamažo.

Skupina F

Gruzija – Hrvaška 1-0  Eno večjih presenečenj kola, se je zgodilo v Tbilisiju, kjer je favorizirana hrvaška reprezentanca igrala neprepoznavno slabo, brez vidne želje po uspehu, borbenosti in predvsem nacionalnega ponosa, po katerem so bili tako znani. Posamični poskusi Petića in Kranjčara iz oddaljenosti je bilo praktično vse kar so uspeli spacati v devedesetih minutah, potem pa se jim je vse skupaj maščevalo, saj je skromna Gruzija dosegla gol. V zadni minuti srečanja je Kankava z dolgo podajo v kazenskem prostoru našel Martsvaladzeja, ki je podal nazaj do Levana Kobiashvilija, ta pa s strelom s 15-ih metrov oz. z golom za 1-0,povzročil euforijo med domačimi, ki so do konca uspeli nekako ohraniti vodstvo oz. odbiti vse hrvaške poskuse po izenačenju, ki jih je bilo v treh minutah več kot prej v devedesetih. Kot sem bral, je pri sosedih oz. hrvatih razočaranje ogromno, kar je tudi razumljivo, a še enkrat več so bolj kot z izidom, razočarani s pristopom svojih igralcev, kjer je tudi kar nekaj vprašanj zakaj Strinčić in Dujmović in ne Vukojević in Pranjić.  Hrvaška je s tem kiksom še nekoliko bolj zakomplicirala stanje v verjetno najlažji skupini kvalifikacij, kjer so trenutno še vedno na drugem mestu, a Gruzija se je prebila do tretjega mesta oz. samo točke zaostanka, Izrael pa je še dve točki nižje.

Izrael – Latvija 2-1  Izrael velja za izjemno težko premagljivo ekipo na svojih tleh in Latvija vsekakor ni tisti kaliber moštva, ki bi mu to lahko uspelo, a ravno v prejšnih kvalifikacijah, torej za SP 201o jim je to uspelo, beri TUKAJ. Tokrat je v 16. minuti srečanja Rafaelov prodrl po levi, podal v kazenski prostor, kjer Damariju ni uspelo žoge preusmeriti v gol gostov, vendar se je na drugi vratnici znašel Elyaniv Barda in le zadel ter Izrael popeljal v vodstvo z 1-0. V 62. minuti je Latvija izvedla prosti strel z leve in po gneči/zmedi v kazenskem prostoru domačih, je bil najbolj zbran Kaspar Gorkss, ki je s strelom s slabih 10-ih metrov izenačil na 1-1. Gol izraelske odrešitve je prišel na vrsto v 81. minuti srečanja, ko je rezervist Buzaglo, z desne podal v kazenski prostor, Biram Kayal pa z glavo zadel za zmago, saj v nadaljevanju ni bilo novih zadetkov in Izrael se počasi vrača v obračun za vrh skupine, kjer imajo zaenkrat 7 točk, dve manj od Gruzije in tri manj od Hrvaške in Grčije.

Malta – Grčija 0-1  Eden od fixov dneva, ki pa ni postregel z golijado, kot bi naivneži lahko pričakovali, saj so razlike med reprezentancami vse manjše, grška pa ostaja pri svojem povprečju gola na tekmo. V takšnem razmerju moči in predvsem s takšnimi pogledi na nogomet, kjer je domače moštvo srečno ob vsakem minimalnem porazu oz. morebitni osvojeni točki, gostje pa z minimalnimi zmagami, je bilo tudi odigrano to srečanje, v katerem je do ključnega trenutka prišlo šele v zadnjih trenutkih tekme, konkretno v četrti minuti sodnikovega podaljška oz. v 94. minuti. Takrat je namreč po prostem strelu z leve, domača ekipa le nekako uspela izbiti žogo iz svojega kazenskega prostora, vendar le do izkušenega Karagounisa, ki je z nekakšnem strelom-žabico žogo vrnil pred gol, kjer je bil najspretnejši olyimpiacosov branilec Vassilis Torossidis, ki je s strelom z glavo zadel za 0-1 in le preprečil še eno senzacijo v tej skupini, hkrati pa status nesrečnika kola prepustil konkurentom hrvatom, ki jih je grška reprezentanca s temi tremi točkami prehitela na lestvici in ima sedaj pred njimi točko prednosti ter neposredni obračun na svojih, grških tleh. Ob vsem tem še podatek,  da je portugalec Fernandes Santos prvi je grški selektor, ki v prvih osmih obračunih na selektorskem mestu grške reprezentance ni doživel poraza. Čestitke.

Skupina G

Wales – Anglija 0-2  Angleški selektor Fabio Capello, si po lanskem neuspehu na svetovnem prvenstvu, iz tekme v tekmo rešuje kožo, pri čemer pa nisem prepričan, da mu bo uspelo zadržati službo tja do Evropskega prvenstva, saj ima vse manj podpornikov in šušlja se, da je Harry Redknapp že v pripravljenosti za selektorski posel, čaka pa se samo še eden kiks. In na srečo Capella, ga v Cardiffu ni bilo, po podaji Terrya, ki je po letu dni spet postal kapetan ekipe, je Ashley Younga, s prekrškom, v kazenskem prostoru domačih zaustavil Collins, Frank Lampard pa je takoj zatem oz. v 7. minuti srečanja, z zanesljivim strelom iz penala, angleže povedel v vodstvo z 0-1. Že v 15. minuti je Johnson z dolgo žogo našel hitrega Ashleya Younga, ki je na levi ušel domači obrambni vrsti in podal pred gol, kjer je njegov klubski soigralec Darren Bent poentiral za 0-2. Ker v nadaljevanju nobeno od moštev ni več doseglo gola, je Anglija z novimi tremi točkami ujela reprezentanco Črne gore oz. se z njo izenačila na vrhu skupine G, kar zveni precej nenavadno, še bolj pa da Wales po štirih kolih ostaja brez osvojene točke. Očitno bo naslednik Ryana Giggsa, izvrstni Gareth Bale, ki tokrat zaradi poškodbe ni mogel igrati, še eden tistih, ki bo svoje nastope na svetovnih in evropskih prvenstvih lahko le sanjal in ko sem že pri Giggsu, še novica, da se je priključil reprezentanci Walesa, kjer bo deloval kot nekakšen trener, seveda vzporedno z igranjem pri Manchester Unitedu.

Bolgarija – Švica 0-0  Obračun iz ozadje, kjer delitev točk ni ustrezala ne bolgarom, ne švicarjem in po nuli, sta si, po mojem mnenju, obe reprezentanci, verjetno že zaprli vrata evropskega prvenstva. Za bolgare me vse skupaj niti ne preseneča preveč, od švicarjev s Hitzfeldom na selektorski klopi, pa sem dejansko pričakoval več.

Skupina H

Norveška – Danska 1-1  V 82. obračunu velikih skandinavskih rivalov, je danski dinamit, kot radi pravijo reprezentanci Danske, udaril prvi. Namreč, v 27. minuti srečanja je po akciji iz kota prišlo do biljarda v domačem kazenskem prostoru in po nekaj odbijanjih, je žoga končno našla pot iz kazenskega prostora, vendar le do Dennisa Rommedahla, ki je z izjemnim volejem zabil gol kola. Norveška reprezentanca je poskušala priti do izenačenja in v taki ne preveč taktični igri je imela Danska, predvsem v drugem polčasu, kar nekaj izjemnih priložnosti za povišanje vodstva. V 73. minuti je Danska izvedla skoraj identično akcijo kot pri prvem zadetku, spet je po gneči v kazenskem prostoru, na slabih 20-ih metrih do žoge prišel Rommedahl in spet izjemno sprožil, vendar je na nesrečo Danske nacije, zadel le prečko. Nekaj minut kasneje pa se je spet izkazalo, da kdor ne da, dobi, saj je v 81. minuti Huseklepp odigral dvojno podajo z Braatenom in prodrl v kazenski prostor gostov, kjer je z 10-ih metrov, z natančnim strelom izenačil na 1-1 in svoji reprezetnanci omogočil nadaljevanje niza nepremagljivosti. Norveška torej ostaja še nepremagana v teh kvalifikacijah, po treh zmagah, je tokret vknjižila svojo 10. točko in zadržala vrh skupine H. Danska se je na drugi strani, s svojo 7. osvojeno točko izenačila na drugem mestu s Portugalsko in kaže, da bo tu še napet troboj, glede na videno v dosedanjem delu pa me Norveška ni preveč prepričala.

Ciper – Islandija 0-0  V obračunu, ki je pritegnil redke, ki niso s Cipra ali Islandije, je ostal rezultat na nuli in kot takšnemu ne bi posvečal preveč pozornosti. Obe otoški državici, južna in severna, se že nekaj let trudita prebiti vsaj med srednji kakovostni razred evropskega nogometa, a jima to ne uspeva preveč dobro, kar kaže tudi lestvica skupine H, kjer ima Ciper zaenkrat dve točki, Islandija pa eno, torej to iz sobotnega obračuna.

Skupina I

Španija – Češka 2-1  Čeprav sem menil, da bo to tekma, kjer čehov ne bo videti, kot bi rekli, so po nekaj nevarnih španskih napadih, prvi gol dosegli prav čehi. Jaroslav Plašil je v 29. minuti srečanja prišel do položaja za strel in s približno 20-ih metrov je z močnim in natančno odmerjenim strelom zadel s pomočjo vratnice, pri čemer sem imel občutek, da je španski golman Casillas nekoliko zaspal. A španska reprezentanca je po prejetem golu še pospešila tempo, žoga je krožila kot zna samo pri njih oz. Barceloni v klubskem nogometu, dominanca in vsi statistični podatki so jim šli v prid, vendar do izenačenja še ni prišlo. V drugem polčasu je španska ekipa nadaljevala s svojo prepoznavno igro, Xavi je v svojem jubilejnem, 100. nastopu, kreiral in asistiral, vendar do spremembe rezultat ni prišlo, tja do 69. minute, ko je David Villa na robu kazenskega prostora, z sedne krenil po črti, nanizal nekaj nasprotnih igralcev, nato pa z natančnim strelom zadel za 1-1. Le štiri minute kasneje je prišlo do še ene spremembe rezultata, Iniesta je prodrl po levi, Rezek pa ga je v svojem kazenskem prostoru, zaustavil s prekrškom, zaradi česar je bil dosojen penal, zanesljivi izvajalec pa je bil David Villa, ki je zadel za 2-1 in s tema goloma postal najboljši strelec španske reprezentance vseh časov. Legendarni Raul je tako zdrsnil na drugo mesto španskih strelcev, španska reprezentanca pa je zadržala 100% učinek oz. štiri zmage v štirih tekmah, skupaj pa zabeležila že 19. zaporedno kvalifikacijsko zmago. Definitivno so ena od najuspešnejših ekip vseh časov, ki bo že nocoj, 29.3. poskušala nadaljevati svoj niz, na gostovanju v Litvi.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.03.2011 - 23:06 - Kategorije: Nogomet -

Veliki, neponovljivi umetnik najpopularnejše igre na svetu, Zinedine Zidane, je pred kratkim, na enem od treningov, če se ne motim pred humanitarnim dvobojem Juventusa in Torina, še enkrat več dokazal, da kljub zaključku nogometne kariere, leta 2006, še vedno obvlada, pri čemer je kar pošteno osmešil nasprotnega golmana.

Glej in se uči/čudi

YouTube slika preogleda

O njem pa kaj več v kakšni od prihodnjih objav, pozz

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.03.2011 - 18:34 - Kategorije: Film -

Všeč so mi filmi, kjer se določeni igralci podajo v, za njih netipične vloge, in naslovni film je eden takšnih. Precej podobna osnova kot pri izdelku What lies beneath s Harrisonom Fordom v glavni vlogi, a da ne zaidem preveč.

