Zapisal izmisljeni | 18.11.2010 - 13:41 - Kategorije: Potovanja

Nočitev v Britannia airport hotelu na Palatine road v Didsburyu, nekakšnem manchesterovskim Črnučam, če primerjam s centralno Slovenijo, je bila prijetna. Sončni žarki so počasi prebadali sobo in pogled skozi okno je odkril v kakšnem okolju sploh sva.

Kar prometna ulica ob kateri so bile tiste, tipične hišice iz opek, pri katerih ni bilo ne duha ne sluha o unikatnosti, saj so bile vse približno enake. Za trenutek sem si ogledal še okno sobe, ki je bilo videti precej ceneno, aluminijasto, z drsnim odpiranjem, kar sem kasneje opazil, da je kar običajno v teh krajih.

Jutranji sprehod ob Palatine road in iskanje primernega kraja za zajtrk, pri čemer sem si v eni od pekarn privoščil mesno pito, nekakšen kolač/muffin z mesnim nadevom. Po prvem ugrizu, nad katerim nisem bil preveč navdušen, mi je okus postal všeč in pita je kmalu pošla, zato sva zavila v prvo, recimo ji gostilnico Battered cod. Aluminijast pult, z žar ploščo v ozadju, minimalistično pohištvo oz. stare lesene mize in stoli, kot v našem bivšem, socialističnem režimu, pred približno 30 leti. Nisem mogel verjeti, da je vse kot v tistih jugo filmih iz 70-ih in 80-ih let. Samo še mladi Ljubiša Samardžić se je manjkal. Prijazna gospa je naštela ponudbo in priznati moram, da je bil moj klasični angleški zajtrk fenomenalen. Toast kruh pomazan z maslom je bil zlato/rumeno popečen, na krožniku okusno jajce na oko, trije kosi mesnate slanine, klobasa, popečeni kosi paradižnika in seveda beans oz. fižol, nekakšen angleški pasulj. Ob zajtrku sem prelistal časopise in ugotovil, da so tu dobesedno obsedeni z nogometom, še posebaj z Manchester Unitedom in aktualnimi aferami Wayne Rooneya, za katerega se je ravno takrat že namigovalo, da bi rad zapustil klub. Po hranjenju z novicami in angleškim zajtrkom je sledil še sprehod nazaj do hotela, fotografiranje tega in onega, ter odhod v sam Manchester.

Dnevna avtobusna karta znaša 3 funte, za vse avtobusne prevoznike pa 4,5 in odvisno od tega kje se nahajaš oz. ob kateri uri se boš vozil, se odločiš kateor boš vzel, pri tem pa je možno imeti tudi kombinirane karte, bus + vlak oz. bus + metro, ali pa vse skupaj. Midva sva se prevažala samo z avtobusi, ki imajo odlično pokritost terena, avtobusno postajo pa sva imela čisto pred hotelom. Double-decker oz. dvonadstropnik, na katerem sva se skoraj vedno vozila zgoraj v prvi vrsti je zelo dober način za spoznavanje okolice, ki jo je tačas že začel namakati dež. Rahel dež pa ni motil domačinov, ki so še vedno hodili v kratkih rokavih, čeprav je bilo zunaj samo okoli 13 stopinj in verjetno sva kar nekoliko izstopala v jaknah. Prihod na glavno avtobusno postajališče oz. Piccadilly gardens naju je spet pričakal s sončnimi žarki in spoznala sva vso nepredvidljivost angleškega vremena.Poiskala sva bus do Old Trafforda oz. ulice poimenovane po znamenitem Sir Matt Busbyu, kjer se nahaja stadion Manchester Uniteda.

oldtrafford

Predhodna online rezervacija za ogled stadiona in muzeja je stala 13 funtov, če se ne motim in kot je bilo na karti navedeno se je ogled stadiona pričel točno ob 15.00 uri. Pred ogledom stadiona sva se sprehodila skozi muzej v katerem je kup zanimivosti, pokali in trofeji, legendarne fotografije, rdeči zid z imeni vseh igralcev Manchester Uniteda, dresi, Peter Schmeichel v naravni velikosti, foto-studio, jaz pa sem si za funt privoščil tri strele v gol, ki je imel zadaj merilec moči udarca. Kar razočaran sem bil z rezultatom, čeprav je starejši gospod rekel, da sem ta dan drugi najmočnejši. Sledil je še ogled stadiona, simpatični, približno 70-letni vodič se je predstavil z znamenitim angleškim humorjem, saj je pozval vse ki imajo karto za ogled ob 15.00 uri naj se pridružijo njemu in ne kolegu, ki je podoben Cristianu Ronaldu. Seveda ta ni bil podoben Cristianu Ronaldu, saj je bil star, majhen, z velikim nosom, vodič pa se je hitro popravil in rekel, da ga je zamešal, saj je na hitro pogledal in šele sedaj opazil, da kolega nima uhančka. Po komičnem uvodu smo odšli najprej do North standa oz. severne tribune, kjer smo bili seznanjeni s tehničnimi podatki stadiona, ki sprejme skoraj 76.000 gledalcev, se nato premaknili na vzhodni del od koder smo odšli v notranjost stadiona oz. pod južno tribuno. Tam smo si najprej ogledali spominsko ploščo v čast žrtvam tiste letalske nesreče 6.2.1958, ko je umrlo 23 članov, med njimi pa je vodič zelo čustveno izpostavil Duncana Edwardsa, ki je imel, po njegovih besedah, potencial postati najboljši angleški igralec vseh časov. Sledil je obisk salona, kjer se igralci zberejo pred tekmami oz. kjer jih čakajo sorodniki in prijatelji po tekmi, pri tem pa smo si ogledali še tablo z vsemi reprezentanti, ki so nastopali za devilse, simpatični vodič pa je ob pogledu na ime argentinca Teveza dejal, da je tudi on v preteklosti igral za Manchester United nato pa prestopil v nek drug klub, katerega pa se sedaj ne spomni. Manchester City je tukaj v rdečem delu zelo nepriljubljen kar se je izkazalo nekoliko kasneje še enkrat. Nato pa eden od vrhuncev, ogled domače slačilnice, ki me je kar nekoliko razočarala saj sem pričakoval modernejši prostor, in ne tradicionalni les z duhom tradicije, vendar angleži so res posebneži. Tako kot verjetno v še nekaterih klubih je tu točno določen red, kjer kdo sedi, z obešeni in pripravljeni dresi za igralce, najbolj zanimiv pa je bil kot na levi, kjer so viseli dresi z imeni Owena, Rooneya, Giggsa in Scholesa, enih najbolj legendarnih otoških igralcev. Po nekoliko daljšem postanku v slačilnici smo odšli proti tunelu iz katerega igralci pridejo na igralno površino, s pomočjo audio tehnike pa smo podoživeli hrup/navdušenje publike ob vstopu na gledališče sanj, kot tudi imenujejo ta 100 let stari objekt. Na skrbno negovano zelenico nismo smeli, zato pa je bilo prav posebno doživetje pogledati okoli sebe, kjer so že viseli pripravljeni transparenti za tekmo naslednjega dne, vodič pa je opomnil na številko 34, če se ne motim, ki je simbolizirala koliko let že mestni rivali niso osvojili ničesar. Za konec smo si ogledali še trenerske klopi, ki pa to niso. Manchester United ima s tistimi tradicionalnimi rdečimi opekami, s katerimi je obzidan tudi rob igrišča, obzidan del tribune, ki je nekakšna ložica za trenerja in rezervne igralce, vsi skupaj pa sedijo na udobnih rdečih/usnjenih sedežih, ki se jih ne bi sramovalo marsikatero vozilo višjega cenovnega razreda. Za konec sva, na hitro, zavila še v fan shop, kjer pa nisva preveč kupovala.

Sledil je povratek v mestno jedro, kjer sva si privoščila preoblino večerjo ter skozi izložbeno okno gledala ven, kako je močan dež očistil ulice. Ko se je naliv umiril, sva se v soju javne razsvetljave in reklamnih tabel sprehodila po mestu, odšla v shopping in se precej utrujena spravila na avtobus, ki naju je odpeljal nazaj v Didsbury.

Za nightlife ni bilo ne volje, ne moči, pijačka za osvežitev pa soba, tuš, postelja.

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 18.11.2010 ob 13:41 in je shranjen pod Potovanja. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

3 komentarjev

  1. 18.11.2010 @ 23:35

    Na tistem koncu poleg Manchestra si splača ogledati še Liverpool, po pogovoru z lokalci so se praktično vsi strinjali… Manchester ima denar, Liverpool pa dušo.

    Sicer pa je Manchester kar všečno, zelo moderno mesto :)

    Zapisal Klino
  2. 19.11.2010 @ 11:10

    na žalost ni bilo časa za Liverpool, bo pa drugič, saj verjetno nisem bil zadnjič tam gor ….

    Zapisal izmisljeni
  3. 29.11.2010 @ 13:48

    [...] največje znamenitosti mesta. Seveda sva morala iti tudi stadiona FC Barcelone, Nou Campa, ki pa me po Gledališču sanj ni preveč impresioniral, čeprav je z 99.354 sedeži največji evropski stadion. Ogled muzej in [...]

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !