Zapisal izmisljeni | 30.11.2010 - 00:24 - Kategorije: 05.Primera division -

Ne spomnim se kdaj sem nazadnje videl toliko napisanega oz. slišal toliko povedanega, kot o tokratnem El clasicu oz. enem največjih nogometnih obračunov na svetu, verjetno kar največjem, obračunu med Barcelono in Real Madridom.

Glavni razlog za to povečanje interesa, že tako izjemno popularnega dogodka je v dveh izjemnih igralcih, Lionelu Messiju iz Barcelone in Cristianu Ronaldu iz Real Madrida, ob tem pa bi jaz še dodal kontroverznega trenerja gostov, Jose Mourniha.

Mali argentinec Lionel Messi je pred tem kolom, proti Almeriji zabil 3 gole, enako pa je storil tudi portugalec Cristiano Ronaldo, ki je svoje tri zabil proti Athletic Bilbau, kar pomeni da je imel argentinec že 13 zadetkov v 10-ih nastopih, protugalec pa 15 v 12-ih, medtem ko sta bila pri asistench poravnana oz. oba s šestimi. V zadnjih treh sezonah pa je Messi odigral 163 tekem in zabil 125 golov, kar je nekje 0,76 po tekmi, medtem ko je Ronaldo v tem času zaigral na 143 tekmah in dosegel kar 120, pri čemer je njegovo povprečje nekje 0,83 po tekmi. Za primerjavo, toliko hvaljeni španec Fernando Torres iz Liverpoola ima 126-ih nastopih 66 golov, kar je okoli 0,52 po tekmi. Če bi se vrnil še nekoliko dalj v preteklost oz. na začetek kariere obeh, pa bi odkril, da je Messi v 233-ih tekmah dosegel 151 zadetkov, kar je kar 0,64 gola po tekmi, Cristiano Ronaldo pa v 375-ih tekmah 182 golov, kar je okoli 0,49 gola po tekmi, venar pa je Messi v derbijih že dosegal zadetke, medtem ko Ronaldo še čaka na takšen prvenec. Tu bi še dodal, da oba igralca blestita v klubskih tekmah, medtem ko je reprezentančna plat pri obeh precej klaverna, poleg neuspehov njunih reprezentanc imata oba izjemno nisko povprečje doseganja golov, Messi 0,26 na tekmo, Ronaldo pa 0,28.

Seveda ne bi bilo pošteno spregledati tudi vse ostale zvezdnike teh dveh ekip, kjer je kar 13. aktualnih svetovnih prvakov; pri domačih Valdes, Puyol, Pique, Busquets, Iniesta, Xavi, Pedro in Villa, pri domačih Casillas, Ramos, Alonso, Arbeloa in Albiol. Vsi skupaj s preostalimi soigralci pa so tvorili ples milijonarjev oz. milijonov, saj naj bi bila domača ekipa vredna okoli 425 milijonov eurov, gostujoča pa 340, pa si predstavljajte katere vse probleme bi s tem denarjem lahko rešili pri nas. A da ne odtavam v politične vode, se bom posvetil še dvema posameznikoma, ki sta bila zadolžena za taktiko oz. setavo moštva.

Domači Pep Guardiola je po 11-letni nogometni karieri v Barceloni, nove izzive poiskal v Italiji, kjer je nastopal za Brescio, zelo malo za AS Romo, pa ponovno za Brescio, nato pa odšel v katarski Al-Ahli in kasneje še v mehiški Dorados de Sinaloa. Po koncu igralne kariere je leta 2007 pričel s treniranjem B moštva katalonskega ponosa, Barcelone, kjer je leto kasneje dočakal priložnost postati prvi trener ekipe, kjer je nasledil nizozemca Rijkaarda. Guardiola se je počasi odrekel razvajenih superzvezdnikov ekipe in jih nadomestil z domačimi fanti, pri tem pa v tej prvi tekmovalni sezoni osvojil vse kar se je dalo. Šest trofej ni osvojil še nihče, Barcelona in Guardiola pa sta si s tem podvigom zagotovila nogometno nesmrtnost. Deco, Ronaldinho, Dos Santos, kasneje Eto’o pa Henry in Ibrahimović so dobili priljubljenejše/uspešnejše naslednike, povečini domače fante in anonimce kot so Pique, Busquets, Krkić, ob Xaviju, Iniesti, Puyolu, Valdezu in ostalih, ki so končno prišli do prostora za razvoj, pa je dodanih še nekaj izvrstnih tujcev, vsi skupaj pa tvorijo izjemno kompaktno in homogeno celoto, kjer spet pridemo do njihovega prvega zvezdnika Messija, kateri je tisto nekaj več kar ekipo loči od ostalih.

Na drugi strani je portugalski strateg Jose Mourinho, ki je imel precej nepomembno nogometno kariero, zato pa toliko veličastnejšo trenersko, v kateri je pričel pot navzgor kot je že znano kot prevajalec in asistent angleškega strokovnjaka Sir Bobby Robsona, s katerim sta bila najprej pri Sportingu, pa pri Portu, nato pa v Barceloni, kjer je Mourinho ostal tudi po trenerski zamenjavi Robson-Van Gaal. Povratek v domovino je pomenil najprej delovanje v Benfici, kjer pa niso prepoznali njegovega talenta oz. cenili dela, zaradi česar se je dokazal v ubogi Leiriji, katero je popeljal do najvišje uvrstitve v zgodovini, s čemer si je prislužil poziv v Porto. Od tu naprej pa je vse že zgodovina. Mourinho je ustvaril/vzgojil oz. setavil generacijo zmagovalcev, ki je osvojila vse na portugalskem, Pokal UEFA 2004 in Ligo prvakov 2004. Sledil je prestop v angleški Chelsea, kateremu je po desetletjih suše priboril naslov državnega prvaka in vse ostalo kar je možno v Angliji, a ostal brez željene Lige prvakov, kaj kmalu pa je po slabših rezultatih dobil odpoved. Po nekajmesečni pavzi je bil ustoličen kot trener italijanskega Intera, s katerim je v prejšni sezoni pokoril konkurenco, klikni TUKAJ, nato pa prestopil v Madrid k Realu, kjer je derbi španskega prvenstva imenovan El clasico pričakal na prvem mestu lestvice, še brez poraza. Pravijo, da v zdajšnem klubu kombinira oz. proizvaja zapeljiv cocktail; mešanje nogometnega hedonizma in diktature, pri čemer ga tako kot povsod, igralci dobosedno obožujejo, Mourinho pa v svojem slogu vedno znova išče nasprotnike, s katerimi bi bil osvajal verbalne bitke.

In tako pridemo še do sodnikov, ki jih je Mourniho že oplazil s svojim nevarnim jezikom, Eduardo Ittrralde Gonzales naj bi bil po njegovem veliko boljši izbor za domače kot goste, saj je že sodil derbija ‘99 in 2005, katera je oba dobila Barcelona. Vse skupaj pa je le še ena zvijača več pred tekmo, ki sta jo ekipi pričeli v naslednjih postavah.

Barcelona v taktični postavitvi 4-3-3: Valdes - Abidal, Pique, Puyol, Alves  - Iniesta, Busquets, Xavi (Keita od 87. minute) – Villa (Krkić od 76. minute), Messi, Pedro (Jeffren od 88. minute)

Real Madrid v taktični postavitvi: 4-2-3-1: Casillas – Marcelo (Arbeloa od 60. minute), Carvalho, Pepe, Ramos – Alonso, Khedira – Ronaldo, Ozil (Diarra od 46. minute), Di Maria – Benzema

