Zapisal izmisljeni | 10.01.2011 - 12:14 - Kategorije: seznami-lestvice

No, če sem že pisal o bundes-rekordu, se spodobi napisati nekaj o jugo-rekordu, ki je bil dosežen z istim transferjem.

Transfer Edina Džeka iz Wolfsburga u Manchester City, za 32 milijonov eurov, je namreč tudi največi/najvišji je transfer s prostorov bivše Jugoslavije.

Tudi sam sem bil nekoliko presenečen, ko sem prebral, da je bil dosedanji rekorder tudi fant, ki je svojo strmo pot navzgor pričel na Grbavici oz. v Željezničaru iz Sarajeva. Elvir Baljić je poleti ‘99 turški Fenerbahče zamenjal za sloviti Real Madrid, ki je zanj turškemu klubu odštel takrat neverjetnih 26 milijonov eur0v. Njihov takratni predsednik Lorenzo Sanz je imel Baljića za enega od najljubših igralcev, vendar pa ta, na žalost, tudi zaradi številnih poškodb, nikoli ni upravičil vloženega denarja in je svojo kariero nadaljeval na posojah in v različnih turških klubih, kjer je tudi zaključil svojo športno pot.

Tretji na lestvici največjih transferjev je tisti, srbskega napadalca Save Miloševića, ki je leta 2000 iz španske Zaragoze v italijansko Parmo prestopil, pri tem pa je njegov novi klub plačal 25 milijonov eurov odškodnine. Tudi tu se je nekako ponovila baljičeva zgodba, saj Savo ni upravičil vloženega denarja in tudi on je kmalu kot posojeni igralec nastopal za svoj bivši klub, v tem primeru Zaragozo. Nekaj pomembnih zadetkov, ki jih je dosegel, ni zadovoljilo klubskih čelnikov oz. stroke, ki so za ta denar pričakovali konstantno igranje in predvsem konstantno zadevanje, Savo pa je kasneje kar uspešno nadaljeval z igranjem po španskih klubih, v srbski reprezentanci pa je postal rekorder po nastopih.

Lastnik četrtega najvišjega jugo-transfera je novi Džekov soigralec, Aleksandar Kolarov, za katerega so šeiki Manchester Citya, prejšno poletje oz. poleti 2010, italijanskemu Laziu plačali kar 22,7 milijona eurov, kar je ogromna vsota glede na njegovo igralno mesto. Kolarov je namreč obrambni igralec oz. desni bočni, a zanimanje zanj sta pokazala italijanski Inter in španski Real Madrid, kar je pomenilo, da je kvaliteta, Manchester City oz. njegovi bogati lastniki pa niso imel težav s postavitvijo najboljših, predvsem finančnih, pogojev. Zaenkrat še ni pokazal vsega kar zmore, saj je bil kar precejšni uvodni del sezone poškodovan, a njegove igre so vse boljše in mislim, da se bo uveljavil kot eden najboljših na svojem igralnem položaju.

Hrvat Luka Modrić je iz domače lige oz. hrvaškega Dinama, poleti 2008, uspel prestopiti v angleški Tottenham za 22 milijonov eurov, kar je zasluga tudi dinamovega operativca Zdravka Mamića, absolutnega kralja transferjev s področja bivše države. Transfer, ki ga je potrebno posebaj centiti tudi zaradi slabe hrvaške lige in pa rekordnega zneska angleškega prvoligaša za kakega igralca, vendar če je kdo upravičil vloženi denar je to mali hrvat. Verjamem, da je poleg trenerja Redknappa, najzaslužnejši za vzpon Tottenhama, ne glede na to da je njegov soigralec Gareth Bale trenutni hit, določeni mediji pa že navajajo interes Manchester Uniteda in Barcelone, ki naj bi bila pripravljena zanj odšteti tudi 40 milijonov eurov.

Srbski dvometraš Nikola Žigić je še eden v nizu, ki se ni znašel v novi sredini oz. ni upravičil vloženega denarja. Španski Racing Santander je leta 2007, zanj prejel kar 20 milijonov odškodnine, ki jo je izplačala Valencija, a feedbacka ni bilo. Žigić se ni uspel vklopiti v koncept novega kluba, kjer so prevladovali mali in hitri igralci, zaradi česar je bil večino časa na rezervni klopi od koder je v napadalnih vrstah opazoval Davida Villo, Davida Silvo, Juana Mato in ostale. Sledila je že ustaljena praksa, posoja v bivši klub, kasneje tudi prodaja in trenutno se nahaja v angleškem Birmingham Cityu.

Še en srbski napadalec se ni preveč dobro izkazal, Darko Kovačević je namreč po uspešnih nastopih v baskovskem oz. španskem Real Sociedadu, leta ‘99, prestopol v sloviti italijanski Juventus, ki je zanj odštel 17 milijonov eurov. A podobno kot njegov vrstnik Savo Milošević v špansko-italijanski zgodbi, je tudi Darko za vloženi denar, dosegel premalo, po letu in pol pa je odšel v novo sredino. Juventus je zanj od, prav tako italijanskega Lazia, uspel iztržiti kar 15 milijonov eurov oz. ga je zamenjal za čilenca Marcela Salasa. Darko Kovačević je po Laziu spet zaigral za Real Sociedad, zadnja leta nogometne kariere pa je odigral v grškem Olyimpiacosu, kjer je 2009 zaključil svojo športno pot.

No, eden tistih, ki je upravičil vloženi denar pa je srbski bombarder Siniša Mihajlović, ki je po SP ‘98, za 17 milijonov eurov iz Sampdorie prestopil v Lazio, kjer je postal eden od zaščitnih znakov kluba, nosilec igre in kapetan. V tisti šampionski generaciji leta 2000 je bil eden najzaslužnejših za osvojeno prvenstvo, kasneje pa je uspehe nanizal še v Interu, kjer je leta 2006 tudi dočakal nogometni pokoj.

Še drugi, ki mu je uspelo iz slabe domače lige v veliki klub, v tem primeru iz srbske Crvene zvezde v italijanski Lazio. Današnji kapetan srbske nogometne reprezentance Dejan Stanković je kot 20-letni mladec, leta ‘98, za 15 milijonov eurov odšel v Lazio in skupaj s starejšim kolegom Mihajlovićem postal prvak Italije, kasneje pa vse skupaj še ponovil v Interju, kjer je še danes in imel lani tisto neverjetno uspešno sezono, državni naslov, pokalno tekmovanje in Ligo prvakov. Grande Bambino, kot ga ljubkovalno kličejo.

Za isto vsoto oz. 15 milijonov eurov je srbski reprezentančni kolega Miloš Krasić, lani oz. poleti 2010 iz ruskega CSKA Moskva, prestopil v italijanski Juventus, kjer je takoj postal ljubljenec navijačev, predvsem zaradi odličnih iger v bledem moštvu, ki ga trese kriza. In prav ta transfer je onemogočil prestop novega rekorderja Džeka v Juventus, v katerega je igralec želel, ne glede na njegove kasnejše izjave, a italijansko pravilo samo enega nakupa izven EU, kar je bil Krasić, je to preprečil.

To je torej 10 največjih/najvišjih transferjev bivše države, kjer je na delitvi 10. mesta še brazilski hrvat Eduardo Silva, ki ga je že omenjeni, spretni mešetar Zdravko Mamić iz svojega Dinama, poleti 2007, prodal v Arsenal za 15 milijonov eurov, čeprav nekateri omenjajo samo 12 milijonov. Njegove igre so postajale vse boljše, nato pa mu je februarja 2008, pot presekal oz. z brutalnim štartom nogo zlomil branilec Birminghama Martin Taylor in Dudu kot ljubkovalno kličejo brazilskega hrvata, ni bil nikoli več isti. To poletje je prestopil v ukrajinski Šahtar, kjer se trudi priti v tisto staro golgetersko formo, ki mu je prinesla sloves in milijone.

V tem plesu milijonov so še črnogorec Predrag Mijatović s 14 milijonov eurov vrednim transferjem iz Valencije v Real Madrid, pa srb Mateja Kežman, s prav tako 14 milijonskim transferjem iz beograjskega Partizana v nizozemski PSV , Branislav Ivanović s 13 milijonov iz Lokomotive Moskva v angleški Chelsea, hrvat Vedran Čorluka s prav tako 13 milijonskim transferjem iz zagrebškega Dinama v Manchester City itd.

Prav črnogorec Predrag Peđa Mijatović je imel eno najbolj blestečih nogometnih karier od teh igralcev z bivšega jugo-prostora. Ob legendarnem Raulu je postal eden od ljubljencev navijačev Real Madrida, s katerim je ‘98 osvojil Ligo prvakov, kjer je dosegel edini gol na srečanju, v eni od anket med navijači Reala pa je proglašen za igralca v Top5 vseh časov.

Kar se tiče slovenskih nogometašev, je tu Zlatko Zahović, ki je po uspešni karieri na Portugalskem, leta ‘99 za slovenske razmere vrtoglavih 13,5 milijona eurov, iz Porta odšel v grški Olyimpiacos, kjer pa je imel samo eno dobro sezono. Poleti 2000 je po sporu v grškem klubu, za 8 milijonov eurov prispel v Valencijo, kjer je igral tudi finale Lige prvakov, njegova zadnja destinacija pa je bila portugalska Benfica. Josip Iličić je eden tistih, ki bi lahko ogrozili ta rekord, saj je odlična uvodna sezona v italijanski Serie A, že pritegnila nekatere eminente klube, ki bi lahko plačali visoko ceno zanj, saj njegov trenutni klub Palermo ne misli prodajati poceni.

