Zapisal izmisljeni | 17.12.2010 - 17:40 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Še nekaj zadnjih stvari se je razjasnilo v tem, šestem/zadnjem kolu uvodne faze tekmovanja Europa league 2010/11, ko so si napredovanja dokončno zagotovili še v skupinah B, C,D,G,J in K.

el

 

 

Skupina A

Red Bull Salzburg – Lech Poznan 0-1 Po mojih pričakovanjih, je bil letošnji Red Bull Salzburg, enostavno premalo kvaliteten za ostale konkurente, pri čemer je tokrat doživel še četrti poraz in tekmovanje zaključil s samo dvema osvojenima točkama. Na drugi strani je Lech iz Poznana eno najprijetnejših presenečenj tekmovanja, ki je s to zmago, za katero je v 30. minuti srečanja, po povratni podaji Peszka, zadel bosanec Semir Stilić, zasedel drugo mesto, ob tem pa osvojil kar 11 točk in samo zaradi nekoliko slabše gol razlike ostal za bogatim Manchester Cityem. Čestitke poljakom, ki imajo za seboj eno najboljših publik, dokaz za to pa je posnetek TUKAJ, kjer je vzpodbujanje U11 moštva oz. mlajših od 11 let, na domačem nogometnem turnirju. Bravo.

Juventus – Manchester City 1-1 Italijanski velikan, je po izgubi tudi teoretičnih možnosti za napredovanje v prejšenem kolu oz. po petih remijih, uknjižil še šestega. Tokrat je v 43. minuti srečanja, veteran Del Piero lepo preigraval na levi in podal v sredino, kjer je bil najhitrejši/najspretnejši 19-letni Niccolo Giannetti, kateri je zadel s petih metrov in domače povedel v vodstvo z 1-0. A močno premešana postava Manchester Citya, zlahka ji rečemo rezervna, ki je dobila priložnost za dokazovanje vrednosti, je v 77. minuti  uspela izenačiti, po lepi globinski podaji Adama Johnsona, pa je bil natančen brazilec Jo, ki je zaigral v odsotnosti prvih napadalcev, Teveza, ki ima spore z vodstvom kluba, saj naj bi hotel zapustuti klub in pa Balotellija, ki naj ne bi zaigral zaradi negativne/rasistične nastrojenosti juventusovih navijačev do njega. Rezultat 1-1 se nato ni spreminjal do konca in angleški predstavnik je uspel nekako zadržati prvo mesto v skupini, pri tem pa so svoj delež prispevali tudi tisti iz ozadja; Given, Bridge, Boyata, Viera, Wright-Phillips, Jo, Zabaleta, še neuveljavljeni Nimely-Tchuimeni, Chantler itd. Juventus, na drugi strani je eno največjih razočaranj, a ne zame, saj je že znano, da jih ne maram in ob poškodovanem Buffonu, ostarelem Del Pieru in srbski okrepitvi Krasiću, ne vidim neke extra-klase. Zaslužen izpad iz tekmovanja, bi rekel.

Skupina B

Aris – Rosenborg 2-0 Dve zmagi proti aktualnem prvaku tega tekmovanja, sta grško ekipo vrnili v boj za napredovanje, za potrditev tega uspeha pa so potrebovali domačo zmago proti norveškem predstavniku, ki so jo, po pričakovanjih, tudi dosegli. Vodilni gol na srečanju je bil dosežen v finišu prvega polčasa, ko je z roba kazenskega prostora streljal španec Koke, blokiran projektil je poletel visoko v zrak, gostujoči golman pa ga je uspel le nekako odbiti v prečko, pri čemer je hrvaški napadalec Danijel Cesarec prvi pritekel do odbitka in ga z enega metra potisnil v prazen gol. V nadaljevanju so domači kontrolirali srečanje, francoski rezervist Ricardo Faty pa se je v 90. minuti srečanja poigral z gostujočo obrambo in po atraktivnem prodoru/sprehodu skozi celoten kazenski prostor, zadel za končnih 2-0. Aris se je s to zmago osvojil željeno drugo mesto in se uvrstil v naslednjo fazo tekmovanja, ob tem pa iz tega izločil aktualnega prvaka, španski Atletico Madrid.

Bayer Leverkusen – Atletico Madrid 1-1  Že kvalificirani Bayer, za razliko od gostov, ni imel prevelikega motiva v tem dvoboju, a v pravih zimskih razmerah so zaigrali brez kalkulacij oz. brezkompromisno, z odprtim gardom bi rekli boksarji, priložnosti za zadetke pa so se, moramo priznati, vrstile na obeh straneh. Gostje so bili celo nevarnejši, a očitno nevajeni snežnih razmer, so v 69. minuti srečanja prejeli gol. Dolgo podajo je Kiessling podaljšal v prazen prostor, kjer je bil najhitrejši Patrick Helmes, ki je domače nato popeljal v vodstvo z 1-0. A to je trajalo le tri minute, saj je v 72. minuti, nekje na sredini terena, domačo akcijo prekinil glavni sodnik srečanja, od katerega se je žoga nesrečno odbila in v gostujočem hitrem nasprotnem napadu, je po podaji Aguera, z natančnim strelom z roba kazenskega prostora, zadel Fran Merida, ki je še ohranil nekaj upanja za napredovanje. A do konca srečanja ni bilo novih zadetkov oz. se je tekma končala z 1-1, ob sočasni grški zmagi, pa je to pomenilo, da je aktualni prvak tega tekmovanja oz. Europa league 2009/10 izpadel, pri tem pa bi se strinjal z izjavo njihovega trenerja Floresa, ki je dejal, da so izpadli že s tistima porazoma proti grškem konkurentu. 

Skupina C

Lille – Gent 3-0 Domača ekipa je imela usodo v svojih nogah, bi lahko rekli/zapisal, in v 31. minuti srečanja je Ludovic Obraniek podarjeno žogo pospremil v gol za 0-1, pri tem pa je bil tragik/nesrečnež, slovenski reprezentant Marko Šuler, ki je na razmočenem in zasneženem igrišču s podajo nazaj, storil začetniško napako. Podoben gol je v 56. minuti dosegel izkušeni Pierre-Alain Frau, le da je tokrat kiksal Cristophe Lepoint, za končni rezultat pa je v 88. minuti poskrbel Moussa Sow, ki je preigral zadnjo vrsto in golmana, ter v prazen gol z enega metra, zabil za uvrstitev med 32 najboljših.

Levski Sofia – Sporting 1-0 Že eliminirana oz. zadnja ekipa skupine in že uvrščena oz. vodilna ekipa skupine, sta se pomerili v nepomembnem dvoboju, ki ni mogel ničesar spremeniti in v takšnem je edini gol na srečanju, v 45. minuti, dosegel Daniel Mladenov, potem ko je večino dela na levi strani opravil podajalec Joazinho. Portugalski predstavnik je kljub tem, nepomembnem porazu, zadržal vodilno mesto v skupini C, zmaga pa bolgarskem ni pomagala preveč, saj so kljub temu ostali na zadnjem mestu, le finančni bonus UEFE jim je kapnil.

Skupina D

Dinamo Zagreb – PAOK  0-1 Za uvod v srečanje so dan pred tekmo poskrbeli domači huligani, ki so zaustavili avtobus z gostujočimi VIP navijači, mu razbili stekla in ga zažgali, pri čemer je bilo kar nekaj poškodovanih. Bila je to vrnitev BBB oz. bad blue boysov, ki so se po večmesečnem bojkotiranju tekem vrnili na stadion, kjer se je spet igrala tekma življenja oz. tekma za nogometno pomlad, ki so jo zagrebčani čakali 40 let. Gostujoči strateg je, iz samo njemu znanega razloga, na gol namesto standardnega hrvata Daria Krešića postavil veterana Chalkisa, ki pa je uspel ohraniti svojo mrežo nedotaknjeno, kot pogosto slišimo, kar pomeni, da se je grška ekipa uspela uvrstiti v naslednjo fazo tekmovanja. V prvem polčasu so se krčevito borili in odbili vse napade domačih, v 59. minuti srečanja pa je izkušeni Dimitrios Salpingidis zadel za 0-1 in PAOK je po izločitvi nizozemskega Ajaxa in turškega Fenerbahčeja v kvalifikacijah, uspešno prebrodil še prvo fazo tega tekmovanja, pri čemer bo po 37. letih dočakal evropsko nogometno pomlad. Dinamo, na drugi strani, nadaljuje s svojim 40-letnim postom nogometne pomladi v evropskih tekmovanjih in novo razočaranje že pomeni, da bo še enkrat več prišlo do razprodaje oz. sestavljanja nove ekipa, kar pa do sedaj ni obrodilo sadov. A njihov Zdravko Mamić je vztrajen fant/mož.

Club Brugge – Villarreal 1-2 Domača ekipa je zame eno od večjih razočaranj tega tekmovanja, ki je v šestih tekmah, uspela zbrati samo tri točke oz. tri remije, je tokrat povedla z golom kamerunca Dorge Kouemaha, ki je v 28. minuti srečanja, po strelu Blondela,  odbito žogo pospremil v prazen gol, kar je bila njihova edina prava akcija. V nadaljevanju so povsem popustili in nasprotniku dovolili preobrat, Villarreal pa je z goloma Giuseppe Rossija, v 30. minuti je zadel s strelom z glavo, v 34. pa je realiziral penal, saj je bil predtem v domačem kazenskem prostoru storjen prekršek prav nad njim, pričakovano uspel zadržati prvo mesto v skupini in mini-barca kot jih nekateri imenujejo zaradi igralnega stila, bo v nadaljevanju tekmovanja, nevaren nasprotnik za vsakogar. 

Skupina E

Dinamo Kijev – Sheriff Tiraspol 0-0 V še zadnjem vzhodnjaškem obračunu v skupini, je domači Dinamo, kljub presenetljivem remiju oz. tekmi brez golov, uspel zadržati vodilno pozicijo, saj je njihov beloruski konkurent izgubil na gostovanju. Po slabšem začetku in menjavi trenerja, so kijevčani očitno našli svoj ritem in se še pred tem kolom uvrstili v naslednjo fazo tekmovanja, tokrat pa si zagotovili še prvo mesto. Kar solidni Sheriff niti ni razočaral, še enkrat pa je celotno srečanje odigral slovenec amardžić, medtem ko je večino slave požel srb Vladimir Volkov, ki naj bi ga prišli snubit iz Crvene zvezde, na željo novega trenerja Prosinečkega.

AZ Aalkmar – BATE Borisov 3-0 V medijsko neatraktivnem obračunu nizozemskega in beloruskega predstavnika, so bili boljši domači, za katere je najprej, že v 6. minuti zadel islandec Kolbeinn Sigporsson, isti igralec je nato v 84. minuti povišal še na 2-0, pri tem pa je, v 86. minuti za končnih 3-0, zadel še igralec iz rezervnega moštva, Adam Maher. Nizozemski predstavnik se je s to zmago,častno poslovil od svojih navijačev oz. od tekmovanja, kjer je v naslednjo fazo že nekaj časa, uvrščen beloruski BATE Borisov.

Skupina F

Sparta Praga – CSKA Moskva 1-1 Tukaj je bilo vse jasno že pred tem šestim/zadnjim kolom, Sparta je ne glede na rezultat srečanja ostala druga, CSKA pa prav tako, ne glede na rezultat, prvi. V takšnem, recimo mu ležernem vzdušju, je bolje pričela gostujoča ekipa, za katero je že v 15. minuti srečanja, zadel perspektivni Alan Džagoev, potem ko mu je lepo podal srbski reprezentant Zoran Tošić, vendar je do konca prvega polčasa zadelo tudi domače moštvo. V 44. minuti srečanja je na 1-1 izenačil Vaclav Kadlec, kar se je na koncu izkazalo za končni rezultat. Domači so svojo, milo rečeno, presenetljivo uvrstitev v naslednjo fazo tekmovanja, proslavili z domačimi navijači, gostje pa so kaj takšnega pričakovali/načrtovali in samo ta, že omenjena ležernost, je preprečila njihov 100% učinek. 

Lausanne Sport – Palermo 0-1 Palermović, po zaslugi svojih slovenskih igralcev v italijanskem prvenstvu, pa samo Palermo v Europa league in prav ta vić je manjkal za odmevnejši rezultat oz. uvrstitev v naslednjo fazo, ki so jo zapravili že v prejšnem kolu. Tokrat je italijanski predstavnik, z golom Ezequiel Munoza, v 84. minuti srečanja, dosegel zmago za slovo, kar pa ni preveč odmeven rezultat, saj je bil švicarski predstavnik, navsezadnje eden najslabših klubov v tem tekmovanju, ki je v šestih tekmah uspel osvojiti samo eno točko. Vsekakor sem po odličnih partijah v domačem/italijanskem prvenstvu, od Palerma pričakoval več oz. vsaj uvrstitev v naslednjo fazo tekmovanja.

Skupina G

Anderlecht – Hajduk 2-0 Eden od fixov dneva, saj so gostje iz Splita pripotovali, na ta izlet, kar brez devetih igralcev, medtem ko so bili domači še v igri za napredovanje, za kar pa so potrebovali zmago in ugodne novice iz sočasne tekme te skupine. Že v 12. minuti srečanja je domači golman Radošević slabo poslal žogo v igro, do katere je prišel Tom De Sutter in ga z natančnim strelom z roba kazenskega strela premagal za vodstvo z 1-0, takšen rezultat pa je ostal do 41. minute, ko je spretni argentinec Matias Suarez, na desnem krilnem položaju osmešil hajdukove tiče in z atraktivnim strelom povišal na 2-0. Domači navijači na stadionu Constant Vanden Stock so se nato samo še veselili novicam iz tiste druge tekme, kjer je bil za njih čedalje bolj ugoden rezultat, kar je pomenilo, da so se ob koncu obeh tekem,uvrstili v naslednjo fazo tekmovanja.

AEK – Zenit 0-3 Obračun bratov pravoslavcev, se ni iztekel po predvidevanjih/pričakovanjih, a najprej je v 40. minuti srečanja, za domače, argentinec Ismael Blanco zgrešil penal, potem pa je šlo vse navzdol. Že v 44. minuti je Aleksandr Bukharov z natančnim strelom z roba kazenskega prostora, gostujoče moštvo povedel v vodstvo z 0-1, v 67. minuti je italijan Alessandro Rosina s plasiranim strelom, nekoliko z desne, zadel za 0-2, končnih 0-3 pa je v 88. minuti srečanja postavil Igor Denisov, s še enim natančnim strelom. S to trojko je Zenit ostal edina 100% ekipa prvega dela tekmovanja, AEK pa je s sedmimi osvojenimi točkami, tako kot belgijska ekipa, zaradi slabše gol razlike izpadel.

Skupina H

Stuttgart – Odense 5-1 Varovanci novega, domačega trenerja Brune Labbadie, ki je v tej tekmi debitiral na novem delovnem mestu, so dosegli največ golov v tem kolu, otvoritveni gol pa je v 20. minuti srečanja po strelu Pogrebnyaka, in slabem gostujočem izbijanju, dosegel Timo Gebhart. V 48. minuti je Gebhart prodiral po desni, podal pred gol, nespretni Daniel Hoegh pa je premagal svojega golmana in povišal na 2-0, v drugem polčasu, v 68. minuti srečanja, pa je gostujoča ekipa zblokirala strel Boke, vnovičen poskus rezervista Christian Gentnerja pa je končal v mreži in rezultat je bil že 3-0. Gol za 4-0 je bil najzanimivejši na tekmi, rus Pavel Pogrebnyak je ušel gostujoči obrambi, streljal na gol, pri tem pa je eden gostujoči branilec že preprečil/izbil žogo, a se je za zavrtela in odkotalila v gol. tolažilni gol za dansko ekipo, je v 71. minuti srečanja dosegel nigerijec Peter Utaka, končnih 5-1 pa v 3. minuti sodniškega podaljška, romun Ciprian Marica. Stutgart je s 5. zmago še povečal prednost pred zasledovalci in do pričetka druge faze tekmovanja, se bo lahko nekoliko bolje osredotočil na domače prvenstvo, kjer mu ne gre tako dobro, zaradi česar je tudi prišlo do zamenjave na treneraskem mestu. Če se po jutru dan pozna, bo z Labbadio lepo.

Getafe – Young boys 1-0 V slabo popolnjenem španskem prizorišču tekme, je v nezanimivem srečanju, edini gol na tekmi, že v 15. minuti, dosegel Adrian Sardinero, kar pa domačim ni pomenilo veliko, saj so kljub temu izpadli iz tekmovanja oz. zaostali za željenim drugim mestom, ki ga je osvojil prav švicarski Young boys, katere bi uvrstil v kategorijo letošnjih prijetnih presenečenj.

Skupina I

PSV Eindhoven – Metalist 0-0 Tudi v tej skupini je bilo že v prvih petih kolih vse rešeno, PSV je bil neulovljiv na prvem mestu, Metalist pa na drugem, in prav prvouvrščeni ekipi sta odigrali srečanje brez golov, kateremu ne bi preveč posvečal pozornosti.

Debrecen – Sampdoria 2-0 Madžarski predstavnik je definitivno najslabše moštvo v skupini in kot takšen, ter še brez osvojene točke, se je podal v zadnje/šesto kolo, kjer je gostil Sampdorio, v kateri vlada rahel kaos. Po izpadu iz kvalifikacij za Ligo prvakov so imeli afero Cassano, ko je najboljši igralec s kletvicami ponižal predsednika kluba, ta pa ga je za nagrado suspendiral, pred kratkim pa so se pojavile govorice, da je tudi njihov drugi napadalec blizu odhoda iz kluba, saj naj bi se za Pazzinija resno zanimal Juventus. No, Debrecen se ni preveč oziral na težave italijanskega predstavnika, ki je vse možnosti za napredovanje že izgubil pred to tekmo, ter ga z goloma, spretnega Petra Kabata, v 48. in 86 minuti premagal z 2-0. Prve tri točke za Debrecen in nova blamaža, nekoč slovite Sampdorije.

Skupina J

Sevilla – Borussia Dortmund 2-2 V derbiju dneva, ki je neposredno odločal o napredovanju, sem stavil na goste, ki so imeli pred tem obračunom zadnjih pet tekem, pet zmag, domači pa pet porazov v petih srečanjih. Očitna kriza v Sevilli pa se tokrat ni nadaljevala, saj so po vodstvu gostov, za katere je že v 4. minuti z natančnim strelom zadel vse boljši japonec Shinji Kagawa, španska ekipa, v 30. minuti, uspela preko napadalca Slonokoščene obale Romarica izenačiti na 1-1, nato pa štiri minute kasneje oz. v 34. minuti, z golom malijca Frederica Kanouteja, še povesti z 2-1.  V drugem polčasu, točneje v 49. minuti srečanja, je po udarcu iz kota, ki ga je izvedel Barrios, navišje skočil srbski branilec Neven Subotić, ki je s strelom z glavo izenačil na 2-2, v napetem nadaljevanju pa je bilo vse preveč valjanja in simuliranja domačih, ki pa so nekako uspeli zadržati željeni izid na 2-2, kar je pomenilo izpad nemškega moštva. Najmlajša bundesligaška ekipa, s povprečjem nekaj več kot 22 let in verjetno ena najmlajših v tem tekmovanju, ni bila dovolj zbrana/izkušena za končni udarec, zaradi česar je ostala na nesrečnem tretjem mestu in izpadla iz tekmovanja.

Karpaty – Paris Saint Germain 1-1 V dvoboju iz sence, ki ni odločal o ničemer več, je francoska ekipa domači, dovolila vknjižiti prvo točko, pri tem pa je v 39. minuti,vodilni gol na srečanju dosegel gostujoči napadalec Peguy Luyindula, že šest minut kasneje oz. v 45. minuti pa je domači branilec Artem Fedetsky, zadel iz prostega strela za 1-1, kar se je na koncu izkazalo tudi za končni rezultat. Parižani so na dobri poti za vrnitev v zgornji dom evropskega klubskega nogometa, ukrajinski Karpaty pa še daleč od osrednjega.

Skupina K

Napoli – Steaua 1-0 Domača ekipa je morala za napredovanje premagati svojega direktnega konkurenta, romunsko Steauo, ki se jim je upirala do zadnjih trenutkov tekme oz. do 90. minute, ko je po podaji iz kota, ki ga je izvedel slovak Marek Hamšika, z glavo zadel urugvajski napadalec Edinskon Cavani, ki je svoj gol posvetil Bogu. Kakorkoli, Napoli je s tem golom, s to zmago uspel priti do drugega mesta v skupini in se uvrstiti v naslednjo fazo tekmovanja, romunska Steaua pa je lahko upravičeno nezadovoljna, saj je v obeh obračunih z italijanskim predstavnikom prejela gola v zadnjih trenutkih tekme, pri čemer je bil še posebaj boleč tisti v Romuniji.

Liverpool – Utrecht 0-0 Ne prepričljivi, a že kvalificirani v naslednjo fazo tekmovanja, angleški predstavnik je odigral še eno povprečno/slabo partijo, pri čemer ni uspel doseči zadetka, da so igrali s povsem spremenjeno ekipo, pa ni izgovor. Liverpool je veliko nogometno ime in nasprotnike kot je nizozemski Utrecht bi morali premagovati, saj gre navsezadnje za najslabše moštvo v skupini, ki je tekmovanje zaključilo brez zmage, a s kar petimi remiji.

Skupina L

Porto – CSKA Sofia 3-1 Portugalski predstavnik je bil tudi z rahlo premešano ekipo, veliko boljši nasprotnik od bolgarskega, vodilni gol na srečanju pa je v 22. minuti dosegel argentinec Nicolas Otamendi, za goste pa je v 48. izenačil Spas Delev. A Porto je v nadaljevanju zaigral nekoliko resneje/zavzeteje, posledica tega pa sta bila zadetka, ki sta jih, v 54. in 93. minuti dosegla Ruben Michael oz. kolumbijec James Rodriguez. Porto je s to zmago zadržal prednost na prvem mestu in osvojil skupino L, CSKA pa se je kot zadnjeuvrščena ekipa, pričakovano poslovil od tekmovanja. 

Bešiktaš – Rapid 2-0 Turški predstavnik je z rutinsko zmago ,v kateri sta zadela portugalec Ricardo Quaresma v 32. minuti in nemec Fabian Ernst v 45. minuti, zadržal, že pred tem kolom osvojeno drugo mesto oz. povišal prednost pred tretjim Rapidom na kar 10 točk. Vse jasno.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 17.12.2010 - 15:29 - Kategorije: Glasba -

Nadaljujem z nemški trasherji Kreator, ki so svojo glasbeno kariero pričeli z imenom Tormentor, pod vplivi Venom, Mercyful fate, Metallice, Slayer, nemških Destruction in Sodom ter ostalih metalskih ikon, takrat novega vala imenovanega trash.

Gonilo skupine je bil Mille Petrozza, ki je skupaj s takratnimi člani, leta ‘85, izdal prvenec z naslovom Endless pain, ki naj bi bil kasneje zelo vpliven za razvoj black in death scene. Že naslednje leto so Krator udarili z izvrstnim albumom Pleasure to kill, naslednje pa še s tretjim, poimenovanim Terrible Certainty. Leta 1989 so osvojili metalski svet z albumom Extreme aggression, leto kasneje pa je izšel, zame, njihov najboljši album Coma of souls, na katerem se je nahajalo tudi to TUKAJ. Prehod v novo destletje je zaznamoval album Renewal iz leta ‘92, ki je imel tudi istoimensko pesem/video, v tistem času, v naši družbi eno najbolj poslušanih …

YouTube slika preogleda

Za tem albumom sem se nekoliko oddaljil oz. distanciral od banda, ki je že s prejšnim albumom nakazal neke nove smernice, kar je privedlo do spremembe v postavi banda in priznam, da albumov Cause of conflict iz ‘95, Outcast iz ‘97 in Endorama iz ‘99 nisem nikoli slišal/poslušal.

Violent revolution iz leta 2001 me je zvabil nazaj, ta naslovnica oz. ogromen plakat naslovnice albuma pa je še nekaj časa krasil mojo takratno sobo, v katero se prav zaradi TEGA DODATKA ni upal noben otrok. Enemy of God iz leta 2005 in Hordes of chaos sta band počasi vrnila na poti stare slave oz. v stari dobri trash, za katerega opažam, da je spet v modi.

Mi je že žal, da se nismo uspeli dogovoriti/uskladiti o odhodu na verjetno zadnji letošnji koncert, ki naj bi si ga udeležili, podobno kot mi je bilo žal tam v koncu osemdesetih/začetku devedesetih, ko sem imel priložnost s starejšo družbo iti na prvi večji koncert, pa sem nekaj zajebal v šoli ….. slišati je kot renewal

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 16.12.2010 - 22:07 - Kategorije: Glasba -

Splet okoliščin je privedel do neudeležbe, po mojem mnenju, enega od koncertov leta pri nas oz. nastopa nemškega trash band iz Essena, ki je bil v določenem obdobju mojega življenja, eden najboljših.

In tačas, ko Kreator špilajo v ljubljanski Cvetličarni, je tu video Terror Zone, iz meni priljubljenega albuma Coma of souls, ki sem ga v začetku 90-ih odgledal, recimo neštetokrat.

YouTube slika preogleda

O samem bandu pa nekoliko več v kateri od naslednjih objav.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 15.12.2010 - 17:41 - Kategorije: kje so? -

Verjamam, da kljub gledanju naslova in brskanju po spominu, malokdo ve, o kom bo ta objava oz. kdo, za vraga, je tale Jean-Marc Bosman.

A pojdimo s počasnim razkrivanjem celotne zgodbe.

Jean-Marc Bosman je bivši nogometaš, ki se ga verjetno tudi tisti najbolj navdušeni spremljevalci, najpopularnejše igre na svetu, ne spomnijo, a vseeno gre za enega najpomembnejših igralcev na svetu, ki je pred 15. leti oz. 15.12.1995, za vedno spremenil to igro oz. poslovanje v njej.

bosman

Jean-Marc se je rodil 30.10.1964 in je bil precej nepomemben del nogometne zgodovine, do trenutka, ko mu je leta 1990 potekla pogodba s klubom za katerega je to tedaj nastopal. Belgijski Standard Liege oz. njegovo rezervno moštvo Royal football club de Liege, takratni belgijski drugoligaš, je po preteku pogodbe z igralcem, zavrnil ponudbo francoskega nižjeligaša za prestop v njihove vrste, s čimer mu je onemogočil boljši zaslužek, ob tem pa mu je ponudil še slabšo pogodbo kot jo je imel do tedaj. Zveni kot znanstvena fantastika, a pred Bosmanom je bilo poslovanje v nogometnem svetu prav takšno, klub je odločal o igralčevi usodi in samo od vodstva kluba je bilo odvisno ali bodo igralca zadržali ali prodali.

Razočarani/užaljeni Jean-Marc Bosman je vložil tožbo, Evropsko sodišče pa je z revolucionarno razsodbo, da igralci Evropske unije, po izteku pogodbe, lahko zapustijo klub brez odškodnine oz. si sami izberejo novega/starega delodajalca. Predhodno so morali kupci oz. novi delodajalci plačati odškodnine klubom kar je pomenilo, da je večino denarja od transferja pobral bivši klub, za plače kupljenega igralca pa se je namenilo veliko manj denarja. Torej, Evropsko sodišče v Luksemburgu je s primerom Bosman oz. njegovo razsodbo, številka RS C-415/93, Slg 1995, I-4921 povzročilo pravo revolucijo v nogometu, nogometaši in ostali športniki pa so postali izenačeni z ostalimi delavci v Evropski uniji, za razliko od prejšnih let, ko so bili ti, če pogledamo z distance, novodobni sužnji, katere so klubi preprodajali in na račun njihovega dela/igranja, bogato služili.

Francoski Dunkerque je ostal brez okrepitve, Jean-Marc Bosman brez kluba in nogometne kariere, saj so se njegove pravde vlekle kar 5 let oz. do že omenjenega 15.12.1990. Oseba, ki je storila za nogometaše in njihove managerje več kot vsi sindikati skupaj je dobila spor, a ostala prikrajšana za nogometne radosti in finančni delež, se zapila oz. zapadla v alkoholizem, se v svoji nesreči izgubila v realnem življenju, dvakrat ločila, zadolžila pri davčni upravi itd.

Drugim je omogočil lagodna življenja, vrhunskim in povprečnim nogometašem, ki so tudi zaradi njaga, v današnjem času preplačani, a razen od redkih, hvaležnosti še ni dočakal. Če se samo na hitro spomnimo nekaterih, ki so zahvaljujoč Bosmanovem pravilu, kot se imenuje v praksi, prišli do astronomskih transferjev; Edgar Davids iz Ajaxa v AC Milan, Steve McManaman iz Liverpoola v Real, ko je bil od ‘99 do 2001 celo najbolj plačani britanski nogometaš, pa Fredi bobič, Esteban Cambiasso, Javier Saviola, Michael Ballack, Sol Campbell, Joe Cole in ostali pa so dobili več, kot so bili dejansko vredni. Po izteku pogodb je šel ves denar namenjen za transfer, igralcu, klubu/prodajalcu pa nič, medtem ko so tisti igralci, ki so bili pred iztekom pogodbe v veliko boljšem izhodiščnem položaju za pogajanja o plači, kot predtem.

Jean-Marc Bosman je ob dobljeni tožbi prejel odškodnino v višini 475.000 eurov, od francoskega Canal plusa 290.000 za dokumentarni film o njem, večino tega pa vložil v domovanje. Trenutno živi v predmestju belgijskega Liega, Villers-L’evequeu s 1700 prebivalci, v hiški z rdečo opeko, kar je njegova edina lastnina, ob tem pa je zadolžen pri davčni upravi, saj z družino oz. nezaposleno ženo in hčerkico, živi od 700 eurov mesečne socialne pomoči. A možakar pravi, da je to precej bolje kot je živel v času tožbe, ko je stanoval v prijateljevi garaži in se prehranjeval s pivom, se vbadal z depresijo, zaradi katere se je kasneje tudi zdravil in na TV sprejemniku spremljal uspešne kariere nogometašev.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 15.12.2010 - 00:16 - Kategorije: kje so? -

Robert Prosinečki, eden od mojih idolov mladosti, je prejšni teden razburkal lokalno nogometno sceno, če smem tako poimenovati ta vreli balkanski del Evrope, kjer je vojna razdelila, nekoč bratske republike, v največje sovražnike.

Če se ne motim, je prvi hrvat, ki je po že omenjeni balkanski moriji, prestopil iz zahodnega dela na vzhod oz. iz Hrvaške v Srbijo. zuti

A vse skupaj ni tako enostavno oz. enoplastno kot se sliši.

Robert Prosinečki se je rodil 12. 1. 1969 v nemškem Schwenningenu, kjer sta kot gasterbajterja delal njegova starša, oče Đuro in mati Emilija. Mali Robi je pričel z igranjem nogometa v lokalnem BSV Schwenningenu, nekoliko kasneje pa še v bolj znanem Stuttgart Kickersu, a ‘86 se je družina vrnila v domovino.

Dovolje je bilo tujine, oče Đuro se je dogovoril za vrnitev v domači Zagreb, predvsem zaradi sinovega nogometnega napredka, ki naj bi bil lažji v Dinamo Zagrebu. A stvari niso stekle kot bi morale, Robi se je znašel v nemilosti takratnega trenerja Miroslava Čire Blaževića, ki ni imel razumevanja za mladega nogomentega genijalca. Mulec je po njegovem mnenju preveč davil žogo, ob tem pa je bilo najhuje, da se ni slepo sledil njegovim idejam/vizijam, včasih tudi norostim in v statistiki je ostalo zabeleženo, dva nastopa, en gol.

Po sporu je sledil odhod iz hrvaškega Dinama v srbsko Crveno zvezdo, ki je izkoristila priložnost/trenutek in v svoje vrste zvabila enega najperspektivnejših mladih igralcev na svetu, kar je zelo kmalu tudi dokazal/potrdil. Čileanci, kot smo oz. še vedno imenujemo tisto generacijo jugoslovanskih nogometašev, ki je postala svetovni prvak  na prvenstvu U20 v Čilu, so v velikem slogu prišli do naslova najboljšega, Robert Prosinečki pa je bil najboljši med najboljšimi oz. je bil uradno proglašen za najboljšega igralca turnirja.

Nastopanje v Crveni zvezdi, v času od ‘87 do ‘91, je mladeniču zagotovilo razvoj, ki ga je oče Đuro pričakoval v Dinamu in Veliki Žuti, kot so ga pričeli klicati zaradi rdečkasto/rumenih las je zaradi fantastičnih nastopov pri rdeče/belih postal želja najbogatejših evropskih klubov. Že v debitantski sezoni ‘87/88  je pod vodstvom priznanega stratega Velibora Vasovića, postal državni prvak, če se ne motim, v enem najbolj spornih prvenstev, ko je bilo nameščenih kar nekaj tekem zadnjega kola, a takšni časi so bili takrat. Zmagovali so izbrani in verjetno je tudi sedaj podobno, le da je vse skupaj manj očitno. Pa, da ne zabluzim preveč, Žuti je v 23-ih nastopih dosegel 4 zadetke, medtem so zvezdaši v pokalnem finalu izgubili proti Borcu iz Banja Luke, na kar me včasih ponosno spomni stari, takrat njihov veliki navijač. Jaz sem, pod vtisom takratne generacije zvezdašev, Prosinečkega, Dragana Stojkovića, Mitra Mrkele, Bore Cvetkovića in ostalih postal veliki navijač kluba, za katerega navijam še danes, ko so zelo blizu nogometnega dna, a o tem več kasneje. Naslednjo sezono je Crvena zvezda štartala obupno in Vasovića je na trenerskem mestu nadomestil Dragoslav Šekularac, ki bi kmalu izničil ves zaostanek, na mojo veliko žalost pa je državni naslov, presenetljivo, osvojila Vojvodina z bivšim zvezdašem Milošem Šestičem, mladim Sinišo Mihajlovićem in ostalimi, katere je vodil Ljupko Petrović. Na tem mestu, bi se še enkrat več spomnil Evropskega pokala ‘88/89 oz. tiste nesrečne tekme Crvene zvezde in slovitega AC Milana, na Marakani, ko je kasnejše evropske prvake rešila megla oz. prekinjena in ponovljena tekma, ter penali v povratni tekmi. Športni direktor Crvene zvezde, legendarni Dragan Džajić je v času neuspehov pametno krepil moštvo in v naslednji sezoni, so okrepljeni oz. prenovljeni rdeče/beli spet osvojili prvenstvo, tisto razvpito ‘89/90, ki so ga med drugim zaznamovali tudi nemiri na gostovanju pri zagrebškem Dinamu, saj je nacionalizem že pričel z rušenjem skupne države. Vse jasneje je postajalo, da srbi in hrvati ne morejo več funkcionirati v skupni državi, kar se je še posebaj očitno videlo na nogometnih tekmah oz. obračunih srbskih in hrvaških klubov in v enem takih je bilo odigrano finale pokalnega tekmovanja, ki se ga spomnim kot poslovilno tekmo Dragana Stojkovića pred odhodom v Olympique Marseille. Crvena zvezda je dobila splitski Hajduk z 1-0, sezono pa so zaznamovali predvsem Dragan Stojković, Dejan Savičević, Darko Pančev, prebežnik Miodrag Belodedić in Robert Prosinečki, v evropskem tekmovanju pa poraz/izpad v UEFA Pokalu ‘89/90 proti nemškem Kolnu, ki sem ga doživel kot eno največjih krivic v nogometu. Prav ta, vnovičen neuspeh v evropskih tekmovanjih je po koncu sezone, kljub Dupli kruni oz. naslovu državnega prvaka in osvojenem pokalnem tekmovanju, odnesel Šekularca, na čigar mesto oz. mesto trenerja Crvene zvezde, je iz Vojvodine prispel, nekaj vrstic višje omenjeni Ljupko Petrović.

Izvrstni strateg je po odhodu Stojkovića, za katerega se je mislilo, da zanj ni prave zamenjave, za glavnega igralca ekipe oz. playmakera postavil mladega Prosinečkega, ki je odigral sezono iz sanj, v domačem prvenstvu je v 29-ih nastopih dosegel 12 zadetkov, ob tem pa vodil igro, takrat najboljše svetovne ekipe in z neštetimi preigravanji, rollingi, podajami in ostalimi  nogometnimi vragoljiami dobesedno postal Veliki žuti. V Evropskem pokalu, predhodniku Lige prvakov je v tej ‘90/91, Crvena zvezda končno uresničila 5-letni plan oz. vizijo športnega direktorja Dragana Džajića in postala najboljša na svetu, Prosinečki pa je bil eden najpomembnejših členov te ekipe. Najprej je padel švicarski Grasshopper, katerega je takrat vodil, kasneje proslavljeni Ottmar Hitzfeld, s Ciriacom Sforzo in Alainom Sutterom v ekipi, po domačem 1-1, pa je Prosinečki na gostovanju dosegel dva zadetka v visokih 1-4, že v naslednjem kolu pa je v domači rapsodiji proti slovitem Glasgow Rangersu, ki ga je vodil legendarni Walter Smith, zadel iz prostega strela v spet visokih 3-0, v povratnem srečanju pa je legendarni Ally McCoist uspel samo izenačiti za končnih 1-1. Evropska pomlad se je pričela z novim igralcem, Sinišo Mihajlovičem, ki je lahko od blizu videl še en gol Prosinečkega iz prostega strela, saj je zadel v še eni zmagi s 3-0, tokrat proti Dinamu iz Dresdena, medtem ko je bilo povratno srečanje registirirano z 0-3 za rdeče/bele, saj so nemški navijači pri 1-2, prekinili srečanje. V polfinalnem srečanju je na gostovanju pri Bayernu, Crvena zvezda slavila z 1-2, na povratnem srečanju pa si je v dramatičnem obračunu, z 2-2 in tem zadetkom zagotovila napredovanje v veliki finale in kot smo slišali TUKAJ, nebo se otvorilo, Prosinečki pa je sodeloval pri enem najbolj legendarnih golov kluba. Finale v italijanskem Bariju, 29.5.1991 na stadionu San Nicola je bil predvsem taktičen dvoboj, v katerem je Robert Prosinečki vsej svetovni javnosti pokazal del svoje genialnosti, s Crveno zvezdo osvojil naslov najboljšega kluba v Evropi in ob razpadanju bivše države, prebegnil v kraljevski klub oz. Real Madrid, ki je zanj plačal za tiste čase ogromne količine denarja.

21-letni mladenič je bil na vrhuncu moči in po mojem mnenju ni nikoli več igral takšnega nogometa, čeprav je povsod navduševal s svojimi triki in žonglerstvom, a premlad oblepljen z enormnimi količinami denarja, s kaosom/vojno v domovini, razpet med dvem ljubeznima hrvaškim Dinamom in srbsko Crveno zvezdo, je nekako potonil v Madridu, kjer je v razdobju od ‘91 do ‘94, osvojil samo eno pokalno tekmovanje oz. Copa  del Rey in en superpokal. Žuti se nato še enkrat prebudil v manj pomembnem španskem klubiču Oviedu, kjer je odigral samo sezono ’94-95, vendar so mu izvrstne/atraktivne partije prinesle še transfer v Cruyffovo Barcelono, kjer se je prav tako zadržal le eno sezono. Sledila je še selitev v Sevillo, kjer se je še enkrat več zadržal le eno sezono, nato je bila na vrsti, vrnitev k prvi ljubezni, zagrebškem Dinamu, ki je bil v tistem času po ukazu hrvaškega predsednika Tuđmana preimenovan v Croatio. Prosinečki je s svojimi izkušnjami povlekel, takrat perspektivni Dinamo do dveh zaporednih udeležb v Ligi prvakov, ‘98/99 in ‘99/00, ob tem pa bil, ob predsedniku Tuđmanu, eden najzaslužnejših za tri zaporedno osvojena prvenstva ‘98, ‘99 in 2000, ter pokalno tekmovanje ‘98 in superpokal istega leta. Po treh letih kraljevanja je Prosinečki padel v nemilost novih vodilnih mož kluba, ki so ga, upam si trditi napodili iz kluba in hoteli vso slavo in denar zase, pri tem pa mu še do danes ostali dolžni 750.000 eurov, če se ne motim in njegova ljubezen je še enkrat več postala bolečina. Neugledni Hrvatski dragovoljac je bila zasilna rešitev, vmesna postaja, za zapolnitev časa do prestopa v pravi klub, a Žuti je enostavno preveč užival v nogometu, da bi zavrnil ponudbo za igranje nogometa. S pomočjo hrvaške naveze oz. spoštovanega Tomislava Ivića in bodočih soigralcev Runje in Mornarja, je Prosinečki prispel v belgijski Standard, kjer je odigral sezono 2000/01, naslednjo pa v angleškem Portsmouthu, kamor ga je zvabil srbski biznismen Milan Mandarić, takratni lastnik kluba. Žuti je bil pri angleškem klubu soigralec slovenskega reprezentanta Mladena Rudonje, ki ga je nato zvabil v ljubljansko Olimpijo, kateri je priigral vsaj pokalno lovoriko, a ker se je bližal totalni razpad sistema je po enoletni avanturi zapustil zmaje in se vrnil v Zagreb.

Robi je bil vedno bolj družinski tip človeka, nikakor žurer, že v beograjskih dneh pa so se čudili, da v večernih proslavah zmag ne obiskuje znamenitih splavov, kot soigralci, temveč se umakne od javnosti v intimnejši krog domačih, po vrnitvi iz Portsmoutha, pa je bila Olimpija njegov izbor tudi zaradi bližine doma, Zagreba, kjer je imel hudo bolanega očeta, ki je leta 2003 tudi umrl. S svojim Porchejem je letel na relaciji Zagreb-Ljubljana, nervozono kadil v lokalnem kafiču ob propadajočem stadionu za Bežigradom, na igrišču pa se prepuščal užitku z žogo in ne bom pozabil, ko je hropeč in sopihajoč s težavo nizal kilometre in z lahkoto delil žoge, v centimeter natančno. Prosti čas je posvečal družini, v tistih težkih trenutkih predvsem očetu Đuru, ki je večino svojega časa in energije posvetil prav njemu, nogometnemu genijalcu. Poslovilno sezono je odigral za NK Zagreb, nato pa odšel v nogometni pokoj oz. se posvetil gostinstvu.

Kar se tiče reprezentančne kariere, sem že omenil tisti znameniti Čile oz. Svetovno prvenstvo U20, leta ‘90 je na prvenstvu U21 s takratno Jugoslavijo osvojil drugo mesto, vmes pa že debitiral tudi v članski reprezentanci, s katero je bil tudi na Svetovnem prvenstvu 1990 in bil tvorec enega od presenečenj prvenstva. A kot je že znano, razpadla je Jugoslavija, namesto katere je na Europskem prvenstvu ‘92 odšla Danska in kot rezerva osvojila prvenstvo. Nikoli ne bomo zvedeli kaj vse bi lahko dosegla takratna generacija jugosovanskih nogometašev, če bi ostala skupaj, a dejstvo je da je novo-ustvarjena reprezentanca Hrvaške takoj postala nogometna velesila. Na žalost Prosinečkega, sta se tam poti, z njegovim bivšim trenerjem iz Dinama, Blaževićem, spet križali in njegov doprinos pri reprezentančnem uspehu na Europskem prvenstvu ‘96 v Angliji in Svetovnem prvenstvu ‘98 v Franciji, je bil manjši kot bi si želel(i). Krona reprezentančnih nastopov je bilo tisto tretje mesto, hrvatska bronca, kot ji pravijo, kjer je zaigral s prijatelji iz mladosti, predvsem Zvonimirjem Bobanom, naslednje svetovno prvensto pa je bilo trda prizemljitev in Veliki žuti se je kot eden poslednjih iz zlate generacije, oprostil od nacionalnega dresa.

Prosineči je po obdobju brez nogometa, vanj ponovno vstopil kot eden od pomočnikov hrvaškega nogometnega selektorja Slavena Bilića, kjer so reprezentančni prijatelji iz igralskih dni Bilić, Asanović, Jurčević, Mrmić in Prosinečki, sestavili nov potenten rod nogometašev, pripravljenih na največje uspehe.

Od prve govorice, da je Prosinečki v Beogradu, sem spremljal dogajanje in upal, da postane trener našega kluba, ki mu je dal ljubezen in afiramcijo, ga pred časom proglasil za šesto Zvezdino zvezdo ter upal na vrnitev v drugi dom. Dogovor je bil menda hitro sklenjen, denar ni bil prioriteta, a ni odveč omeniti 240.000 eurov na sezono. Prosinečki je sprejel izziv, se kot prvi hrvat, čeprav mati Emilija izvira iz srbskega Čačka, odpravil na vzhod, kjer naj bi klub vrnil na mesto, ki mu pripada. Med najboljše, za kar naj bi imel vizijo, željo po barceloninem stilu, pri tem pa bo rabil podporo okolice, predvsem vodstva kluba, ki jo je že obljubilo in pa navijačev, Delij, med katerimi je večina dobro sprejela njegovo vrnitev na mesto zločina.

S ponedeljkom je pričel delati kot novi trener, 27 milijonov eurov vredne ekipe, ki že išče okrepitve za pot proti vrhu, pri tem pa je kljub želji po barceloninem igralnem stilu, zanimiv njegov izbor naj-ekipe sestavljene iz soigralcev njegove kariere.

Francisco Buyo (Real Madrid) - Chendo (Real Madrid), Fernando Hierro (Real Madrid), Miguel Nadal (Barcelona), Robert Jarni (Hrvaška) – Luis Figo (Barcelona), Michel (Real Madrid), Zvonimir Boban (Dinamo in Hrvaška), Dejan Savičević (Crvena zvezda) – Ivan Zamorano (Real Madrid), Ronaldo Luis Nazario de Lima (Barcelona)

.

nebo se otvorilo

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 13.12.2010 - 17:26 - Kategorije: Glasba -

Evo, še malo muzike …..

Tokrat Majke.

Band v katerem je v vseh teh letih obstoja, edina stalnica karizmatični pevec Goran Bare, ki pa je za nekatere pesnik, idol, celo heroj, za druge pa samo zguba narkomanska.

YouTube slika preogleda

Kontraverzni Goran Bare je 45-letni, že povsem izcejeni rocker, na katerem se da jasno videti, da je že občutil vse užitke in pasti vsemogočnega rocka.  Že v osnovnošolskih letih je v domačih Vinkovcih osnoval nekaj punk-rock bandov, preko katerih je prišel do ustanovitve, zdaj že kultnih Majk, ki imajo zametke tam nekje ob koncu leta ‘84.  Štiri leta kasneje je band uspel izdati svojo prvo kaseto z naslovom Slušaj najglasnije, ki je na prvo dobila široko bazo underground publike. A ena od mnogih tragedij povezanih z bandom, je v prometni nesreči z avtomobilom, vzela življenje kitarista Marina Pokrovca, kar pa ni zaustavilo delovanje banda, saj je leta ‘90 izdan prvi album, Razum i bezumlje, pred izdajo katerega se je Bare zatekel v opojni svet prepovedanih substanc, a se je že kmalu zatem uspešno pozdravil. In ko so vsi že pričakovali, da se bodo Majke, dokončno prebile med najvidnejše/vplivnejše rock ikone bivše države, je na vrsto prišla vojna, ki je zaustavila njihov razvoj. Leta ‘93 so se Bare in družba, še enkrat podali proti vrhu, ki so ga v tem času obvladovali nekateri drugi, recimo jim ex-yu-bandi, album Razdor pa je prinesel tudi prvi posneti video. V pravi rockerski maniri in s koncerti napolnjenem letu, sledi kmalu oz. že ‘94 njihov tretji album Milost, za katerim je band oz. Bare priča še eni tragediji. Po dologoletni ljubezni z Mirjano, se je par ‘93 poročil in ‘94 dobil naslednika, sina Mirana, a idilia ni trajala dolgo, saj je Bare po letih odvisnosti, spet odšel na rehabilitacijo in se še drugič uspel očistiti oz. odvaditi heroina, ne dolgo zatem pa je zaradi prevelike količine heroina umrla Mirjana. Bare se je še enkrat več odločil, da bo z glasbo Majk premagal tudi to, četrti album z naslovom Vrijeme je da se krene,  iz leta ‘96 pa je bil najboljši dotlej. Majke so končno prestopile iz undergorunda v 1. rockersko ligo, posledica tega pa je album iz leta ‘97, posnet na nastopu v Domu sportova, Život uživo, kateremu so sledile nekatere hrvaške glasbene nagrade in ‘98 peti album z naslovom Put do srca sunca. Tudi ta je pobral kopico domačih/glasbenih nagrad in obeležil 15-letnico obstojo banda, Bare se je vključil v politična dogajanja, Majke pa so počasi padle v drugi plan in leta 2000 je bila skupina tudi uradno razpuščena.

Bare je svojo glasbeno pot nadaljeval s Plačenici, s katerimi je do leta 2006 izdal tri, za moj okus povprečne albume, leta 2007 pa re-aktiviral Majke, s katerimi je nato 2008 izdal tudi nov, tokrat dvojni album, in kot pove že naslov Unplugged, je ta live acoustic, kot bi dejali Mtv-jevci.

Majke nadaljujejo tam, kjer so se pred leti zaustavili, svoj že zdavnaj kultni status, pa nadgrajujejo s pravim rockerskim stilom oz. serijo koncertov, med katerimi so se spet ustavili tudi v Sloveniji. Tokratni, tisti 9.12.2010 v ljubljanski Cvetličarni, se mi je zdel nekoliko premedel pri tem pa je bil Bare, kot sem že na uvodu zapisal, vidno izcejeni rocker, ki je še pri poti z odra, namesto v garderobo zašel v WC.

Simolično, bi lahko zapisal, da je Bare še enkrat več zašel s prave poti, a tako kot mnogokrat doslej se je tudi tokrat vrnil na pravo in v črni bundici z nahrbtnikom na rami mimo popivajoče raje odšel v temo, kjer se najabolje znajde.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 12.12.2010 - 13:33 - Kategorije: Glasba -

Nadaljujem z objavami, ki se nanašajo na predhodne, tokrat pa gre za ameriški rock band z imenom 30 seconds to Mars, v katerem je vodilna sila, vokalist Jared Leto, ki je med drugim igral tudi v filmu z naslovom Chapter 27, kjer je upodobil morilca, slovitega Johna Lennona.

30 seconds to Mars, sem spoznal kmalu po njihovi izdaji istoimenskega prvenca iz leta 2002, predvsem po zaslugi TV-ja, kjer so forsirali video Capricorn, zatem pa nadaljeval s spremljanjem njihovega razvoja preko albuma A beautiful lie iz leta 2005, kjer so zapadli v še globji rock mainstream s hitiči The kill, From yesterday itd.

Njihov zadnji izdelek, This is war iz 2009, sem prav tako že nekajkrat preposlušal, uspešnica King and Queens pa je spodaj;

YouTube slika preogleda

Band sta nekje ‘98 ustanovila brata Leto, že omenjeni ameriški igralec Jared Leto, ki je bil zadolžen za kitaro in vokale ter nekaj mesecev starejši Shannon, ki je bil zadolžen za bobne, ob teh dveh stalnicah pa se je v družinskem projektu izmenjalo kar nekaj članov. Nekje v obdobju od leta 2000 do 2003 je bil tu še kitarist Solon Bixler, katerega pa je nato nadomestil ameriški sarajevčan Tomo Miličević in ta trojica je polminutnost do Marsa, saj je leta 2007, tudi basist Matt Wachter zapustil band, ki si za svoje potrebe delovanja, privošči občasne člane, Tima Kellerharja in Braxtona Olita.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 12.12.2010 - 00:50 - Kategorije: Film -

Spomnil sem se filma, ki sem ga gledal že pred časom, asociacija pa je jasna;  smrt/umor enega največjih umetnikov našega časa.

Chapter 27, je filmič iz leta 2007,  katerega ga je režiral J.P Schaefer, ki se namesto priznanemu umetniku Johnu Lennonu, rajši posveti anti-junaku, Marku Davidu Chapmanu oz. njegovim razmišljenjem, blodnjam in dejanjem pred samim dejanjem umora ….

chapter

 Težko bi kdo na prvo prepoznal igralca, ki je upodobil anti-junaka, saj je ameriški igralec/glasbenik Jared Leto, preprosto neprepoznaven.

Suhljati rocker, iz tega banda, se je zredil za ta film in kot že v mnogih prejšnih izdelkih navdušil z igro oz. upodobitvijo svojega karakterja, ki prispe v New York, pred znamenito stavbo Dakota, kjer skupaj z ostalimi oboževalici/oboževalkami čaka na svojih 5 minut slave. Na žalost mnogih, svojih 5 minut oz. recimo jim, svojih zaenkrat 30 let slave, dočaka 8.12.1980, ko pred že omenjenim hotelom, s petimi streli, umori slovitega Johna Lennona, katerga, zanimivo, v tem filmu upodobi angleški igralec Mark Lindsay Chapman. Anti-junak se vda svojim demonom oz. kot je kasneje povedal glasovom v glavi in postane eden najslavneših morilcev, pri čemer po svojem zločinu ni zbežal, ampak je počakal policiste s svojo najljubško knjigo v roki, The catcher in the rye oz. v slovenščino prevedeno Lovec v rži, o kateri pa kaj več v prihodnosti. Zaenkrat samo to, da ima 26. poglavij in Chapter 27 oz. 27. poglavje naj bi bilo nadaljevanje knjige, ki je zaslovela kot čtivo mnogih morilcev, med drugim jo je imel tudi atentator na ameriškega predsednika Ronalda Reagana.

Pa, da se vrnem na sam film, ki pri filmskih kritikih ni požel pohval, a čeprav tudi mene ni navdušil, moram priznati, da ogled nikakor ni bil stan vržen čas, saj že zaradi spoštovanja do Lennona potrebno vedeti/videti tistih nekaj zadnjih dni, ki so privedli do njegovega konca.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 9.12.2010 - 10:57 - Kategorije: Aktualno -

Na teletekstu sem zasledil, da je 8.12.2010 minilo okroglih 30 let od smrti/umora, enega od najcenjenejših umetnikov zadnjega časa.

John Lennon, 9.10.1940 – 8.12.1980

jl

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 9.12.2010 - 10:15 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Še zadnja srečanja so bila odigrana v uvodnem delu tekmovanja Lige prvakov oz. v skupinskem delu, kjer smo dobili končne odgovore o napredovanju/izpadu, ter sami razvrstitvi na lestvicah v skupinah E,F,G in H.

lp

 

Skupina  E

Bayern – Basel 3-0 Razplet v skupini E se je skrojili po zaslugi nemške nepopustljivosti, ki je prinesla še eno zmago Bayerna, ne glede na želje/upanje švicarskega moštva. Najprej se je z nekaj lepih obramb izkazal domači golman Kreft, ki je reševal kikse soigralcev, nato pa se je izkazala šablonska akcija domačih, ko je po kotu najvišje skočil Gomez, ki je z glavo podal do ukrajinca Tymoschtschuka, ki je z dveh metrov zadel za 1-0. V 35. minuti je borbeni Diego Contento na levi, nekako priboril žogo za domače in poslal povratno za francoskega virtuoza Francka Riberya, ki je z natančnim strelom povišal na 2-0. V drugem polčasu je v 50. minuti srečanja, po desni strani prodrl Muller, ki je s povratno podajo našel prostega Riberya, ki je na prvo, z 10-ih metrov zadel za suverenih 3-0. Bayern se je obdržal na prvem mestu skupine, švicarski Basel pa bo moral po dobrih partijah, zaradi osvojenega tretjega mesta, v Europa league.

Cluj – AS Roma 1-1 Domača ekipa je po vandalizmu trenerja Sorina Cartuja, ki je v prejšnem kolu tega tekmovanja, v navalu besa razbil steklo trenerske hišice, tega odpustila in našla zamnjavo v mladem Alinu Minteuanu, ki pa ni mogel zagotovitvi napredovanja. Italijanski predstavnik, tokrat AS Roma, je še enkrat več odigral na rezultat, in v 21. minuti srečanja je Marco Borriello, po lepi globinski podaji Simplicia, ušel domači obrambi ter zabil za 0-1, vse ostalo pa je bila klasika. Defenziva s sramežljivimi ambicijami po novem zadetku, vendar samo v nasprotnih napadih nekaterih posameznikov. Jedro ekipe je ostajalo na svoji strani, kar je izkoristila domača ekipa in vse pogosteje pretila, pri tem pa je napadalec Slonokoščene obale Lacina Traore, zaradi neizkoriščenih priložnosti pa tudi nonšalance prišel navskriž z navijači, ki so mu žvižgali ob vsakem stiku z žogo. No, v 88. minuti pa je le prišlo do novega zadetka, brazilec Culio je podal z desne, osporavani Lamine Traore pa je z glavo zabil za 1-1, in se publiki večkrat zahvalil s tistim neprimernim ročnim križiščem. Do konca srečanja ni bilo novih zadetkov in Roma je tako odbranila drugo mesto, Cluj pa svoje navijače ob slovesu od nogometne evrope potešil s četrto točko.

Skupina F

Olyimpique Marseille – Chelsea 1-0 Eden od derbijev dneva, kjer je vročekrvni stadion Velodrome pričakal angleškega prvaka, ki ga trese že pravcata kriza, saj je v domačem prvenstvu, v novembru in decembru dosegel samo eno zmago, kar trikrat izgubil in dvakrat remiziral. A v Ligi prvakov so bili do te tekme 100% in v takšnem stilu so hoteli tudi nadaljevati kar priča močna postava, ki pa ni uspela zlomiti vse boljšega francoskega nasprotnika, ki je po obupnem začetku, dveh porazih, nanizal same zmage. Tokrat je bil mož odločitve brazilec Brandao, potem go so gostje, v 81. minuti srečanja, uspeli zblokirati strel Taiwa, je spretni brazilec s 6-ih metrov neovirano zadel za 1-0, za četrto zaporedno zmago v Ligi prvakov in potrditev uvrstitve v naslednjo fazo tekmovanja. Gostujoči trener je že predtem uvidel, da njegovi ekipi ne gre preveč dobro, zaradi česar je standardne igralce zamenjal s perspektivnimi, poraz pa ni spremenil ničesar na lestvici. Vprašanje kako na vse skupaj gleda, lastnik kluba Roman Abramovich, znan kot zelo nepotrpežljiv človek, ki ni vajen serij porazov.

Žilina – Spartak Moskva 1-2 V vzhodnjaškem dvoboju, ki ni zbujal preveč zanimanja, so po prvem polčasu brez golov, v drugem bolje pričeli domači. V 48. minuti srečanja, je prosti strel z desne, izvedel Robert Jez, Tomas Matjan pa v kazenskem prostoru gostov skočil najvišje in s strelom z glavo, svojo ekipo povedel v vodstvo z 1-0. Zmotno so takrat domači pomislili, da se je ruska ekipa že predala in da jim lahko dajo še kakšen gol, saj so ti najnevarnejši prav iz nasprotnih napadov in v 54. minuti je črnogorski rezervist Nikola Drinčić z globinsko podajo našel brazilca Alexa, ki mu ni bilo težko zadeti za 1-1. V nadaljevanju, točneje v 61. minuti,  pa je sledila podobna/hitra akcija gostov, ki jo je pričel McGeady, v vlogi podajalca se je znašel Alex, ki je z diagonalno podajo z leve strani, pred golom našel rojaka Ibsona, ki je iz bližine žogo potisnil v gol za 1-2. V zadnjem delu srečanja se je tempo povsem umiril, moštvi pa sta se sprijaznili z rezultatom in končno uvstitvijo. Žilina je ostala/izpadla brez osvojene točke, z gol razliko 2-17, kar nam pove, da verjetno niso v rangu najelitnejših klubo, ki nastopajo v tej ligi, a tudi slovaški nogomet se mora razvijati, ne samo izbranci. Spartak Moskva je po zelo dobrem začetku, nadaljeval v slabšem slogu, zaradi česar je uspel osvojiti le tretje mesto, kar je kar nekako pričakovano in najbolj realno, zaradi česar se selijo v Europa league tekmovanje.

Skupina G

Real – Auxerre 4-0 Kontrovezni portugalski strateg je torej očistil ekipo kartonov, premešano moštvo, ki ga je zaradi kazni prvemu strategu, tokrat vodil Aitor Karanka, pa je suvereno odpravilo francoskega predstavnika, za katerega je spet nastopil slovenski reprezentant Valter Birsa. Domači so krenili ofenzivno že od prve minute in po nekaj neizkoriščenih priložnostih, je v 12. minuti po podaji Ronalda z leve, zadel osporavani francoski napadalec Karim Benzema, ki je podstavil/spustil glavo in zadel za 1-0. V drugem polčasu je zelo razigrana domače ekipa igrala še ofenzivnejše, predvsem pa učinkovitejše in v 49. minuti je Marcelo z lepo diagonalno podajo našel Cristiana Ronalda, ki je z 10-ih metrov, z močnim strelom pod prečko povišal na sigurnih 2-0. Za tretji gol na srečanju je poskrbela naveza Lassana Diarra kot podajalec in razpoloženi Karim Benzema kot strelec, pri tem pa je slednji, v 72. minuti srečanja,  z natančnim strelom z roba kazenskega prostora povišal na 3-0. Isti igralec je v 88. minuti s svojim tretjim golom na srečanju postavil končnih 4-0, za asistenco pa je zaslužen gostujoči vratar Sorin, ki mu je podaril žogo, nato pa nemočno opazoval lep let te v mrežo. Real se je po sramotnem porazu v El Clasicu, vrnil k zmagovanju in po zmagi nad Valencijo v domačem prvenstvu, suvereno odpravil še francoskega predstavnika, ki se s četrtim mestom v skupini, poslavlja od letošnjega evropskega nogometa. Real je pod vodstvom Mourinha, s petimi zmagami in enim remijem, naslednjo fazo tekmovanja pričakal na prvem mestu skupine.

AC Milan – Ajax 0-2 Za moj okus ne preveč prepričljivi AC Milan, kjer je vse preveč odvisno od navdiha/razpoloženosti Ibrahimovića, je gostil sloviti nizozemski Ajax, ki je pred kratkim odpustil trenerja Jola in ga nadomestil, pravijo začasno, s Frank De Boerjem, ki je takoj dosegel odmevno zmago. Gostujoča ekipa je diktirala tempo in povsem nadigrala, še enkrat več bledi AC Milan, pri tem pa je v 57. minuti srečanja zblokiran strel De Jonga, Demy De Zeeuw pa je z vnovičnim poskusom z roba kazenskega prostora zadel za 0-1. V 66. minuti je po akciji urugvajca Suareza, na levi strani kazenskega prostora, povratna žoga prišla do belgijca Toby Alderweirelda, ki je s super-strelom zadel za končnih 0-2. S to zmago si je Ajax zagotovil tretje mesto v skupini in nadaljevanje v Europa league, medtem ko si je AC Milan že predtem zagotovil napredovanje oz. drugo mesto. Tu bi še dodal, da jim ne zaupam preveč oz. pričakujem še eno sezono razočaranja, ne glede na trenutno vodilno pozicijo v italijanskem prvenstvu, kar je posledica tudi kiksov konkurentov.

Skupina H

Šahtar – Braga 2-0 Obe ekipi sta imeli še možnosti za napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja, zaradi česar je bil ta dvoboj verjetno derbi dneva, a naša komercialna TV se je odločila za prenos druge tekme te skupine. Sam sem se odločil za konferenčni ogled tekem oz. vključevanje z vseh prizorišč, pri čemer je bilo v prvem polčasu prekleto malo vključitev na Donbass areno. V drugem polčasu je bilo stanje precej boljše, nekaj vključitev do 78. minute, ko je hrvat Srna z desne prenesel žogo na drugo stran, kjer je  romun Razvan Rat z močnim/natančnim strelom z 20-ih metrov domače povedel v vodstvo z 1-0. Igra se je razživela, za drugi gol na srečanju pa je v 83. minuti poskrbel že omenjeni romun Rat, tokrat z lepo/natančno podajo pred gol, kjer brazilskemu napadalcu v vrstah domačega moštva Luisu Adrianu, ni bilo težko zadeti za 2-0. S to zmago so ukrajinci oz. je Šahtar uspel zadržati prvo mesto v skupini, pred angleškim zasledovalcem, medtem ko je Braga osvojila, tisto nesrečno tretje mesto, ki pa jih vseeno vodi v Europa league tekmovanje.

Arsenal – Partizan 3-1 Angleški predstavnik pred srečanjem še ni je bil siguren za naslednjo fazo, saj sta za prvi dve mesti konkururala še ukrajinski in portugalski predstavnik, ki sta istočasno igrala medsebojno tekmo o kateri je nekoliko več zapisanega szgoraj. V ne preveč kvalitetnem prvem polčasu je Arsenal povedel v 30. minuti srečanja, potem ko je Jovanović precej nespretno, s prekrškom v svojem kazenskem prostoru, zaustavil nizozemskega reprezentančnega napadalca. Prav Robin Van Persie je tudi izvedel penal in svoji ekipi zagotovil prednost, ki pa jo je v 52. minuti izničil naturalizirani srb oz. brazilski srbin Cleo. Ta je zadel po akciji z leve, katero je začel Saša Ilić, nadaljeval pa Moreira, že omenjeni Cleo pa zaključil s strelom z roba kazenskega prostora, pri čemer je žoga po dotiku Koscielnya nekoliko spremenila smer in svojo pot končala v domačem golu. Prav čutila se je domača nervoza ob misli na morebitni izpad, a izkušeni Wnger je v igro poslal Walcotta, ki je že pet minut kasneje, v 73. minuti srečanja,  zadel za vnovično domače vodstvo, potem ko je še enkrat nespretno posredoval Jovanović, ki je tokraz z glavo slabo izbil oz. samo do že omenjenega Thea Walcotta, ki je zadel za 2-1. Končnih 3-1 je v 77. minuti srečanja dosegel francoz Samir Nasri, potem ko je Alexandre Song nanizal nekaj gostujočih igralcev in razparal njihovo obrambno linijo, Nasri pa je z izvrstno minijaturo spet navdušil in z natančnim strelom zagotovil zmago svoji ekipi, potem ko je pred dnevi, v obračunu angleškega prvenstva proti Fulhamu, že zasijal z dvema izjemnima goloma. Arsenal je kljub vsem težavam, le osvojil drugo mesto in se uvrstil v drugo fazo tekmovanja, Partizan pa se po treh prejetih golih ni vdal, a do svojega drugega zadetka in celo presenečenja niso mogli zaradi česar Ligo prvakov zapuščajo kot eno najslabših moštev.

  • Share/Bookmark