Domača ekipa je krenila v svojem prepoznavnem stilu in že v uvodnih trenutkih tekme zagospodarila na domačem igrišču, kjer so v igri kratkih podaj osvajali prostor in pretili nasprotniku. Zvrstilo se je kar nekaj priložnosti, med drugim tudi vratnica po kombinaciji iz kota, ki jo je s skrajne desne zadel Lionel Messi, a ostalo je pri 0-0, vsaj do 10. minute. Takrat pa je domača ekipa izvedla napad,v katerem je Messi podal v levo proti Iniesti, ta pa je z natančno diagonalno podajo našel Xavija, ki je bil spretnejši od Marcel, ki se je uspel žoge nekoliko dotakniti, a  sreča je bila na strani domačih. Spretni Xavi je z golom iz neposredne bližine svoje moštvo povedel v vodstvo z 1-0, realovci pa se samo nemočno spogledovali, saj so bili verjetno s strani Mourinha opozorjeni na ta neugodna vtekanja v prostor, ki so že kar nekakšen zaščitni znak Barcelone. Minimalno vodstvo pa ni zdržalo dolgo, saj je v kar minuto trajajoči akciji, kjer je šla žoga od noge do noge, kot radi rečemo, Barcelona iskala luknjo v gostujoči obrambni vrsti, katero je po dobrem pokrivanju Messija, ki je bil obkrožen s petimi, našel Villa na levi, kjer je ob preveč pasivnem Ramosu uspel podati pred gol, kjer je mimo neodločnega oz. za hrbtom Marcela zdrvel Pedro Rodriguez in iz bližine poentiral za povišanje rezultata na 2-0. Realovci so se nekoliko zdrznili in imeli nekaj poskusov, vendar je bilo vse skupaj preslabo izvedeno, predvsem nevaren strel Di Marie, podaja Ronalda za Benzemo, ki je bila v zadnjem trenutku prestrežena, pa portugalčev prosti strel, kjer je bil za malo nenatančen. V 33. minuti je žogo, ki je odšla iz igre zgrabil domači trener Guardiola, ki jo je tik pred Ronaldom vrgel vstran, ta pa je mladega stratega grobo odrinil in vnel se je eden od mnogih ravsov, kjer sta rumene kartone dobila Ronaldo in domači golman Valdes, ki se je pri domačih najbolj petelinil. Kmalu zatem sta imela navedena neposredni obračun in po počasnem posnetku sodeč je sodnik storil napako, ko ni dosodil penala za gostujoče moštvo, saj je Valdes podrl Ronalda. Za vovčno razburjenje je poskrbel Messi oz. Carvalhko, ki je malemu argentincu nekaj prigovarjal zaradi simuliranja prekrška, ta pa je od zadaj krenil v besedni obračun, ki pa ga je zaustavil kar Carvalho s komolcem v obraz. Sodnik je situacijo rešil z rumenim kartonem za Messija in še dobro da je kmalu odpiskal konec prvega polčasa, saj je bila nervoza vse večja. V drugem polčasu je Barcelona spet krenila v svojem slogu, nizale so se te kratke podaje in kar slutiti je bilo, da bo Real pokasiral še tretji gol. V 55. minuti srečanja je stekla akcija na desni, kjer sta kombinirala Xavi in Pedro, ko pa je žoga prispela do Messija je vse skupaj dobilo pospešek in lepa globinska podaja z 18-ih metrov, v kazenski prostor gostov, je prišla do Davida Ville, ki je za hrbtom Pepeja vtekel in zadel  za velikih 3-0. Le tri minute kasneje oz. v 58. minuti je še enkrat udarila naveza Messi – Villa, argentinec je nekje na sredini igrišča, obkrožen s tremi nasprotnimi igralci, milimetersko natančno podal diago nalno do roba kazenskega prostora, kjer je spretni Villa z nartom, elegantno udaril po žogi, ki je šla Casillasu med nogami in v gol za že kar spektakularnih 4-0. Real je bil v tem obdobju oz. kar celotni drugi polčas povsem nemočen, njihovemu trenerju Mourinhu pa se je verjetno kolcalo po čvrstini, s katero je navduševal v Portu, Chelseu in Interu, z zadnjimi je lani v Ligi prvakov izločil prav Barcelono in se za večne čase zameril katalonskim pristašem. Njegov Real ni bil prav nič spektakularen, temveč nebogljen in posramljen, brez moči in črvstine, brez ideje in lucidnosti, brez značilnih prodorov po bokih, skratka Real v teh trenutkih ni obstajal. Portugalski branilski par Pepe-Carvalho za katerega sem še dve leti nazaj menil, da je najboljši na svetu je bil neusklajen, nesiguren oz. zanič, Ramos neprepoznavno slab in prepočasen ter izgubljen v prostoru in času, Marcelo le nekoliko boljši, Khediro in Alonsa so nasprotniki z lahkoto prebijali, čeprav sta oba navedena znana prav po neprebojnosti na sredini, krila so bila brez kril oz. s spodrezanimi, predvsem Di Maria me je razočaral, Diarra, ki je zamenjal Ozila je bil neviden, Ronaldo pa je spoznal, da ne zmore sam, medtem ko je bil Benzema čisto odrezan od preostanka moštva. Gostujočo nemoč je zaključil rezervist Jeffren, v 91. minuti srečanja, ko je po prodoru še enega rezervista Krkića po desni, dobil na 5m od gola lepo podajo, katero je pospremil v gol za nepričakovano visokih 5-0. Večina gledalcev je vstala iz z visoko dvignjeno roko, 5 prstov, 5 golov, proslavila zmago, ki jo je zasenčila nepotrebna grobost gostov, pri čemer je iznervirani Ramos, z namerno brco sklatil Messija, po sodnikovem žvižgu, pa na tla vrgel še prehrabrega Puyola. Nekaj sekund zatem je sodnik odpiskal konec tekme v kateri je sloviti Jose Mourinho prvič v karieri doživel poraz s kar 5-0.

Eden najbolj razvpitih derbijev, predvsem zaradi debitantskega nastopa gostujočega trenerja Mourinha in izjemne forme Messija ter Ronalda, v katerem je Barcelona suvereno odpravila nasprotnika, ga pospremila na pot domov s 5. zadetki, prevzela vrh lestvice na katerem je zamenjala prav Reala in vknjižila 82. zmago v derbiju, medtem ko so madrižani ostali na svojih 95. in z nalogo vrniti se na vrh lestvice oz. odvzeti primat katalonskemu moštvu.

el clasico.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 29.11.2010 - 13:48 - Kategorije: Potovanja -

Evo, pred velikim nogometnim spektaklom imenovanim El clasico, ki se bo igral nocoj v Barceloni na stadionu Nou Camp, je idealen čas za kratek opis dopusta v tem katalonskem mestu.

Po letu iz hladnega in oblačnega Liverpoola, iz prejšne objave v tej rubriki, je bil pristanek na letališču Girona prava osvežitev, vendar spoznanje, da nimava ustrezne povezave do Malgrat de Mara, je vse skupaj nekoliko pokvarilo. Ja, če ne plačujeva kazni zaradi boarding carda pa je tu nepričakovano visok izdatek za transfer oz. prevoz do hotela. 45- kilometerska razdalja je bila ob odsotnosti avtobusnih povezav v tem nedeljskem večeru, pri taksistih na letališču označena s 50 euri, pri tem pa sva nekoliko počakala in našla še en par, ki je šel v isti smeri oz. v bližnje mesto, pa smo si razdelili stroške.

Nastanitev v hotelu Luna je bila super oz. nad vsemi pričakovanji, saj za plačilo 280 eurov za 6 nočitev, za dve osebi, ni vlivalo veliko upanja, a se je izkazalao, da gre za zelo dober hotel, ki je imel ob takrat že mrzlem zunanjem bazenu še notranji, čista soba v 7. nadstropju svojo teraso itd. Nekoliko je razočarala le hrana, a tisti standardni hotelski zajtrki so itak povsod približno enaki; salame, hrenovke, jajca, siri, jogurti, kosmiči, maslo in podobno. Ob prihodu sva doplačala še za 6 večerij za dve osebe, torej dvanajst večerij, za kar sva dodala še 60 eurov, vendar pa jih nisva izkoristila v celoti oz. sva večkrat jedla zunaj.

Prvo jutro sva se sprehodila po tem obmorskem/letoviškem mestecu, ki je že počasi tonilo v jesenski/zimski spanec in čeprav je bilo nekaj hrabrih posameznikov v morju, sem se zadržal oz. ostal brez kopanja. Mesto ima ob lepi peščeni obali železniško progo, pri hoji do postaje pa sva se ustavila še na Info točki, kjer sva dobila vozni red vlakov, zemljevida Malgrat de Mara in Barcelone, po nakupu kompleta 5 kart za vlak do Barcelone in nazaj oz. dveh takšnih kompletov pa sva odštela malo čez 50 eurov, hiter izračun pa je povedal, da je to veliko ugodneje kot plačevati hostle v centru Barcelone, pa še zanimivo se je bilo voziti z vlaki in opazovati vse te ljudi. Koliko časa se že nisem vozil z vlakom? Ne pomnim in prav dobro sem se počutil, ko sva vsako jutro po zajtrku sedla na sodobni vlak, ki je v nekoliko več kot uri prispel do postaje Catalunya v samem središču Barcelone.

Kavica v elitnem Zurichu in srečanje s prijateljema, ki sta bila prav tako v mestu oz. na krajšem dopustu. Skupaj smo se podali po znameniti La Rambli, kjer mrgoli uličnih umetnikov, prodajalnic spominkov in še česa. Zavili smo do katedrale, nato pa se s taxijem, ob obali odpeljali do žičnice, ki nas je popeljala na grad oz. Castell de Montjuic. Karta za to je, če se ne motim 9 eurov. Izvrsten razgled na vse strani se razprostre z vrha in šele tedaj približno spoznaš za kako veliko in gosto naseljeno mesto gre. Tudi znamentia Segrada familia se vidi a o njej nekoliko kasneje. Na kosilo smo se odpeljali do Barcolenete, kjer pa družba, v enem od lokalov ni bila preveč zadovoljna s hrano, čeprav moram priznati, da so bili moji pečeni špageti zelo dobri. Popoldne smo izkoristili za ogled L’aquariuma od katerega sem po pravici pričakoval več, vendar pa je tisti podvodni tunel navdušujoč. Morski psi z vseh strani so poplačali vse morebitne pomankljivosti in kljub vsemu smo bili zvečer vsi skupaj zadovoljni. Sledil je še sprehod iz pristanišča po La Rambli in vrnitev v Malgrat de Mar.

V naslednjih dneh sva si ogledala še Gaudijeve mojstrovine Casa Batllo, veličastno stavbo Casa Mila, boj znano z imenom Pedrara, na terasi katere sva preživela skoraj celo popoldne, v poznih popoldanskih urah pa sva odšla še do znamenite Segrade familie, verjetno največje znamenitosti mesta. Seveda sva morala iti tudi stadiona FC Barcelone, Nou Campa, ki pa me po Gledališču sanj ni preveč impresioniral, čeprav je z 99.354 sedeži največji evropski stadion. Ogled muzej in obisk tribun je bilo povsem dovolj, saj me notranjost stadiona ni preveč zanimala.

Prav zanimivo mesto je tale Barcelona, kjer sva v času popoldanskih siest uživaško jedla na terasah tiste ponudbe dneva oz. obilna kosila z bogato in okusno hrano za okoli 7-9 eurov, si ogledovala znamnitosti, a vseh se kar ne morem spomniti več, saj gre za res bogato mesto; Arc de triomf, Universitat itd. Le pri muzeju umetnosti oz. Museu nacional d’art de Catalunya je sledilo razočaranje, saj v večernem času ni bilo tistih znamenitih predstav z vodometi oz. kombinacijo vode, svetlobnih in zvočnih učinkov. Nekakšna obnovitvena dela so opravljali, pri vožnji nazaj v mestno jedro pa je zgovorni taksist v pogovoru pojasnil, da tudi z bikoborbami ne bo nič, saj so v Kataloniji prepovedane, kar se mu je zdelo prav. Tudi za shopping se je našlo časa, točneje eno celo popldne, vendar pa sem si izboril vmesne postanke v lokalčkih, obisk Hard rock caffeja, tako da ni bilo preveč naporno, pa čeprav so se vrečke kar pridno polnile.

Povratek v Treviso je bil poglavje zase, saj je nekdo očitno slabo pogledal na letalske karte in po enourni zamudi avtobusa v Malgrat de Maru, sva le prispela do letališča Girona, zadovoljna, da je do leta še nekaj manj kot dve uri in da ne bo tistega dolgega čakanja. Kmalu pa se je izkazalo, da bo čas velik problem, saj je bil let rezerviran z drugega letališča oz. El Prata, do katerega pa je dobra ura vožnje. Avtobusi in ostali prevozi so bili spet nedosegljivi, tako da je bilo treba še enkrat nenadejano plačati storitev na katero se pri planiranju potovanja ni računalo. Nisem mogel verjeti, da taksist, ki je pripeljal potnike na letališče iz mesta, ni upal vzeti 50 eurov in nas peljati do mesta oz. El prata in se je rajši vrnil prazen. Propisi su propisi bi rekel Krstić, a prepričan sem, da bi naši taksisti brez pomiselka zagrabili priložnost in pobasali 50 eurov, za razliko od teh, pa čeprav sem mu predlagal da naju pobere na izvozu z letališča oz. izven območja letališča, je ostal zategnjen. No. Ko sem že preklinjal, da bova po nepotrebnem brez 140 eurov, kolikor so zahtevali letališki taksisti do El Prata se je pred menoj znašel zbegani italijan, ki je storil isto neumnost in kmalu je padel dogovor o delitvi stroškov. Full gas po autocesti mimo celotnega mesta oz. čisto na drugo stran, kjer smo le ujeli let za Treviso, v vsej tej nesreči pa mi je bilo smešno, ko sem razmišljal o dogajanju in tem filmskem klišeju, ko vedno lovijo zadnje trenutke leta …..

V Barcelono bi se bilo lepo ponovno vrniti, a ostaja še toliko drugih željenih destinacij …..

Večerni pristanek v Trevisu, plačilo 65 eurov parkirnine in vožnja proti Sloveniji, kjer naju je pričakalo deževje,  je zaključilo ta dopustek in me spet vrnilo v ustaljene tirnice.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 29.11.2010 - 08:23 - Kategorije: stave -

V tej rubriki že nekaj časa ni bilo objave, kar pa ne pomeni, da nisem stavil, le objavljati se mi ni dalo.

No tokrat sem spet zavil na bencinski servis in na hitro sestavil naslednji stavni listek:

Manchester United – Blackburn, tip 1, kvota 1.22

Bayern – Eintracht Frankfurt, tip 1, kvota 1.37

Borussia Dortmund – Borussia M’Gladbach, tip 1, kvota 1.30

Anderlecht – Charleroi, tip 1, kvota 1.15

Dinamo Kijev – Sevastopol, tip 1, kvota 1.15

Inter – Parma, tip 1, kvota 1.50

Valencia – Almeria, tip 1, kvota 1.37

Sevilla – Getafe, tip 1, kvota 1.60

skupna kvota: 9.45

 

 

Manchester United je razmontiral Blackburn s 7-1, pri tem je dal bolgar Berbatov kar 5 zadetkov, nestrpno pa se čaka zadetek Rooneya na domačem igrišču, ki ga tokrat še ni bilo ….. Bayern je po povsem osrednji nogometni jeseni le krenil proti vrhu Bundeslige, Eintracht pa je padel s 4-1 ….. z istim rezultatom je Borussia Dortmund odpravila tisto drugo Borussio in zadržala prednost na prvem mestu ….. v belgijskem prvenstvu je Anderlecht, prav tako s 4-1 odpravil nasprotnika, tekma pa je bila za rahel dvig kvota …… podobno je bilo v ukrajinskem prvenstvu, kjer sem Dinamo Kijev odigral zaradi seštevka kvote, ta pa je, suvereno z 2-0 opravičil zaupanje ….. italijanski Inter je v vsem svojem kaosu moral nekoga tudi, vendar je bila tekma težja kot to kaže rezultat …… v španskem delu mi je bil fix Valencia, ki je pred dnevi v Ligi prvakov ponižala turškega predstavnika, Almeria pa nekaj dni pred tem zaradi visokega poraza v Kataloniji ostala brez trenerja in 2-1 je bilo bolj gladko kot izgleda, saj je tolažilni gol padel v zadnji minuti srečanja …… Sevilla pa me je zaklala. Ni mi jasno kako ni mogla do izraza kvaliteta domačih, kjer so zveneča imena kot Palop, Dabo, Escude, Renato, Cigarini, Kanoute, Negredo, Romaric, Luis Fabiano in ostali. Poraz proti osrednji Mallorci, ki je zelo dobra predvsem na domačih tleh, je presenečenje, ki ga je malokdo pričakoval, pa čeprav so že lani presenetili oz. bili presenečenje sezone …..

saj bo bolje, se tolažim …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 29.11.2010 - 00:21 - Kategorije: klubi -

 Tudi sam si nisem mislil, da bom kdaj opisoval/predstavljal japonski nogometni klub, a blog ima očitno svoja pota in tukaj je FC Nagoya oz. uradno Nagoya Grampus.

ng

Klub ima svoje korenine v avtomobilistični industriji, saj je ustanovljen kot Toyota automated loom works F.C., v daljnem letu ‘39 oz. pred drugo svetovno vojno, a ker nogomet pri japoncih ni bil kaj prida popularen so imeli od takrat kar nekaj različnih nižjeligaških tekmovanj, kjer pa je bila kvaliteta, blago zapisano, dvomljiva. Zato bi ta uvodna leta/desetletja kar preskočil in nadaljeval leta ‘93.

Leto 1993, lahko za japonski nogomet označimo kot tisto prelomno leto, saj je bila takrat ustanovljena profesionalna nogometne liga imenovana J. League, v kateri so prvi prvaki postajali Verdy Kawasaki, v naslednjih letih pa še Yokohama Marinos, Kashima Antlers, Jubilo Iwata, Gamba Osaka, Urawa Red diamonds, in letos prvič Toyota Grampus.

Pred tem je bil njihov največji uspeh, drugo mesto v državnem prvenstvu ‘96, osvojitev pokalnega tekmovanja oz. kot ga imenujejo Emperor’s cupa, v katerega so se kot zmagovalci zapisali leta 1995 in 1999, kot zanimivost pa, da so v finalu obakrat premagali Sanfrecce Hiroshimo. Poleg omenjenega drugega mesta in dveh naslovov v pokalnem tekmovanju, so osvojili še Super cup in sicer ‘96, vse ostalo pa ni omembe vredno.

Eden od razlogov zakaj pišem o Nagoyi, je tudi njihov trenutni trener, legendarni Dragan Stojković – Piksi, idol iz otroštva, ki je po neuspešnem nastopanju v francoskem Olympique Marseillu in posoji v italijanski Veroni zablestel prav v Nagoyi, kjer ga je med drugim vodil/treniral tudi sloviti Arsene Wenger. Prav slednji pa je najslovitejše trenersko ime Nagoye, katero je vodil v sezoni ‘95/96, ko je bil Piksi proglašen za igralca lige.

No, ko sem že pri bivših igralcih in trenerjih, bi naštel še tiste najbolj znane. Pri trenerjih je poleg že omenjenega Wengera še portugalec Carlos Queiroz, pa slovenski doktor nogometa Zdenko Verdenik, ki je mogoče dober teoretik, a kot praktik me ni prepričal, pri igralcih pa so meni najbolj znani že omenjini srb Piksi, bivši dinamovec Andrej Panadić, hrvaški avstrijec Ivica Vastić, sloviti angleški napadalec Gary Lineker, norvežan Frode Johnsen, domači Takashi Hirano, Seigo Narazaki, Keiji Tamada, eden od zvezdnikov zadnjega SP Keisuke Honda, brazilski japonec Marcus Tulio Tanaka, avstralec Joshua Kennedy, kar nas pripelje že do trenutnega moštva ….

Torej, ekipa, ki je prvič v svoji zgodovini, osvojila naslov državnega prvaka;

golmani: kapetan Seigo Narazaki, Yoshinari Takagi, Koji Nishimura in Toru Hasegawa

obramba: japonski reprezentant z brazilskim poreklom Marcus Tulio Tanaka, pa Hayuma Tanaka, Shohei Abe, Takahiro Masukawa, Genta Matsuo in Tatsuya Arai

zvezna vrsta: japosnki reprezentant z brazilskim poreklom Alex, brazilec Magnum, kolumbijec Danilson, črnogorec in bivši zvezdaš Igor Burzanović, pa domači Yoshizumi Ogawa, Naoshi Nakamura, Keiji Yoshimura, Sho Hanai, Taishi Tagauci, Ryota Isomura, Shinta Fukushima in Koji Hashimoto

napad: avstralec Joshua Kennedy, Mu Kanazaki, Keiji Tamada, Keita Sugimoto, Yuki Maki in Hikariu Kuba

Igralci, ki so Kashimi, po treh zaporednih naslovih prvaka, odvzeli primat in zasedli vrh japoskega nogometa, še predno se je prvenstvo sploh zaključilo, kar pomeni da so bili zares najboljši. 20.11.2010 je namreč Keiji Tamada dosegel edini gol na gostovanju pri Shonan Bellmaru, zaradi domačega poraza v naslednjem kolu proti Tokyu pa jim ne bo uspelo osvojiti naslova z rekordnim številom točk, a verjamem da se zaradi tega ne bodo preveč sekirali. V soboto so na gostovanju z 1-2 dobili še Jubilo Iwata, 4.12. pa bodo v zadnjem kolu J-lige, pred domačimi navijači lahko dokončno proslavili naslov prvaka.

Na You tube si lahko ogledate Wengerovo čestitko, klikni TUKAJ, svojemu bivšemu moštvu in prijatelju Pisiju Stojkoviću, ki naj bi se mu po nekaterih namigovanjih/govoricah pridružil v Arsenalu, če že v Crveni zvezdi ne najdejo prostora/mesta zanj …. in za Toyoto, ki jo trenutno menja Gazprom

sayonara

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.11.2010 - 10:55 - Kategorije: Glasba -

Res je, že kar nekaj časa ni bilo objave v rubriki Glasba in da ne bi ostalo še naprej tako, je tu video skupine Filter, ki je povezan s prejšnjo objavo oz. filmom Cable guy.

Pesem Hey man, nice shot se pojavi v tistem košarkarskem obračunu Jim Carreya in Broderickovih prijateljev …

YouTube slika preogleda

Zanimivo, da Filter niso nikoli poželi slave kot mogi njihovi kasnejši kloni, kot so Linkin Park in ostali, a ljubitelji dobre glasbe verjetno že poznajo njihove izdaje Short bus iz leta ‘95, Title of record iz ‘99, The amalgamut iz leta 2002, Anthems for the dammned iz leta 2008, iz istega leta še Remixes for the dammned, The very best things (1995-2008) in pa The trouble with angers iz letošnjega leta.

check it.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.11.2010 - 08:48 - Kategorije: Film -

Ta črna komedija iz leta ‘96 me ob prvem gledanju ni preveč navdušila, saj vsebuje vse preveč resnih delov in moralnih sporočil za filmič z oznako komedija, ki sem jo v tistem trenutku tudi pričakoval.

Cable guy

cg

Film drži oz. nosi Jim Carrey, ki je zaslovel prav s komedijami oz. svojimi grimasami, gumijastim obrazom in vsem ostalim kar paše zraven. O njem oz. nekaterih izdelkih v katerih je igral sem že pisal, odlični komediji TUKAJ in TUKAJ, resnejši TUKAJ, še enkrat več pa bi ponovil, da gre za moj okus, izvrstnega igralca, ki je po komedijaštvu in velikih skepsah, uspešno presedlal na resnejše izdelke.

Tokrat je naslovni Cable guy z imenom Chip Douglas, ki Stevenu, katerega upodobi meni nikoli preveč všečni Matthew Broderick, poleg montažne satelitske, vsili še sebe.

Steven si ob vselitvi v novo stanovanje in po začasni prekinitvi zveze z dekletom, za zapolnitev odvečnega prostega časa omisli kabelsko televizijo, z ilegalnim dodatkom, ki mu ga priskrbi prav čudaški Chip. Ta v zameno pričakuje Stevenovo prijatelstvo, a povsem različna tipa težko shajata skupaj in medtem ko je Steven nezadovoljen z novim prijateljstvom, je Chip navdušen. Obisk sprejemnika oz. ogromnega satelitskega krožnika, srednjeveške igre z medsebojnim obračunom, rekreacija oz. igranje košarke, kar je zame vrhunec filma, karaoke in ostala druženja so za Stevena čedalje bolj moreče stvari, medtem ko Chip prav uživa. V vse skupaj se vplete še bivše dekle, pa kup odlilčnih stranskih likov kot sta fanta iz Tenacious D oz. Jack Black in Kyle Gas, pa George Segal, Owen Wilson in režiser Ben Stiller, ki je bil kot igralec TUKAJ . Chip počasi postaja simpatični/funny prijatelj, medtem ko Stevenova priljubljenost skoraj pri vseh, drastično pada, vrhunec pa je prevzem dekleta, zaradi česar tudi pride do finalnega obračuna, ki pa ni tako dramatičen oz. je nekakšna parodija vseh tistih neumnih končnih obračunov.

Zanimiv cocktail komedije in resnejšega filma, kjer so zelo dobro infiltrirana sporočila, predvsem zasvojenost s televizijo, za katero sumim, da se je lotila tudi mene, saj vse preveč časa buljim v to čarobno škatlo. Jim Carrey, seveda tudi tokrat navduši in ponese film na nek višji nivo, zaradi česar ga priporočam v kolikor ga kdo še ni gledal, ne glede na nekoliko manjši delež komičnosti.

Še na odlično glasbo ne smem pozabiti, Sombody to love v izvedbi Carreya, Porno for pyros, Jerry Cantrell in ostali ter Filter s Hey man, nice shot pri tistem košarkarskem obračunu.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.11.2010 - 23:16 - Kategorije: nogometaši -

Minilo je 5 let odkar je umrl eden najboljših igralcev nogometa, najbolj divjih, najbolj samosvojih, najbolj znanih in najbolj še kaj ….

George Best, neponovljivi igralec Manchester Uniteda.

best

George Best se je rodil 22. maja 1946 v Belfastu na Severnem Irskem, svojo mladost pa je preživel v predelu imenovanem Cregagh, kjer je bil v lokalnem nogometnem klubu zavrnjen kot premajhen in prelahek, kar pa ga ni odvrnilo od nogometa, katerega je skupaj s šolskimi prijatelji igral v šolski ekipi oz.  Lisnasharragh Secondary School. Tam ga je odkril skavt slovitega Manchester Uniteda, ki je legendarnemu trenerju Matt Busbyu poslal telegram v katerem ga je obvesti, da je našel genijalca.

Po uspešno prestani preizkušnji v Manchester Unitedu je George Best , leta’61, pričel svojo nogometno pot k vrhu, kjer je s 17. leti debitiral za prvo ekipo, 14.9.1963 je namreč zaigral proti West Bromwich Albionu, dvoboju ekip, ki sem ju gledal 47 let kasneje. Mladi Best je vsako leto počasi napredoval in postajal vse pomembnejši igralec moštva, pri tem pa dosegal čedalje več golov, predvsem pa postajal znan po svojih slalomih na krilnem položaju. V četrtfinalnem obračunu Europskega pokala ‘66, proti portugalski Benfici pa je dobil s strani portugalskih novinarjev legendarni vzdevek, ki se ga je držal še mnoga leta zatem; O Quinto Beatle, oz. fifth Beatle v Angliji, zahvala za to pa gre njegovi vihrajoči čupi in čedalje večjemu zvezdništvu oz. popularnosti/prepoznavnosti.

George Best je bil v dresu rdečih vragov do leta ‘74, v tem času pa je 470-ih nastopih dosegel 179 golov in bil šest sezon zapored njihov najboljši strelec, ‘67/68 pa celotne lige. Pri tem je s klubom osvojil še dva naslova državnega prvaka, ‘65 in ‘67, v sezoni 1967/68 pa še Evropski naslov, prvi v zgodovini Manchester Uniteda, ko je v finalu s kar 4-1 odpravil portugalsko Benfico. Istega leta oz. ‘68 je bil izbran tudi za nogometaša leta, pred soigralcem Bobby Charltonom in Dragaonom Džajićem iz Crvene zvezde.

No, kolikor je bil talentiran za nogomet pa je bil tudi za uživancijo izven zelenic. George je bil magnet za afere; težave s kockanjem in kvartopirstvom, avanture z lepoticami, še največ pa težave z alkoholom, so bile stvari, ki so polnile njegovo življenje. Predvsem alkohol je odigral pomembno vlogo pri Bestu, ki se mu nikakor ni mogel upreti, tudi po transplataciji jeter ne, saj je z alkoholom skuril še drug kompet, če se smem tako izraziti. Da pa je bil povsem zadovoljen s svojim življenjem v tistem času oz. da se ni zavedal svojih težav, pričajo tudi nekatere njegove izjave kot tista, ko je rekel, da ni razumel, ko mu je čistilec hotelske sobe dejal George,  what went wrong, ko pa je zjutraj ležal gol ob treh slečenih manekenkah in praznih steklenicah piva, penine in žganine. Posrečen tipček ja, ampak njegova pot je šla strmo navzdol.

Prvega  januarja ‘74 je pri 27-ih letih starosti je odigral svojo zadnjo tekmo za Manchester United, ki alkoholnega blazneža ni mogel več kontrolirati, zaradi česar je kot posojeni igralec zaigral za Jewish Guild v daljni Južni Afriki, kjer pa se ni preveč proslavil. Pet tekem, nobenega gola, skoraj nobenega treninga, kopica dvjih noči in prekinitev sodelovanja, čeprav so množice ljudi, prav zaradi njega, drle na štadion.George je zatem zaigral še za irski Cork Celtic, ameriški Los Angeles Aztecs, angleški Fulham, ponovno L.A. Aztecs, prav tako ameriški Fort Lauderdale Strikers, škotski Hibernian, San Jose Earthquakes, pa njihovo malonogometno ekipo, nek Sea Bee, Hong Kong Rangers, angleški Bournemouth, australski Brisbane Roar in še nekaj lokalnih klubičev, leta ‘84 pa precej neslavno zaključil svojo športno pot z edino tekmo za severnoirski Tobermore United. Povsod kjer se je pojavil je privabljal medijsko pozornost, njegove nogometne mojstrovine pa so ostajale globoko v ozadju, čeprav je imel nekaj starih bliskov, predvsem v Ameriki, kjer je dosegel tudi enega najatraktivnejših/najboljših golov vseh časov TUKAJ. Zaradi takšnih mojstrovin je v njegovi domovini sestavljen legendarni stavek; Maradona good, Pele better, Beorge Best.

Pa tudi sam ni skoparil z besedami, v svojem ekstravagantnem življenju je nanizal kar nekaj cvetk kot so;  Veliko denarja sem porabil na pijačo, ženske in športne avtomobile, preostanek pa na brezvezne stvari, ali pa Leta ‘69 sem pustil ženske in alkohol pa je bilo to mojih najhujših 20 minut, kot tudi Bil sem v baru in v 10-ih urah spil okoli 40 pint kar je moj osebni rekord, po pretvorbi pint v litre pa dobimo približno 23 litrov alkoholnih pijač. Najbolj zanimiva njegova izjava pa se mi zdi; Nehal sem piti ….. ko spim. Pravi Best je bil tale Geogre.

George Best je v svoji reprezentančni karieri, od 1964 do 1977, v 37-ih nastopih dosegel 9 golov, pri tem pa nikoli ni nastopil na katerem od velikih tekmovanj oz. na evropskem oz. svetovnem prvenstvu, njegov najbolj znani reprezentančni gol proti Angliji pa je bil razveljavljen.

Njegovo nesrečno življenje se je končalo 25.11.2005, ko je bil star 59, predtem pa je iz bolnišnice poslal zadnje sporočilo; Don’t die like me.

George Best.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.11.2010 - 17:10 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Tudi večer kasneje se je nadaljevala Liga prvakov oz. drugi del petega kola, kjer je naša komercialna TV postaja prenašala tekmo, ki mi ni preveč dišala. A ni se mi dalo komplicirati in poslušati katerega od tujih komentatorjev, zaradi česar sem se prepustil glasu Obreza ….

cl

Skupina A

Tottenham – Werder  3-0 V obračunu prvouvrščene in zadnjeuvrščene ekipe skupine A, so bolje/odločneje pričeli domači, ki so že v 6. minuti povedli, potem ko je po Lennonovem preigravanju in lepi podaji v kazenski prostor, z volejem zadel francoz Younes Kaboul, ki je pred dnevi že dosegel odločilni gol v mestnem derbiju proti Arsenalu za  gostujočo zmago z 2-3. Domača ekipa po zadetku ni popustila in je nadaljevala z dominanco v kateri je bilo nekaj lepih priložnosti za povišanje vodstva, vendar pa je do naslednjega zadetka prišlo šele v 45. minuti, ko je Hutton z dolgo podajo našel visokega Croucha, ki je spustil za Modriča, ta pa z lepo finto ukanil Prodla in namesto z levo, z desno zadel za sigurnih 2-0. Mali hrvat izjemnih nogometnih kvalitet je v 54. minuti izsilil še penal, potem ko ga je v kazenskem prostoru Werdera podrl Felix Kroos, a je trenutno najatraktivnejši domači igralec Gareth Bale slabo streljal oz. je Wiese odbranil ter ohranil rezultat na 2-0. A do 3-0 je le prišlo, v 79. minuti je do žoge na desni prišel Lennon, ki je osmešil svojega čuvaja s preigravanjem po katerem je podal v kazenski prostor, kjer je Peter Crouch s 7-ih metrov zadel za končnih 3-0. Tottenham je s to zmago že potrdil uvrstitev v naslednjo fazo tekmovanja, nemški Werder pa ostaja eno od razočaranj sezone. Vendar pa imajo tokrat vsaj opravičilo, kar 10 poškodovanih igralcev in igranje z debitanti iz rezervnega moštva, zaradi česar tudi po tej tekmi ostajajo v mesecu novembru še brez doseženega zadetka.

Inter – Twente 1-0 Aktualni evropski prvak oz. zadnji zmagovalec tega tekmovanja je letošnji sezoni v krizi in po slabih rezultatih v domačem/italijanskem prvenstvu, kjer jih je nazadnje premagal celo Chievo, so slabe igre prenesli tudi v to tekmovanje, trenerju Benitezu pa je pred srečanjem z nizozemskim prvakom resno visela služba. Nerrazzurri so imeli tudi tokrat težave v igri oz. z realizacijo, v vodstvo pa so prišli šele v drugem polčasu, ko je v 56. minuti srečanja nizozemec Sneijder izvedel prosti strel, od živega zidu odbito žogo pa je argentinec Esteban Cambiasso, z 10-ih metrov pospremil v gol za 1-0. To je bil tudi edini zadetek na srečanju, čeprav je bilo kar nekaj priložnosti za višji rezultat. Vprašanje ali se je domači trener Benitez rešil s temi tremi točkami in še eno ne preveč prepričljivo predstavo?

Skupina B

Schalke 04 – Lyon 3-0 Skozi celotno srečanje so imeli domači pobudo oz. dominanco na igrišču, prvi zadetek pa je bil dosežen v 13. minuti srečanja, ko je španski zvezdnik v domačih vrstah, Raul preigraval pred kazenskim prostorom, po izbijanju žoge pa je ta nekako prišla do perujca Jefferson Farfana, ki je s strelom z 10-ih metrov zadel za 1-0. Le nekaj minut kasneje, točneje v 20. minuti srečanja je Peer Kluge, lepo podal z leve, nizozemski napadalec Klaas-Jan Huntelaar pa je neovirano z 10-ih metrov zadel za velikih 2-0. Tudi v nadaljevanju srečanja je bilo domače moštvo sigurno in zanesljivo, za razliko od tekem v nemškem prvenstvu, kjer so porazno nisko, krona večera pa je bil zadetek za končnih 3-0. Lepo, dolgo diagonalno podajo z desne je v kazenskem prostoru spet lepo sprejel Huntelaar, ki je nato nekoliko kompliciral in preigraval, gol pa dosegel z dotikom Reveillera. Eksplozija veselja na Schalke areni, kjer so gledalci lahko vsaj začasno pozabili na vse skrbi, ki jih tarejo v domačem prvenstvu, kateremu se bodo njihovi nogometaši lahko sedaj nekoliko bolje posvetili, saj so si s to zmago že zagotovili napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja Champions league. Ne vem kaj bi zapisal za Lyon, ki je zame eno veliko razočaranje, ne glede na to da se bodo verjetno tudi oni uspeli uvrstiti v naslednjo fazo tekmovanja, saj v zadnjem kolu, na svojem Gerlandu pričakujejo izraelsko moštvo. Njihove igre oz. predstave so daleč od pričakovanega in upam, da bodo spomladi uspešnejši/boljši.

Hapoel Tel Aviv – Benfica 3-0 Izraelsko moštvo nikakor ni razočaralo v tem tekmovanju elitnih in bogatih klubov, tokratna zmaga pa je lepa trofeja in upanje na evropsko nogometno pomlad, za katero imajo celo nekaj možnosti. A, da se osredotočim na tekmo, v kateri je domače občinstvo na stadionu Bloofield pripravilo kar vročo atmosfero, kjer se presenetljivo bledi gostje nikakor niso znašli. V 24. minuti srečanja je Hapoel izvedel prosti strel iz središčnega dela terena, dolgo podajo Abutbula pa je Eran Zahavi, z udarcem glavo, pospremil v gol. Seveda je sledilo veselje domačih navijačev, ki so svoje nogometaše s konstantnim vzpodbujanjem/navijanjem, pripravili do presega objektivnih zmogljivosti in v finišu tekme oz. v 90. minuti srečanja je po udarcu iz kota in nespretnosti gostujočih branilcev, še enkrat zadel Eran Zahavi, kar je pomenilo domačo zmago, ki so jo izraelci proslavili globoko v noč. Od Benfice sem, po pravici povedano, pričakoval več, po še tretjem porazu v gosteh pa si niti ne zaslužijo napredovanja v tem tekmovanju. Za potrditev tretjega mesta v skupini oz. nadaljevanja v tolažilni Europa league pa potrebujejo še eno dobro domačo predstavo, kar pa ob že uvršenemu in razbremenjenemu nemškemu prvaku ne bi smelo biti pretežko.

Skupina C

Rubin – FC Kopenhagen 1-0 Obračun severnjaških ekip, je pomenil boj za drugo mesto in v hladnem Kazanu so bili boljši/spretnejši domači. V samem uvodu srečanja so bili veliko boljši skandinavci oz. gostje iz Danske, vendar pa so v času svoje največje dominance prejeli zadetek. Po eni redkih domačih ofenzivnih akcij oz. po prostem strelu domačih, z leve strani, je izkušeni Gronkjaer v svojem kazenskem prostoru igral z roko, zaradi česar je sodnik dosodil penal. Zanseljivi izvajalec je bil ekvadorec Christian Noboa, ki je v zadnjih trenutkih prvega polčasa dosegel edini gol na srečanju in svojo ekipo oz. ekipo Rubina približal Kopenhagnu na samo točko zaostanka. Ne glede na to ostajajo danci še vedno favoriti za napredovanje, saj v zadnjem kolu gostijo že odpisani grški Panathinaicos, medtem ko morajo bivši ruski prvaki na gostovanje k Barceloni, ki pa je že uvrščena v naslednjo fazo.

Panathinaikos – Barcelona  0-3 Favorizirana gostujoča ekipa je bila v nekoliko podrejenem položaju do prvega zadetka na srečanju oz. do 27. minute, ko je po udarcu iz kota in slabem domačem izbijanju do žoge prišel brazilec Dani Alves, ki je baje blizu odhoda iz kluba ker se ni uspel dogovoriti za povišico plače in ki je z lepo globinsko podajo našel mladega Pedra Rodrigueza, kateri  je rutinirano, z diagonalnim strelom zadel za 0-1. V ne preveč zanimivem prvem polčasu je publika na naslednji zadetek čakala do 63. minute, ko je Barcelona s svojo tipično akcijo, z mnogimi kratkimi podajami prišla do drugega zadetka. Iniesta je podal v prazen prostor, Adriano lepo podal v sredino, kjer je Lionel Messi s 5-ih metrov uspel doseči gol že na 10. zaporedni tekmi, ki jo je odigral. V 69. minuti je sledila še ena tipična barcelonina akcija, v kateri je Alves podal v prostor, Iniesta vrnil nazaj na strel, katerega je uspešno izvedel Pedro Rodriguez in s svojim drugim golom večera postavil končnih 0-3, saj je pri obeh ekipah po tem zadetku, tempo nekoliko upadel. Barcelona je seveda v pričakovanju El classica, Panathinaicos pa je že zdavnaj obupal oz. je v nekakšnem kaosu, kjer so najprej suspendirali francoza Sidney Govouja, ki naj bi se preveč vdajal nočnemu življenju oz. alkoholu, zatem pa zamenjali še trenerja, a očitno portugalec Jesualdo Ferreira, ki je prispel po delu v španski Malagi, in ki je znan predvsem po predhodnem delu v Portu, še ni ujel pravega ritma z ekipo. Zelenim ostajajo še domača tekmovanja, saj je evropski del sezone z gladkim četrtim mestom že zaključen.

Skupina D

Glasgow Rangers – Manchester United 0-1 V precej nezanimivem obračunu, kjer se ni izkazala nobena od ekip, so gledalci videli redke priložnosti kar niti ne preseneča, glede na stil, ki ga gojijo otoške ekipe, a vendar je je Manchester United uveljavljena nogometna sila, veliko kvalitetnejša od tokratnega domačina, ne glede na izostanek nekaterih standardnih igralcev. Brez standardnega branilskega para Vidić-Ferdinand in še nekaterih prvotimcev, vendar pa z Rooneyem, ki se vreača po poškodbi in vseh možnih aferah, o čem sem pisal TUKAJ. Gostje so bili nekoliko nevarnejši nasprotnik, ki je igral kolikor je bilo potrebno, pri tem pa je bil edini gol na srečanju dosežen v finišu tekme oz. 87. minuti, ko je iz penala zadel prav Wayne Rooney. Predtem je Steven Naismith v svojem kazenskem prostoru s prekrškom zaustavil brazilca Fabia, ki je sprejel lepo globinsko podajo, ob tem pa še čevelj/nogo škotskega branilca, ki ga je zadel v obraz in sodnik je upravičeno dosodil penal, ki ga je, kot sem že zapisal,  uspešno realiziral Rooney. Še ena rutinska zmaga rdečih vragov v najelitnejšem klubskem nogometnem tekmovanju, kjer že po pravilu vse dvome o napredovanju rešijo v uvodnih kolih, kar pa ne bi mogel trditi za Glasgow Rangerse, ki že leta ne beležijo večjih uspehov na mednarodni sceni, o čemer si lahko preberete TUKAJ. Tudi tokrat bodo po uvodni fazi tega tekmovanja izpadli, a v tolažbo jim je vsaj Europa league.

Valencia – Bursaspor 6-1 Domača ekipa je razmontirala nasprotnika, pa čeprav je imel ta v uvodnih minutah, pri rezultatu 0-0 nekaj izjemnih priložnosti za vodstvo, a gostujoči igralci ponujenega niso znali izkoristiti in že v 17. minuti je sledila kazen. Iz penala je zadel Juan Mata, potem ko je Erdogan na nepravilen način zaustavil Aduriza in sodniku ni preostalo drugega kot dosoditi kazenski strel. V 21. minuti srečanja je na 2-0 povišal Roberto Soldado, kateremu je asistiral Mata, že v 30. minuti pa je bilo komfortnih 3-0, potem ko je po prodoru rutinirano zadel Aritz Aduriz. Na velikih 4-0 je v 37. minuti srečanja povišal Joaquin s strelom z roba kazenskega prostora, na 5-0 pa v 55. minuti Roberto Soldado po solo akciji. Prvi zadetek v Ligi prvakov za turško ekipo, je v 69. minuti srečanja dosegel argentinski rezervist Pablo Batalla, kar pa še ni bil zadnji zadetek na srečanju, saj  je v hitrem nasprotnem napadu, v 78. minuti, po podaji Mate, lepo zadel argentinec Alejandro Dominguez in na stadionu Mestalla se je še intenzivneje proslavilo uvrstitev v naslednjo fazo tekmovanje, ki je bila ob tej zmagi in neuspehu škotskega moštva, potrjena.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.11.2010 - 15:20 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Po krajšem premoru se je vrnilo najelitnejše nogometno klubsko tekmovanje, Champions league, kjer je bil odigran prvi del petega kola, pri tem pa so nekatere stvari, v skupinah E,F,G,H že nekoliko jasneje.

cl

Skupina E

Roma – Bayern 3-2 V enem od derbijev dneva, katerega pa se naša komercialna TV postaja ni odločila prenašati, je bolje pričelo gostujoče moštvo, ki ima še vedno obilico težav s poškodovanimi. V 34. minuti srečanja, je po podaji Kroosa žoga prišla do Francka Riberya, ki jo je z genialno podajo iz obrata podal v središče kazenskega prostora, od koder jo je Mario Gomez, le nekako pospremil v gol, kamor se je po njegovem udarcu precej počasi odkotalila. Že v 39. minuti pa je bilo 0-2, potem ko je na robu domačega kazenskega prostora do žoge prišel Muller, kateri je podal v prazen prostor oz. do Gomeza, ki je še enkat zadel in Bayernu zagotovil veliko prednost. Očitno Gomez postaja spet tisti, stari Super Mario, saj je v zadnjih tednih v izjemni strelski formi, Bayern pa predvsem po njegovi zaslugi ostaja še v borbi za domači naslov in na vrhu skupine E. V drugem polčasu pa se je prebudila tudi domača ekipa, za katero je Jeremy Menez prešprintal po desni strani skoraj celotno dolžino igrišča in lepo podal v kazenski prostor, kjer se je Marco Borriello le nekako izboril za žogo, katero je nato zadel v padcu oz. potem ko je že padel in znižal na 1-2. V 81. minuti je po obleganju gostujočega gola, črnogorec Vučinić pričel z akcijo, katero je nadaljeval Riise na levi oz. je po preboju te leve strani igrišča, lepo podal v kazenski prostor, kjer je s 5-ih metrov zadel Daniele De Rossi. Le nekaj trenutjov kasneje oz. v 84. minuti je domača legenda, tokrat rezervist, ki je v igro vstopil šele v 75. minuti srečanja, Francesco Totti z lepo globinsko podajo našel Boriella, katerega je nato gostujoči golman Kraft podrl v kazenskem prostoru, zaneseljiv izvajalec penala pa je bil Totti, ki je z doseženim golom Romo povedel do preobrata oz. do rezultata 3-2. Ker se do konca srečanja rezultat ni več spreminjal, se je na rimskem stadionu lahko pričelo veliko veselje, saj za sigurno napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja potrebujejo samo še točko pri romunskem Cluju oz. karkoli v kolikor švicarsko moštvo ne zmaga pri Bayernu.

Basel – Cluj 1-0 Fix dneva bi rekli stavničarji in tako je tudi bilo. Domači Basel je za ohranitev možnosti za napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja, potreboval zmago in po enosmernem prometu proti golu romunskega moštva je v 15. minuti srečanja prišlo do vodilnega zadetka. Ganec Inkoom je z žogo krenil v napad in po precej neuspešnem strelu na gol, je do žoge prišel argentinec Federico Almerares, ki je nato zadel za 1-0. Tudi v nadaljevanju domače moštvo ni popustilo in nizali so se napadi proti golu Cluja, ki pa je vse napade le uspel nekako odbraniti oz. so jih zaustavile vratnice in prečke. V 72. minuti je sodnik razveljavil še gol, ki ga je dosegel Alexander Feri, domnevno zaradi prepovedanega položaja, čeprav je bil napadalec po mojem mnenju v liniji z gostujočim branilecem, a po končnem sodniškem žvižgu vse to ni bilo več pomembno. Basel je vknjižil nove tri točke in za ostanek v tem tekmovanju potrebuje zmago pri Bayernu in poraz Rome pri Cluju, ki je v tem srečanju zmogel le nekaj, ne preveč nevarnih strelov na gol domačih.

Skupina F

Chelsea – Žilina 2-1 Kar slutil sem, da bo s porazi v domačem prvenstvu, načeti Chelsea imel težave proti tem, za nekaj kakovostnih razredov, slabšim nasprotnikom iz Slovaške. Žilina je namreč že v 19. minuti povedla, ko je beninec Babatounde Bello odigral dvojno podajo z Jezem in nato zadel za, ne glede na vse težave domačih, presenetljivo vodstvo z 0-1. Chelsea z močno spremenjeno/pomlajeno postavo ni našel rešitve za izenačenje kar do 51. minute, ko je tokrat rezervist Salomon Kalou podal z leve mimo vseh igralcev, na drugi vratnici pa je žogo še uspel ujeti mladi Daniel Sturridge in zadeti iz neposredne bližine za 1-1. Takšen rezultat pa je ostal tja do končnice, ko je v 86. minuti srečanja le prišlo do odrešitve na Stamford bridge stadionu, za kar je poskrbel Anelka s podajo do Drogbe, ki je bil navišji/najspretnejši v gostujočem kazenskem prostoru, ta pa s podajo do francoza Florenta Maloude, ki je iz neposredne bližne zadel za končnih, ubogih 2-1. Kot pri njegovem zemljaku, selektorju Anglije, Capellu, so se pri strategu Chelsea, Carlu Ancelottiju že pojavile prve govorice o prekinitvi sodelovanja in če se ekipa ne dvigne kmalu, zna biti še zelo zanimivo, saj lastnik kluba, Roman Abramovich ne slovi kot potrpežljiv človek.

Spartak Moskva – Olyimpique Marseille 0-3  Ruski Spartak iz Moskve je po odličnih uvodnih kolih, v zadnjih, pokvaril prav vse kar je predtem dosegel. Tudi sinoči so odigrali neverjetno slabo in gostje iz Marseilla so v 18. minuti prišli do vodstva z 0-1, potem ko je podajo z leve strani sprejel Mathieu Valbuena in iz obrata, s približno 10-ih metrov, mojstrsko zadel za francosko vodstvo. Spartak je zatem nekoliko oživel, v 37. minuti so bili po mojem mnenju celo oškodovani za 11-metrovko, vendar so ostali brez te in pa tudi brez doseženega gola. Olympique Marseille je bil namreč tudi v drugem polčasu boljši/konkretnejši, nagrada za dobro igro pa je prišla v 54. minuti, ko je Loic Remy najprej na robu kazenskega prostora ponesrečeno udaril proti golu, pri tem pa je žoga preskočila branilca pred njim, a vztrajni Remy je nato poskusil še enkrat, tokrat veliko uspešnejše in rezultat se je spremenil na 0-2, potem ko se je žoga od obeh vratnic odbila v gol. V 68. minuti srečanja je gostujoča ekipa postavila še piko na i, kot bi rekli nekateri, po samostojni akciji je brazilec Brandao zadel s strelom, s 17-ih metrov in postavil končnih 0-3 ter svojo ekipo vrnil v boj za vrh lestvice oz. za napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja. Sedaj točkovno izenačena Spartak in Olympique Marseille imata pred seboj še zadnje kolo, rusi pri Žilini, francozi pa doma pričakujejo Chelsea.

Skupina G

Auxerre – AC Milan 0-2 V skladu s pričakovanji je sloviti AC Milan premagal francoskega predstavnika, za katerega je zelo dobro odigral tudi slovenski reprezentant Birsa. Po prvem polčasu v katerem ni bilo zadetkov, pa so gostje v 65. minuti srečanja načeli domačo mrežo, ko je Seedorf poslal globinsko podajo, katero je začasno prestregel domači branilec Dudka, vendar pa je na žogo naletel Ibrahimović, ki jo je s strelom z roba kazenskega prostora, zabil pod prečko in še enkrat več rešil svoj klub oz. postal mož odločitve, potem ko je v italijanskem prvenstvu nekaj dni pred tem, atraktivno, z nekakšnimi škarjicami zadel za zmago nad Fiorentino. V sodnikovem podaljšku je nato na desni strani preigraval Robinho, ki je nekako podal do rezervista Ronaldinha, za katerega postaja vse jasneje, da ne bo več dolgo v Milanu, ta pa je spretno/rutinirano, s približno 15-ih metrov zadel za končnih 2-0. Čeprav gre za pričakovano zmago gostov, se je še enkrat več izkazalo, da je pri AC Milanu vse preveč odvisno od navdahnjenosti šveda Ibrahimovića.

Ajax – Real 0-4 Srečanje dve slovitih imen evropskega klubskega nogometa, ki smo si ga lahko ogledali v neposrednem prenosu na naši komercialni TV, je edino, ki sem ga zgrešil pri svoji stavni napovedi. Real oz. Mourinho je dokazal, da gre vedno na polno, pa čeprav z nekoliko spremenjenim moštvom, saj jih v naslednjem kolu domačega/španskega prvenstva čaka sloviti El classico oz. derbi z Barcelono. Cristiano Ronaldo naj bi gladko zavrnil možnost pavze oz. neigranja in takšen poln želje po igranju je dobesedno nezaustavljiv. Njegovo moštvo oz. Real je dominiral na igrišču, kjer je skoraj vse kreiral genijalni Ozil, ki je bil v 36. minuti srečanja tudi najzaslužnejši za vodilni gol, potem ko je dolgo podajo v kazenski prostor, genijalno/s peto vrnil na rob kazenskega prostora, od koder je za 0-1 zadel francoz Karim Benzema, ki počasi le prihaja v pravo strelsko formo. Zdi se kot, da je na poti Gonzala Higuaina, ki prav tako na začetku pri Realu ni navduševal, pa nato nogometno/strelsko eksplodiral. A, da se vrnem k tekmi, v 44. minuti je Cristiano Ronaldo izvedel prosti strel in pri tem zadel v živi zid, na odbito žogo pa je naletel Alvaro Arbeloa in spektakularno, z več kot 25-ih metrov zadel za 0-2. V drugem polčasu, točneje v 70. minuti je rezervist Di Maria lepo našel Cristiana Ronalda na levi strani, na robu kazenskega prostora, velemojster pa je v nadaljevanju z močnim strelom s 5-ih metrov povišal na 0-3, medtem ko je v 81. minuti, zame igralec tekme Ozil, s preigravanjem izsili prekršek v kazenskem prostoru domačih, zanesljivi strelec s penala pa je bil Cristiano Ronaldo. Perfekcionizem Mourniha, ki je pred dnevi v tekmi španskega prvenstva, znorel zaradi improvizacije oz. penala, ki ga je izvedel/zadel Sergio Ramos, namesto določeni Cristiano Ronaldo. Tokrat je bilo vse odlično do končnice, ko sta Xabi Alonso in Ramos prejela še druga rumena kartona in bila izključena, zaradi česar ne bosta mogla nastopiti v zadnjem kolu tega tekmovanja, kar pa ni preveč pomembno, saj si je Real že zagotovil prvo mesto v skupini. Mourinho razmišlja nekoliko drugače in kaže, da je on zaukazal prejeti rdeče kartone.

Skupina H

Partizan – Šahtar Donjeck 0-3 Po precej slabi igri v prvem polčasu, z nekaterimi solo akcijami in poskusi, na že tradicionalno slabem igrišču, razmočenem od deževja, je v drugem polčasu igra le nekoliko stekla in gostje so na podalgi večje izkušenosti, fizične pripravljenosti in večjega nogometnega znanja prišli do prednosti. Najprej je v 52. minuti srečanja, po udarcu iz kota in zmedi/nespretnosti v domačem kazenskem prostoru, zadel Taras Stepanenko, v 59. minuti je z desne podal Srna, brazilec Jadson pa z okoli 13-ih metrov neovirano zadel za 2-0. Končnih 3-0 je v 68. minuti postavil gostujoči rezervist, brazilski hrvat Eduardo Silva, ki je zadel že na tretjem zaporednem srečanju v Ligi prvakov in svoje moštvo potisnil na prvo mesto v skupini. Beograjski Partizan ostaja brez osvojene točke, kar pa ni neko presenečenje, česar se zavedajo tudi njihovi navijači, ki se jih je tokrat zbralo komaj 15.000. Večji transparent z napisom Putuj Evropo, lepo smo se družili, pove vse. 

Braga – Arsenal 2-0 Portugalski predstavnik je še nekoliko boj zamajal suverenost/uspešnost Arsenala, ki je pred dnevi v mestnem derbiju proti svojemu največjemu nasprotniku, Tottenhamu po vodstvu z 2-0, izgubil z 2-3. Braga je nampreč s strpno in pametno igro počasi umirjala goste, ki nikakor niso mogli doseči gola, še najbližje temu so bili, ko je v 78. minuti srečanja rezervist Vela padel v kazenskem prostoru, za kar pa je dobil rumeni karton, čeprav je počasni posnetek pokazal, da je bil nad njim očiten prekršek, ki ga je storil domači branilec Rodriguez. Zaman je gostujoči strateg Wenger po srečanju bentil nad sodniki in obtoževal, da je peti sodnik povsem nekoristen, odločitve o penalu ni bilo in kmalu se je spet izkazala tista, kdor ne da, dobi. V 83. minuti je rezervist, brazilec Elton, ki je v igro vstopil dve minuti predtem, z izjemno podajo našel spretnega brazilca Matheusa, ki je krenil sam proti gostujočem golmanu in ga premagal za vodstvo z 1-0. Arsenal je zatem krenil na vse ali nič, kot bi rekli, v sodnikovem podaljšku oz. v 93. minuti pa je domače moštvo izvedlo hiter nasprotni napad, kjer je sodnik lepo pustil prednost, da je hitri brazilec Mateus dobil žogo na sredini igrišča in zdrvel proti gostujočemu golu in po preigravanju med tremi nasprotnimi igralci, neobranljivo zadel za končnih 2-0. Prav neverjetno zveni trač, da vodstvo zagrebškega Dinama pregovarja o odkupu pogodbe oz. nakupu tega, že nekaj časa podcenjenega brazilca, ki ga Braga verjetno nima namena prodati, saj so se s to zmago izenačili na drugem mestu skupine, prav z Arsenalom. Za napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja potrebujejo kar mali čudež oz. boljši rezultat pri Šahtaru, kot ga bo dosegel Arsenal v Londonu proti Partizanu, ki je še brez točk, kar pomeni, da bodo šli vsaj v tolažilno tekmovanje, Europa league. Nesrečni Arsenal, za katerega sem že zapisal da je nekoliko zamajan, je zaradi poškodbe, za nekaj tednov ostal še brez kapetana Cesca Fabregasa in obetajo se jim težki časi.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.11.2010 - 16:09 - Kategorije: Film -

Takoj, ko sem videl, da je v filmu tudi Kemo Slanina oz. Kevin Bacon, sem se vrgel na kavč in počakal pričetek, saj me ta z vsakim filmom posebaj, navduši.

Tokrat Murder in the first

mif

Film se prične z dokumentarističnim prikazom stanja v zloglasnem ameriškem zaporu Alcatraz, kjer je bil preprečen beg zapornikov, pri čemer sta dva ustreljena, tisti okoli katerega se bo zgodba v nadaljevanju vrtela, pa vržen v samico/temnico.

Kevin Bacon je tokrat Henri Young, žrtev mazohističnega upravnika zapora, katerega upodobi Gary Oldman, ki se požvižga na zaporniške pravice in razne konvencije ter predpise, zaradi česar mladi zapornik pristane v večletni osamitvi, čeprav naj bi bil v njej lahko največ 19 dni. Pretepanje/mučenje oz. redne torture zlomijo in iznakazijo človeško telo, večletna osamitev v temnici pa duha in ko Younga končno izpustijo, iz kleti med ostale zapornike, ta z žlico usmrti enega od jetnikov. Smrt izdajalcu oz. krivcu za njegovo trpljenje.

Sledi sodni proces za umor I. stopnje oz. murder in the first degree.

Obtoženca naj bi branil mladi odvetnik James Stamphill, ki ga upodobi Cristian Slater. Vsem okoli njega je jasno, da gre za čist primer, ki mu ni potrebno posvetiti preveč pozornosti, saj naj ne bi imel nikakoršnih možnosti za rešitve obsojenčevega življenja. A zagnani odvetnik se svojemu prvemu primeru posveti maksimalno in po uvodnem govoru, ko predstavi Younga kot žrtev sistema in obtoži Alcatraz oz. njegovega upravnika ter ostalo vodstvo, za kreiranje oz. stvaritev motenega morilca. Po prvotnih težavah z vzpostavitvijo stika z obsojencem oz. svojim klientom se med njima splete nekakšna vez, zaupanje, celo prijateljstvo, pri tem pa zvemo, da je Henri Young kot najstnik ostal brez staršev, zaradi česar je skrbel za mlajšo sestrico. Pri tem je na pošti ukradel 5 dolarjev, da bi ju nahranil, vendar pa je bilo to kvalificirano kot rop pošte, kar pa je zavajanje gledalcev, saj naj bi pri definiciji ropa morala biti uporabljena sila ali grožnja, kar vedo vsi, ki so imeli že kdaj opravka s tem oz. s policijo. Anyway Henri Young pristane v enem najbolj varovanih in hkrati krutih zaporov, zlogasnem Alcatrazu, za kar naj bi bila zaslužna slaba popolnjenost zapora in kot že nekateri pred njim poskuša pobegniti, vendar zaradi izdajalca jih postrelijo/ujamejo.

Samo nadaljevanje zgodbe ni preveč zanimivo, že tolikokrat videni standard na sodiščih, z zaslišanji teh in onih, spodbijanjem verodostojnosti itd. Bolj zanimiva se mi je zdela še ena odlična upodobitev Bacona, ki je mnogim zelo antipatičen lik/obraz/osebek, a je zato izvrsten igralec, ki me je še posebaj navdušil TUKAJ. Tip je spet odličen kot shirani, izmučeni, uničeni, neuravnovešeni zapornik, ki si želi samo prijatelja za nekaj dni, preden ga usmrtijo …..

Pa še malo o glavni ideji filma oz. o tem kaj vse se lahko zgodi zapornikom. Moje mnenje je, da zapori definitivno ne prevzgajajo, pa čeprav pristojni trdijo drugače, temveč so samo kazen. V zaporu se človek/zapornik kvečjemu izuči oz. dodatno usposobi za kasnejše kriminalno življenje, si razširi kriminalna znanstva/poznanstva, v filmih pa je to nekoliko drugače ….

  • Share/Bookmark