Kot je razvidno iz tega teksta, tisti najbolj plačani, niso vedno upravičili vloženega denarja, pri čemer je bilo več različnih faktorjev, recimo jim razlogov za to. Na drugi strani je kar nekaj takšnih, ki niso imeli tako odmevnih oz. visokih transferjev, pa so zgradili zelo dobre kariere, pri hrvatih so to njihovi brončani Mario Stanić, Slaven Bilić, Aljoša Asanović, Alen Bokšić, Robert Jarni, Davor Šuker, Zvonimir Boban, Robert Prosinečki in ostali pri srbih Vladimir Jugović, pa črnogorec Dejan Savičević itd.

V zadnjem obdobju sta med najboljšimi svetovnimi igralci nogometa tudi črnogorec Mirko Vučinić, ki je italijanski klubič Lecce zamenjal za Romo in pa srbski branilec Nemanja Vidić, ki je januarja 2006 iz Spartak Moskve prestopil v sloviti Manchester United, ki je zanj odštel samo 9 milijonov eurov. Prav Vidić je v moštvu Sir Alexa Fergusona, postal verjetno najboljši branilec na svetu in dokler bo tako, igralec tega elitnega kluba nima velikih možnosti za kakšen od rekordnih transferjev.

Top 10 transferjev s področja nakdanje države:

Edin Džeko (Wolfsburg – Manchester City) 32 milijonov eurov

Elvir Baljić ( Fenerbahče – Real Madrid) 26 milijonov

Savo Milošević 25 (Zaragoza – Parma) 25 milijonov

Aleksandar Kolarov (Lazio – Manchester City) 22,7 milijona

Luka Modrić (Dinamo Zagreb – Tottenham Hotspur) 22 milijonov

Nikola Žigić (Racing Santander – Valencija) 20 milijonov

Darko Kovačević (Real Sociedad – Juventus) 17 milijonv

Siniša Mihajlović ( Sampdoria – Lazio) 17 milijonov

Dejan Stanković (Crvena zvezda – Lazio ) 15 milijonov

Miloš Krasić (CSKA Moskva – Miloš Krasić) 15 milijonov eurov

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 10.01.2011 ob 12:14 in je shranjen pod seznami-lestvice. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

7 komentarjev

  1. 10.01.2011 @ 15:52

    Ma to so povečini “mešetarjenja”, kolk penezov dobijo jadniki k brcajo žogo pa je vprašanje. Lako ćemo, potem pa spet nazaj v domačo ligo. Svaka čast pa tistim, ki jim dejansko uspe. Zato pa mamo tolk mladih upov, ki ciljajo med zvezde :P

    Zapisal Devil Angel
  2. 10.01.2011 @ 23:00

    v opisanih transferjih so se tudi igralci lepo mastili …..

    Zapisal izmisljeni
  3. 11.01.2011 @ 17:49

    zelo dobro kariero, čeprav brez nekih odmevnih cifer, je imel tudi Srečko Nazionale (Katanec)….sploh v Sampdoriji, ki je v tistem njegovem obdobju mlela vse po vrsti in (tudi) v Italiji uživa na račun kariere še vedno veliko spoštovanje…..mislim pa, da bo naslednji slovenski rekorder po tarifi prestopa Bačinovič (prej kot Iličič), ki si bo itak prigaral dobro kariero, če mu le poškodbe ne bodo preveč nagajale….

    Zapisal Don Marko M
  4. 11.01.2011 @ 18:24

    Don Marko M, res je, Srečko Katanec je igral v najelitnejših klubih takratnih republik nogometne Jugoslavije; v domači Olimpiji, hrvaškem Dinamu in v srbskem Partizanu, v tujini pa v nemškem Stuttgartu, s katerim je v sezoni 88/89 izgubil finale Pokala UEFA proti Napoliju s Careco in Maradono na čelu, v italijanski Sampdoriji, s trenerjem Vujadinom Boškovom in soigralci kot so Pagliuca, Vierchowod, Carconi, Mancini, Vialli in ostali, pa naslednje leto osvojil Pokal pokalnih zmagovalcev oz. European cup winners cup, italijansko prvenstvo, italijansko pokalno tekmovanje in italijanski superpokal. Skratka odlična, vzorna kariera le-ge-ge-gendarnega kasnejšega selektorja slovenske reprezentance, če se smem pošaliti ….

