Zapisal izmisljeni | 28.02.2011 - 00:41 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Da zapolnim praznino, čas do osmine finala, so tu še pari te osmine finala Europa league tekmovanja in moja kratka napoved razpleta teh, ter naj-ekipa šesnajstine finala, po  …..

el

Naj-moštvo šesnajstine finala po izboru nogometnega portala goal.com;

Stekelenburg (Ajax) – Whittaker (Rangers), Luisao (Benfica), Alderweireld (Ajax), Castro (Bayer) – Gusev (Dinamo Kijev), Augusto (Bayer), Dzsudzsak (PSV) – Džeko (Manchester City), Ševčenko (Dinamo Kijev), Cardozo (Benfica).

Pari:

Twente – Zenit  Nekako se mi dozdeva, da je nizozemska ekipa že dosegla svoj zenit, če se smem tako izraziti, a dejansko gre za kvalitetno in dobro organizirano ekipo, ki je v prejšnem kolu že opravila z enim ruskim prestavnikom in ob morebitnem podcenjevanju lahko premagajo tudi Zenit. Ta je, po mnenju mnogih, najkvalitetnejša ruska ekipa, po mojem mnenju pa tudi eden od najresnejših kandidatov za osvojitev tega tekmovanja, kar pomeni, da jih vidim tudi v četrtfinalu.

Bayer Leverkusen – Villarreal  Dve izredno ofenzivno naravnani ekipi in mislim, da bo to eden najboljših/atraktivnejših obračunov, pri čemer pa mi je celo nemška ekipa nekoliko bolj všeč. Disciplina in igrivost se prepletata, germanski duh pa je prepreden z gasterbajterskim in ta cocktail zaenkrat daje rezultate. Na drugi strani nikoli nisem bil preveč navdušen nad Villarrealom, za katerega se mi zdi, da je v nekakšni krizici, če ne rezultatov, pa vsaj predstav in menim, da imajo farmacevti, kot imenujejo nemško ekipo, nekoliko več možnosti za napredovanje.

Benfica – Paris Saint Germain  Prav tako zelo zanimiv obračun, kjer je prav vse možno predvsem zaradi nepredvidljivosti gostujoče ekipe, katera niha med obupom in odličnostjo. Tudi Benfica je imela vzpone in padce, a se mi vseeno zdi nekako bolj konstantna kar pomeni, da ima tudi več možnosti za napredovanje. Njihov latino stil bi znal biti velika težava za pre-elegantne parižane, ki se zanašajo predvsem na individualne kvalitet nekaterih svojih posameznikov.

PSV Eindhoven – Glasgow Rangers  Tu sem odločno na strani nizozemske ekipe, ki je po pravilu ofenzivno naravnana, z željo po zadetku več kar pa ni slučaj pri škotskem predstavniku. Ta je bolj ali manj po srečnem naključju prispel v krog najboljših šesnajst in menim, da bolje ne morejo. PSV je enostavno na vseh področjih kvalitetnejši, pri meni pa velja za resnega kandidata za sam vrh in škotski predstavnik naj bi bil samo ena od ovir do tega.

Ajax – Spartak Moskva  Že od nekdaj mi je bila všeč ajaxova mladost, pa čeprav v nizozemski ligi navijam za zgornji klub, in po nekaj slabših sezonah imajo pri Ajaxu spet obetavno generacijo, ki je sposobna biti najmanj enakovredna ruskemu predstavniku. Nekako slutim, da Spartak le ne more višje/boljše kot je sedaj in, da ga v četrtfinalu ne bomo več videli.

CSKA Moskva – Porto  Tudi ta obračun bo verjetno eden bolj napetih, saj sta ekipi nabiti s kvaliteto in zna se zgoditi, da bodo odločale malenkosti, trenutni navdih, sreča ali kaj podobnega. CSKA je s konstantnim vlaganjem v ekipo verjetno moštvo s potencialom za sam vrh, a nesrečni žreb ga je spojil z najmanj enakovrednim nasprotnikom, sestavljenim iz domačih in južnoameriških virtuozov, ki bodo prav tako želeli do samega vrha Evrope. Fifty-fifty, bi rekel.

Dinamo Kijev – Manchester City  Je že tako, da legendarna ukrajinska ekipa v realnem/trenutnem svetu ne more enakovredno parirati angleškem povzpetnežu, natrpanem z denarjem in zvezdniki, a nogomet je čudežna igra in tudi dinamovcev še ni bilo povsem za odpisati. Tistih nekaj procentov za napredovanje sicer imajo, a po mojem mnenju gre za najmanj nepredvidljiv par, saj je Manchester City zame, največji kandidat za osvojitev prvaka tega tekmovanja.

Liverpool – Braga  Druga angleška ekipa, tista slovitejša, je čisto drugi svet kot zgoraj omenjena, finančni problemi, dvomljiv igralski kader, slabi rezultati in še marsikaj drugega jih pošteno pritiska, zaradi česar so v eni najslabših sezon. Čeprav bo slišati kar nekoliko neverjetno menim, da jih je portugalska Braga sposobna izločiti in zadati še en udarec več, a za to morajo biti bolj pogumni kot njihovi češki predhodniki v šesnajstini finala.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.02.2011 - 23:15 - Kategorije: sezona 2010-11 -

V Europa league so ekspresno odigrali še povratna srečanja šesnajstine finala in kot že v prejšni objavi, v tej rubriki, grem čimprej na same tekme, ki vzamejo kar precej časa, posledično tudi prostora.

el2

CSKA Moskva – PAOK 1-1   Že v torek je bil odigran prvi obračun povratnih srečanj in sicer na Lužnjiki stadionu v mrzli Moskvi, kjer je prvi polčas, v nasprotju s pričakovanji pripadel gostom, za katere nista svojih priložnosti izkoristila srbin Vladimir Ivić in bosanec Zlatan Muslimović. Na -14 stopinj celzijusa se gostujoči golman ni uspel niti malo ogreti, saj je bil praktično brez dela in v 67. minuti je banjalučan Muslimović, ki v prvi tekmi teh nasprotnikov ni dobil priložnosti za igro, po napaki domače obrambne vrste, konkretno Berezutskija s podarjeno žogo, svojo ekipo le povedel v vodstvo z 0-1. Dvanajst minut kasneje pa je premraženi golman gostov, hrvat Krešić v svojem kazenskem prostoru s prekrškom zaustavil srbskega krilnega napadalca domačih, Zorana Tošića, vendar je napako popravil z odbranitivjo kazenskega strela brazilcu Wagner Lovu, a na žalost gostov je na odbito žogo od vratnice najhitreje pritekel Sergej Ignashevich in svojemu moštvu prinesel željeno izenačenje. Ker se do konca tekme rezultat ni več spreminjal je ruska ekipa, težje kot smo vsi skupaj pričakovali, le uvrstila v naslednjo fazo tekmovanja.

Porto – Sevilla 0-1  Iz mrzlega ozračja v veliko prijetnejši Porto, kjer je istoimenski portugalski velikan gostil špansko Sevillo. Na žalost prvega polčasa nisem utegnil gledati, a po navedbah tisti, ki so ga spremljali je bil precej podoben kot tisti pred dobrim tednom dni, torej ne preveč zanimiv, pri čemer je za eno redkih napetosti poskrbel domači brazilec Falcao, ki je zadel prečko. V drugem se je dogajanje nekoliko razživelo, predvsem zaradi želje gostov po aktivnem rezultatu in v takšnem stanju je imel tudi Porto več rostora za hitre nasprotne napade, pri čemer so bili najbližje golu, ko so zadeli prečko. A v 71. minuti se je po lepi, globinski podaji Negreda, prepovedanem položaju izognil brazilski napadalec gostov Luis Fabiano in Sevillo povedel v vodstvo z 0-1, pri čemer sem se jaz zakalkuliral in iz meni neznanega razloga misli, da Porto potredbuje za napredovanje zadetek, a resnica je bila, da je bil v tistem trenutku še vedno v prednosti zaradi dveh golov v gosteh. Kmalo se mi je posvetilo, da Sevilla lovi še drugi zadetek oz. napredovanje v naslednjo fazo, saj so zaigrali na vse ali nič, portovi igralci  pa so v obilici prostora za nasprotne napade nekajkrat zgrešili nezgrešljivo, v čemer je prednjačil predvsem robusni, a hitri Hulk. Dodatno sta atmosfero podgreli še dve izključitvi, po vsaka na eni strani oz. portov urugvajec Alvaro Pereira je bil izključenv 72. minuti srečanja, gostujoči Alexis pa v 77. minuti, vendar novih zadetkov na precej praznem Stadionu Dragao ni bilo in izjemni domači strateg Andre Villa-Boas se je kljub domačem porazu, lahko s svojimi igralci veselil napredovanja v naslednjo fazo tekmovanja.

Villarreal – Napoli 2-1  V obračunu, ki je v prvi tekmi razočaral najbolj, je bilo tokrat veliko bolje. Že v uvodu je nevarno zapretil argentinec Lavezzi,ki sem ga pred leti celo označeval kot enakovrednega Messiju, vendar pa to ni nikoli zares postal prav zaradi takšne nenatančnosti kot v tej tekmi, saj v nadaljevanju ni uspel zadeti še pri 1 na 1 z golmanom domačih in dokončno zapečatiti usodo Villarreala. A pojdimo po vrsti. V  17. minuti srečanja je prav Lavezzi z desne lepo podal v kazenski prostor domačih, kjer je najvišje skočil slovak Marek Hamšik in s strelom z glavo goste popeljal v vodstvo. Pri proslavljanju tega gola pod tribuno s svojimi navijači, je popustila varovalna ograja in približno 30 jih je popadalo na igrišče, vendar hujših posledic ni bilo. Mojstri taktike in defenzive kot radi poimenujemo italijanske ekipe, so zdržali do 43. minute, ko je na vrhu kazenskega prostora Boja Valero elegantno zadržal žogo, Hamšik štartal u prazno, španec pa s podajo v prostor našel brazilca Nilmarja, ki je zadel za izenačenje na 1-1. Le nekaj minut kasneje oz. v sodnikovem podaljšku prvega polčasa so domači še povedli, po sporni situaciji na sredini, kjer so italijani zahtevali prekršek, je sledila hitra španska akcija v kateri je bil Valero spet podajalec, strelec pa italijan Giuseppe Rossi, ki je z leve, z roba kazenskega prostora, zadel s pomočjo odboja od domačih oz. Zunige in Campagnara. V drugem polčasu se je igra še bolj razvnela in urugvajec Edinson Cavani, ki ga je gostujoči trener hranil zaradi defanzivnejše postavitve in predvsem zaradi prihajajočega derbija v italijanskem prvenstvu oz. obračuna za vrh lestvice z vodilnim AC Milanom, je po vstopu v 53. minuti, bil konstantna nevarnost za gol domačih, pri  čemer je v 63. minuti zadel celo vratnico. Kljub zelo dobri igri gostov, pa je zmaga ostala doma, pri ekipi ki je v določenih trenutkih dejansko skrila žogo nasprotniku in res nekoliko spominjala na slovito Barcelono s katero jih radi primerjajo. Zadnji italijanski predstavnik v tem tekmovanju, se lahko po izpadu posveti samo še lovu na državno prvenstvo oz. vodilno ekipo Seria A, s katero bo, kot sem že omenil, igral v naslednjem kolu.

Braga – Lech Poznan  2-0  Portugalska ekipa je že v prvi fazi elitne Lige prvakov dokazala, da je doma zelo nevarna ekipa, kar je občutil tudi poljski Lech, zame odkritje letošnje sezone. Braga je že od samega začetka imela pobudo in že v 8. minuti srečanja je brazilec Alan izkoristil napako gostujočega golmana, ki je slabo posredoval po udarcu z razdalje domačih in zaostanek s prvega sračanja je bil anuliran. Trenutek odločitve je prišel v 36. minuti, ko je po lepi akciji domačih in napaki gostujočega kapetana Bosackija, zadel še en brazilec v vrstah domačih Lima, ki pa je bil v trenutku oddaje žoge podajalca Heldera Barbose v nekaj centimetrskem prepovedanem položaju. Ker se v nadaljevanju tekme rezultat ni več spreminjal oz. je ostal 2-o je v naslednje kolo napredovala portugalska Braga, pri čemer mi je kar nekoliko žal za poljsko ekipo, za katero so bile usodne lastne napake, kakor tudi že opisana sporna situacija oz. offside, ter nesrečna prečka v sodnikovem podaljšku, ki jo je stresel rezerivist Jacek Kielb.

Sporting – Glasgow Rangers  2-2 V tekmi kjer nisem imel dvomov o zmagovalcu oz. o tem kdo bo napredoval se je razpletlo povsem drugače, že v 20. minuti pa je po podaji Davisa z desne, s strelom z glavo zadel problematični senegalski napadalec El-Hadji Diouf ter goste povedel v vodstvo z 0-1. V nadaljevanju tekme se je domača ekipa nekoliko zbrala in v 42. minuti je Helder Postiga dal povratno podajo na rob kazenskega prostora, od koder je z natančnim strelom zadel Pedro Mendes ter tako izenačil na 1-1, po ne preveč blesteči igri obeh ekip pa je v 83. minuti srečanja, domače moštvo še povedlo. Gostujoči levi bek, hrvaški bosanec Saša Papac je izgubil žogo, Joao Pereira je lepo podal v kazenski prostor, Yannick Djalo pa je z glavo zadel za toliko pričakovano vodstvo in takrat uvrstitev v naslednjo fazo. A tekma traja najmanj 90. minut, škoti znani tudi po filmu Braveheart pa so po izteku tega oz. v sodnikovem podaljšku, točneje v 93. minuti srečanja izvedli še zadnjo akcijo. Po prodoru Healya na desni strani in neuspešni domači postavitvi offside zanke, so se pred domačim golom znašli kar trije, sami gostujoči igralci in američan Maurice Edu je z golom iz neposredne bližine postal junak dneva. Prepasivni Sporting si dejansko ni zaslužil napredovanja, a po drugi strani tudi Glasgow Rangersi niso bili kaj pretirano boljši, le končni juriš na vse ali nič se jim je obrestoval, medtem ko je domači strateg v času do objave, že ostal brez dela.

