Zapisal izmisljeni | 31.01.2011 - 23:55 - Kategorije: Film -

Film, ki me je vrnil v kino-dvorane, saj sem predtem bolj poredko zavil tja, nekakšno anti-kino obdobje sem imel po zaprtju lokalne dvorane, če se prav spomnim.

No, po tem ‘95, ko je nastal, zame legendarni izdelek, v slovenščino preveden kot Osumljenih 5, je bilo vse nekoliko drugače.

Usual suspects

usual

Ob ponovnem ogledu pred dnevi, sem ugotovil, da gre za precej ubogo posneti izdelek, za katerega v uvodnih minutah kar nekako misliš, da bo povprečen  zmazek s malo streljačine, ljubezensko zgodbico in navlako, ki v takšnih gangsterskih filmih paše zraven.

A je vse kaj drugega, predvsem zaradi izvrstnega twista ob koncu, do katerega še pridemo. Tudi Kevin Spacey oz. njegova igra je eden od tistih stvari, ki film povzdvigne na nivo kulta, če se prav spomnim, pa sem ga prvič videl v izvrstni komediji See no evil, hear no evil, kasneje v Glengarry Glen Ross, uspešnici Seven, za naslovnim pa še v Outbreak, A time to kill, L.A. confidental, The Negotiator, American beauty, Pay it forward iz prejšne filmske objave, K-Pax, Beyond the sea, Superman returns, 21 in ostalih.

Da ne bom preveč krivičen, tudi Benicio Del Toro, Pete Postlethwaitein Chazz Palminteri so markantni, nekoliko manj Kevin Pollak in Gabriel Byrne, še največji minus filma pa je precenjeni Stephen Baldwin.

Prav Baldwin, Pollak, Byrne, Del Toro in Spacey so središče zgodbe, ko Spacey kot Verbal Kint pripoveduje zgodbo o kriminalni združbici, ki jo je povezal, zdaj že mitski Keyser Soze, do katerega pridemo v že omenjenem twistu ob koncu filma.

Prav razkritje kdo je Keyser Soze je tisto, ki film sunkovito dvigne nad vse podobne izdelke, kjer ponavadi molzejo neke bedarije, za tistih par kapljic kvazi-napetosti in logike.

Usual suspects vsebuje precej soka napetosti in logike, zaradi česar je zame eden kultnih izdelkov, ne glede na, ne preveč obetaven začetek.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 27.01.2011 - 09:42 - Kategorije: Film -

Filmič, ki sem ga, pred pričetkom nogometne tekme, kar tako iz čistega dolgčasa začel gledati, me je kar nekako prevzel, čeprav sem vedel kaj dobivam, saj sem ga enkrat, pred leti, že gledal.

Pay it forward

payitforward

Moč glavnih junakov je bila premočna in film sem odgledal do konca, s tem pa zamudil tekmo, ki sem jo čakal, a nevermind ….

Pred časom sem se ob ogledu Popolnega sveta potiho spraševal, kje za vraga je ta mali Haley Joel Osment, ki me je tako navdušil predvsem v uspešnici The sixth sense, pa A.I in seveda v zgoraj naslovljenem, usoda pa je nanesla, da sem ga kmalu dobil pod nos. Ne, s kakšnim novim izdelkom, a bojim se da bo postal še en izgubljeni Macaulay Culkin, simpatični otroški igralec, ki je popustil pod težo slave.

No, da se vrnem Haley Joel Osment je mladi Trevor, ki ga v sedmem razredu novi učitelj Mr. Simonet vzpodbudi k nalogi, kako izboljšati svet in mladec se domisli zanimivega piramidnega sistema, le da ne črpaš oz. molzeš vseh za seboj, temveč vnaprej narediš uslugo. Kakor vsak začetek, je bil tudi ta težak, brezodmec Jerry, ki ga upodobi James Cavizel, se težko izvije iz primeža drog, Mr. Simonet, ki ga odigra izjemni Kevin Spacey se nikakor ne more iztrgati iz svoje vsakdanje rutine in se prepustiti ljubezni do Trevorjeve mame Arlene, lahkožive pijanke, katero odigra sexy Helen Hunt. Tudi sam Trevor težko brani prijatelja, ki ga nadlegujejo vrstniki, a zgodba novinarja nam kaže, da je nekje uspelo in da se je mreža razširila. Ne preveč simpatični Jay Mohr v vlogi novinarja Crisa gre v nasprotni smeri filma oz. s konca mreže uslug proti jedru, na tej poti pa sreča kar nekaj oseb, ki ga pripeljejo v Las Vegas, do hiše malega Trevorja.

Poleg te zgodbe piramidnega sistema z ene in z druge strani, je tu še zgodba o razbitih družinah, predvsem Trevorju, ki si obupno želi očetovske ljubezni, saj je njegovo mamo, kot sem že zapisal pijanko, zapustil nasilni mož, katerega epizodno upodobi rocker Jon Bon Jovi, ki ima s svojo glasbo pri meni posebno mesto, beri TUKAJ. Tudi njena mati ni dosti boljša, brezdoma pijanka, ki za flašo žestoke naredi marsikaj, klošarji in kriminalci dobijo svoje mesto v filmu, ki skuša prikazati kopico zavoženih življenj, ki bi z malce pomoči, dobrohotno uslugo postali veliko boljši, se postavili na noge itd. Ne vem, utopična ideja zame, saj sem videl že preveč slabega pri ljudeh in kaže da bo še slabše ……

Kar pa se filma tiče, se mi zdi nekoliko preveč razvlečen, čeprav glavni igralci vlečejo iz njega maksimum in ne glede na dvome o tem in onem, jih je užitek gledati.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.01.2011 - 23:28 - Kategorije: Glasba -

Seveda, v povezavi s prejšnjo objavo, The Prestige, kjer se pojavi znameniti lik Nikole Tesle, po katerem je band tudi vzel ime, le da je tokrat objavljen video, kao brez elektrike, z albuma Five man acoustical jam;

Tesla, Signs

YouTube slika preogleda

Band Tesla sem prvič slišal prav s to pesmijo in obupno sem si želel spoznati še ostalo glasbo, pri tem kmalu nekako prišel do že omenjenega akusustičnega albuma, Five man acoustical jam, s katerim sem bil čisto zadovoljen, a odkritje in poslušanje ostalega dela njihove diskografije me je razočaralo.

Tudi njihov Best of, je bolj poredko na vrsti za poslušanje …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.01.2011 - 21:28 - Kategorije: Film -

Prestižen film o čarovništvu, ki sem ga dolgo čakal, pa ga vedno iz kakšnega razloga nisem uspel videti, je končno prišel na vrsto. Tja od nastanka, 2006, ko ga je ustvaril priznani Cristopher Nolan, se mi je motal po glavi in po ogledu konkurenčnega Iluzionista pred časom se je to samo še stopnjevalo.

The Prestige

prestige

Nekoliko konfuzen začetek, ki se kmalu razjasni oz. je jasen v kolikor veš o čem bo šel film, predstavi glavna protagonista/čarodeja Alfreda Bordena, ki ga upodobi Christian Bale in pa Robert Angiera, ki ga upodobi Hugh Jackman.

Skrivnostni umor med predstavo oz. čarovniško točko nas popelje nazaj v preteklost, kjer spoznamo oba mladeniča, željna uspeha, pa nesrečo pri eni od točk, ki poglobi sovraštvo med obema itd.

Christian Bale vs. Hugh Jackman, dvoboj kjer si oba oz. si njuna lika lika sabotirata predstave in obsedeno hočeta postati najboljša na svetu. Enemu od obeh to tudi uspe, s pomočjo znanstvenika za katerega se kasneje razkrije, da je Nikola Tesla, seveda pa se v zgodbo vključi še fatalka, pomočnica Olivia, ki jo upodobi lepotička Scarlett Johansson, legendarni Michael Caine pa lepo krmari v vlogi inžinirja iluzij itd.

Ne bi hotel preveč razkrivati, a konec zelo kvalitetnega filma me je kar lepo presenetil, kot pa je lepo povedano v samem filmu, gre za zelo preprosto rešitev in ob tem bi še zapisal, da je The prestige, preprosto dober.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.01.2011 - 14:21 - Kategorije: 05.Primera division -

Eden najbolj posebnih klubov na svetu, za katerega se že dalj časa pripravljam, prihaja iz nemirne Baskije, točneje španskega dela Baskije, iz mesta z imenom Bilbao. Ta naj bi bil zibelka tudi španskega nogometa, saj Bilbao, z več kot 110-letno tradicijo najpopularnejše igre na svetu, v svojem industrijsko-pristaniškem svetu, vztraja kot malokdo.

Athletic Bilbao

athletic

In ko imata španska giganta znana pod imeni Real Madrid in Barcelona finančno moč s katero v svoje vrste vabita najboljše in najdražje svetovne nogometaše, je na drugi strani neverjetni Athletic Bilbao, ki je do slave prišel isključno s svojimi močmi, točneje z baskovskimi igralci. Ponosni baski niso nikoli razmetavali denar kot konkurentje in kot je v navadi v svetovnem nogometu, pa kljub temu, do sedaj, nikoli ni izpadel iz 1. španske lige, ob tem pa je bil celo osemkrat državni prvak, 23-krat pa je osvojil španski pokal.

Posebnež v katerem smejo igrati samo baski, je v teh težkih časih, ko se klub že leta uvršča tu nekje v sredino lestvice ali celo tik nad zono izpada, nekoliko popustil s strogimi pravili oz. politiko, pa so v moštvu lahko razen čistokrvnih baskov še igralci, katerih starši oz. eden od staršev je bask in pa tudi tujci, ki so šli skozi celoten nogometni proces v klubu, torej igralci, ki jih je vzgojil in razvil klub.

Ne glede na to, klub ostaja tradicija in po prihodu nogometa v Bilbao, katerega so prinesli angleški rudarji in pristaniški delavci, pa tudi študentje ob vrnitvi z otoka, v lokalnem Cafe Garcia pa so prav nadebudni študentje, leta 1898, osnovali klub, ki je po vzoru na Sunderland še nekaj let kasneje dobil rdeče-bele barve, 1913 pa še stadion San Mames, ki ga ljubkovalno imenujejo La Catedral. Klub ima sicer očiten angleški priokus, saj je kot je že navedeno nogomet med baske prinesla angleška raja, barve so po angleškem klubu, med prvimi trenerji pa so bili angleži Shepherd, pa Barnes, Pentland itd, na stadionupa  je položena angleška trava itd.

Baskovski klub je dominiral v svojih ranih letih, predvsem v pokalnem tekmovanju, eden najboljših strelcev kluba v tistem času pa je bil Rafael Moreno, znan kot Pitxitxi, kar v prevodu pomeni racak, ki je v 170-ih tekmah dosegel kar 200 golov, s samo 29. leti pa nesrečno umrl in v njegovo čast se še danes naziv najboljšega strelca španske lige imenuje El Pichichi.

Zgodnje tridesete so najslavnejša leta kluba, njihovih 12-1 proti sloviti Barceloni pa ostjaja najvišji poraz katalonskega giganta do današnjih  dni, verjetno vseh časov in že po tem se da naslutiti kakšna sila so bili takrat baski. Štirje zaporedni pokalni naslovi, prislino pošpanjanje kluba s strani Generala Franca, ki mu je dodal Atletico, pa njihovi znameniti napadalci Zarra, Panizo in Agustin Gainza so zaznamovali odbodbje, v katerem je predvsem Zarra navduševal in kar šestkrat osvojil naslov najboljšega strelca španske lige, v kateri je dosegel 252 golov, kar je več kot kdorkoli do današnjega dne, vključno z Di stefanom, Puškašem, Cruyfom, Romariem, Raulom in ostalimi. Francisco Zarra je najboljši strelec španskih prvenstev.

Levi, kot jih tudi imenujejo so dvojni naslov oz. naslov državnega prvaka in pokalno tekmovanje osvojili 1956 ter postal prvi španski klub, ki je Španijo predstavljal v evropskih tekmovanjih, a vse bolj jasno je postajalo, da se bodo v prihodnosti lahko enakopravno kosali s konkurenti, ki so se čedalje bolj odpirali k internacionalizaciji, Athletic Bilbao pa je ostajal bakovska stvar. Kar nekaj odličnih igralcev niso hoteli, ker niso imeli bakovskih korenin, čeprav so bili rojeni v tej nemirni pokrajini, v zadnjih letih znanih tudi po ekstremistični organizaciji ETA. Kljub vsem tažavam jih je bilo na domačem San Mamesu vedno težko premagati, a do naslednjih večjih uspehov so čakali kar dolgo. Po smrti Generala Franca in vrnitve imena Athletic Bilbao, so v Pokalu UEFA 76/77 prišli do velikega finala, kjer pa so bili v dveh tekmah slabši kot italijanski Juventus.

Le nekaj pred tem finalom, sta legendarni golman Jose Angel Iribar in kapetan drugega baskovskega kluba, Real Sociedada, na lokalni derbi prvoligaške scene, družno prinesla baskovsko zastavo, pravijo pa, da je gorelo od ponosa. To je bilo za Athletic Bilbao verjetno pomembnejše kot tisti kasnejši poraz proti Juventusu in čeprav so rivali oz. Real Sociedad, kasneje naredili logičen pomik naprej in pričeli v svoje vrste novačiti tudi tuje igralce, je Athletic Bilbao ostal zvest tradiciji. Samo Baski, za trenerja pa je pripeljan bivši igralec Javier Clemente, ki je s klubom posegel po še zadnjih odmevnejših rezultatih zadnjih let.

Dva zaporedna naslova 82/83 in 83/84, pa pokalno tekmovanje 84, so prišli zahvaljujoč agresivnem stilu igre, lahko bi rekli tudi grobosti in eden najbolj značilnih predstavnikov takšnega nogometa je bil tudi Andoni Goikoetxea, znan po nadimku Mesar iz Bilbaua. Njegov grob štart nad enim najboljših igralcev sveta, Diego Maradono, bi zlahka končal njegovo športno pot, še predno bi dosegel status božanstva, napetost pa je dosegla vrhunec kasneje, z množičnim pretepom, v finalu kraljevega pokala ‘84. Athletic Bilbao je bil zame vedno dober, fighterski, bi rekel, klub, ki je vse stavil na duh oz. borbenost svojih igralcev in manj na denar kot je t ov navadi v sodobnem nogometu.

Zanimivo, da pri trenerskih imenih ni bilo omejitev, tudi tujci so že vodili baskovski ponos, med njimi že v začetku našteti angleži, čeh Daučik, srba Milorad Pavić in dragoslav Stepanović, avstrijec Helmut Senekowitsch, legendarni nemec Jupp Heynckes, francoski bask Luis Fernandez itd. Prav Fernandez je dobro izkoristil nekoliko milejšo, že zgoraj opisano politiko kluba, ter klub ‘98 popeljal do drugega mesta in debitantskega nastopa v Ligi prvakov, kjer je širša javnost lahko spoznala kvalitete Ismaela Urzaiza, Julena Guerrera in ostalih, prav Guerrrero pa je dobil rekordno plačo, v zameno za celotno kariero v baskovskem ponosu.

Pred časom so se prvič znašli celo na robu izpada, a so se izmazali in pobrali simpatije, ko so v svoje vrste pripeljali Jonasa Ramalha, prvega temnopoltega igralca, čigar mati je baskijka, oče pa angolec, da pa ne bom krivičen do novega roda igralcev kluba je tu njihova ekipa;

golmana: Gorka Iraizoz in Raul Fernandez

branilska vrsta: Koikili Lertxundi, Ustaritz, Fernando Amorebieta, Mikel San Jose, Andoni Iraola, Mikel Bilenziaga, Xabier Castillo, veteran Aitor Ocio in pa 19-letni Jon Aurtenetxe

zvezna vrsta: Javi Martinez, Igor Martinez, kapetan Pablo Orbaiz, Igor Gabilondo, Carlos Gurepegi, Markel Susaeta, Oscar de Marcos, David Lopez, Ander Iturraspe in Inigo Perez,

napad: Fernando Llorente, Iker Munian, Gaizka Toquero in Inigo Diaz de Cerio

Verjetno širši javnosti neznana imena, a zanesljivi/izkušeni golman, čvrsta in gibljiva branilska vrsta, na sredini izjemni mladi španski reprezentant Javi Martinez, podprt z izkušnjami Gabilonda, Gurepegija in ostalih, v napadu pa španski reprezentant Fernando Llorente in ena največjih perspektiv njihovega nogometa Iker Munian so zelo dobro jedro trenerja Joaquina Caparraosa, ki je v tem trenutku pod vrhom lestvice.

Čedalje boljši rezultati domačih mladcev so prinesli razmišljanja o novem stadionu, ki naj bi ga postavili ob legendarni San Mames, točno 100 let po izgradnji prejšnega, najstarejšega nogometnega štadiona v Španiji, ki ima kapaciteto 40.000 mest.

Nekako imam v glavi, da bi odšel na eno tekem Athletic Bilbaua, a bom verjetno kar počakal izgradnjo novega štadiona, v tem času pa obiskal še kakšne druge destinacije. Za tiste, ki bi šli pa že prej tja, je tu še malo podatkov, ki jim imam o samem mestu oz. načrtu ob obisku Bilbaua. Letališče je oddaljeno okoli deset kilometrov od središča mesta, do katerega pridete z Bizkaibus prevoznikom, št. 3247, ki pelje do trga Plaza Moyua, vsakih 20 minut. Za tiste konfortnejše, cena taksija od letališča do centra naj bi znašal okoli 20 eurov, povezave s podzemno železnico in tramvajem pa pokrivajo vse mestne cone. Celodnevna tramvaj karta stane 4 eure, tiste kombinirane vseh prevozov pa do 15 eurov, kar je vse skupaj precej ugodno. Informacije o samem mestu lahko najdete v turističnem uradu na Paseo del Arenal 1, če koga zanima še telefon 94 479 5760, www.bilbao.net. Kar se tiče nočitev se mi zdi, hotel z dvema zvezdicama San Mames, v neposredni bližini stadiona idealen izbor, sploh cenovno. Še malo o hrani in pijači tega, lahko mu rečemo tudi gastronomskega središča, kjer so vse vrste različnih restavracij. Odlična hrana je v bistvu povsod, še posebaj je priznana morska, belo vino Txakoli je baje odlično, najboljša zabava v večernih in nočnih urah pa v četrti Pozas, v bližini stadiona ter v četrti Casco Viejo. Za nekoliko izobraževanja lahko poskrbite z obiskom Guggenheim muzeja, ki naj bi bilo obvezno ob obisku mesta, za ženski del, ki obožuje nakupovanja pa je idealno mesto že omenjena Plaza Moyua, kjer mrgoli trgovin.

Pa da se vrnem na nogomet, navijači Athletic Bilbaua, tisti najbolj znani Herri Norte se zbirajo na severni strani stadiona, Abertzale Sur in Tripustelak na južni, za neutralne navijače, torej turiste pa je najprimernejša vzhodna tribuna, na kateri si za okoli 35 eurov lahko ogledate tekmo enega najbolj posebnih klubov na svetu.

Athletic Bilbao, želja prihodnosti.

 

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.01.2011 - 00:27 - Kategorije: Euroleague basketball -

V, po dolgem času, odlični evroligaški sezoni prebujene Union Olimpije, ki ji je novo domovanje oz. dvorana Stožice, dala neverjetnega zagona, je vidno vlogo odigral tudi njen trener Jure Zdovc.

Ta je s pomočjo klubskega vodstva sestavil kvalitetno ekipo, kjer imajo v nasprotju s prejšnimi sezonami tudi uspešne tujce, predvsem američane,  ki so v predhodnih letih, še kako, znali razočarati. Povratnik med zelene Aloysius Anagonye, Marque Perry, Kenny Gregory in predvsem Kevinn Pinkney so dobro temnopolto jedro, obdano z makedoncem Vladom Ilievskim, gruzijcem s slovenskim državljanstvom Vladimirjem Boiso, pravim gruzijcem Giorgi Shermadinijem, fincem Sasu Salinom, hrvatom Damirom Markoto, črnogorcem Suadom Šehovićem in domačimi Goranom Jagodnikom, Sašo Ožboltem, Klemnom Lorbkom, Dino Murićem ter Janom Španom. Vsi skupaj so ekipa, ki nas že nekaj mesecev navdušuje in ki je v skupini z Efes Pilsnom, AJ Milanom, Panathinaikosom, CSKA Moskvo in PE Valencijo suvereno napredovala v drugi del evropskega tekmovanja oz. Euroleague.

V uvodni tekmi drugega dela tekmovanja so se pomerili z italijansko Lottomatico iz Rima, katero je pred kratkim prevzel, slovenski strokovnjak Saša Filipovski, kar pa ni zadostovalo za uspeh nad slovenskim moštvom, čeprav je izgledalo kot da je Olimpija na hitro zbrana ekipa prijateljev, ki za zabavo teka za žogo. V obupni predstavi je gostujoči ekipi oz. Union Olimpiji spet uspel tesna končnica in euforija pred gostovanjem slovite Barcelone v Stožicah, je na vrhuncu.

Torej, Filipovskem, ki je bil ob pričetku sezone pomočnik srbskemu strokovnjaku Dušku Vujoševiću v CSKA Moskvi, ni uspelo in počasi prehajam na bistvo teksta oz. trenerje v Euroleague tekmovanju.

Za trenutek bi se zadržal še pri Vujoševiću, ki ga omenjajo kot morebitnega novega trenerja španske Unicaje, že naslednji trenutek pa bi naštel trenerska imena, ki so v letošnji drugi fazi tekmovanja oz. Top 16 Euroleage;  Jurij Zdovc, Sašo Filipovski, Dušana Ivković, Željko Obradovića, Svetislav Pešić,  Aleksandar Trifunović, Vlado Jovanović, Duško Ivanović, Velimir Perasović in Neven Spahija.

Ti so dokaz, da se najkvalitetnejša košarka igra in razvija na tem našem neutrudnem Balkanu, in recimo mu jugoslovanski blok je izstrelil nešteto košarkarskih zvezd in strokovnjakov, našteta imena pa so samo nadaljevanje tradicije in kvalitete. Olimpija, Cibona in Partizan so redni udeleženci najelitnejšega evropskega, klubskega, košarkarskega tekmovanja, nekateri drugi nekoliko manj, jadranska oz. NLB liga je eno najkvalitetnejših klubskim tekmovanj, slovensko reprezentanco pa je prevzel legendarni Božidar Maljković. In po rednih težavah reprezentance s trenerji, mislim da je končno prišel čas za najvišje uvrstitve, saj se je marsikaj  poklopilo.

Nova športna dvorana Stožice, ki je vrnila zanimanje širokih množic za košarko oz. so to storili reprezentantje z rednimi udeležbami na velikih prvenstvih, kandidatura in dobljeno vrhunsko tekmovanje v Sloveniji, novi reprezentančni selektor, navsezadnje tudi spet poletna Union Olimpija s svojimi nepričakovano dobrimi rezultati itd.

Dovolj bodi, pred enim od vrhuncev sezone, gostovanjem košarkašov Barcelone, kjer igrajo Jaka Laković, Erazem Lorbek, Kosta Perović, Gianluca Basile, Ricky Rubio, Fran Vazquez in ostali.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.01.2011 - 14:01 - Kategorije: Film -

Še eden iz zaprašenosti časa, po zgodbi o klovnu-roparju, je tu še o netipičnem barabinčku, ki v uvodnih minutah filma poskuša biti Travis Bickle oz. Robert De Niro. Danny DeVito s svojim You talkin’ to me, v komičnem izdelku legendarnega Briana De Palme;

Wise guys

wg

Že omenjeni Danny DeVito, spet rešuje povprečen izdelek, kot ta TUKAJ, tokrat kot Harry Valentini, barabinček z dna lestvice, ki je v združbici predvsem zaradi poniževalnih opravil kot so obiski čistilnic oblek in trgovin za mafijskega bossa Anthony Castela, ki ga upodobi Dan Hedaya.

On, Harry Valentini namreč in njegov židovski sosed Moe Dickstein, ki ga odigra Joe Piscopo sta v posmeh drugim, pravim barabinom, v ameriškem slengu Wise guysom, zaradi česar si obupno želita večjega zaslužka in otvoritve lastne delikatese.

Nekega dne se Harry in Moe odločita ne staviti na določenega konja, kot jima je naročil boss, temveč v želji po lastnem zaslužku, stavita po lastni presoji/slutnji, kar se izkaže za napačno, celo usodno, saj zmaga ravno tisti konj na katerega bi morala staviti. Boss seveda takoj odkrije prevaro in duo je v težavah, iz katerih pa se lahko reši le eden, pod pogojem da ubije drugega. 

Prijatelja se brez preveč razmišljenja spustita v beg, k Harryevem stricu, ki bi lahko celotno zadevo zgladil, a to bi bilo prelahko in film bi se prekmalu končal, zaradi česar dobimo kar nekaj smešnih scen, v katerih je glavni DeVito.

V upanju, da pa še obstaja kdo, ki tega filma še ni uspel gledati, ne bi preveč izdajal podrobnosti, ampak le zapisal, da ga je bilo užitek, še enkrat gledati.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.01.2011 - 11:26 - Kategorije: Film -

Nadaljujem z nekoliko starejšimi filmi, tokrat se po novodobnih piratih iz silikonske doline, selim v New York, kjer zamaskiranem klovnu uspe rop banke v mestu.

Film iz leta 1990, Quick change

qc

Ta klovn je Bill Murray, ki mi je šel nekje do tega filma kar precej na živce, a klovnovstvo, pa The man who knew too little, The Royal Tenenbaums, The life aquatic with Steve Zissou in podobni so mi ga le prikupili.

Klovn vstopi v banko, verbalno onesposobi ostarelega čuvaja, z nekoliko truda zavzame prostore in si nabere denar. Seveda se okoli zbere vsa možna policija, pričnejo se pogajanja in ko bi človek mislil, da bodo na vrsti nategovanja kdo bo koga, je tip že zunaj. Preostane mu samo še ujeti večerni let iz države, pa je za njim popoln zločin, a kot vemo takšnega ni. Majhna neprevidnost zavrti celoten film in Bill Murray, Geena Davis ter Randy Quaid so v težavah.

Trojica križari preko mesta, se srečuje s takšnimi in drugačnimi, pri čemer je nepozaben Tony Shalhaub, kot detektiv je zanimiv Jason Robards, svoj čas pa dobro izkoristita tudi Stanley Tucci in Kurwood Smith.

Dober, star filmič, kjer razen uvodnega dela z ropom, vse poteka po ustaljenem redu, zelo predvidljivo, vendar nikoli dolgočasno, kar je tudi bistvo.

Slabih 90 minut dobre zabave.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.01.2011 - 22:41 - Kategorije: Film -

Filmič o razvoju informatike oz. njenih pionirjev, ki so z leti postali nekakšni vladarji sveta, kar smo lahko občutili pred kratkim, ko je Steve Jobs, z odhodom na bolniško, bil ena od novic dneva, na naši komercialni TV pa kar ime tedna. A v nasprotju z nekaterimi konkurenčnimi TV postajami niso znali, upali ali ne vem kaj, odreagirati oz. slovenski javnosti nekoliko bolje predstaviti tega človeka, pa čeprav s tem, več kot 10 let starim filmom.

Pirates of the silicon valley

silicon

Hipijevska družbica se prične v študentskih dneh precej resneje ukvarjati s svojem hobijem, računalništvom in pot iz garažne dejavnosti se prične širiti do Berkleya, prvih naročil, ustanovitve podjetja Apple ter vse pogostejših trenj na relaciji Jobsvs. ostali oz. največkrat Jobs vs. Wozniak.

Noah Wyle odigra Steve Jobsa, ki se po sporih s prijatelji, spre še z dekletom, ji ne prizna očetovstva, neti spore med sodelavci in zahteva absolutno posvečenost podjetju, predvsem pa nastanku Macintosha, za katerega si sposoja/krade pri konkurentih.

Vzporedno s tem čedalje bolj v ospredje zgodbe stopa nekoliko bolj piflarski duo, ki na drugi strani, s svojim malim podjetjem Microsoft išče pot na vrh programerstva. Bill Gates, ki ga upodobi Anthony Hall in Steve Bellmer štartata iz Harvarda, preko zabačenega Albuquerqueja, do svojih 5 minut slave, kar jima uspe navljub budnem očesu Jobsa, ki se zaveda resnosti konkurence in želi ostati vladar. A Gates je veliko bolj prebrisan kot izgleda in predvsem bolj lačen uspeha, čeprav pomanjkanje tega ni mogoče očitati niti Jobsu.

Film torej, o dveh različnih mladeničih in njunih prijateljih, ki so za vedno spremenili svet, pri tem marsikaj podredili uspehu, da bi v panogi prihodnosti bili tam kjer so danes.

Jobs vs. Gates, Apple vs. Microsoft, bitke brez neke filmske vrednosti, a še vedno umeščene v precej zanimiv/poučen izdelek, na žalost daleč od dovršenosti letošnjega uspešnega Social network, kjer so precej bolje izkoristili računalniško tematiko in karakterje povezane s tem.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.01.2011 - 11:52 - Kategorije: Glasba -

Evo, tipček oz. pesmica, ki sem se jo spomnil ob prejšni objavi v rubriki Film, z naslovom 3000 miles to Graceland ……

Angleški glasbenik Jimmy Ray, s svojim edinim hitičem v karieri;

Are you Jimmy Ray :

YouTube slika preogleda
  • Share/Bookmark