    Kar se tiče novega rodu pa bi ostal pri Iličiću, ki igra na bolj izpostavljenem igralnem položaju oz. atraktivnejšem kot Bačinović, kjer lahko lažje navduši bogate predsednike nogometnih velikanov ….

    preveri na Youtube atrakcijo izpred treh dni, s tekme Chievo-Palermo …..

    http://www.youtube.com/watch?v=_qnWEa9m9no

    Zapisal izmisljeni
  5. 11.01.2011 @ 20:39

    ma saj tudi tukaj na Obali spremljamo Serie A in posledično tudi Palermo oz. kjer so pač naši, tako, da sem dokaj na tekočem in tisti YT posnetek sem gledal v njihovi športni oddaji….italijani so pač munjeni na calcio in v nedeljah poznajo samo mašo, nogomet in debatni klub potem do naslednjega kola….velja tudi za ženske…. :) ti kar za Iličiča navijaj :) ….saj fantina je čisto ok tudi kot človek in je bilo itak jasno, da pod našimi alpami nima kaj iskati…..atraktivnejše mesto igranja katerega zaseda je seveda prednost, sploh če zabija gole in lahko mirno rečem, da je pravi umetnik, ki se bo nesporno nadgradil v italiji še v drugih segmentih igre…. ampak sam dosti bolj simpatiziram t.i. koristne igralce, garače ala Gattuso in podobne, ki tem umetnikom v bistvu pripravijo pogoje za njih zabijanje….torej takšnih garačev, akterih ne zmanjka ne v obrambi, ne v napadu in seveda povsod vmes…..praviloma le tej redko zabijajo gole ali blestijo v umetniškem dojmu, so pa trenerji, ekipa in navijači zelo hvaležni takšnim tipom igralcev, ker opravljajo tudi tista bolj “umazana” dela, namesto zgolj fines umetnij…..in takšnih igralcev vedno primankuje, tisti, ki pa so, so seevda toliko oblj cenjeni….evo, Katanec je recimo bil en takšen primer…vsak je pač za nekaj in mislim, da je Bačinovič, kot takšen tip igralca, na najboljši poti, sploh po km v serie A, da v najkasnje dveh letih postane zelo iskan, zaželjen in tudi dobro prodan bistveno večjim evropskim klubom od Palerma…..ima pač takšen stil igre, ki jo lahko izpelje v praktično vsakem evropskem klubu, kar pa za Iličiča (še) ne morem trditi….se bom pa pustil presenetiti, če bo Iličič presenetil še sebe….

    Zapisal Don Marko M
  6. 11.01.2011 @ 20:42

    aja, za Džeka pa mi je žal, da je končal pri Man.City….bistveno bolje bi mu šlo pri Chelseju ali Man.United…..najbolje pa itak v Španiji ali Italiji….sicer ima še čas priti do tja, če ga ne bodo preveć zmečkali pri Man.Cityju….

    Zapisal Don Marko M
  7. 11.01.2011 @ 21:46

    hja, Don Marko M, tudi sam kar precej spremljam nedeljske nogometne maše, kar mi omogoča Dreambox oz. italijanski Sky sport ….

    priznati moram, da pa slovensko nogometno sceno bolj slabo spremljam, z izjemo lokalnega klubiča, čigar tekme, občasno, čisto ljubiteljsko pogledam, zaradi česar sta me oba Iličić in Bačinović močno presenetila ….

    se strinjam, da zadnji vezni vse skupaj drži in najočitnejši primer tega je bil odhod Makeleleja iz Real Madrida v Chelsea, nekoliko bolj za šalo, čeprav je notri tudi nekaj resnice pa, da si Real Madrid še do danes ni povsem opomogel. No, da se vrnem na Bačinovića, vse prekmalu kujemo določene v zvezde pa potem ob prvih razočaranjih tudi prekmalu zaničujemo in jaz bi dejansko počakal še kakšno sezono predno bi dokončno presodil. Vem, da je z Iličičem podobna zgodba, a virtuozi so moja, tako kot večine ljubiteljev nogometa, slaba točka. Nekako imam občutek, da bo to ena najuspešnejših slovenskih karier …..

    Kar se tiče Džeka, je tudi meni žal, da je odšel na modro stan Manchestra, veliko bolje bi mu bilo na rdeči strani, kjer je Sir Alex Ferguson znan po dobrem delu, kar ne bi mogel trditi za Mancinija, ki mu stvari počasi uhajajo iz rok, saj se spori in pretepi med igralci kar vrstijo. Ob vsem skupaj je tudi nekako jasno, da Džeko ni načrtoval kariere nadaljevati v Manchester Cityu, temveč v italijanski ligi, a ko si je po mesecih nagovarjanja že izbojeval dovoljenje za odhod, je izkoristil prvo priložnost, Manchester City pa situacijo in upam se trditi, da bo tudi Džeka samo izkoristil in zavrgel kot je to storil z Robinhom, Irelandom, Bellamyem in bo storil v kratkem z Bridgom, Viero, Adebayorjem, Wright-Phillipsom, Santa Cruzom itd.

    Zapisal izmisljeni

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !