Zapisal izmisljeni | 24.01.2011 - 00:10 - Kategorije: Film -

Še en izdelek, kjer se pojavi, bolje rečeno kjer navduši Kevin Costner, ki je, kot v prejšni objavi, tudi tokrat bivši kaznjenec in ki ima tudi tokrat, opravka z otrokom.

3000 miles to Graceland

3mtg

Vendar je Kevin Costner oz. v filmu Murphy, tokrat tisti prav bad boy, bivši kaznjenec, ki zbere ekipo elvisov, s katerimi na konvenciji Elvisov oropa trezor hotela. On, Christian Slater kot Hanson, David Arquette kot Gus, Bookem Woodbine kot Franklin in pa Kurt Russell kot Michael, s pretirano hollyoodsko streljačino, izvedejo skrbno načrtovan podvig, vendar pa se nato, klišejsko, sprejo glede denarja oz. njegove delitve.

Kurt Russell je tokrat tisti nežnejši tipček, ki se še pred akcijo oz. ropom nekako sprijatelji s Courtney Cox Arquette in njenim nabritim sinom, Costner pa je zlobnež, ki vsem skupaj prinaša težave.

Škoda, da gre pri tem izdelku iz 2001, dobra ideja oz. dobro zastavljen filmič vsako minuto globje v prepad povprečnosti, slabega okusa, klišejev, pretiranih eksplozij in ostalega hollywoodskega trasha, katerega ne morejo rešiti niti zvezdniška igralska imena.

Finalna streljačina in zaključek sta dno vsega tega in v kolikor filma še kdo ni gledal, naj vztraja pri tem.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.01.2011 - 23:02 - Kategorije: Film -

Film, ki je pred nekaj večeri, sledil kvazi-komediji o kateri sem pisal v prejšni objavi, je bil eden od razlogov da sem vztrajal na tistem TV kanalu, saj sem začetek Popolnega sveta enkrat že zgrešil, vendar kljub vsemu prekršil neke svoja načela in odgledal film, ki ga nisem gledal od samega začetka.

Tokrat od začetka do konca ….

A perfect world

apw

Izjemna drama legendarnega Clinta Eastwoooda, ki se je v svojih režijskih dneh postal že neka svoja, recimo mu eastwoodovska kategorija filmov, kjer se gledalec prepusti čustveni zgodbici, povedani/prikazani na izjemen način, torej takšen, ki prevzame gledalce in strokovnjake.

Če se ne motim tale popolni izdelek ni osvojil nobene pomembnejše nagrade, za razliko od predhodnika in naslednika oz. Unforgiven in pa The bridges of Madison county, je pa zato širno publiko, v katero sem padel tudi sam.

Kar se tiče zgodbe, je sila preprosta. Dva jetnika uideta iz zapora in medtem ko je eden pravi bad boy, antipatičnež, je drugi Robert Butch Haynes pravi mr. Simpaticus. Nervira ga njegov pajdaš, ne prenese pretepanja žensk, je olikan, simpatičen, otrokom prijazen, lepo govori itd. In prav tu je bistvo, anti-junaka, na prvo, vzljubimo, kar se zgodi tudi njegovem talcu, otroku Phillipu, ki sta ga zaradi nespametnosti tistega bad boya, vzela s sabo na pot.

Kevin Costner v vlogi inteligentnega jetnika Butcha Haynesa prav blesti, surovež z mehkim srcem, bi dejali, enako pa je z malim glumcem. T.J. Lowther, ki upodobi sramežljivega 8-letnika Phillipa, je nepozaben in tako dobimo par za katerega kljub kakšni lumpariji spotoma, navijamo skozi cel film.

Na drugi strani je zakon. In ni ga boljšega predstavnika kot sam režiser, že omenjeni Clint Eastwood, ki je po slavi v italijanskih vesternih, svoj lik malo-govorečega samotnega jezdeca izpilil v policijskih vlogah. Umazani Clint je bil verjetno rojen za to da se pojavi pred kamero, nekaj malega zamomlja, s čimer dokaže svoj visoki intelekt, nato pa s surovo močjo premaga nasprotnika/nasprotnike. A v ‘90-ih, ko je film nastal, so se že slutili nekoliko bolj mehkužni časi, več kot 60-letni Clint pa je lahko kar pozabil na surovo moč in zaključek je v tistem njegovem že omenjenem, eastwoodowskem režijskem stilu.

Čustveni tobogan treh generacij, 8-letnega otroka, okorelega lopova in trdoživega šerifa.

ZA .

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 21.01.2011 - 17:50 - Kategorije: Film -

Po krajši pauzi objavljanja, zmazek, ki so ga pri nas uspeli prevesti kot Drkajva skupaj, kar je po mojem mnenju celo neumnejši prevod kot sam izdelek.

Blades of glory

bog

Meni všečni komik Will Ferrell, ki je že navdušil v športni komediji TUKAJ, je tokrat obtičal v tej mori na drsalkah, o kateri res ne morem zapisati nič dobrega. Nobene smešne situacije, scene, teksta, ničesar, pri vsem skupaj pa je zanimivo, da je film pobasal 118 milijonov dolarjev.

Odsvetujem ogled, če se niste že zajebali, kot jaz, ves prehlajen brez volje po iskanju kakšnega boljšega izdelka.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 13.01.2011 - 10:29 - Kategorije: Film -

Evo, na hitro o filmu, ki sem ga le bežno gledal sinoči …..

Along came Polly, romantična komedija z Benom Stillerjem in Jennifer Aniston.

polly

Že v osnovi so mi te romantične komedije nekaj odvečnega, saj je vse tako predvidljivo, osladno, s težavico vmes in srečnim koncem, kar tudi tukaj ni izostalo.

Ben Stiller, v vlogi Reuben Fefferja, je razočarani tipček, ki ga na poročnem potovanju prevara ženička, saj jo pod sebe spravi pretirano lepi potapljač Claude oz. Hank Azaria. Precej podoben model kot je bil kasneje viden tudi v TEJ romantični komediji, a saj se vse te wannabe komedijice ponavljajo/reciklirajo.

Svežina pri teh so samo stranski liki in v tem primeru je to Reubenov prijatelj Sandy, ki ga prepričljivo upodobi Phillip Seymour Hoffman in pa slepi dihur Rodolfo, če je že omenjen na naslovnici. Standardno dobri australec Bryan Brown dobi premalo prostora, antipatični Alec Baldwin se trudi biti smešen pa mu ne uspeva, ne glede na prdce, neumite roke itd. Edina svetla točka filma je scena z igranjem košarke, ki pa je že zdavnaj preživeta, kakor tudi zabasan WC in podobne neumnosti, ki se jih oklepa, samo da bi bil smešen, kar pa mu ne uspeva.

Čisto nepotreben izdelek za prekaljenega komika Bena Stillerja, ki mu kljub konstantnem trudu, ne uspe dvigniti filma, v katerem Jennifer Aniston poskuša postati sodobna Meg Ryan – kraljica romantičnih komedij, pri čemer se spomnim še kasnejših neuspehov v tem žanru; Bruce almighty, Marley & me, The bounty hunter itd.

Jennifer upodobi naslovno Polly, bolj svobodno in lahkotno dekle, ki očara razočaranega Reubena in po zbližanju sledi tista nepogrešljiva težavica, ter happy end.

odsvetujem.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 12.01.2011 - 16:07 - Kategorije: klubi -

Pred več meseci sem s kratko objavo opisal španski Sporting Gijon, ki sta ga predtem napolnila/ponižala Real Madrid in Barcelona. Nekoliko kasneje sem opisal še nizozemski PSV, ki je v precej podobnem scenariju to storil tretjem najuspešnejšem nizozemskem klubu, Feyenoordu iz Rotterdama.

Poraz z 10-0, tistega 24.10.2010, je najvišji poraz v zgodovini kluba in kar lep odraz stanja v klubu, ki traja že slabo desetletje in po treh mesecih spravljanja k tej objavi je na vrsti predstavitev nizozemskega velikana;

Feyenoord Rotterdam

feyenoord

Od ustanovitev kluba, daljnega leta 1908 pa do današnjih dni je bil Feyenoord kar 14-krat prvak Nizozemske, 11-krat je osvojil pokalno tekmovanje, dvakrat Superpokal Nizozemske, leta 1970 je osvojil današnjo Ligo prvakov oz. takratni European Cup, ko je v finalu z 2-1 odpravil škotski Celtic. V nadaljevanju je postal tudi svetovni klubski prvak, saj je v Internacional cupu s 3-2 premagal argentinski Estudiantes, v sezoni 1973/74 je osvojil še Pokal UEFA, saj je bil v dveh srečanjih finala boljši od angleškega Tottenhama, svoj zadnji mednarodni uspeh pa je doživel s še eno osvojitvijo Pokala UEFA, 2001/02, ko je na domačem stadionu pred več kot 45.000 gledalci, s 3-2 premagal Borussijo Dortmund.

No, od tega zadnjega mednarodnega uspeha, so uspeli osvojiti samo še pokalno tekmovanje 2008, zadnje državno prvenstvo pa, zdaj že nekoliko davnega 1999 in njihovi navijači že kar nervozno čakajo sezono, ki bi jim prinesla 15. naslov prvaka. Malokdo oz. nihče pa ni pričakoval, da bodo tako slabo plasirani v še trajajoči sezoni, ko se po 19. odigranih kolih nahajajo na ubogem 13. mestu, s samo 20 osvojenimi točkami, kar je 21 točk manj od vodečega PSV Eindhovena. In čeprav se že porajajo vprašanja ali se bo ta speči velikan, kot mu pravijo, boril celo za obstanek v ligi, mislim, da toliko kvalitete le premore, da se izogne temu, pri tem pa bi malo pogledal nazaj, kako je prišlo do tega stanja.

Verjetno je največji del krivde na moštvu, kjer je očitno pomankanje kvalitete za boj z najboljšimi nizozemskimi prvoligaši, po odhodih nekaterih pomembnih igralcev ob koncu prejšne oz. prejšnih sezon, se Feyenord ni dovol okrepil s kakšnim kvalitetnim igralecm kot so to storili konkurentje oz. PSV z Marcus Bergom in Jermain Lensom, Ajax z Mounirjem El Hamdaouijem, Twente z Denny Landzaatom in Marcom Jankom itd.

Konkretno, nobeden od peterice novih igralcev, ki bi jim težko rekel okrepitve, trenutno ni standardni član prvega moštva, Ruben Schaken in Adil Auassar iz Venla sta skupaj zabeležila samo 14 nastopov, 19-letni Kamohelo Mokotjo, ki se je vrnil s posoje v Excelsioru, je nastopil samo osemkrat, dvojec na posoji iz ruskega Zenita in Dinama iz Moskve, danec Michael Lumb in rus Fjodor Smolov pa prav tako nista pustila večjega vtisa. Kar se tiče odhodov iz kluba je Dinamo iz Moskve, svojega Smolova, pred dnevi celo že vrnil z neuspešne posoje, predtem oz. poleti/po svetovnem prvenstvu, pa je svojo nogometno kariero zaključil Giovanni van Bronchorst, ki mi je nekako ušel, podobno, le pred prvenstvom je storil že legendarni napadalec Roy Makaay, marljivi Jonathan de Guzman je prestopil v špansko Mallorco,  že omenjeni Denny Landzaat je prestopil v ambicioznejši Twente, izkušeni Kevin Hofland je posojen na Ciper, v AEK Larnaco, srb Stefan Babović, kot zelo uporaben igralec, pa se je prav tako že vrnil, s posoje, v francoski Nantes.

47-letni trener Mario Breen, ki že od poletja 2009 vodi ekipo Feyenoorda ima trenutno takšno ekipo:

golmani: Erwin Mulder, kar 41-letni Rob van Dijk in brazilec Darley

obrambna vrsta: kapetan Ron Vlaar, Tim de Cler, Kelvin Leerdam, Stefan de Vrij, Bart Schenkeveld, Bruno Martins Indi, belgijec Gill Swerts, danec Michael Lumb, španec Dani Fernandez in brazilec Andre Bahia

zvezna vrsta: južnoafričan Kamohelo Mokotjo, maročan Karim El Ahmadi, pa maroški nizozemec Adil Auasser, Georginio Wijnaldum, Luigi Bruins, Leroy Fer in 19-letni Ricky van Haaren

napad:  veteran Jon Dahl Tomasson, Luc Castaignos, Ruben Schaken, 20-letni Jerson Cabral, nizozemec s surinamskim poreklom Diego Biseswar,  madžar Krisztian Simon,  indonezijec z nizozemskim državljanstvom Jhonny van Beukering in iz Slonokoščene obale Sekou Cisse

Anonimna ekipa, bi zapisal, saj povprečni slovenski spremljevalec nogometa pozna samo že 34-letnega Tomassona, vse ostalo pa je ena velika neznanka. A v tem kadru je kar nekaj zanimivih/perspektivnih igralcev kot so 20-letni branilec Kelvin Leerdam, 18-letni Bruno Martins Indi, pa njegov vrstnik Stefan de Vrij, med igralci zvezne vrste izstopajo 20-letni Georginio Wijnaldum, leto mlajša Mokotjo in Ricky van Haaren, med napadalci pa 18-letni Luc Castaignos in 20-letni Jerson Cabral, medtem ko so Ron Vlaar, Tim de Cler in Leroy Fer, že uveljavljenejši in v širšem krogu reprezentance nizozemske, predvsem Ron Vlaar je ime, ki bi si ga bilo dobro zapomniti. Od nekoliko izkušenejših so tu še  Andre Bahia, Luigi Bruins in Karim El Ahmadi, vse skupaj pa da kvalitetno ekipico, ki potrebuje čas za zorenje in nato vrnitev na vrh.

Očito je bilo v preteklosti kar nekaj oz. preveč napačnih potez, ki so klub pahnile proti osrednjosti nizozemskega nogometa, a v večini klubov pride do takšnih temnejših obdobij, le skozi se je treba čimprej prebiti. Feyenoord se prebija že desetletje in zgoraj našteti igralci so dobra garancija za dolgo pričakovani izhod iz krize, le še nekoliko izkušenj si pridobijo in povrnejo tisto zmagovalno mentaliteto, ki je ta klub, včasih krasila. Pa smo spet na poti optimizma, saj ni nikoli tako črno kot izgleda, Feyenoord pa se bo po mojem skromnem mnenju izognil tistemu neprijetnemu boju za obstanek, z mlado ekipico, kateri bi lahko dodali kakšno pravo/kvalitetno okrepitev, pa bodo verjetno že kmalu spet v borbi za vrh.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 11.01.2011 - 00:00 - Kategorije: nogometaši -

V izboru za najboljšega, so pred odločilnim glasovanjem ostali le še trije, vsi barcelonini igralci, argentinec Lionel Messi in španca Xavi Hernandez ter Andres Iniesta.

A preden se razpišem o igralcih, še pojasnilo, da je letošnji izbor prvič združen, saj sta izbora FIFA World player of the year in pa magazina France football; Ballon d’Or, do sedaj potekala ločeno. FIFA izbor je potekal od leta 1991 ko je zmagal nemec Lothar Matthaus , Ballon d’Or pa že od leta 1956, ko je zmagal anglež Sir Stanley Matthews. 

Argentinec Lionel Messilanskoletni dobitnik obeh nagrad, je tudi tokrat premagal vso konkurenco oz. od novinarjev, selektorjev in kapetanov reprezentanc prejel največ glasov.

messi

Zame presenetljivo, če se ve, da je bilo to leto svetovnega prvenstva, kjer je njegova reprezentanca oz. Argentina doživela fijasko in izpadla že v četrtfinalu. Sam Messi je bil nemočen, na vse pretege se je trudil/silil doseči vsaj en gol, a mu ni uspelo in prvenstvo je zapustil kot eno največjih igralskih razočaranj. Tudi na klubskem planu ni bilo tiste najelitnejše lovorike, Lige prvakov, kjer je Barcelono, v polfinalu, izločil italijanski Inter, zaradi česar so se njeni igralci morali zadovoljiti z domačimi/španskimi lovorikami. Po drugi strani drži, da Messijeve partije izvabljajo največje število aplauzov, estetski vtis in znanje sta na najvišji možni ravni in če bi bilo to merilo, bi bil Messi lahko zmagovalec, vendar bi moral pri tem premagati Cristiana Ronalda in podobne atraktivneže. Priznati moram, da sem razočaran s tem končnim izidom in da je bil to očitno izbor popularnosti, kjer pa mali Messi nima konkurence. Wesley Sneijder bi bil moj izbor, saj na klubskem področju osvojil vse možno, Interjeva tripleta je bila osvojena predvsem zaradi njegovih odličnih predstav in lucidnosti, na svetovnem prvenstvu pa je Nizozemsko privlekel do finala, kjer so bili boljši španci. No, v kolikor bi se odločal med zadnjo trojico oz Messijem, Xavijem in Iniesto, bi svoj glas dal Xavi Hernandezu, ki je pred kratkim postal rekorder Barcelone po nastopih, v letu 2010 pa konstantno/odlično vodil njihovo igro, kakor tudi igro reprezentance Španije, ki je prvič v zgodovini postala svetovni prvak, statistika po tekmi pa je razkrila da je bil najkoristnejši igralec srečanja. A vso slavo te tekme je pobral strelec edinega gola, Andres Iniesta, ki je v tandemu s Xavi jem diktiral igro španske reprezentance in Barcelone, vendar pa je bil v prvi polovici leta kar precej časa poškodovan, med drugim svoji ekipi oz. Barceloni ni mogel pomagati v tekmi, kjer so se oprostili od Lige prvakov in mogoče bi bilo z njim v moštvu povsem drugače. A to so že tiste Kaj bi bilo, če bi bilo in nima smisla o tem razpredati. Barcelona ni osvojila Lige prvakov, Argentina je izpadla v četrtfinalu, strokovnjake pa je v letu 2010 najbolj prepričal Lionel Messi, ki je predtem postal tudi najboljši strelec  španskega prvenstva 2009/10.

Zanimiv izbor.

No, vsaj Jose Mourinho je uspel dobiti nagrado za najboljšega trenerja leta, po mojem mnenju tudi zaradi negranja pred izborom in upravičenem poveličevanju svojega dela v primerjavi s selektorskim, konkretno delom španskega selektorja Del Bosqueja, Guardiola pa je bil po izpadu v obračunu, prav z Mourinhovim Interjem, samo številka.

Verjetno bi s takšnim pristopom tudi kateri od obeh španskih igralcev osvojil to prestižno lovoriko, a to ni njihov stil in v trisu enakovrednih je zmagal najpopularnejši, za kar ima precej zaslug tudi Barcelona, ki ni imela jasnega favorita.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 10.01.2011 - 12:14 - Kategorije: seznami-lestvice -

No, če sem že pisal o bundes-rekordu, se spodobi napisati nekaj o jugo-rekordu, ki je bil dosežen z istim transferjem.

Transfer Edina Džeka iz Wolfsburga u Manchester City, za 32 milijonov eurov, je namreč tudi največi/najvišji je transfer s prostorov bivše Jugoslavije.

Tudi sam sem bil nekoliko presenečen, ko sem prebral, da je bil dosedanji rekorder tudi fant, ki je svojo strmo pot navzgor pričel na Grbavici oz. v Željezničaru iz Sarajeva. Elvir Baljić je poleti ‘99 turški Fenerbahče zamenjal za sloviti Real Madrid, ki je zanj turškemu klubu odštel takrat neverjetnih 26 milijonov eur0v. Njihov takratni predsednik Lorenzo Sanz je imel Baljića za enega od najljubših igralcev, vendar pa ta, na žalost, tudi zaradi številnih poškodb, nikoli ni upravičil vloženega denarja in je svojo kariero nadaljeval na posojah in v različnih turških klubih, kjer je tudi zaključil svojo športno pot.

Tretji na lestvici največjih transferjev je tisti, srbskega napadalca Save Miloševića, ki je leta 2000 iz španske Zaragoze v italijansko Parmo prestopil, pri tem pa je njegov novi klub plačal 25 milijonov eurov odškodnine. Tudi tu se je nekako ponovila baljičeva zgodba, saj Savo ni upravičil vloženega denarja in tudi on je kmalu kot posojeni igralec nastopal za svoj bivši klub, v tem primeru Zaragozo. Nekaj pomembnih zadetkov, ki jih je dosegel, ni zadovoljilo klubskih čelnikov oz. stroke, ki so za ta denar pričakovali konstantno igranje in predvsem konstantno zadevanje, Savo pa je kasneje kar uspešno nadaljeval z igranjem po španskih klubih, v srbski reprezentanci pa je postal rekorder po nastopih.

Lastnik četrtega najvišjega jugo-transfera je novi Džekov soigralec, Aleksandar Kolarov, za katerega so šeiki Manchester Citya, prejšno poletje oz. poleti 2010, italijanskemu Laziu plačali kar 22,7 milijona eurov, kar je ogromna vsota glede na njegovo igralno mesto. Kolarov je namreč obrambni igralec oz. desni bočni, a zanimanje zanj sta pokazala italijanski Inter in španski Real Madrid, kar je pomenilo, da je kvaliteta, Manchester City oz. njegovi bogati lastniki pa niso imel težav s postavitvijo najboljših, predvsem finančnih, pogojev. Zaenkrat še ni pokazal vsega kar zmore, saj je bil kar precejšni uvodni del sezone poškodovan, a njegove igre so vse boljše in mislim, da se bo uveljavil kot eden najboljših na svojem igralnem položaju.