Hide and seek

sah

Psiholog dr. David Callaway, ki ga upodobi legendarni Robert De Niro, se ponoči zbudi iz spanja in v kopalnici, v banji premešani z vodo in krvjo, odkrije truplo svoje žene, ki naj bi si prerezala žile na zapestju.

Z odraščajočo hčerko Emily se odloči odseliti v mirnejše kraje oz. na podeželje, kjer pa se mu pričnejo dogajati čudne reči. Emily dobi namišljenge prijatelja, ki sliši na ime Charlie in če je bil ta v začetku za psihologa še sprjemljiv, je kasneje postal moteč. Hčerka se je namreč vse bolj zapirala vase in se družila z namišljenim prijateljem, medtem ko si je David vse sproti zapisoval in v telefonskih pogovorih s prijateljico/kolegico Katherine analiziral. Naj se za trenutek ustavim pri tej, ki jo upodobe mična Famke Jenssen, nizozemska lepotička, ki je za moj okus ena najlepših igralk in ki ste jo lahko gledali v popularni seriji Melrose place, pa kot Bondovo dekle v GoldenEye, The Faculty, X-men, Don’s say a word in ostalih.

Da se vrnem na samo zgodbo,  Davidu se soseda zdita nekoliko sumljiva, a je preveč obremenjen z dogajanjem v lastni hiši, da bi bil bolj pozoren na niju, ob tem pa se spoprijatelji s prijazno Elisabeth, ki jo upodobi Elisabeth Shue. Ta ima hčerko približno iste starosti kot Emily, a slednja ni navdušena nad novimi prijateljstvi in novi osebi sta pri njej, odkrito nezaželjeni. Po čedalje bolj čudnih dogodkih v hiši in čedalje večjim psihološkim pritiskom na gledalca, pride do nove smrti in sicer Charlie prestraši in potisne Elizabeth skozi okno, David pa ves paničen napade soseda. Sledijo trenutki kaosa, ko se res trudiš razumeti dogajanja, a ti nekako ne uspe, do trenutka ko se tudi Davidu posveti kdo je Charlie.

Odličen triler, ki se dobro poigrav z živci gledalcev, vendar pa je moja ocena, da ga nekoliko pokvari sam zaključek oz. minute po razkritju, kdo je namišljeni prijatelj Charlie.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.03.2011 - 16:32 - Kategorije: Film -

Kultni film iz leta ‘92, katerega sem si ogledal potem, ko so že vsi vrabčki čivkali, da Sharon Stone pokaže svoje mednožje in nekako zmotno sem predvideval, da gre za nekakšno skropucalo, ki svoje gledalce lovi na to famozno mednožje. Sedaj, slabih dvajset let kasneje, sem ob ponovnem ogledu, še bolj prepričan v svoj zmotni predsodek.

Basic instinct

basic

Zgodba se prične in konča v spalnici, kjer v uvodu vidimo par, kjer je ona zgoraj in po divjem ritmu golih teles, mistična blondinka z droblcem ledu, divje umori nekdanjega rock zvezdnika, ki ga naslednji dan, okrvavljenega in dodobra preluknjanega najdejo v spalnici.

Primer dodelijo detektivu Nicku Curranu, ki ga upodobi Michael Douglas, ki je šel po očetovih stopinjah, kot se reče in z leti postal znan in priznan igralec. Če se ne motim, sem ga prvič videl v tisti znameniti TV seriji The streets of San Francisco, ko se je podil po brežinah tega ameriškega mesta, ki se pojavlja tudi v tem filmu oz. je mesto dogajanja. Douglas je kasneje nanizal kar nekaj uspešnih filmov kot so The jewel of the Nile, Fatal Attraction, legendarni Wall street, The war of the Roses, Black rain, meni izjemni Falling down, Disclosure, The Game, A perfect murder, Traffic itd.

Nicka sled vodi do Catherine Trammel, katero odigra že omenjena Sharon Stone, ki se mi zdi z vsakim letom boljša, vizualno namreč. Razen vloge v Total recall, navedena ni imela, pred tem izdelkom, preveč uspešne kariere, medtem ko je kasneje navduševala še v Sliver, The specialist, The quick and the dead, Casino itd. a dejstvo je, da je bil ta film njen vrh, ki sem nikoli več ni uspela doseči.

Nickov prvi razgovor s Catherine, ki je bila zadnja videna s pokojnim rockerjem, se ne izide preveč dobro in sledi tisto famozno zaslišanje na Policiji, kjer osumljenko sprašujejo o povezavi med umorom in opisom/napovedi tega v njeni knjigi, kjer prav tako fatalka svojo žrtev priveže za posteljo, z dragim svilenim šalom in ga nato preluknja z drobilcem ledu. Samozavestna Catherine prestane zaslišanje kot za šalo, prav tako poligrafsko testiranje in očitno je, da se med njo in detektivom Curranom nekaj plete. Duo je vse pogosteje skupaj, kmalu pa osumljenka ve več o detektivu kot ta o njej in psihološke igrice kdo bo koga se pričnejo. Ob vsem skupaj se razkrije, da je imel Curran v preteklosti kar nekaj težav, dvomljivo streljanje, kokain, seks s svojo terapevtko in ostale stvari, dajo vedeti, da nimamo opravka z angelom. Seveda se zapleteta v razmerje in to privede do ljubosumja osumljinkine ljubimke in ljubosumja detektivove terapevtke.

Kopica žensk, s takšnimi in drugačnimi željami in potrebami ter ubogi Curran, ki je na poti razrešitvi zapletenega primera, nas pripelje do konca filma, kjer predtem umre nekaj protagonistov, medtem ko je sam zaključek nekoliko dvoumen.

Seveda gre za eno od klasik, odličen triler, kjer dobimo prav vse kar mora imeti dober film.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.03.2011 - 14:51 - Kategorije: Film -

Film, ki me je že ob prvem gledanju tako navdušil, da od tistega ‘98, vojaški filmi, zame, niso bili več isti. Enostavno je bila letvica za dobro, od takrat, precej višja in redki izdelki iz vojaškega žanra so se mu uspeli približati, saj šele meriti se z njim.

Saving private Ryan

ryan

Pričetek prikaže ostarelega moža z družino, vojnega veterana, ki se sprehodi skozi vojaško pokopališče, a la Master of puppets in pri enem od nagrobnikov, še enkrat podoživi vso grozoto II. svetovne vojne, od izkrcanja v Normandiji naprej.

6.6.1944 pri izkrcanju na obalo Francije, spremljamo prihode pešadije, ki jo nemški mitraljezi režejo, kot bi šlo za premične tarče in ne ljudi. Zame definitvno najboljši del filma, ki prikaže vso surovost, brutalnost in kaotičnost ob izkrcanju, čemur pripomore tudi kamera, ki se znajde v središču dogajanja oz. med vojaki, ki se prebijajo proti obali. Fascinantnost šviganja metkov na vse strani, tudi pod vodo, umiranje, pohabljanje, kjer vojaki iščejo svoje ude, kjer soborci vlečejo dele svojih soborcev itd. 

Zgodba počasi iz samega izkrcanja preide na John F. Millera in njegov vod. Miller je Tom Hanks, ki sem ga prvič videl v lokalnem kinu, v filmu Turner & Hootch, kasneje pa še V Philadelphiji, Forrest Gumpu, Apollo 13, The Green mile, Cast away, Catch me if you can, The terminal, The ladykillers, risanki The polar express, razvpitem The Da Vinci code in še nekaterih, v prav vsakem pa je bil najmanj zelo dober in prav nič me ne preseneča, da je pobral kar nekaj najprestižnejših filmskih nagrad, čeprav je meni vse prej kot simpatičen igralec.

Njegov, torej Millerjev vod sestavljajo, med drugimi, tudi Tom Sizemore, Barry Pepper, Edward Burns, Vin Diesel, Giovanni Ribisi in še nekateri, vodu pa se kmalu priključi  še sveži Jeremy Davies. Vsi skupaj dobijo nalogo poiskati vojaka Ryana, čigar vsi trije bratje so bili ustreljeni oz. so padli za domovino in ga z bojišča varno vrniti domov. Na poti reševanja gre vod skozi takšne in drugačne ovire, kjer morajo obračunati s snajperistom, sovražnimi gnezdi, tanki in vsem ostalim, predvsem pa z notranjimi demoni. Na tej poti spoznamo še Paul Giamattija, Teda Dansona in ostale odlične igralce, predvsem pa karakterje našega voda, ki seveda pride tudi do iskanega vojaka Ryana. A ta noče z njimi oz. noče zapustiti svojih soborcev, bratov kot se izrazi, ki naj bi skupaj z njim držali svoj položaj v mestecu Ramell oz. odbranili strateško točko, ki naj bi imela velik pomen za nadaljevanje bojev.

Še zadnje mesarsko klanje, kot bi rekli veliki pisci, se odvije in zatem se vrnemo iz glave vojnega veterana, za katerega sem zmotno predvideval, kdo je.

Kot sem že uvodu zapisal, eden od najboljših filmov svojega žanra, torej vojnih, jaz bi še dodal dram, saj je kar velik del filma precej bolj dramski kot vojni. V skoraj 170 minutah nisem niti enkrat zapadel v neko dolgočasje, saj je bil tempo filma ravno pravšnji, cenjeni Steven Spielberg pa je še enkrat več dokazal, da ob že tako obširni filmografiji skoraj vseh filmskih zvrsti in ob vseh osvojenih nagradah, še vedno poln žara, idej in inovativnosti.

Mojstrovina mojstra z mojstri.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.03.2011 - 13:26 - Kategorije: Film -

Film iz leta 2003, ki sem si ga že dolgo časa hotel ogledati, a kar nikako ni uspel priti na vrsto, je remake istoimenskega iz ‘69, kjer je bil angležki igralec Michael Caine, v vlogi Charlie Crokerja ….

The Italian job, 2003

italianjob

V sodobni verziji je Charlie Croker, Mark Wahlberg, ki ima za seboj, po precej neuspešni glasbeni karieri, kar nekaj, meni všečnih filmov, kot so The basketball diaries, Boogie nights, Three kings, The perfect storm, Planet of the apes, Rock star, The Departed itd.

Charlie je ljubljenec izkušenega tatu, Johna Bridgera, ki ga upodobi Donald Sutherland, nekakšen naravni naslednik odhajajočega asa svojega poklica, ki skupaj s preverjeno ekipico načrtuje še svoj zadnji posel. Gre za tatvino zlata v Benetkah, kjer gre vse po načrtu in po zanimivem, a za moj okus, slabo izdelanem pregonu s čolni, kjer dodobra spoznamo labirint beneških kanalov se zaplete v Alpah. Ekipica v kateri so še Jason Stetham kot Handsom Rob, Mos Def kot Left ear, Seth Green kot Lyle in Edward Norton kot Steve, se spre oz. Steve zjebe ostale, ubije Bridgera in uide z zlatom.

Prepričan, da je pokončal tudi ostale, se ustali v Hollywoodu, od koder kmalu pricurljajo informacije o zlatu. Maščevalana ekipica, v kateri so že navedeni junaku filmov kot so Crank, 16 blocks, Without a paddle, American history X in ostalih, pride ponj, za dodatek pa se vse skupaj vključi še Bridgerjeva hčerka Stella, ki jo upodobi Charlize Theron.

Pričnejo se priprave oz. organizacija za tatvino zlata, ki jim pripada oz. tistega, zaradi katerega so popokale vezi s Stevom. Ta del mi ni bil preveč všeč, saj izgleda kot reklama za Mini cooperja, ki ga je leto poprej v svetu filma TUKAJ, proslavil že Matt Damon. Prav izdelek iz povezave mi je imel veliko boljše akcijske prizore, predvsem ta pregon z Minijem, sam junak pa je bil veliko prepričljivejši kot je bil tukaj Charlie oz. Mark Wahlberg. A vse le ni bilo tako slabo, tatvine zlata, v Benetkah in Hollywoodu, sta bili izvirni, po precej podobnem modusu, a za gledalca dobri in po tej drugi je film tudi prispel do konca, kjer v skladu s predvidevanji, dobri uženejo slabega.

Po pravici povedano/zapisano, sem bil nekoliko razočaran nad videnim in če se ne motim, je original, že omenjeni iz ‘69, naredil veliko boljši vtis name.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.03.2011 - 10:54 - Kategorije: Film -

Dolgo na teh streneh ni bilo ničesar od Clint Eastwooda, a zadnji tedni so to krivico le popravili.  Perfect World in Heartbreak Ridge sta dobila družbo, film iz leta ‘93, ki sem ga takrat, kmalu po izidu že gledal, a v večeru brez nogometa, je bila lepa priložnost za ponoven ogled in osvežitev že zbledelega spomina na ostarelega agenta ….

In the line of fire

clint

Uvod filma nam na hitro predstavi karakter Franka Horrigana, ki se ne razlikuje veliko od večine Eastwoodovih likov, saj je spet surov, čvrst, surov in odločen, z veliko dozo sarkazma in malo mero zgovornosti. Včasih se mi zdi, da je vse to enostavno Clint Eastwood, le službe so druge in povsem nepotrebno je to menjavanje imen. Zaradi mene bi bil lahko v vseh filmih enostavno Clint, Harry, Joe, Jed, Red, Frank, Blondie ali kaj drugega, it doesn’t matter.

Frank je torej tajni agent, ki pri rutinski preverki pride na sled psihopatskemu morilcu, kateri načrtuje atentat na predsednika ZDA. Ta se mu v štartu izmuzne, a kmalu vzpostavi vez z našim junakom in ga opomne na dogodke iz preteklosti, ko je Frank kot varnostnik zatajil in omogočil atentat na predsednika Kennedya. V dokaj predvidljivi zgodbi, kjer je Frank vse bližje atentatorju, imamo občutek, da gre za igro mačke z mišjo in čeprav v filmu izgleda kot bi vse skupaj vodil atentator, vemo, da je mačka oz. maček Frank, miš pa atentator Mitch Leary oz. John Malkovitch.

Tudi končni obračun je precej slabo izdelan in če film ne bi imel Clint Eastwooda in John Malkovicha, bi zapisal, da gre za povsem povprečen izdelek, tako pa tadva dajeta izdelku le neko višjo vrednost.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.03.2011 - 08:53 - Kategorije: Film -

Evo, pa sem skoraj pozabil objavit nekaj vrstic o tej legendarni komediji iz leta ‘94, kjer kraljujeta butca Jim Carrey in Jeff Daniels. Če dopišem, da sta film spisala in režirala brata Farrelly, znana tudi po kasnejših izdelkih There’s something about Mary, pa Me myself and Irene, Shallow Hall, Stuck on you, Fever pitch, The Ringer, The heartbreak kid itd., je jasno, da gre za dobitno kombinacijo, kjer ne more biti zadržkov.

Dumb and dumber

dumb

Čeprav sem to norijo gledal že nekajkrat, sem pred dnevi pustil TV na programu, ki je predvajal film in vsake toliko časa poškilil ter se iz srca nasmejal. Enostavno nekatere situacije oz. scene so smešne, četudi jih gledaš petič, šestič ali pešnajstič, kar daje filmu poseben čar, saj ni veliko komedij, ki bi preživele večkratna gledanja.

Jim Carrey je Lloyd, šofer limuzine, ki pelje Lauren Holly oz. lepotico Mary Swanson na letališče, kjer naj bi plačala odkupnino za ugrabljenega moža. A naš junak Lloyd vidi v puščenem kovčku priložnost za dobro delo, predvsem pa vnovično srečanje z novo ljubeznijo svojega življenja, pri čemer prehiti zlobneže in pred njimi pride do kovčka napolnjenega z denarjem oz. odkupnino. Kmalu prepriča svojega prijatelja Harrya, ki ga upodobi Jeff Daniels, da zapustita vse težave, ki so se jima nabrale in jo odrineta v Aspen v Coloradu.

Nekakšen buddy-buddy road trip v katerem ne manjka smeha in komičnih situacij, od spora z lokalnimi gozdarji v lokalu, pa srečanjem s policijo, ki pije ustekleničen urin, do usmrtitve plačanega morilca, ki jima je bil na sledi zaradi kovčka z denarjem itd. Ob prihodu v Aspen na tistem legendarnem mopedu, ki ga zamenjata za svoj kužamobil, pa sprti in spet srečno združeni duo, ob vnovičnem sporu končno ugotovi, da ima pri sebi kovček poln denarja in rapsodija se lahko prične. Denar leti na vse strani in naša junaka kmalu postaneta del jet-seta, komične scene pa se vrstijo ena za drugo; Harryevo smučanje z Mary Swanson, scena na WCju, gala večer s sovo in cel kup ostalih poskrbijo, da s smehom pridemo do samega konca, kjer se resni del zgodbe oz. ugrabitev srečno razplete, naša junaka pa na samem koncu še enkrat udarita mimo.

Ker se mi zdi, da mi tale zapis ni baš uspel, bi na hitro zaključil s priporočilo o obveznem ogledu za tistih nekaj redkih, ki mogoče filma še niso videli, obenem pa bi opozoril naj ga ne zamešajo z nadaljevanjem oz. Dumb and Dumberer, ki je čista polomija, v kateri se vsi trudijo biti Farrellyi, Carreyi in Danielsi, pa jim to niti približno ne uspeva.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.03.2011 - 10:54 - Kategorije: sezona 2010-11 -

V petek 18.3.2011 so v švicarskem Nyonu izžrebali tudi četrtfinalne pare, elitne Lige prvakov v kateri bi vsi želeli nastopati, pa njihove želje niso združljive s kvaliteto klubov v katerih nastopajo oz. v katerih služijo mastne denarce. Pa da ne zaidem spet preveč v kritiko posameznikov oz. določenih, je tu moja napoved;

cl

Chelsea – Manchester United  Pred obračunom, ki bo v četrtfinalu definitivno požel največ pozornosti, se že oglašajo prvi s svojimi zbadanji, da se bo tu, pot, mojega Manchester Uniteda, končala, a z veseljem jih spomnim na tisto finale iz Moskve, 21.5.2008, ko je že vse izgledalo izgubljeno, pa se nato izšlo in veliki Manchester United je premagal Chelsea ter osvojil Champions league. Pred slabim mesecem sta se oba kluba pomerila, prvič v letošnji sezoni, in aktualni angleški prvak je po sumljivo dosojenem penalu, z 2-1, premagal vodilno moštvo letošnjega prvenstva, kar je privedlo do hudih kritik s strani našega Alexa, po domače Aleša, ki si je zaradi tega prislužil kar 5 tekem prepovedi. Tudi tokrat je realno za pričakovati precej izenačen dvoboj dveh ekip brez nekih presežkov v kreativnosti, vendar pa z obilico borbenosti in tistega, že kar nekoliko pozabljenega otoškega stila igre, ki je seveda nekoliko modificiran, predvsem zaradi mednarodne obarvanosti današnjih ekip. Manchester oz. njihov manager Sir Alex Ferguson se zaenkrat največ ubada s težavami v obrambi, kjer mu največ težav povročajo poškodbe, predvsem srba Nemanje Vidića in Ria Ferdinanda. Vse ostalo je zaenkrat na pričakovani ravni, torej brez tiste kreacije, ki jo tako pogrešamo od odhoda Cristiana Ronalda in brez strelskega deleža Wayna Rooneya, ki svojo formo išče že celo leto, a k sreči je prav v tem obdobju, to našel bolgar Dimitar Berbatov, ki je pri meni že zdavnaj brez kredita oz. na listi za odstrel, hkrati pa čedalje več prispeva letošnja mehiška okrepitev Javier Hernandez. Rdeči vragi, kot jih ljubkovalno imenujejo, so navkljub vsem težavam še vedno v igri za vse tri najpomembnejše trofeje sezone in konstantnost na visoki ravni lomi nasprotnike, enega za drugim, pri tem pa močno upam, da bo Chelsea naslednji. Londonska ekipa je po furioznem štartu zapadla v krizo in podobno kot Manchester, je še vedno navkljub vsemu tu nekje pri vrhu, s tem, da je verjetno prav v Ligi pravkov največ možnosti za lovoriko, kar je nekako ironično, saj gre za najmočnejše tekmovanje. Na domači sceni so izločeni iz obeh pokalnih tekmovanj, v prvenstvu tudi sami ne verjamejo več zares, v Ligi prvakov pa so imeli po mnenju mnogih veliko sreče pri žrebu, ko jih je ta spojil z danskim predstavnikom, katerega so na koncu le nekako uspeli izločiti. Manager Carlo Ancelotti naj bi bil po navedbah nekaterih blizu odpovedi, po navedbah drugih pa naj bi ne glede na uspehe v tej sezoni, dobil priložnost še v naslednji, s precej prenovljeno ekipo, kjer naj ne bi bilo več skoraj kompletnega ofenzivnega dela moštva. Francoza Anelka in Malouda , reprezentanta Slonokoščene obale Kalou in Drogba, ter celo Frank Lampard naj bi bili pred odhodi iz kluba, v katerem je praktično vse njegov lastnik, ruski tajkun Roman Abramovich. Verjetno je nepotrebno dopisati, da v tem obračunu navijam za Manchester United, a vseeno: Navijam za Manchester United.

Real – Tottenham  Sloviti španski kraljevski klub, kot ga imenujejo, se bo pomeril s še tretjim angleškim predstavnikom, ki ga že leta pričakujem v samem svetovnem vrhu. In sedaj je tu. Dirty Harry kot pravijo njihovem managerju Harry Redknappu in njegova banda so pred obračuni z Realom, za katere bi na hitro dejali, da nimajo šans, a ni vse tako črno-belo. Harry je podobno kot njegov nasprotnik na klopi španskega moštva, izreden motivator, ki zna izvleči iz svojih igralcev maksimum in ti bi zanj igrali do smrti. Na žalost pa trener ne more vsem dati željenega in v Tottenhamu se že nekaj časa pojavljajo nezadovoljneži, ki pa k sreči zaenkrat s svojim godrnanjem ne morejo porušijo dobre atmosfere v ekipi. Jedro ekipe je izoblikovano in poleg golmana Gomesa je v branilski vrsti še največ neznank, vendar pa poškodbe in kazni določajo sestavo te, medtem ko je v zvezni vrsti vse jasno. Igra se vrti okrog genialnega hrvaškega nogometaša Luke Modrića, ki mu kvalitetno pomoč nudi bivši realovec, nizozemec Rafael Van Der Vaart, v napadu pa je glavna tarča visoki Peter Crouch, ki s pridom izkorišča številne predložke z bokov, kjer ordinirata izjemna šprinterja Aaron Lennon in pa predvsem Gareth Bale, ki igra svojo življensko sezono. Prav slednji je v uvodnem delu Lige prvakov pošteno osmešil brazilca Maicona iz Intera, ki je lani navduševal pod vodstvom Mourinha in prav zanimivo bo videti ali bo veliki portugalski mag uspel ukrotiti divjega valižana. Mogoče prav takšna/ofenzivno naravnana ekipa, ki pa zna odigrati tudi precej zaprto, še najbolje odgovarja portugalskem strategu Jose Mourinhu, ki v Real Madridu počasi sestavlja šampionsko moštvo, ki naj bi v bližnji prihodnosti zavladalo svetovnemu nogometu ter s prestola vrglo, vsepovsod oboževano Barcelono. A o njih nekoliko kasneje, zaenkrat ostajamo pri madrižanih, ki naj bi bili močno oslabljeni zaradi vnovične poškodbe genialca Cristiana Ronalda, ki se je pred dnevi poškodoval v mestnem derbiju, kjer so mu nasprotni navijači, med drugim, skandirali naj crkne. Igralca takšnega kova ne bi moglo nadomestiti nobeno moštvo in Real bo moral svojo pot v naslednjo fazo poiskati na drugačen način, kjer menim, da je njihov najmočnejši člen, mladi Mesut Ozil, ki je izvrsten v tej sezoni in prava poslastica bo gledati obračun Modrić vesrus Ozil. Ob navedenem so glavne odlike madriškega moštva golman Casillas, levi bočni brazilec Marcelo, ki je kot prerojen od prihoda Mourniha, čvrsta branilca Carvalho-Ramos, ki pa znata storiti kakšno neumnost, a še vedno gre za super-kvaliteto in pa zadnja vezna, Xabi Alonsko in še en nemec Sami Khedira. Vsi našteti delajo za ofenzivni del ekipe, kjer je na desni nadebudni argentinski as Di Maria, na levi ponavadi Ronaldo, v konici napada pa francoz Benzema, ki postaja z vsako tekmo vse boljši, čeprav izgleda kot, da mu ne bi preveč zaupali. Po poškodbi in počasnem vračanju brazilca Kakaja, je že pred časom odpadel še argentinski napadalec Higuain, sedaj pa še veliki Cristiano Ronaldo in lahko se primeri, da bodo imeli favorizirani baletniki težave, katerih ne bo znal rešiti niti, verjetno trenutno najboljši strateg na svetu. Zaenkrat mu je uspelo razbiti le prekletstvo osmine finala in po sezoni 2003/04 pripeljati klub do četrtfinala, kjer pa jih čaka novo prekletstvo, saj je devetkratni prvak Evrope, v zadnjih petih obračunih z angleškimi moštvi zabeležil štiri poraze in en neodločen izid, vendar pa na njihovo srečo Tottenham nima veliko boljših rezultatov s španci. V osmih obračunih so zmagali samo enkrat, tistega lepega ‘63. ko so zmagali s kar 5-1. Mislim, da bo precej bolj zanimivo kot mnogi pričakujejo.

Barcelona – Šahtar  O Barceloni napisati kaj novega, je izjemno težko, saj je je vsem znano vse. Skoraj vsak poznavalec in kvazi-poznavalec je prepričan, da gre za daleč najboljše moštvo na svetu, ne glede, da je aktualni prvak Lige prvakov nekdo drug. Barcelona navdušuje v večini obračunov, še posebaj v tistih najelitnejših, ki jih gledajo vsi, kot je bil to primer El Clasica katerega sem opisal kot nogomet prihodnosti ali ponovni srečanji z Arsenalom itd. Skratka, priljubljenemu moštvu, s katerimi simpatizira verjetno več kot 80% gledalcev, so v večini že napovedali polfinale, saj naj bi bil ukrajinski predstavnik svetlobna leta oddaljen od njihove kvalitete. A se ne strnijam s takšnim razmišljanjem. Ukrajinski Šahtar ima igralce, ki bi se lahko enakovredno nosili s sanjskim moštvom iz katalonije, kjer so vrh Xavi, Iniesta in argentinec Messi. Izkušeni romunski strokovnjak Mircea Lucescu je s pomočjo denarja ukrajinskega tajkuna Rinata Akhmetova zgradil izjemno moštvo, ki je pred časom osvojilo tudi Pokal UEFA in je sedaj pred naslednjo stopnico, osvojitvijo Lige prvakov. Ob čvrsti in disciplinirani obrambni vrsti, kjer je osnova kvaliteten vratar Pyatov, so tu med drugimi še romun Razvan Rat, bivši igralec Barcelone, Chygrynskiy, ki bo želel dokazati, da poseduje kvaliteto, katere pa na žalost v kataloniji nikoli ni uspel povsem potrditi in pa kapetan, hrvat Dario Srna, ki naj bi bil povezovalni člen med domačimi igralci in tujci. Nekakšen dobri duhec ekipe, ki pa ni v njej samo zaradi vzdušja temveč tudi odličnih iger po desnem boku, kjer je v osmih letih že prispel do lokalnega božanstva. Zvezno vrsto in napada držijo predvsem odlični brazilci, ki se razlikujejo od svojih sonardonjakov v ostalih evropskih klubih predvsem po kvaliteti. Le tisti najelitnejši klubi si lahko privoščijo po več odličnih brazilcev in tile so prav to. Odlični, po večini mladi brazilci kot so Luiz Adriano, Willian in predvsem Douglas Costa so top-klasa, za razliko od recimo brazilcev iz portugalskega prvenstva in ekipa kot je Šahtar, je vse prej kot najbolj zaželen nasprotnik, kot so bili pred žrebom, ne glede na to, da govorimo o četrtfinalu Lige prvakov.V sedmih dosedanjih srečanjih z Barcelono so uspeli dvakrat zmagati, zato ne čudi nekoliko namrščen pogled katalonskega trenerja Guardiole, ob spoznanju, da se bo njegova ekipa pomerila z moštvom, ki ima večji procent posesti žoge v letošnji Ligi prvakov, kot so jo imeli katalonci v istem času. A Barcelona ima k sreči Lionela Messija, ki v zadnjem letu igra na enem nivoju višje kot ostali, točneje od 21.3.2010 ko je trenerju Guardioli potarnal, da ne bi več igral na desnem krilnem položaju, temveč na mestu klasičnega napadalca. Trener je upošteval željo svojega prvega zvezdnika in na prvi pomladanski dan je Messi z mesta centralnega napadalca zrinil šveda Zlatana Ibrahimovića, ki je dobil krilno pozicijo, kar je pomenilo njegov definitivni pad, kasneje tudi slovo iz Barcelone. Torej Ibrahimović je bil žrtvovan za Messijev razcvet kot ga poznamo in na prvi spomladanski dan, lani, je na gostovanju pri Zaragozi, s te pozicije, mali argentinec dosegel tri gole in izboril penal iz katerega je zadel prav Ibrahimovič, ki od takrat naprej ni bil več v resnih moštvenih kombinacijah za prihodnost. V naslednjih tekmah oz. v letu dni je Messi zabil okoli 60 golov in se precej neopazno ustalil na mestu klasičnega napadalca, kjer s pridom izkorišča bližino Xavija in Inieste oz. njuje genialne asistence in kombinacije. S takšnim igralcem je v veliki nevarnosti prav vsako moštvo, tudi brazilsko-ukrajinski Šahtar, za katerega bom navijal v tem obračunu, čeprav me mika morebitni polfinalni obračun Barcelone in Reala.

Inter – Schalke 04  Gre za ponovitev Pokala UEFA iz ‘97 in priložnost italijanske ekipe, da se maščuje za poraz po penalih. Edini preživeli od takratne garniture igralcev obeh ekip je neumorni interjev argentinec Javier Zanetti, ki ima v mojih očeh neko posebno vrednost, saj vztraja na vrhunskem nivoju že leta-in-leta. Italijansko ekipo je dramatičen obračun v osmini finala tega tekmovanja napolnil s prepotrebno samozavestjo in posledica tega so vse boljši rezultati še v italijanskem prvenstvu, kar jih še dodatno polni in Inter je v tem trenutku na enem od svojih vrhuncev. Še golman Julio Cesar se stabilizira po nekaj slabših posredovanjih in Inter bi lahko dokaj komfortno izločil nemškega predstavnika, ki po mojem mnenju, najbolj zaostaja za konkurenco iz te faze. A bojim se, da bi italijani spet lahko s svojim taktiziranjem povsem uničili obračun, saj za njih ni slajše zmage kot je 1-0, v povratni tekmi pa bi lahko zadržali tekmo na nuli oz. po potrebi dosegli, še ta eden gol. Močno upam, da je interjev trener, brazilec Leonardo dovolj brazilca in da bo težil k golu več, kot pravijo, saj ima v zvezni vrsti in napadu kar nekaj odličnih opcij, pri čemer je treba izpostaviti enega. Kamerunec Samuel Eto’o je po lanski garaški sezoni, ko se je po naročilu Mourinha podrejal potrebam moštva in igral celo beka, v tej spet prelevil v klasičnega napadalca, ki je do sedaj dosegel že osem zadetkov, kar ga uvršča na vrh lestvice strelcev letošnje Lige prvakov, z enakim učinkom kot jih imata še Messi in Mario Gomez, ki pa ni več v konkurenci. Na drugi strani bo nemški Schalke 04, ki je po mojem mnenju najmanj kvalitetna ekipa zbrane družbe in po, recimo ji, nekoliko presenetljivi uvrstitvi v četrfinale, se za njih pot, v tem tekmovanju, konča. Ob vsem skupaj so v teh dneh celo zamenjali trenerja in namesto čvrstega Felixa Magatha, ki naj bi prejel odpravnino kar 2 milijonov eurov, je priložnost dobil Ralf Ragnick. Ta je klub vodil že v sezoni 2004/05, nato pa svojo srečo našel v malem Hoffenheimu, ki ga je popeljal do Bundeslige. Ne vem, če je to prava rešitev, zaradi slabih rezultatov v domačem prvenstvu, zamenjati trenerja, ki je klub pripeljal do presenetljivo visoke faze elitne Lige prvakov in upati, da bo precej neizkušeni Ragnick, med sezono potegnil celotno stvar navzgor. Dvomim, da bo ekipa pozitivno reagirala na trenersko zamenjavo, kar napoveduje tudi legendarni španec Raul, ki je izjavil, da je po trenerski zamenjavi v dvomih za svojo prihodnost oz. ostanek v klubu. Prav on je tista dodana vrednost ekipe, ki ima izvrstnega golmana Neurera, dokaj kvalitetno obrambno vrsto s špancem Escuderom, Howedsom in Metzelderjem, japoncem Uchido in ostalimi, katerim precej pomaga tudi garaška zvezna vrsta, kjer je nekaj kreacije in ne samo nemškega tekanja in discipline. Španca Jurado in Raul dajeta španski melos v ofenzivnem delu igre, kjer pa je še enkrat več zatajil nizozemec Huntelaar, za katerega tudi najbolj zvesti navijači ne vedo več, kdaj je zadnjič zadel oz. dobro odigral tekmo. Odpuščeni Felix Magath je ustalil v ekipi kar nekaj mladih igralcev in prepričan sam da se bo za Draxlera, Matipa in Gavranovića še slišalo, čeprav močno dvomim, da si novi trener Ragnick upal forsirati to mladost. Iz te perspektive tudi menim, da je Schalke 04 sebe že odpisal iz Lige prvakov in razmišlja predvsem o domačem prvenstvu, kjer bi želel ujeti mesta, ki tudi v naslednji sezoni vodijo v evropska tekmovanja. Takšna ekipa pa nima preveč možnosti proti branilcem naslova in Inter se počasi lahko prične ozirati proti angleškim klubom oz. paru Chelsea – Manchester United, s katerim se ta par križa v polfinalu.

  • Share/Bookmark