Manchester City – Aris 3-0  Kot sem že napovedal in kot je bilo verjetno prav vsem jasno, grški predstavnik proti angleškim milijonarjem ni imel skoraj nikakršnih možnosti in to je  že v 7. minuti tudi potrdil bosanski napadalec Edin Džeko, ki je izkoristil začetniško napako oz. darilo Lazadidisa in s približno 7-ih metrov zadel za vodstvo z 1-0. V nadaljevanju je še enkrat zadel Džeko, ki je v 12. minuti srečanja, na robu kazenskega prostora prejel podajo Teveza, si žogo namestil z desne na levo in z diagonalnim strelom mimo postavljene obrambne vrste domačih zadel za komfortnih 0-2. Po ranem/visokem vodstvu je tempo nekoliko upadel, čeprav je imela domača ekipa še nekaj lepih priložnosti za povišanje vodstva, a so bili njeni igralci preležerni. Šele v 75. minuti je Yaya Toure s strelom z dobrih 25 metrov, s pomočjo rikošeja od Fatya in Lazaridisa povišal na 3-0, kar se je na koncu izkazalo tudi za končni rezultat. Pričakovan razplet te tekme, ki je bila fix dneva.

Liverpool- Sparta 1-0  Še eno slabo/nezanimivo srečanje z udeležbo slovitega Liverpoola, ki  igra eno najslabših sezon kar jih pomnim. Precej neatraktivno moštvo so v odsotnosti kapetana Gerrarda in napadalnih okrepitev Carrolla ter urugvajca Suareza, kateri pa nima pravice nastopanja v tem tekmovanju, zaradi predhodnega igranja za Ajax, v tej sezoni. In takšni niso uspeli nadigrati povsem povprečnega češkega nasprotnika, s katerim so se mučili tja do 85. minute, pri čemer je njihov trenutno najbolj razpoloženi igralec, portugalec Meireles v 22. minuti grdo zgrešil oz. je šel njegov strel z 10-ih metrov visoko preko gola, podobno pa je bilo v 35. minuti, ko je vse skupaj ponovil, trenutno prvi napadalec francoz N’Gog. Gostje so imeli še bolj redke priložnosti za zadetek in v obupno slabem drugem polčasu je vse bolj dišalo po podaljških oz. penalih tja do že omenjene 85. minute, ko je iz kota podal Meireles, v kazenskem prostoru pa najvišje skočil nizozemec Dirk Kuyt. Ta je z natančnim strelom s 5-ih metrov svojemu moštvu zagotovil željeno/pričakovano napredovanje, čeprav is ga glede na prikazano, po pravici, sploh niso zaslužili in odraz stanja je euforično veselje ob izločitvi povprečne, bolj ali manj nenevarne češke Sparte.

Stuttgart – Benfica 0-2  Nemški predstavnik v krizi je verjetno veliko bolj fokusiran na reševanje svojega prvoligaškega statusa kot pa na napredovanje v tem tekmovanju in v takšnem nemirnem/nesigurnem stanju je bilo tudi težko pričakovati pozitiven rezultat, navkljub aktivnemu z gostovanja pred tednom dni. Trener Labbadia je na gol postavil tudi rezervnega golmana Zieglerja, ki se je izkazal z nekaj zelo dobrimi obrambami, a jo je v 52. minuti dobro skupil, ko ga je nehote, s kolenom v glavo, zadel nasprotni igralec. Še predtem oz. v 30. minuti srečanja je Eduardo Salvio po akciji iz kota in slabem izbijanju z močnim in natančnim strelom z roba kazenskega prostora Benfico povedel v vodstvo z 0-1, v 78. minuti pa je paragvajec Oscar Cardozo, nekoliko z desne, s strelom z dobrih 20 metrov, s pomočjo vratnice, zadel iz prostega strela in postavil končnih 0-2. Zasluženo napredovanje Benfice, katero je resno ogrožala samo japonska/zimska okrepitev, Shinji Okazaki in v kolikor ne bo šlo kmalu na boljše, se Stuttgartu dejansko obetajo precej hudi časi.

Bayer Leverkusen – Metalist 2-0  Da so se gostje znašli v premočni družbi je pokazala že prva tekma, ki so jo gladko izgubili, tokrat pa so brez prejetega zadetka uspeli zdržati tja do 47. minute, ko je brazilec Renato Augusto lepo porinil v prostor za Simona Rolfesa, ki mu z desne strani, s približno 10-ih metrov ni bilo težko zadeti in povesti domačih v vodstvo. V precej umirjenem srečanju se tudi domačim ni dalo preveč naprezati in vsi skupaj so komaj čakali na konec srečanja, še predtem pa je Kiessling v 70. minuti z diagonalno podajo na desni našel 17-letnega temnopoltega mladega nemškega reprezentanta Danny Da Costo, čigar starša sta iz Konga in Nigerije, ta pa je podal povratno do, počasi že nemškega reprezentančnega veterana Michaela Ballacka, ki je zabil s 5-ih metrov za dokončnih 2-0.

Dinamo Kijev – Bešiktaš 4-0  Drugi ukrajinski predstavnik, veliko slovitejši Dinamo iz Kijeva je po ponižanju nasprotnika na prvem srečanju, to storil še enkrat. Že v 3. minuti sta Shevchenko in Gusev kvačkala 5 metrov od gostujočega gola, pri čemer je žoga nekako prišla do hrvata Ognjena Vukojevića, ki je tako kot v prvem srečanju, tudi tu dosegel gol in Bešiktaš si ga bo definitivno zapomnil. Novih golov nato ni bilo do 55. minute, ko je Milevskiy lepo podal v prazen prostor, kjer je do žoge prišel Andrey Yarmolenko, ki je elegantno obšel golmana in povišal na 2-0, v 64. minuti pa je po strelu Eremenka in stativi ter odbiti žogi, do katere je na levi prišel srb Ninković ter nesebično podal do Guseva, ki je s 5-ih metrov neovirano zadel za visokih 3-0. Končnih 4-0 pa je v 74. minuti postavil legendarni ukrajinski napadalec Andriy Shevchenko z lepo odmerjenim strelom z roba kazenskega prostora in do konca srečanja so se ukrajinci še malo poigrali s turškimi nasprotniki ter odšli v osmino finala.

 Zenit – Young Boys 3-1  Popoldansko tekmo na razbrazdanem travniku v Rusiji, ki se imenuje Petrovsky stadium in je eden najsodobnejših nogometnih objektov, so bolje pričeli gostje, ki so po terenski prevladi domačih, zadeli prvi. V 21. minuti je namreč gostujoče moštvo izvedlo strel iz kota, žoga je preletela vse in na pol metra od gola priletela do osamljenega tunizijskega reprezentanta Ammar Jemala, ki mu je ni bilo težko pospremiti v gol. Vodstvo gostov je pomenilo resne težave za domače moštvo, ki je v nadaljevanju zaigralo veliko boljše in v 41. minuti je Zyrianov z lepo globinsko podajo našel hitrega srbskega reprezentanta Danka Lazovića, ki je s 16-ih metrov izenačil na 1-1. Očitno je bila nato med polčasoma pridiga v domači slačilnici, saj je Zenit zaigral kot prerojen, zvrstili so se napadi in že v 52. minuti je Denisov podal do Sergeya Semaka, ki je zadel za 2-1, s čimer je bila anulirana prednost s prve tekme. Gol odločitve je padel v 76. minuti, ko je po lepi/dolgi diagonalni podaji srba Lukovića, z leve na desno, Roman Shirokov s prsmi umiril žogo in iz neposredne bližine zadel za napredovanje v osmino finala. Še nekaj o švicarskem predstavniku, ki me je prijetno presenečal od poletnih kvalifikacij naprej in je zame, poleg že omenjenega poljskega predstavnika, prava osvežitev oz. pozitivna novost med najboljšimi v Europi.

Spartak Moskva – Basel 1-1  Še en ruski predstavnik je imel na domačem igrišču kar nekaj težav s, prav tako švicarskim predstavnikom oz. Spartak z Baselom, ki je povedel v 15. minuti srečanja. Domači golman Dikan je namreč izredno slabo posredoval in izbil žogo samo do gostujočega avstralca Scotta Chipperfielda, ki je z 10-ih metrov zadel za 0-1. Domača ekipa je v nadaljevanju v izogib morebitnemu izpadu ob še enem prejetem golu, lovila zaostanek tega srečanja in povsem ob koncu jih je le uspelo, saj je v sodnikovem podaljšku srečanja, po prodoru Artema Dzyube skoraj do gol-aut črte, sledila podaja na 5 metrov pred gol, kjer škotu Aiden McGaedyu ni bilo pretežko zadeti za 1-1. Spartak je še tretja ruska ekipa, ki se ji je uspelo uvrstiti v osmino finala, kar kaže na določeno kvaliteto njihove, vse prevečkrat podcenjene lige, švicarski Basel pa se je poslovil od tekmovanja z dobrim vtisom.

Twente – Rubin Kazan 2-2  Uvodne minute tega srečanja so močno zakomplicirale situacijo v tem obračunu, saj je v 22. minuti srečanja argentinski, levi bočni gostov Cristian Ansaldi, s super-strelom svojo ekipo povedel v vodstvo z 0-1, že naslednjo minuto pa je ekvadorec Christian Noboa na desni strani kazenskega prostora, po solo akciji in prav tako izjemnen strelu, Rubin iz Kazana povedel v vodstvo z 0-2, kar je bil identičen izid kot ob koncu prvega srečanja. Twente se je v nadaljevanju le zbral in umiril goste, še pred koncem polčasa oz. v 45. minuti srečanja pa je za domače, Theo Janssen tudi razkazal svoje raskošne strelske sposobnosti in znižal na 1-2. Takoj v nadaljevanju drugega polčasa, je v 47. minuti Twente le postavil stvari kot si je želel oz. po udarcu iz kota, je s 5-ih metrov, z udarcem z glavo zadel brazilski branilec Douglas. Rezultat 2-2 se ni spreminjal do konca srečanja in nizozemski Twente se je nekoliko težje, kot je bilo po prvem srečanju pričakovati, le uvrstil v osmino finala, Rubin pa je postal edini ruski klub, ki mu takšen preboj ni uspel.

Ajax – Andrelecht  2-0  Še predno se lotim same tekme, novica, ki je v Belgiji in nekoliko širše polnila časopisne stolpce,  saj je Anderlechtova številka 1, Stijn Stijnen fasal odpoved oz. je prišlo do sporazumne prekinitve pogodbe kot je bilo zapisano, ker je navedeni na različnih forumih pod skrito identiteto zaničeval svoje konkurente v klubu na poziciji golmana, ki so jo ti s poštenim delom ogrožali. V tekmi, pred katero je bilo večini že vse jasno, je v 11. min srb sulimani z roba kaz. p 2-0 podobna akcija, podaja v prostor, spet sulimani

PSV Eindhoven – Lille 3-1  Tekma, ki jo je večina gledala ta četrtkov večer je bila zelo dober izbor, saj gre za kvalitetni ekipi, s praviloma atraktivno/ofenzivno igro. Gostujoči Lille je najpotentnejša ekipa francoskega prvenstva z najboljšim razmerjem danih/prejetih zadetkov in kar nekoliko zmedla oz. presenetila me je njihova postavitev brez prvega strelca Moussa Sowa in prvega playmakerja ekipe Edena Hazarda. A francoski strokovnjak Rudi Garcia je imel načrt, ki je sprva stekel po pričakovanjih, v 23. minuti srečanja je v enem od hitrih nasprotnih napadov, ki ga je pričel golman Isaksson, De Melo podaljšal z glavo v prazen prostor, kjer je bil najhitrejši izkušeni Pierre-Alain Frau, ki je z natančnim strelom golmanu med nogami, Lille povedel v vodstvo.In tako je ostalo do drugega polčasa, natančneje do 55. minute, ko je prebrisani madžarski reprezentant domačega moštva Balazs Dzsudszak, na hitro, izvedel prosti strel z desne, s tem presenetil nasprotnika oz. še nepostavljeni živi zid in zmedenega golmana, ki ni imel nobenih možnosti za preprečitev izenačenja. PSV je dokončno zagospodaril, v zajetno pomoč pa sta mu bila tudi dva na hitro prisluženo rumena kartona za gostujočega strelca in posledično izključitev tega, nekoliko dvomljive sodniške odločitve pa so razbesnele še trenerja Garcio, ki je bil prav tako kaznovan z izključitvijo in v nadaljevanju je bil, s tribun phillipsovega stadiona le nemočni opazovalec kraha svoje ekipe. V 67. minuti je namreč Jermain Lens, v sodelovanju s švedom Bergom, izpeljal atraktivno akcijo in po lepi dvojni podaji zadel za vodstvo z 2-1, v 73. minuti srečanja pa je po udarcu Dzsudszaka iz kota, s strelom z glavo, na neulovljivih 3-1 povišal brazilski branilec Marcelo in s tem zaokrožil lep uspeh domačih.

Paris Saint Germain – BATE Borisov 0-0  Edino povratno srečanje šesnajstine finala, ki se je končalo brez zadetkov, kar je povsem v  nasprotju s prvim obračunom teh dveh ekip, ko sta dosegli kar štiri zadetke oz. odigrali 2-2. V precej nezanimivem srečanju, je domača ekipa brez pomoči svojih veteranov oz. Coupeta, Guilya, Makeleleja, pa najboljšega strelca, brazilca Neneja, demonstrirala vso svojo nemoč streti nasprotnika z vzhoda, pri čemer bi lahko omenil lepo priložnost gostov iz 44. minute, ko je Volodko zgrešil pri strelu z glavo. V 56. minuti je bila precej podobna situacija na drugi strani, a je bil tudi Maurice nenatančen, v 66. minuti pa je domači golman Edel s čudežno obrambo, z nogo, rešil domače pred blamažo, saj je pariška ekipa pred obema obračunoma veljala za velikega favorita. A nekako jih je le uspelo zadržati to tekmo na nuli in se uvrstiti v naslednjo fazo, medtem ko bo verjetno gostujoči brazilec Bressan, še dolgo sanjal, že omenjeno intervencijo domačega golmana

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.02.2011 - 09:53 - Kategorije: Film -

Po prejšni grozljivki/strašljivki je tu še nekoliko lahkotnejša, old scool bi rekli raperji, z letnico 1988 in kar nekaj zvezdniškimi imeni takratnega časa, ki večini povprečne slovenske publike ne pomeni preveč.

High spirits

hs

Peter O’Toole je ime, ki bi ga dejansko morali poznati, če ne po drugem po neponovljivem Lawrecnu Arabskem oz. filmu Lawrence of Arabia, pa kopici drugih filmov, ki so tako ali drugače zaznamovali tisto obdobje. No, Peter O’Toole je obubožani graščak Peter Plunkett, ki se ob grožnjah o odvzemu graščine zaradi neplačevanja kreditov, domisli, da bi promoviral novo vrsto turizma in sicer danes že moderno strašenje oz. promoviranje duhov. Prva skupinica turistov prispe iz Amerike in obupno slabo zaigrani trenutki groze jih ne prepričajo zaradi česar hočejo že zapustiti dvorec ter razširiti glas o prevari, ko se pojavijo pravi duhovi.

Steve Gutenberg je ime, ki je bilo kar cenjeno v osemdesetih, predvsem v komedijah, pa čeprav je bil del kultnega Boys from Brazil,  Cocoona in še nekaterih resnejših izdelkov, a njegove vloge v Police academy seriji filmov in pa Three man and a baby, so tisto kar ga je naredilo nepozabnega. Tokrat je z ženo in zakonom nezadovoljni Jack, ki v kombinaciji s prekomernimi količinami alkohola prvi odkrije prave duhove, predvsem pa se zaljubi v že stoletja mrtvo Mary Plunkett. Njegova žena Sharon je Beverly D’angelo, ki se zaljubi v Marynega moža in hkrati morilca Martina Brogana, ki ga upodobi Liam Neeson, katerega se spomnim iz nahvaljenega Schindler’s list, Nell, Rob Roya, Michael Collinsa, The haunting, Star wars, Gangs of New York, Love actually, Kinseya in ostalih. Tu je še Peter Gallagher kot župnik Tony, pa Jennifer Tilly kot pohotna Miranda in ostali, pri tem pa zbrano skupinico pričnejo nadlegovati duhovi. Seveda se ob vsem skupaj splete še romantična zgodba in teh slabih 100 minut mine kar hitro, kar pomeni, da filmič sploh ni tako slab, glede na dejstvo, da gre za komedijo iz sredine osemdesetih, ki se ukvarja s paranormalnim.

Če že naleti, kot se je to zgodilo danes v jutranjih urah, točneje ob pol enih, si ga kar oglejte.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.02.2011 - 15:29 - Kategorije: Film -

Že samo ime oz. naslov te primami, predvsem zaradi razmaha istoimenske igrice in enostavno sem si končno moral ogledati tudi filmski izdelek, katerega sem dočakal v sredinih jutranjih urah.

Silent Hill

sh

Zgodba je precej klasična, nočne more otroka  oz. hčerkice Sharon pripeljejo njeno mamo Rose, do tega, da se sklene s hčerko odpeljati do izvora vsega, zapuščenega rudarskega mesteca Silent Hill, ki ga punčka vse pogosteje omenja v svojih morah oz. blodnjah/hoji v spanju.

Rose, upodobi sexy Radha Mitchell, ki se jo spomnim iz Phone booth, Man on fire, Surrogates in ostalih izdelkov, pa čeprav ni bila nikoli preveč v ospredju. Tokrat je bila osrednji lik, ki na poti do Silent Hilla zbeži pred Policijo, vendar kasneje z motoristko, ki jo upodobi Laurie Holden, združi moči v iskanju hčerke, ki se izgubi nekje na območju, zdaj že legendarnega Silnet Hilla, prekritega s pepelom, demoni in fanatiki. Dahlia je ženska, ki jima prekriža pot in pove, da so tudi njeni hčerki Alessi storili nekaj groznega in v tisti napeti, sivi, pepelnati atmosferi res ne veš, kaj bi si o vsem skupaj mislil. Nekakšna mešanica mutantov iz The hills have eyes, Resident evila in vseh ostalih podobnih grozljivk zadnjega časa, je kar nekoliko preveč oz. je zame preveč kaotično stanje, kamor je vpeta še religija in vsi sterotipi o borbi dobrega in zla, izganjanja hudiča, podzemnega sveta – pekla, demonov itd. Enostavno na določeni točki filma sem imel že vsega dovolj in razplet ter razkritje zgodbe iz preteklosti, razlogov za vse in sam konec, sem komaj dočakal, pri tem pa imel občutek, da je izdelek spacan preveč na silo.

Verjamem, da je bil ljubiteljem tega žanra, celo zelo všečen izdelek, a mene ni prepričal in ostajam pri tem, da je istoimenska igrica veliko boljša stvar.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.02.2011 - 08:38 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Na sporedu sta bila še zadnja obračuna prvih tekem osmine finala Lige prvakov, v katerima so se spopadli aktualni prvak Inter proti lanskoletnem finalistu Bayernu in francoski prvak Olyimpique proti legendarnem Manchester Unitedu.

lp

Inter – Bayern 0-1

V ponovitvi lanskega finala tega tekmovanja, po točno 286 dneh, smo dobili še eno atraktivno srečanje, v katerem je domače moštvo v nasprotju z nekaterimi pričakovanji, presenetilo z ofenzivnejšim pristopom kot je to pri italijanih v navadi. Vsekakor je k temu pripomogla filozofija njihovega trenerja, brazilca Leonarda, ki je pravo nasprotje lanskoletnega stratega, portugalca Mourinha, ki se je zanašal predvsem na defanzivni del moštva. Inter je najprej zapretil preko zimske okrepitve, branilca Ranocchia, malo zatem je bil v izjemni priložnosti Cambiasso, a je gostujoči golman izvrstno odbranil, kakor tudi Eto’o, kateremu je mladi Kraft prav tako preprečil veselje, kot se rado reče. Na drugi strani je bil tudi Bayern izjemno nevaren predvsem Robbery oz. naveza Robben-Ribbery, pri čemer je prvi lepo podal, drugi pa zadel prečko, z nevarnimi streli iz oddaljenosti pa je poskušal tudi brazilec Gustavo Luiz, nemška januarska okrepitev. Drugi polčas se mi je zdel še boljši, za nemško ekipo je zgrešil Muller, tudi Robben je zadel okvir vrat oz. prečko, medtem ko so za Inter nevarno zapretili spet Cambiasso, Sneijder, Motta, Eto’o itd. Priložnosti so se vrstile na obeh staneh in če bi bili igralci v zaključku akcij nekoliko bolj zbrani bi bil rezultat zlahka 2-2 kot sem pred tekmo napovedal, ali celo več. A ostalo je pri 0-0, vsaj do sodnikovega podaljška, ko je na desni do strela prišel nevarni nizozemec Robben, domači Julio Cesar je s slabim posredovanjem, žogo uspel odbiti samo do Maria Gomeza, ki je iz neposredne bližine zadel za vodstvo z 0-1 oz. za zelo pomemebno zmago nemške ekipe. Bayern je uresničil svoje napovedi, da bo zaigral odprto in napadalno, pri čemer je Gomez spet potrdil letošnjo izvrstno formo, ki tako kot lani Olićeva, drži Bayern najmanj v egalu z najboljšimi. Tudi domača ekipa defiinitivno ni razočarala, a kot sem že zapisal, se je poznala odsotnost Mourinha oz. njegove defanzivne strategije, po kateri se bo modro/črnim verjetno kmalu kolcalo, kot se jim je tokrat verjetno po lanskem krvniku finala, argentincu Diegu Militu. A ne glede na vse našteto in na razplet te, prve tekme, je Inter še vedno kandidat za napredovanje, s tem da bo sedaj, vse skupaj nekoliko težje, tako kot tudi drugim dvema italijanskima predstavnikoma, ki sta prav tako padla na domačih tleh.

Olyimpique Marseille – Manchester United 0-0

Pričakovano ne preveč atraktivna in posledično tudi zanimiva tekma, kjer je bil še najboljši del srečanja lepo popolnjeni stadion Velodrome, s pravo nogometno atmosfero oz. zvestimi in glasnimi navijači. Domači zdravstveni ekipi na njihovo žalost ni uspelo usposobiti za igranje Gignaca, s poškodbami načeta Remy in Valbuena sta si nekako razdelila igralni čas, medtem ko je prav tako poškodovani Brandao zdržal celotno srečanje. Na drugi strani se je Sir Alex Ferguson prav zaradi poškodb znašel v izredno težkem položaju, saj so manjkali že dalj časa poškodovani Antonio Valencia, pa Ryan Giggs, Anderson, Ji-Sung Park, Rio Ferdinand, Johnny Evans in Michael Owen, vendar pa to ne bi smel biti izgovor, saj ima angleška ekipa izvrstnih igralcev za dve ekipi. Tista, ki je nastopila sinoči, je bila podobno kot se je to zgodilo že nekajkrat letos, brez ideje, kreacije in poguma, z veliko dozo sramežljivosti, predvsem v ofenzivnem delu, kjer sta obe ekipi uspeli spacati le nekaj osrednjih poskusov za dosego gola. Domači so očitno nekoliko omejeni s kvaliteto, ki ni vprašljiva, a za tekme z najelitnejšimi klubi, jim manjka še kar nekaj več, pri angleški ekipi pa kot glavni razlog za še eno srečanje brez golov, vidim garaško zvezno vrsto, kjer nujno potrebujejo umetnika, a la Modrić, o katerem se vse več govori pri devilsih. Manchester United je za razred višje kot francoska ekipa, a to bo moral na povratnem srečanju, z ofenzivnejšo igro tudi dokazati, vendar pa so v primerjavi z Barcelono, še vedno samo počasni posnetek.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.02.2011 - 16:21 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Ta teden se je nadaljevala Liga prvakov oz. prvi obračuni osmine finala v katerih sem v direktnem obračunu gledal, tako kot večina, francoskega Lyona proti Real Madridu, v posnetku pa še danski FC Kopenhagen proti Chelseaju.

cllogo

Lyon – Real Madrid 1-1

Kot sem zapisal že v objavi, ki je napovedovala vse obračune osmine finala, je Lyon nekakšen zakleti klub za sloviti Real, saj so imeli do tega obračuna, na njihovem Gerlandu tri poraze brez doseženega gola in tri remije na domačem Santiago Bernabeo stadionu, vendar pa je prisotnost gostujočega trenerja Jose Mourinha vsem pristašem španske ekipe, vlivala precej optimizma. Uvodne minute srečanja so pripadle domačim, vendar pa je kraljevski klub, kot ljubkovalno kličejo Real, kmalu vzpostavil ravnovesje in prvi polčas se je končal brez nekih izrazitih priložnosti za gol, torej z rezultatom 0-0. V drugem polčasu je Real izgledal veliko bolje, uvodne minute tega drugega polčasa pa so prinesle prve vzemirljivosti oz. priložnosti za zadetek. Najprej je Cristiano Ronaldo iz prostega strela z desne strani, stresel vratnico, ki je oddala tisti nesrečni zvok, ding, nato pa je nekoliko manj silovito po akciji iz kota, po udarcu z glavo, prečko zadel še Sergio Ramos. V 64. minuti je sledila najbolj sporna situacija na tekmi, Cristiano Ronaldo je imel spet prosti strel z desne, s približno istega mesta, kot malo poprej, ko je zadel vratnico, le da je tokrat zadel igralca v živem zidu oz. Gourcuffa, točneje njegovo roko, ki jo je je ta dvignil pred obraz. Zame čista roka oz. penal, za komentatorja niti ne, za sodnike pa prav tako ne in upravičeno se je po tekmi spet jezil gostujoči strateg Mourinho, ki je dejal, da dva sodnika v neposredni bližini nista videla tistega kar so vsi ostali na stadionu. Kakšno zakrivanje obraza neki, roka v nenaravnem položaju, z nameno preprečitve strela proti golu! Pa pustimo to, Mourinho je reagiral z zamenjavo v napadu, kjer se je zimska okrepitev, Emmanuel Adebayor sicer trudil, tekel, boril, a bil brez nekega posebnega učinka za dosego gola, kar naj bi bila njegova osnovna naloga. Torej, Adebayorja je zamenjal Karim Benzema, bivši igralec Lyona, ki je po 30-sekundah v igri in po lepi kombinaciji playmakera Ozila in lepotca Ronalda, v prvem stiku z žogo zaslalomiral čez obrambo domačih in nekako streljal proti golu, žoga pa se je počasi le odkotalila v gol. 0-1 in prvi gol Reala v Lyonu, pri čemer je do izraza prišlo spet tisto pravilo bivšega, ki ga je prejšni teden večkrat omenil Brane Oblak. Real je imel vse v svojih rokah, kot bi rekli, vodstvo, prevlado na igrišču, samozavest in vse kar paše zraven, a ni uspel zdržati do konca. V 83. minuti je nekje s sredine prosti strel izvedel domači rezervist, bosanec Miralem Pjanić, ki je zadel igralca v zidu, visoka žoga pa je priletela na rob kazenskega prostora, kjer je bil najvišji domači brazilec Cris, kateri je z udarcem z glavo podaljšal/podal do Bafetimbi Gomisa, ki je z desne strani kazenskega prostora zadel za 1-1. Frajer Ramos je na drugi strani zamudil z izhodom in Gomis ni bil v prepovedanem položaju, kot je sprva izgledalo, kar pomeni, da se bo še nekoliko poglobil spor med trenerjem Mourinhom in branilcem Ramosom, katerega mediji že selijo v Anglijo in Italijo. Še malo bi se vrnil na samo tekmo, ki je po končnem 1-1, obe ekipi še pustila z možnostmi za napredovanje, a verjamem, da bodo realovci po prekinitvi te negativne tradicije porazov v Lyonu, v domači tekmi leteli po igrišču in se po letih razočaranj le uvrstili v četrt-finale. Za konec pa še cukerček; Jose Mourinho je prejšni teden dočakal devet let neporaženosti v ligaških tekamah, pri čemer je zabeležil 123 zmag in 25 remijev, tudi to pa priča o njegovih kvalitetah oz. daje Realu še nekoliko več optimizma pri lovu za Barcelono v španskem prvenstvu in uvrstitvi v naslednjo fazo v Ligi prvakov. Bravo Jose.

FC Kopenhagen – Chelsea 0-2

V obračunu, za katerega je prevladevalo prepričanje, da bo najmanj zanimiv, se je to izkazalo za točno, čeprav sem imel sam resne dvome o tolikšnem optimizmu na račun angleškega/londonskega moštva, za katerega je Jesper Gronkjaer, bivši igralec Chelsea in zdajšni as FC Kopenhagna, dejal, da leta 2003 ob prihodu/prevzemu kluba s strani Romana Abramovicha, nihče ni zares verjel, da bodo postali to kar kasneje so. Torej, evropski velikan, ki je zelo dobre igralce, kamor sodi tudi Gronkjaer zamenjal z odličnimi kot so Čech, Ivanović, Essien, Drogba, Anelka in ostali. In prav Gronkjaer je bil tragik uvodnih minut, v katerih je dominirala gostujoča ekipa, saj je v 17. minuti srečanjamm nekje na sredini igrišča izgubil žogo, ki je prišla do francoskega napadalca Nicolasa Anelke, ta pa je v svojem značilnem šprintu proti golu in z natančnim strelom po tleh Chelsae povedel v vodstvo z 0-1. Gostujoča ekipa je bila tudi po doseženem zadetku ves čas boljša ekipa, pri kateri je bil zelo aktiven tudi španec Fernando Torres, ki pa ni in ni našel poti žogi v mrežo. Strelski post, ki traja že predolgo, ne glede na potreben čas adaptacije v novi ekipi in vsem ostalim izgovorom, ki pa ne vplivajo na prodajo njegovih dresov londonske ekipe, ki baje ruši vse rekorde in vsaj iz te strani se je ta transfer iz Liverpoola v Chelsea izplačal. Na drugi strani pa je v tej ekipi, podcenjeni Anelka, v 54. minuti srečanja dosegel še en gol in sicer je po podaji Lamparda, z diagonalnim strelom po tleh povišal na 0-2, pri čemer sta si oba zadetka kar precej podobna. V zahvalo je v 73. minuti zapustil igro, namesto njega pa je vstopil Didier Drogba, za katerega so se tudi že pojavila namigovanja, da bo poleti naprodaj, vendar je šla tekma do konca brez večjih pretresov in Chelsea ima pred povratnim srečanjem, že neulovljivo prednost, kar pomeni da se bo lahko nekoliko bolje osredotočil na domače prvenstvo, kjer lovijo vsaj četrto mesto, ki še pelje v Ligo prvakov, v FA pokalu pa jih je pred nekaj dnevi izločil Everton. Vse skupaj je prineslo krizni sestanek, ki že napoveduje veliko poletno trgovanje, saj naj bi trener Ancelotti velikemu bossu Abramovichu dejal, da je zadovoljen le z branilskim parom Tery-Ivanović, medtem ko so vsi ostali pod nivojem pričakovanega. FC Kopenhagen, je kjub temu porazu eno od najprijetnejših presenečenj letošnje sezone, William Kvist-Jorgensen, Martin Vingaard in še kdo iz te ekipe, pa imajo pred seboj lepo nogometno prihodnost.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.02.2011 - 11:09 - Kategorije: Film -

Film, ki sem ga pred nekaj več kot 15. leti, če se ne motim, v treh dneh uspel gledati kar dvanajstkrat, s tem, da mi je v opravičilo to, da je bil to edini filmič ustanove v kateri sem se nahajal takrat.

Cliffhanger

cliff

Mišičnjak Silvester Stallone je v tem izdelku iz leta ‘93 gorski reševalec Gabe Walker, kateri z enovrstičnmi kvazi-duhovitostmi odpre film, v katerem ne manjka akcije in eksplozij.

Vendar ne gre za brezvezarije tipa CobraAssassins in podobnih, vendar tudi ne mojstrovino tipa Rocky, temveč je po mojem mnenju nekje vmes, spodobna akcija, ki bi z udeležbo nekaterih drugih lahko bila na višjem nivoju.

Enostavno Silvo je s tistimi svojimi gumijastimi ustnicami že kar komičen, krčne žile spet butajo ven, enovrstični stavki se nadaljujejo skozi ves film, a ni problem samo v njem, nekatere scene so prav amaterske oz. preveč očitne, da gre za studijske posnetke, kot na mostičku na reki/jezeru.

A sama zasnova filma je zelo dobra, roparji na čelu z Ericom Qualenom, ki ga odigra John Lithgow, v zraku oropajo avion, vendar pa se zadeva zalomi in tudi njihov avion trešči ob tla visokogorja, kjer morajo najti kovčke z denarjem, ki so predtem pristali v snegu. Njihov načrt je, s pomočjo gorskih reševalcev najti kovčke in z njihovim helikopterjem pobegniti, vendar pa se jim tudi tukaj zalomi. Reševalni akciji Hal Tuckerja, ki ga upodobi Michael Rooker, se pridruži njegov bivši prijatelj Gabe, katerega krivi za nesrečo pred časom, ko se je ponesrečilo njegovo dekle. A sprta prijatelja se v nesreči oz. pod streli roparjev spet zbližata ter otežita negativcem pot do denarja. Gabe namreč uide in svoje moči združi z dekletom, ki jo odigra Janine Turner, skupaj pa poznavalca domačih hribov prehitita nasprotnike in jim izmakneta ves denar.

Zanimiva akcija v zanimivem okolju, z dobro zastavljeno zgodbo, ki ima kar nekaj pomankljivosti, a ne smemo dlakocepiti pa pridemo do zaključka, da gre kar za spodoben akcijski film, ki bi bil, kot sem že zapisal, z neko drugo/kvalitetnejšo celotno filmsko ekipo, lahko še mnogo boljši.

Vseeno, eden filmov, ki imajo pri meni posebno mesto.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.02.2011 - 10:56 - Kategorije: Film -

Še eden iz niza že videnih filmov, a glede na to, da je bil navaden ponedeljkov večer, kjer še dobre nogometne tekme ni bilo, sem se mu zlahka preustil.

Out of sight

oos

George Clooney je Jack Foley, elegantni ropar bank, ki večino dela opravi z intelektom in podmazanim jezikom, kot v uvodu filma, ko bančno uslužbenko zavede, da je s kolegom, ki sedi nasproti direktorja banke in ga bo ustrelil v kolikor mu ne izroči denarja. A na njegovo žalost se v nadaljevanju zadeva izjalovi in pristane v zaporu, od koder pa kmalu pobegne, pri čemer mu pot prekriža Jennifer Lopez, kot policistka Karen Sisco. Njegov pajdaš Buddy, ki ga upodobi Ving Rhames ju zbaše skupaj v prtljažnik in že so na begu, duo pa se v prtljažniku v krajšem pogovoru kar nekako zbliža oz. si postane všečen.

Jack Foley je odkrito navdušen nad policistoko/agentko Karen, ki naj bi jo sprva odigrala Sandra Bullock, a tudi mična Jennifer ni bila slaba izbira in po ogledu filma si kar nekoliko težko predstavljam Sandro namesto nje. No, na drugi strani je Karen nekoliko bolj prikrito navdušena nad elegantnim roparjem, kar njen ljubimec FBI agent Nicolette, ki ga odigra Michael Keaton, ne opazi. Zanimivo, da se je ta, Keaton kot Nicoletti, pojavil že četo prej v Tarantinovem izdelku Jackie Brown, a pustimo to, navdušenje hčerke nad Foleyem je veliko bolj zaznal njen oče, ki ga odigra Dennis Farina, ena legendarnih policijskih fac, ki me je v otroštvu navduševal kot Mike Torello iz Crime Story.

Za razumevanje nadaljevanja zgodbe, vidimo, da sta Foley in Buddy v preteklosti v drugem zaporu spoznala gobcača Glenn Michelsa, ki ga izvrstno odigra Steve Zahn, pa Snoopy Millera, ki ga odigra Don Cheadle in pa Mr. Ripleya, zapornika-bogataša, ki ga nameravajo vsi oskubiti za nebrušene diamante, ki naj bi jih imel doma.

Še preden se Foley in Buddy odločita za tisti zadnji podvig je tu tisti nepozabni romanitični večer, ko Foley in Karen sedita ob oknu, za katerim padajo velike bele snežinke in ki je zaznamoval film, podobno kot tista vožnja v prtljažniku na začetku.

In če je bilo vse do konca kar gledljivo oz. je potekalo brez nekih črnih lukenj dolgočasja je sam konec pokvaril/porušil vse kar se je gradilo predtem. Prikaz ropa oz. tatvine diamantov iz hiše bogataša je bilo precej ubogo, kakor tudi sam zaključek filma, s čimer je bil pokvarjen celoten vtis.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 21.02.2011 - 19:38 - Kategorije: Film -

Čeprav sem že gledal ta film, priznam, da se tudi približno ne spomnim ničesar iz njega, razen tistih gorečih naftnih polj v temni noči, ki bila v živo, še precej bolj fascinantna za videti kot na starem/dobrem Panasonicu.

Jarhead

 

jarhead

Uvodni del filma nam predstavi prve dneve v vojski oz. urjenje vojaka/novinca, marinca Anthony Swafforda, na podlagi čigar zgodbe oz. spominov je tudi izdelan film. Tega upodobi Jake Gyllenhaal, ki sem ga pred časom videl v njegovem prvem filmiču, City Slickers iz daljnega ‘91. Kot fantič oz. najstnik je uspešno nadaljeval s kariero oz. nastopih v filmih, med katerimi so najbolj znani Donnie Darko, The day after tomorrow, nahvaljeni Brokeback mountain, Zodiac itd.

Po tem sodobnem Full metal jacket urjenju, na katerega Jarhead v prvem delu diši, se vod preseli v svoj Vietnam,  Bližnji vzhod, kjer lahko skupinico, v čakanju obračuna z iračani, podrobneje spoznamo. Iz že omenjenega Full metal jacketa film preide veliko bolj na stran Platoona, kar ni nič slabega, saj gre v obeh primerih za nadpovprečno kvalitetna izdelka.  Swaffordov partner in hkrati najboljši prijatelj postane Troy, ki ga upodobi Peter Sarsgaard, igralec ki smo ga videli že v marsikaterem filmu pa ga kar nekako pozabili, ob njem pa so v vodu še poveljnik Sykes, ki ga odlično odigra Jamie Foxx, pa Kruger, Fergus, Ramon, nori Fowler in ostali.

Tako kot pri vsakem čakanju, grejo v pomankanju akcije, mladeničem po glavi razne neumnosti, ki zapolnijo osrednji del filma, pri tem pa jih lahko nekoliko podrobneje spoznamo, tako kot spoznavajo drug drugega. Puščavski dnevi so kar zanimivi in vse bližje smo bojnim dnevom, ki pa razočarajo naše junake oz. anti-junake, kakor tudi tiste gledalce, ki so pričakovali kakšne spaktakularne posnetke bojev. Angleški režiser Sam Mendes se rajši zadrži na študiji karakterjev, ki kljub fizični podobnosti vojakov, daje vse bolj razločne obrise osebkov, ki jih spremljamo v zgodbi.

Tudi sam zaključek filma je takšen, konec vojskovanja brez ene same resne akcije, s kopico vprašanj v čem je bil smisel vsega tega, ki jih še dodatno podpre konec v ZDA, kjer bi morebitno nadaljevanje prineslo novi Born on the fourth july.

Ker sem v zapisu, pri primerjavi uporabil tri zelo cenjene filme o vojni v Vietnamu, je jasno, da je iraška verzija imenovana Jarhead, zame zelo dobro delo, ki ga je za zelo verodostojnega, potrdil tudi prijatelj ob vrnitvi z vojaške misije na Kosovu.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 21.02.2011 - 16:45 - Kategorije: Film -

Filmska poslastica, ki sem jo že gledal nekje v času prvih objav na tem blogu, zaradi česar sem moral odpotovati po objavah nazaj in preveriti ali že obstaja zapis.

Deja vu

dejavu

Prične se s terorističnim napadom na rečnem trajektu v New Orleansu, napolnjenim predvsem z ameriškimi vojaki in naš junak Doug Carlin je lokalni agent, ki sprva prevzame preiskavo. Tega upodobi eden najboljših igralcev našega časa, temnopolti Denzel Washington, ki se je tu znašel že v filmih Courage under fire, Training day, Inside man, The Siege, pa povsod pustil odličen vtis.

No, primer prevzame FBI, ki pa tokrat prijaznejši kot v večini takšnih filmov, svoje moči pa kmalu združijo z inteligentnim lokalcem Carlinom, ki najde povezavo med umorom ženske na drugem koncu mesta in terorističnim napadom. FBI na čelu z vodjo oddelka, ki ga upodobi Val Kilmer spusti Carlina zraven, kjer mu predstavijo čudo tehnike imenovano Sneguljčica, ki omogoča vpogled/vračanje v preteklost. Carlin se s FBI ekipo osredotoči na umor temnopolte lepotice, ki jo upodobi precej anonimna Paula Patton, ta pa naj bi jih pripeljal do storilca, hkrati tvorca terorističnega napada.

Kar nekaj akcije in napetosti skozi film nas pripelje do ugotovitve, da je mož, ki ga iščejo Caroll Oestadt, ki ga odigra meni vedno dobri/markantni Jim Cavizel, katerega vrhunec kariere naj bi bil v seriji zelo dobrih filmov Kristusov pasijon, zadnjič omenjeni pa v Pay it forward. Njegov lik naj bi bil zasnovan po slavnem ameriškem teroristu iz Oklahoma Citya, ki je tudi v samem filmu omenjen nekajkrat in Carlin se kmalu znajde na lovu za njim oz. poskusu preprečitve smrti temnopoltega dekleta in terorističnega napada, za kar pa mora nekoliko poseči v preteklost.  Akcijski del filma se elegantno pretaka v znanstveno-fantastični del, čeprav z gotovostjo ne upam trditi, da kaj takšnega ne bo možno prav kmalu, saj so filmi že mnogokrat uspešno napovedali prihodnost.

A da se vrnem na sam film oz. njegovo končno oceno, pri kateri bi se bi ponovil oz. kot sem že zapisal, gre za poslastico, kar pa niti ne preseneče, če se ve, da sta vpletena Tony Scott kot režiser in Jerry Buckheimer kot producent.

  • Share/Bookmark