Hrvat Luka Modrić je iz domače lige oz. hrvaškega Dinama, poleti 2008, uspel prestopiti v angleški Tottenham za 22 milijonov eurov, kar je zasluga tudi dinamovega operativca Zdravka Mamića, absolutnega kralja transferjev s področja bivše države. Transfer, ki ga je potrebno posebaj centiti tudi zaradi slabe hrvaške lige in pa rekordnega zneska angleškega prvoligaša za kakega igralca, vendar če je kdo upravičil vloženi denar je to mali hrvat. Verjamem, da je poleg trenerja Redknappa, najzaslužnejši za vzpon Tottenhama, ne glede na to da je njegov soigralec Gareth Bale trenutni hit, določeni mediji pa že navajajo interes Manchester Uniteda in Barcelone, ki naj bi bila pripravljena zanj odšteti tudi 40 milijonov eurov.

Srbski dvometraš Nikola Žigić je še eden v nizu, ki se ni znašel v novi sredini oz. ni upravičil vloženega denarja. Španski Racing Santander je leta 2007, zanj prejel kar 20 milijonov odškodnine, ki jo je izplačala Valencija, a feedbacka ni bilo. Žigić se ni uspel vklopiti v koncept novega kluba, kjer so prevladovali mali in hitri igralci, zaradi česar je bil večino časa na rezervni klopi od koder je v napadalnih vrstah opazoval Davida Villo, Davida Silvo, Juana Mato in ostale. Sledila je že ustaljena praksa, posoja v bivši klub, kasneje tudi prodaja in trenutno se nahaja v angleškem Birmingham Cityu.

Še en srbski napadalec se ni preveč dobro izkazal, Darko Kovačević je namreč po uspešnih nastopih v baskovskem oz. španskem Real Sociedadu, leta ‘99, prestopol v sloviti italijanski Juventus, ki je zanj odštel 17 milijonov eurov. A podobno kot njegov vrstnik Savo Milošević v špansko-italijanski zgodbi, je tudi Darko za vloženi denar, dosegel premalo, po letu in pol pa je odšel v novo sredino. Juventus je zanj od, prav tako italijanskega Lazia, uspel iztržiti kar 15 milijonov eurov oz. ga je zamenjal za čilenca Marcela Salasa. Darko Kovačević je po Laziu spet zaigral za Real Sociedad, zadnja leta nogometne kariere pa je odigral v grškem Olyimpiacosu, kjer je 2009 zaključil svojo športno pot.

No, eden tistih, ki je upravičil vloženi denar pa je srbski bombarder Siniša Mihajlović, ki je po SP ‘98, za 17 milijonov eurov iz Sampdorie prestopil v Lazio, kjer je postal eden od zaščitnih znakov kluba, nosilec igre in kapetan. V tisti šampionski generaciji leta 2000 je bil eden najzaslužnejših za osvojeno prvenstvo, kasneje pa je uspehe nanizal še v Interu, kjer je leta 2006 tudi dočakal nogometni pokoj.

Še drugi, ki mu je uspelo iz slabe domače lige v veliki klub, v tem primeru iz srbske Crvene zvezde v italijanski Lazio. Današnji kapetan srbske nogometne reprezentance Dejan Stanković je kot 20-letni mladec, leta ‘98, za 15 milijonov eurov odšel v Lazio in skupaj s starejšim kolegom Mihajlovićem postal prvak Italije, kasneje pa vse skupaj še ponovil v Interju, kjer je še danes in imel lani tisto neverjetno uspešno sezono, državni naslov, pokalno tekmovanje in Ligo prvakov. Grande Bambino, kot ga ljubkovalno kličejo.

Za isto vsoto oz. 15 milijonov eurov je srbski reprezentančni kolega Miloš Krasić, lani oz. poleti 2010 iz ruskega CSKA Moskva, prestopil v italijanski Juventus, kjer je takoj postal ljubljenec navijačev, predvsem zaradi odličnih iger v bledem moštvu, ki ga trese kriza. In prav ta transfer je onemogočil prestop novega rekorderja Džeka v Juventus, v katerega je igralec želel, ne glede na njegove kasnejše izjave, a italijansko pravilo samo enega nakupa izven EU, kar je bil Krasić, je to preprečil.

To je torej 10 največjih/najvišjih transferjev bivše države, kjer je na delitvi 10. mesta še brazilski hrvat Eduardo Silva, ki ga je že omenjeni, spretni mešetar Zdravko Mamić iz svojega Dinama, poleti 2007, prodal v Arsenal za 15 milijonov eurov, čeprav nekateri omenjajo samo 12 milijonov. Njegove igre so postajale vse boljše, nato pa mu je februarja 2008, pot presekal oz. z brutalnim štartom nogo zlomil branilec Birminghama Martin Taylor in Dudu kot ljubkovalno kličejo brazilskega hrvata, ni bil nikoli več isti. To poletje je prestopil v ukrajinski Šahtar, kjer se trudi priti v tisto staro golgetersko formo, ki mu je prinesla sloves in milijone.

V tem plesu milijonov so še črnogorec Predrag Mijatović s 14 milijonov eurov vrednim transferjem iz Valencije v Real Madrid, pa srb Mateja Kežman, s prav tako 14 milijonskim transferjem iz beograjskega Partizana v nizozemski PSV , Branislav Ivanović s 13 milijonov iz Lokomotive Moskva v angleški Chelsea, hrvat Vedran Čorluka s prav tako 13 milijonskim transferjem iz zagrebškega Dinama v Manchester City itd.

Prav črnogorec Predrag Peđa Mijatović je imel eno najbolj blestečih nogometnih karier od teh igralcev z bivšega jugo-prostora. Ob legendarnem Raulu je postal eden od ljubljencev navijačev Real Madrida, s katerim je ‘98 osvojil Ligo prvakov, kjer je dosegel edini gol na srečanju, v eni od anket med navijači Reala pa je proglašen za igralca v Top5 vseh časov.

Kar se tiče slovenskih nogometašev, je tu Zlatko Zahović, ki je po uspešni karieri na Portugalskem, leta ‘99 za slovenske razmere vrtoglavih 13,5 milijona eurov, iz Porta odšel v grški Olyimpiacos, kjer pa je imel samo eno dobro sezono. Poleti 2000 je po sporu v grškem klubu, za 8 milijonov eurov prispel v Valencijo, kjer je igral tudi finale Lige prvakov, njegova zadnja destinacija pa je bila portugalska Benfica. Josip Iličić je eden tistih, ki bi lahko ogrozili ta rekord, saj je odlična uvodna sezona v italijanski Serie A, že pritegnila nekatere eminente klube, ki bi lahko plačali visoko ceno zanj, saj njegov trenutni klub Palermo ne misli prodajati poceni.

Kot je razvidno iz tega teksta, tisti najbolj plačani, niso vedno upravičili vloženega denarja, pri čemer je bilo več različnih faktorjev, recimo jim razlogov za to. Na drugi strani je kar nekaj takšnih, ki niso imeli tako odmevnih oz. visokih transferjev, pa so zgradili zelo dobre kariere, pri hrvatih so to njihovi brončani Mario Stanić, Slaven Bilić, Aljoša Asanović, Alen Bokšić, Robert Jarni, Davor Šuker, Zvonimir Boban, Robert Prosinečki in ostali pri srbih Vladimir Jugović, pa črnogorec Dejan Savičević itd.

V zadnjem obdobju sta med najboljšimi svetovnimi igralci nogometa tudi črnogorec Mirko Vučinić, ki je italijanski klubič Lecce zamenjal za Romo in pa srbski branilec Nemanja Vidić, ki je januarja 2006 iz Spartak Moskve prestopil v sloviti Manchester United, ki je zanj odštel samo 9 milijonov eurov. Prav Vidić je v moštvu Sir Alexa Fergusona, postal verjetno najboljši branilec na svetu in dokler bo tako, igralec tega elitnega kluba nima velikih možnosti za kakšen od rekordnih transferjev.

Top 10 transferjev s področja nakdanje države:

Edin Džeko (Wolfsburg – Manchester City) 32 milijonov eurov

Elvir Baljić ( Fenerbahče – Real Madrid) 26 milijonov

Savo Milošević 25 (Zaragoza – Parma) 25 milijonov

Aleksandar Kolarov (Lazio – Manchester City) 22,7 milijona

Luka Modrić (Dinamo Zagreb – Tottenham Hotspur) 22 milijonov

Nikola Žigić (Racing Santander – Valencija) 20 milijonov

Darko Kovačević (Real Sociedad – Juventus) 17 milijonv

Siniša Mihajlović ( Sampdoria – Lazio) 17 milijonov

Dejan Stanković (Crvena zvezda – Lazio ) 15 milijonov

Miloš Krasić (CSKA Moskva – Miloš Krasić) 15 milijonov eurov

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 10.01.2011 - 00:34 - Kategorije: 02.Bundesliga -

Bosanski napadalec Edin Džeko je že pred časom izjavil, da je veliki navijač AC Milana, vendar pa ta, na njegovo žalost, ni imel finančne moči kot pred leti, zaradi česar je igralčeva želja, zaigrati v rdeče/črnem ostala neizpolnjena. Sledili so domnevni interesi skoraj vseh večjih nogometnih klubov od Bayerna, Real Madrida, Manchester Uniteda do Juventusa in Manchester Citya, ki sta ostala kot najresnejša kupca. In če v Juventus v tej sezoni nikakor ni mogel zaradi italijanskih predpisov enega nakupa izven EU, kar je poleti postal srb Miloš Krasić, je nestrpni Džeko pograbil ponujeno priložnost, beri denar, Manchester Citya in postal njihova najnovejša okrepitev.

Pri tem je njegov, zdaj že bivši klub Wolfsburg, za svojega najboljšega strelca vseh časov, pokasiral kar 35 milijonov eurov, kar je bundesligaški rekord oz. kot sem naslovil bundes-rekord, saj noben nemški klub še ni bil vpleten v tako visok transfer, pa naj si gre za prodajo ali nakup.

edin

Še lestvica najdražjih nemških transferjev:

1.Edin Džeko (iz Wolfsburga v Manchester City 2010) – 35 milijonov eurov

2.Mario Gomez (iz Stuttgarta v Bayern 2009) – 30 milijonov

3.Diego (iz Werdera v Juventus 2009.) – 27 milijonov

4.Marcio Amoroso (iz Parme v Borussijo Dortmund 2001.) – 25 milijonov

5.Franck Ribery (iz Olympique Marseille u Bayern 2007.) – 25 milijonov

6.Owen Hargreaves (iz Bayerna v Manchester United 2007.) – 25 milijonov

7.Arjen Robben (iz Real Madrida u Bayern 2009.) – 24 milijonov

8.Emerson (iz Bayer Leverkusena v Romo 2000.) – 20 milijonov

9.Carlos Eduardo (iz Hoffenheima v Rubin Kazan 2010.) – 20 milijonov

10.Roy Makaay (iz Deportiva v Bayern 2003. ) – 19.75 milijonov

Edin Džeko, rekorder, je pri predstavljanju v novem klubu, kako patetično, povedal, da si je vedno želel prestopiti v Manchester City oz. da so bili prav oni njegova edina želja/opcija.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 6.01.2011 - 23:24 - Kategorije: Glasba -

Nadaljujem s slovensko glasbo, po Bilbi, je tu uveljavljenejši band z imenom Tabu, ki smo ga v preteklosti poznali tudi po zaslugi nekoliko posebne pevke Nine, ki pa je po treh albumih zapustila band in če sem povsem iskren, sem nekoliko bolj preposlušal le njihov prvenec Tabu iz leta 2000, medtem ko naslednjih del niti nisem spremljal. Dobra vila, naslovni Tabu in tako po številkah naprej so se kar nekajkrat zvrteli, predvsem v avtu, po odhodu Nine pa nisem niti spremljal kaj se dogaja z bandom.

Na enem izmed koncertov na Metelkovi, mi je prijatelj pokazal osebico in povedal, da je to nova pevka Tabu, Tina, a kaj več nisem vedel/slišal, potem pa je priletela pesem Poljubljena, ki je verjetno v tem času na komercialnih radijskih postajah ena najbolj poslušanih …..

YouTube slika preogleda

zelo všečno, glasbeno in vizualno ……

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 6.01.2011 - 16:29 - Kategorije: Glasba -

Zadosti je nogometnih objav latinske amerike …..

Vračamo se na domačo sceno, točneje na glasbeno, kjer ne mine dan, ne da bi na kakšni od komercialnih radijskih postaj, zaslišali simpatično skladbico z naslovom Hvala za vijolice, ki jo izvaja Maja Pihler, z umetniškim imenom Bilbi;

YouTube slika preogleda

simpatična zadevica, ni kaj …..

  • Share/Bookmark