Zapisal izmisljeni | 30.09.2010 - 12:03 - Kategorije: sezona 2010-11 -

V drugem delu drugega kola Lige prvakov, kot bi lahko poimenovali sredine tekme, so se pomerile ekipe iz skupin A,B,C in D, pri čemer sem po daljšem času spet stavil.

l

Skupina A

Tottenham – Twente 4-1 Domači trener Harry Redknapp je pred tekmo, v pomanjkanju defenzivcev, napovedal totalno ofanzivo, pri tem pa izpostavil svojo last minute okrepitev Rafaela Van Der Vaarta, ki naj bi vodil peteline v boj, a razplet je bil samo delno po njegovih napovedih. Prvo priložnost za zadetek so imeli gostje, a je bil v 12. minuti srečanja kostaričan Bryan premalo zbran. Z enakimi težavami oz. nezbranostjo se je vbadal tudi Tottenham, ki je imel kar nekaj lepih priložnosti za gol, katerih pa ni izkoristil, med drugimi je v 41. minuti srečanja, penal zastreljal Rafael Van Der Vaart, potem ko je gostujoči kapetan Peter Wisgerhof z rokoborskim prijemom v svojem kazenskem prostoru podrl soimenjaka iz nasprotnega moštva, Petra Croucha. V drugem polčasu pa je Tottenham le kronal svojo boljšo igro, in očitno je imel čarovnik Harry ob polčasu v slačilnici spet eden tistih motivacijskih govorov, saj so petelini, kot imenujejo tottenahmove igralce, že v 46. minuti povedli z 1-0. Huddlestone je z diagonalno podajo našel Croucha, ki je z glavo podal v kazenski prostor, tam pa je Rafael Van Der Vaart z lepim volejem domače popeljal v toliko pričakovano vodstvo. Že v 51. minuti je spet izvrstni Gareth Bale prodrl v gostujoči kazenski prostor, kjer je Roberto Rosales storil prekršek in sodnik  Terje Hauge je dosodil še en penal, katerega pa je tokrat izvedel Roman Pavlyuchenko in povišal vodstvo na 2-0. V 56. minuti se je nadaljeval golijada drugega polčasa, le da so tokrat zadeli gostje, po gužvi v kazenskem prostoru domačih je bil najspretnejši gostujoči rezervist Chadli, ki je znižal na 2-1. Sledila je neumnost Rafaela Van der Vaarta, ki je z nepotrebnim divjim skokom v nasprotnika dobil drugi rumeni karton oz. rdečega in izključitev. V času ko verjetno še ni prišel v notranjost stadiona in ko je večina navijačev še pizdila, je Roman Pavlyuchenko sprožil proti gostujočem golu, Kuiper pa nastavil roko in po nekajsekundnem premiselku je sodnik Hauge zaradi igranja z rokov kazenskem prostoru, dosodil še en penal, katerega je spet uspešno izvedel Roman Pavlyuchenko in povišal na 3-1. V nadaljevanju je tempo igre nekoliko upadel, a fenomenalni Gareth Bale je po levi še enkrat prodrl in zadel za končnih 4-1  ter mi dokončno potrdil zadeti par na listku. Totenham po mojih pričakovanjih, zelo dober in na dobri poti za napredovanje v naslednjo fazo tekmovanja, Twente pa prav tako po pričakovanjih, trd in neugoden nasprotnik.

Inter – Werder 4-0 V dvoboju ekip, kjer je bilo kar nekaj zvezdnikov obeh moštev odsotnih zaradi poškodb, so srečanje bolje pričeli gostje, kjer je imel portugalski napadalec Hugo Almeida lepe priložnosti za zadetek, a so te ostale nizkoriščene. Razliko med dobrim in odličnim napadalcem je nato demonstriral kamerunec Samuel Eto’o, ki je v 21. minuti izkoristil podajo Estebana Cambiassa, ki je predtem naredil tisto kar najbolje obvlada, s pritiskom na nasprotnika oz. tokrat Jensena je osvojil žogo, katero je nato že omenjeni Eto’o pospremil v gol in Inter povedel v vodstvo z 1-0. Le šest minut kasneje oz. v 27. minuti je spet udaril kamerunec, po dolgi podaji Lucia je bil hitrejši in spretnejši od Prodla, z natančnim strelom pa je svojo ekipo povedel v vodstvo z 2-0. Že v 34. minuti je Eto’o asistiral Wesley Sneijderu, ki je zadel za velikih 3-0 in pri tem paru sem kar predčasno naredil kljukico za pravilno napovedan rezultat. V drugem polčasu ni bilo toliko atraktivnosti, domači strateg Benitez je svojo ekipo z menjavami še nekoliko pomladil oz. dal priložnost tistim, ki imajo bolj redko priložnosti za igro, gostujoči strateg Schaaf pa je prav tako iz igre potegnil svoje najpomembnejše igralce, v takem razmerju moči pa je v 81. minuti sledil še en zadetek. Wesley Sneijder je podal v prazen prostor za Eto’oja, ki je preigral golmana in lahkotno poslal žogo v prazen gol za končnih 4-0. Pričakovana zmaga Intera nad Werderjem, ki je enostavno preslab za enakopravno borbo z najboljšimi evropskimi klubi.

Skupina B

Schalke 04 – Benfica 2-0 Nemška ekipa, ki je imela uspešen prestopni rok, kot kaže še ni povsem uigrana, saj so njihovi rezultati v nemškem prvensvu krepko pod pričakovanji, zaradi česar so sinoči upali na štart pozitivne serije. A nasprotnik je bil vse prej kot lahek, po letih osrednjosti je Benfica, lani, navduševala v portugalskem prvenstvu in v Evropi oz. v Europa league, na njihovo žalost je poletni prestopni rok nekoliko spremenil ekipo, kjer med drugimi ni več Ramiresa, Di Marie in še nekaterih. Pred samim srečanjem si so zagotovili vsaj podaljšanje pogodbe z uspešnim Fabiom Coentraom, kar pa ni imelo posebnega učinka na samo srečanje. Domači Schalke 04 je imel v prvem polčasu kar nekja lepih priložnosti za vodstvo, a je Raul zadel vratnico, odbito žogo pa je hrvat Rakitić precej nespretno zastreljal v golmana, ob tem pa je sodnik Gianluca Rocchi razveljavil regularen gol domačih, ko je bilo kar 5 igralcev v prepovedanem položaju, vendar ne tudi Farfan, ki je nato podal do Huntelaarja, kateremu je bil zadetek razveljavljen. No, v 2. polčasu, točneje v 73. minuti pa je Schalke 04 le povedel, diagonalno podajo Lukasa Schmitza je peruanec Jeferson Farfan z diagonalnim strelom pospremil v gol in domače gledalce je prevzelo navdušenje. V 85. minuti srečanja je legendarni španec Raul nekje na sredini priboril žogo, potegnil v napad, podal na levi bok do Jonesa, ki je v kazenskem prostoru našel Klaas-Jan Huntelaarja, ki je zadel za 2-0 in potrditev domače zmage. Prav vesel sem bil za Schalke 04, ki je končno prišel do zmage in upam, da bodo sedaj nadaljevali s to željeno pozitivno serijo, ob vsem skupaj pa sem naredil še eno kljukico na listku, kjer sem iz previdnosti odigral dvoznak oz 10, za nepoznavalce zmago domačih in neodločeno.

Hapoel Tel-Aviv – Lyon 1-3 Za domače sem že zapisal, da so svoj vrh dosegli že z uvrstitvijo v to tekmovanje, a obupni rezultati Lyona v domačem prvenstvu, so jim pred tekmo zbujali apetite po točkah, mene pa prestrašili, da sem se pri sestavljanju stavnega listka izognil temu paru. V vročem vzdušju domačega stadiona odetega v rdeče barve so bolje pričeli gostje, ko je že v 7. minuti srečanja, po hitri akciji oz. podaji Kima Kallstroma, domači branilec Douglas v domačem kazenskem prostoru s prekrškom zaustavil letošnjo Lyonovo okrepitev, Jimmy Brianda. Kazenski strel oz. penal je uspešno izvedel Michel Bastos in Lyon je povedel z 0-1. V 36. minuti je Lyon izvedel strel iz kota, domača obrambna vrsta je slabo izbila, nekje na 20 metrov oddaljenosti od domačega gola, pa je z izvrstnim volejem, s 113 km/h zadel Michel Bastos, čigar gol je verjetno tudi najlepši gol 2.kola. V drugem polčasu je Hapoel zaigral nekoliko odločneje, pri tem pa je zaradi prerivanja lyonovega hrvata Dejana Lovrena in maccabijevega brazilca Douglasa, sodnik nekoliko dvomljivo dosodil penal za domače, katerega je realiziral njihov golman oz. nigerijec Vincent Enyeama. V končnici, ko je bilo spet nekoliko bolj napeto in zanimivo je bosanski reprezentant Miralem Pjanić zadel za 1-3 in Lyon je v Ligi prvakov vknjižil še drugo zmago ter obdržal vodstvo v skupini, za razliko od francoskega prvenstva, kjer ima enega najslabših začetkov prvenstva.

Skupina C

Valencija – Manchester United 0-1 Na presenečenje vseh je Valencija po poletni prodaji svojih dveh najboljših igralcev, v španski La ligi, po odličnih igrah v prvih petih kolih prevzela vostvo na lestvici, vmes pa navdušila še v prvem kolu tega tekmovanja, a pravi izpiti šele prihajajo. Eden takšnih je bilo gostovanje Manchester Uniteda, ki ima težave s sex-afero lani svojega najboljšega igralca Wayne Rooneya, kateri je prav zaradi tega in ne nekakšne domnevne poškodbe ostal doma v Manchestru. Sir Alex Ferguson je Rooneya pusil, da razčisti sam s sabo, saj je v tej sezoni neprepoznaven oz. v obupni formi, namesto tega pa je dal vso svobodo bolgarskemu napadalcu Dimitru Berbatovu, ki je v angleškem prensvu v šestih tekmah dosegel šest golov. Prav Berbatov je bil najnevarnejši gostujoči igralec, pri domačih je ta vloga pripadla letošnji okrepitvi Robertu Soldadu, vendar pa v precej nezanimivi tekmi rajši ne bi nikogar izpostavljal. Ko je bilo v 80. minuti še 0-0 sem z velikim zadovoljstvom naredil kljukico pri še enem paru, saj sem tej tekmi napovedal manj kot tri gole in samo neverjetni dogodki bi to lahko preprečili. No, v 85. minuti pa je Nani prodrl po desnem boku, podal do rezervista Federica Machede, za katerega je bil to prvi dotik z žogo na srečanju, ta je podaljšal pred kazenski prostor do še enega rezervista Javierja Hernandeza, ki je streljal in zadel za vodstvo z 0-1. Grahek oz. Chicharito, kot je vzdevek Hernandeza, je s tem zadetkom zagotovil Manchester Unitedu prvo gostujočo zmago v sezoni, saj so v angleškem prvenstvu, vse tri odigrali neodločeno in komaj čakam naslednji mesec, ko si grem ogledat njihovo domačo tekmo na Old Traffordu.

Glasgow Rangers – Bursaspor 1-0 Dvoboj, ki je bil v senci prvega para, po pričakovanjih ni navdušil in tudi tukaj sem preventivno odigral dvoznak oz. 10, torej zmaga domačih in neodločeno. Vikend tekma v škotskem prvenstvu me ni prepričala oz. me je prepričal samo rangersov hrvat Nikica Jelavić, ki pa nima pravice nastopa v Ligi prvakov, zaradi česar sem imel kar nekaj pomiselkov, a 10 bi se moralo obdržati. Že v 18. minuti srečanja je po uvodni dominanci, Whittaker z diagonalno podajo našel Broadfoota, ki je z glavo podal pred gol, od tam pa je za vodstvo z 1-0 zadel Steven Naismith.Eksplozija veselja na Ibrox parku, kjer zadnja leta v evropskih tekmovanjih ni bilo preveč razlogov za veselje, a tokrat so domači uspeli zadržati prednost do konca in z novimi tremi točkami postali celo vodilni v skupini. Bursaspor je spet razočaral in očitno je, da ne sodijo v to druščino, najboljših v Evropi.

Skupina D

Rubin Kazan – Barcelona 1-1 Ruske ekipe so znane po dobrih rezultatih na domačem terenu, saj goste ponavadi utrudijo dolga potovanja, morebitni mraz in ostali dejavniki, Barcelona pa je tam gostoval že pred slabim letom in igrala samo neodločeno PREVERI. Tokrat je bila brez poškodovanega čarovnika Messija, ki je v španskem po brutalnem štartu Ujfalušija, zahvaljujoč argentinčevi gumijasti nogi, le lažje poškodovan, čeprav bi lahko prišlo do zloma oz. težje poškodbe. Sama tekma je bila precej nezanimiva, bolje pa so pričeli gostje, a je Pedro v 12. minuti, po hitri barcelonini akciji in podaji Davida Ville, zadel samo prečko. V 30. minuti pa je na štadionu v Kazanu završalo, saj je sodnik po prekršku Dani Alvesa nad Vitali Kaleshinom dosodil penal, katerega je nato uspešno realiziral ekvadorec Christian Noboa in domače povedel v vodstvo z 1-0. Precej slaba tekma se je nadaljevala brez večjih razburjenj, v drugem polčasu pa je Barcelona izvedla eno svojih tipičnih, hitrih akcij, Andres Iniesta je prodrl v kazenski prostor, kjer je ob minimalnem dotiku roke gruzijca Lasha Sulukvadzeja padel in sodnik je dosodil precej dvomljiv penal, katerega je v 60. minuti srečanja realiziral David Villa. Neposredno po izenačujočem zadetku je na presenečenje mnogih v igro vstopil že omenjeni Lionel Messi, ki je se v recimo mu rekordnem času vrnil na igrišča, čeprav bi bil lahko ob pomanjkanju sreče, odsoten več mesecev. No, tudi on ni pripomogel k kvalitetnejši tekmi, kjer je bilo do konca srečanja na obeh straneh nekaj priložnosti za zadetek, a do sprememb izida le ni prišlo, še najbližje temu pa je bil v finišu tekme nigerijec Obafemi Martins, vendar je njegov strel zaustavila vratnica. Tudi ta tekma, se je končala po mojih napovedih, saj sem na stavnem listku odigral 10, torej zmago domačih in neodločeno, za dobitek pa sem potreboval še eno tekmo.

Panathinaikos – FC Kopenhagen 0-2 Grški predstavnik je v uvodnem delu prvega kola pokazal, da ima kvaliteto, a je bil nasprotnik enostavno prekvaliteten, medtem ko so gostje v prvem kolu precej presenetljivo osvojili tri točke in ker je splošno znano, da je težko izvleči ugoden izid na vročekrvnih grških in turških terenih, sem na stavnem listku kot zadnji par odigral zmago Panathinaikosa. Pred samim srečanjem so domači navijači še enkrat več dokazali, da je pri njih nogomet ena največjih strasti, v takšnem afektu oz. zaslepljeni z nogometno strastjo pa so se spopadli z gostujočimi navijači in dva od njih zabodli z noži. Pa, da ne bi dajal preveč pozornosti tem neljubim dogodkom, se bom osredotočil na tekmo, ki mi je porušila vse prej, pravilno napovedane tekme in odnesla denarce. Začetek je bil zelo dober, že v 25 sekundi srečanja je Djibril Cisse sprobal svoj udarec z velike oddaljenosti, vendar je bil gostujoči golman na mestu. V 28. minuti pa je Jesper Gronkjaer z enim svojih izvrstnih pasov, podal v prazen prostor, kjer je senegalec s francoskim državljanstvom Dame N’Doye bil hitrejši od obrambne vrste domačih in domačega golmana Tzorvasa ter mimo njega s približno 30-ih metrov zadel v prazen gol. V 37. minuti je neugodni N’Doye spet prodiral, vendar ga je tokrat s prekrškom zaustavil brazilec v domačih vrstah, Gilberto Silva, ki je za ta prekršek prejel rumeni karton. Prosti strel za goste je s približno 25-ih metrov izvedel Martin Vingaart, ki je z natančnim strelom zadel za visokih 0-2 in vročekrvni grki na tribunah olimpijskega stadiona so za trenutek obnemeli. V drugem polčasu je nezaustavljivi N’Doye že v 48. minuti srečanja spet krenil v hiter nasprotni napad, domačemu Gilbertu Silvi pa ni preostalo drugega kot z namernim igranjem z roko, zaustaviti napada, zaradi česar je prejel še drugi rumeni karton oz. rdečega in bil izključen. Številčno oslabljeni Panathinaikos zatem ni imel realnih možnosti za preobrat oz. vsaj izenačenje in danski FC Kopenhagen je zasluženo vknjižil še eno zmago, se zavihtel na vrh lestvice te skupine in mi uničil stavni listek.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 29.09.2010 - 11:55 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Nadaljuje se najmočnejše nogometno klubsko tekmovanje imenovano Champions league oz. Liga prvakov, kjer so tekme drugega kola odigrali v skupinah E,F,G in H.

l

Skupina E

Basel – Bayern 1-2 Da Bayernova stroka zaupa nizozemskemu trenerju Luisu Van Gaalu, kljub slabšim rezultatom v štartu sezone, je dokazala s podaljšanjem pogodbe do leta 2012, o čemer bom nekoliko več zapisal v nadaljevanju, pred tem pa sam obračun. Domača ekipa, ki jo vodi bivši bayernov igralec Thorsten Fink, je povedla v 18. minuti, v akcijo za prvi zadetek na srečanju pa sta bila vpletena dva bivša igralca bundesligaških igrišč. Marco Streller, ki je izvrstno podal s peto, je igral za Stuttgart in Koln, strelec za 1-0, Alexander Frei pa uspešno zadeval za Dorussio Dortmund. Domače vodstvo je nato trajalo do 56. minute, ko je bil v domačem kazenskem prostoru s prekrškom zaustavljen nemški wunderkid Thomas Muller, zanesljivi izvajalec kazenskega strela oz. penala pa je bil Bastian Schweinsteiger. Gostujoča ekipa je nato do zmage prišla v tistem klasičnem germanskem slogu, z golom v zadnjih trenutkih tekme, ko je Holger Badstuber podal v kazenski prostor, kjer je pri drugi vratnici do žoge prišel Schweinsteiger in s svojim drugim golom na srečanju postavil končnih 1-2. Nekoliko težja zmago kot je bilo za pričakovati, a važne so točke in Bayern jih ima po prvih dveh kolih že šest, pri čemer so ublažili razočaranje iz domačega prvenstva, kjer jim ne gre najbolje. Domači poraz proti presenečenju prvenstva Mainzu, pred dnevi, je bil verjetno vrh domače krize, za razliko od ostalih klubov pa so pri Bayernu podprli trenerja z novo pogodbo in verjamem, da bo bavaraski velikan spet najboljši ko bo najpotrebneje. V Ligi prvakov jim kaže odlično, Bundesliga je še dolga in nasprotnikom bo tempo verjetno nekoliko padel, pri Bayernu pa se bodo verjetno končno razigrali tudi napadalci, ki so zaenkrat z mizernim učinkom. Olić, Gomez in Klose zo skupaj zbrali le en gol. 

Roma – CFR Cluj 2-1 Prav dobro se spomnim obračuna ispred dveh let, če se ne motim, ko so gostje prav v tem tekmovanju presenetil domače, pri čemer je bil brazilec Juan Emmanuel Culio dvakratni strelec.  No tudi tokrat bi se lahko tako razpletlo, a je sebični Lacina Traore zadel prečko, namesto da bi podal do heroja izpred dveh let, Culia, ki bi z lahkoto zadel prazen gol. Treba je priznati, da je bila Roma kljub vsemu mnogo boljši nasprotnik, ki je nizal ofenzivne akcije, šele v 69. minuti pa je po kotu Pizzara oz. podaji na rob kazenskega prostora, zadel francoski branilec Philippe Mexes in Romo povedel v vodstvo z 1-0. Samo dve minuti kasneje oz. v 71. minuti je sledil vrhunec tekme za katerega je poskrbel Daniele De Rossi, ki je točno s sredine, s 50-metersko natančno odmerjeno podajo, v konici napada našel rezervista Marca Borriella, ki je iz obrata, z volejem zadel za 2-0.  Gostje iz Romunije so v 78. minuti uspeli znižati na 2-1, po prostem strelu in podaji s strani, je bil v kazenskem prostoru domačih najvišji in najspretnejši Ionut Rada, ki je z glavo zadel za 2-1. Ker do konca tekme ni bilo spremeb rezultata je Roma osvojila vse tri točke in verjetno zasilno pogasila požar v notranjosti ekipe oz. napetosti med kapetanom Tottijem in trenerjem Ranierijem. El capitano je namreč po prvem kolu oz. porazu obtožil trenerja za predefanzivno taktiko, ta pa mu je v prvenstvu vrnil z zamenjavo v derbiju proti Interu, kjer je Totti nato jezno zapustil stadion, ne da bi se veselil zmage, katero je prinesla njegova zamenjava oz. Mirko Vučinić z golom v zadnjih trenutkih tekme. Kmalu bo Rim spet gorel.

Skupina F

Chelsea – Olyimpique Marseille 2-0 Domača ekipa je pretekli vikend doživela prvi poraz v sezoni, saj jih je z 1-0 premagal bogataški konkurent Manchester City, kar je vneslo nekoliko nemira v domače vrste. Gostujoča ekipa s trenerjem Didier Deschampsom, ki je v sezoni ‘99/2000 igral za bluese oz. Chelsea je upala na uspeh prav zaradi zamajanega oz. prekinjenega uspešnega niza, a je domači kapetan John Terry že v 7. minuti, po podaji Maloude iz kota, z nogo zadel za 1-0 in Chelsea je bil spet tisti stari. Nevaren, napadalen, agresiven, zaradi česar so se domači napadi kar vrstili, v enem takšnih pa je po podaji Essiena, v svojem kazenskem prostoru z roko igral Stephane Mbia, zanesljivi strelec iz penala pa je bil Nicolas Anelka. V nadaljevanju ni bilo več zadetkov, prav tako pa je tempo srečanja upadel in Chelsea je dokaj komfortno osvojil nove tri točke, Olyimpique Marseille pa bo moral za morebitni uspeh prikazati veliko več.

Spartak Moskva – Žilina 3-0 Povsem v senci prvega dvoboja te skupine sta se pomerila domači, ruski predstavnik in gostujoči, slovaški predstavnik, za katerega sem že zapisal, da je svoj maksimum dosegel z uvrstitvijo v to tekmovanje. Srečanje, ki je bilo odigrano pred ostalimi, kot je to že v navadi, ko gre za srečanja na skrajnem vzhodu Evrope, pri tem pa je bil vodilni gol dosežen v 34. minuti, ko je iz kota podal brazilec Alex, njegov rojak Ari pa z glavo zadel za 1-0. V drugem polčasu oz. 61. minuti je sledila hitra akcija domačih, kjer je po levi prodrl in v kazenski prostor podal Kirill Kombarov, strelec prvega gola Ari pa je bil na drugi vratnici najspretnejši in Spartak je povedel z 2-0. V 89. minuti je sledila podobna akcija kot pri drugem zadetku, tokrat v koprodukciji rezervistov, saj je z leve tokrat podal argentinec Cristian Maidana, ki je v igro vstopil v 84. minuti, v kazenskem prostoru pa je bil najspretnejši brazilec Ibson, ki je v igro vstopil 67. minuti srečanja in Spartak je imel že 3-0. To je pomenilo, da je ruski predstavnik začasno zavzel vodstvo v skupini s šestimi točkami iz dveh tekem in z veliki možnostmi za napredovanje v naslednjo fazo.

Skupina G

Ajax – AC Milan 1-1 Dvoboj slovitih predstavnikov evropskega nogometa je bila tekma dneva, pri tem pa sta kot igralca gostujoče ekipe, na nekdaj domači stadion prispela tudi bivša ajaxovca Clarence Seedorf in Zlatan Ibrahimović. Po uvodnem tipanju je za val navdušenja poskrbel domači ofenzivni dvojec, saj je v 23. minuti, urugvajec Luis Suarez s preigravanjem osmešil Alessandra Nesto, mu podal žogo med nogami in prebil gostujočo zadnjo linijo, nato pa podal v kazenski prostor, kjer je maročan Mounir El Hamdaoui zadel za 1-0. Vodstvo domačih pa je trajalo samo do 37. minute, ko je Pirlo podal do Seedorfa, ta pa lepo do Ibrahimovića, ki je atraktivno, v stilu Katate kida zadel za 1-1, kar je bil njegov že tretji gol v letošnji Ligi prvakov. V drugem polčasu ni bilo sprememb rezultata, eden najzaslužnejših za to pa je razvajeni Robinho, ki je kar nekajkrat zgrešil nezgrešljivo.

Auxerre – Real Madrid 0-1 Mali francoski klubič, ki zadnjih šest tekem ne pozna zmage, se je nekoliko presenetljivo znašel med evropsko elito, kjer je tokrat gostil enega najelitnejših predstavnikov. Španski Real Madrid je namreč najuspešejši evropski klub v tem tekmovanju oz. Ligi prvakov in predhodnicah, katere so osvojili že kar devetkrat, trenutno pa pod Mourinhovim vodstvom ubada z neučinkovitostjo napadalcev. Nič presenetljivega bi rekli njegovi mnogoštevilni nasprotniki, a Real po mojem mnenju vseeno igra ofenzivno in precej atraktivno, dejansko pa je še daleč od barceloninega stila, predvsem pa njene učinkovitosti. Tudi tokrat so madridisti uspeli dosečil le en na srečanju, potem ko so bili skozi celotno srečanje boljši nasprotnik, je v 81. minuti, po podaji rezervista Ozlila zadel Angel Di Maria in Realu prinesel še eno minimalno zmago oz. tri točke. Zanimivo bo spremljati dogajanje v kraljevskem klubu, kot ga tudi imenujejo, saj so razpeti med dvema željama, atraktivnosti in učinkovitosti, po kateri so nekdaj sloveli, pa jo je iluzorno pričakovati od trenerja Mourinha in uspešnosti, pa kateri je slednji znan.Tokrat so dobili uspešnost, o atraktivnosti in učinkovitosti pa ni bilo govora, čeprav so igrali s tremi napadalci, Benzemo, Higuainom in Ronaldom, vendar pa so imeli na sredini igrišča tri garače  Xabi Alonsa, Khediro in Lassana Diarraja. Slabo povprečje poskusov in izkoristka se nadaljuje, 105. poskusom in le 6. golom v tej sezoni je sinoči  dodano še 13 poskusov in samo en gol, vendar pa vse to zasenči vseh šest točk v najelitnejšem klubskem tekmovanju, Ligi prvakov in Mourinho je bil v Real pripeljan zaradi uspeha.

Skupina H

Partizan – Arsenal 1-3 V taboru beograjčanov so se hrabrili in računali na nesigurnost Arsenala, ki naj bi jo imeli gostje zaradi poraza proti West Bromwich Albionu, pred dnevi v angleškem prvenstvu in pa zaradi številnih poškodb njihovih zvezdnikov, med drugimi tudi Cesca Fabregasa, golmana Almunie in še nekaterih pomembnih igralcev. Izkazalo se je, da so bile to le pobožne želje, saj je v uvodu nesigurni Arsenal, v prvem resnejšem napadu povedel. V 15. minuti je namreč prodrl Andrey Arshavin, ki je podal do mladega Jacka Wilshera, ta pa nazaj do ruskega reprezentanta, ki je s strelom z 10-ih metrov Arsenal povedel v vodstvo z 0-1. V 33. minuti je sledila neumnost gostujočega igralca, saj je Denilson brez potrebe v kazenskem prostoru igral z roko, iz kazenskega strela oz. penala pa je zadel brazilski srbin Cleo in izenačil na 1-1. V drugem polčasu je v 56. minuti, domači branilec Marko Jovanović in ne Milan kot je celo tekmo ponavljal naš pametni komentator, v svojem kazenskem prodtoru podrl gostujočega napadalca Chamakha, zaradi česar je dobil rdeči karton oz. izključitev, Arsenal pa penal. Najboljši igralec srečanja Andrey Arshavin je streljal močno, vendar je domači golman Vladimir Stojković in ne Stojanović, kot je nekajkrat ponovil naš pametni komentator, je odbranil strel iz na tribunah stadiona je završalo. Pozabil sem še pohvaliti domačo publiko, ki je pred prečanjem priredila kar atraktivno koreografijo, a jim to ni preveč pomagalo, saj je Arsenal oslabljeno ekipo domačih še nekoliko bolj napadel, pri tem pa je v 71. minuti srečanja v kazenski prostor domačih, z desne podal Tomaš Rosicky, visoki maročan Marouane Chamakh  je s strelom z glavo zadel prečko, nato pa odbito žogo z nogo potisnil v mrežo in Arsenal je bil ponovno v vodstvu. V 82. minuti je po kotu gostujoče ekipe, francoska naveza, če se lahko izrazim po filmsko, poskrbela za povišanje rezultata na 1-3, po podaji Samira Nasrija pa je s strelom z glavo zadel Sebastien Squillaci. Samo 2. minuti kasneje je bil dosojen še en penal, katerega pa tako kot pri gostih, ni uspel realizirati heroj domačih navijačev Cleo in priložnost za morebitni zadnji juriš partizanov je ostala utišana s strani golmana topničarjev.

Braga – Šahtar 0-3 Dvoboj ekip, kjer prevladujejo brazilci, so dobili gostje pri katerih so bili pri vseh golih vpleteni prav južnoameriški virtuozi. V prvem polčasu je imel pobudo Šahtar, vendar pa so imeli domači nekoliko boljše priložnosti za gol, ki pa so na njihovo žalost ostale neizkoriščene. V drugem polčasu je v 56. minuti sledila prva uspešna akcija gostov, Douglas Costa je z lepo podajo v prazen prostor, našel Luisa Adriana, ki je s približno 10-ih metrov zadel za 0-1, v 72. minuti pa je sledila še ena podobna akcija, ko je Douglas Costa spet podal v prazen prostor, Luis Adriano pa ponovno zadel in Šahtar je vodil z 0-2. V finišu tekme oz. v 90. minuti je domači igralec Paulo Cesar v domačem kazenskem prostoru storil prekršek nad gostujočim brazilcem Willianom, zaradi česar je sodnik dosodil penal, katerega je realiziral Douglas Costa in svoji ekipi zagotovil zmago z 0-3 oz. potrdil nove tri točke.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.09.2010 - 09:56 - Kategorije: nogometaši -

Evo, po upokojenih nogometaših, je tu objava še o enem mladeniču.

V tej rubriki sem objavil kar nekaj člankov o nogometaših prihodnosti oz. velikih upih, vendar pa o tako mladem igralcu še nisem pisal.

Noah Shawn, 7-letni fantič, ki nastopa za pionirčke nemškega Bayerna je pred dnevi, po zaslugi tega videa, postal ljubljenec širokih mas nogometnih navdušencev …..

YouTube slika preogleda

Neverjetne nogometne sposobnosti 7-letnega fantiča, ki ima vse pogoje, da postane najboljši igralec nogometa …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.09.2010 - 10:35 - Kategorije: nogometaši -

Tudi slovenski nogometni as, se podobno kot španski napadalec Fernando Morientes, zaradi kroničnih težav s poškodbami, poslavlja od kareire aktivnega nogometaša …..

Milenko Ačimović

mile

Milenko Ačimović se je rodil 27.2.1977 v Ljubljani, kjer je že od rane mladosti treniral na legendarnem stadionu za Bežigradom, v NK Olimpiji, kjer je bil zaposlen tudi njegov oče.

V članski selekciji Olimpije je debitiral s 17. leti, predtem oz. leta ‘96 pa kot posojen igralec tri debitantske nastope vknjižil za Železničar/Ljubljano, ki se je kasneje razvila v Interblock, če se ne motim. Zanimivo bi mi bilo dobiti tudi zapisnike takratnih tekem tega kluba proti katerem sem kar nekajkrat igral, da bi preveril komu od teh fantov je uspelo ….

Po slabih dveh sezonah nadahnjenih iger za zelene, pa je Milenko oz. ljubkovalno Mile prestopil v beograjsko Crveno zvezdo, kjer se je zadržal naslednje štiri sezone oz. od ‘98 do 2002. V tem času je za rdeče-bele v 103. nastopih dosegel 34 golov, si priboril legendarno desetko, v nekoč evropskem velikanu pa je v ne preveč močni konkurenci celo stagniral. Po lastnih besedah, bi moral oditi v tujino oz. močnejši klub kakšno leto prej, pri tem pa naj bi bila zanj zelo zainteresirana grški, bratski Olympiacos in pa španski Real sociedad, a je legendarni džaja oz. Dragan Džajić čakal pravo ponudbo.

Ta je prepoznana v angleškem Tottenhamu, v katerega je Mile prestopil za takratnih 10 milijonov mark, kar se mi zdi pretirana številka, a ji bom slepo verjel. V angleški ligi, ki je bila zanj prevelik preskok, se ni preveč dobro znašel oz. ni imel moči za eno najtežjih lig, zaradi česar je uspeval samo zablesteti na posameznih tekmah. Po dveh sezonah oz. samo 17-ih nastopih in 0 doseženih golih je bil prodan, kot zgrešena investicija, v francoski Lille, finančne podrobnosti pa na žalost niso znane.

V francoski ligi, kjer je več poudarka na nogometnih veščinah kot na fizični moči, za razliko od angleške lige, je dozoreli Mile lahko dokazal svoje kvalitete. Lille je podobno kot slovenski reprezentant igral nekatere svoje najboljše tekme ravno v času tega sodelovanja, v Pokalu UEFA in v domačem prvenstvu, kjer so v tej 2004/05 sezoni, osvojil celo drugo mesto, ter se uvrstili v Ligo prvakov. Vsi slovenski navijači še kar ne morejo pozabiti tistega 2.novembra 2005 oz. edinega gola na srečanju, ki ga je zabil Ačimović proti slovitemu Manchester Unitedu in svojemu klubu prinesel eno najprestižnejših zmag, vendar pa mu to ni prineslo statusa božanstva. Spor s trenerjem Claude Puelom, kasneje še s predsednikom oz. nesoglasja glede igranja za reprezentanco so pripeljala do nove selitve slovenskega nogometaša, ki se je mnogokrat z reprezentančnih tekem vračal poškodovan oz. nepripravljen za nastope v klubu, ki ga je dobro plačeval. Njegvoa zapuščina v tem francoskem prvoligašu je 47 nastopov in 12 golov.

Nova destinacija je bila Al-Ittihad v Savdski Arabiji, kjer pa se je zadržal samo eno sezono in čeprav sem mislil, da po teh arabskih avanturah ni mogoče več nadaljevatri uspešne evropske kariere, je Mile prispel v Avstrijo, kjer je zaigral za dunajsko Austrio. V 41-ih nastopih je od leta 2007 dosegel 6 golov, pri tem pa navduševal z nogometnimi veščinami oz. lucidnostjo, ki naj bi jo imeli poleg južnoameričanov samo še balkanci. Nekako je svojo srečo v zatonu kariere našel prav v Austrji, kjer pa je zaradi vse pogostejših poškodb ni mogel več nadaljevati z resnim nogometom, zaradi česar je pred dnevi napovedal nogometno slovo.

Nastopom v reprezentanci Slovenije se je prav zaradi težav s poškodbami, odpovedal že prej, v času od ‘98 do 2007 pa je v 69-ih nastopih dosegel 13 golov, se od večnega jokerja pri selektorju Katancu prelevil v glavnega igralca pri naslednikih, za vse slovenske navijače pa bo ostal nepozaben tisti gol na Stadionu za Bežigradom za 2-1, proti Ukrajini v dodatnih kvalifikacijah za Euro 2000. Zame osebno bo tisti proti Gruziji, 4.septembra ‘99, v kvalifikacijah za Euro 2000, najlepši, pa čeprav ima lepotno napako, da ni zadel pri prvem strelu, omenjeni proti Ukrajini pa najpomembnejši.

Čeprav je njegova želja po kakšnem letu počitka oz. rehabilitacije, še enkrat zaigrati za Olimpijo, dvomim, da bo kaj iz tega.

Srečno Mile.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 21.09.2010 - 22:59 - Kategorije: nogometaši -

Španski napadalec, ki se je proslavil v dresu Real Madrida, je pred dnevi objavil konec športne kariere in se po šesnajstih letih profesionalnega igranja nogometno upokojil.

fernando

Fernando Morientes Sanchez, kot je njegovo polno ime, se je rodil 5.4.1976 v Caceresu, v pokrajini Extremadura, štiri leta kasneje pa se je z družino preselil nekoliko vzhodneje, v provinco Toledo oz. pokrajino Castile-de-Manche, kjer  je pričel z igranjem nogometa.

Leta ‘93 je debitiral v prvem moštvu Albaceta, ki je takrat nastopalo v prvi španski ligi, kjer je v dveh sezonah uspel zbrati 22 nastopov in doseči pet golov, vendar pa je po zaslugi izjemne učinkovitosti v španski U18 reprezentanci zbudil zanimanje nekaterih drugih španskih klubov.

Leta 1995 je prestopil v Zaragozo, kjer je v partnerstvu z realovim produktom Danielom Garcia Laro pričel z rednim zadevanjem golov, saj je v 66-ih nastopih dosegel 28 golov. To je bilo povsem dovolj, da je mladeničeve sposobnosti prepoznal sloviti Real Madrid, kateremu se je poleti ‘97  tudi pridružil.

6.6 milijona eurov vredna okrepitev je najprej zamenjevala legendarna balkanska napadalca, hrvata Davora Šukerja in črnogorca Predraga Mijatovića, kasneje pa s še eno legendo, špancem Raulom, tvorila enega produktivnejših napadlaskih parov. V času od ‘97 do 2005, ko je zapustil klub, je Fernando Morientes v 182. nastopih dosegel 72 golov, pri tem pa sodeloval pri osvajanju kopice lovorik.

Liga prvakov oz. Champions league je bila njegova v sezonah 1997-98, pa 1999-2000 , ko je bil tudi strelec v finalnem obračunu in pa 2001-2002, Internacionalni pokal ‘98 in 2002, UEFA Super cup 2002, špansko prvenstvo oz. La Liga 2000-2001 in 2002-2003 ter španski Superpokal ‘97, 2001 in 2003.

Real Madrid je bil vse bolj natrpan z največjimi zvezdniki nogometa, med drugimi so v klub prišli Nicolas Anelka, Pedro Munitis, Luis Figo, Zinedine Zidane, Ronaldo, David Beckham in ostali, zaradi česar je bilo vse manj prostora in igralnega časa za Fernanda, ki je v pričetku sezone 2003-04 odšel na posojo v francoski Monaco, čeprav naj bi se zanj predtem zanimali angleški Tottenham, italijanska AS Roma in AC Milan, celo Barcelona, Zaragoza, najresneje pa nemški Schalke 04.

No, Monaco je bil očitno najspretnejši pogajalec oz. je ujel najprimernejši trenutek, ko se je Morientes sprl s takratnim trenerjem Vincente Del Bosquejem, nato pa na hitro spakiral in se preselil na azurno obalo, kjer je z AS Monacom pod vodstvom trenerja Didiera Dechampa navdušil v Ligi prvakov. V francoskem prvenstvu je v tej sezoni 2003/04 v 28-ih nastopih dosegel 1o golov, v že omenjeni Ligi prvakov pa je bil ob koncu tekmovanja z devetimi goli najboljši strelec tekmovanja. Pri tem je zanimivo, da je v četrtifnalu z odločilnim golom v gosteh, izločil svoj Real Madrid in se preko angleškega Chelsea prebil do finala. Da je svet res majhen, bi lahko rekli ob dejstvu, da je Morientes z Monacom igral finalno tekmo na Schalke areni v Gelsenkirchenu, kjer bi moral igrati, a se le nekaj mesecev prej ni uspel dogovoriti s klubom, zaradi česar je svojo srečo namesto v rudarskem mestu našel na azurni obali oz. v Monacu. Finalni obračun in naslov najboljšega v Champions league je z zmago s 3-0, na igralčevo nesrečo osvojil portugalski Porto.

Posledica odličnih iger je bil povratek v Real Madrid, ki je hkrati v ekipo pripeljal še enega zvezdniškega napadalca, angleža Michaela Owena, zaradi spet podrejene vloge pa je moral Morientes spet iz kluba. Tokrat ni bil posojen, temveč je bil januarja 2005 za približno 9,3 milijona funtov prodan v angleški Liverpool, od koder je samo nekaj mesecev prej odšel Michael Owen, za katerega je Real odštel okoli 8 milijonov.

No, tokratna menjava kluba ni bila tako uspešna kot prejšna, saj je v teh slabih dveh sezonah oz. 41-ih tekmah dosegel le osem golov, vendar pa je v tem času osvojil še dve lovoriki; UEFA Super cup 2005 in pa FA Cup 2005/06. Posledica slabih iger in neučinkovitosti je bila vnovična selitev oz. prodaja v špansko Valencijo, ki naj bi poleti 2006 zanj odštela le okoli 3 milijone eurov.

V bolj domačem oz. španskem okolju je Fernando, v tandemu z Davidom Villo spet pričel bolj pogosto zadevati, pri tem pa je prvo sezono zaključil s 36. nastopi in 19. goli, vendar pa je v naslednjih dveh sezonah to povprečje zelo upadlo, zvrstilo se je nekaj poškodb, svetla točka pa je osvojitev španskega pokala oz. Copa del Reya 2007/08, kjer je bil v zmagi s 3-1 tudi strelec.

Poleti 2009 je pod pritiskom vse pogostejših poškodb zapustil vrste Valencije, ki ga je v trnasferju brez odškodnine prodala v francoski Olyimpique iz Marseilla, kjer si ga je še enkrat več zaželel francoski strokovnjak Didier Dechampes, s katerim sta ponovno prišla do uspehov, saj je Olyimpique Marseille po sezoni ‘91/92 spet postal francoski prvak, pri tem pa postal še zmagovalec francoskega Ligaškega pokala, kjer pa s poškodbami že povsem izmučeni Fernando ni zaigral.

V članski reprezentanci Španije je Fernando odigral 47 tekem, pri tem pa dosegel 27 golov, a večjih uspehov z ekipo ni dosegel, ti so prišli na vrsto šele po njegovi reprezentančni upokojitvi.

Zanimivo, da ga v njegovi zgodnji karieri nisem preveč maral, prav mogoče zaradi konkurenčnosti Pedji in Sukermanu v Real Madridu, a z leti pa se mi je kar nekako prikupil in šele ta objava oz. natančnejši pregled njegove kariere dejansko razkriva kako dober napadalec je bil.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 21.09.2010 - 18:53 - Kategorije: Film -

Film, ki se spomnim po tistih reklamah, ne povej konca ….

A od takrat je že 15 let in velika večina si je film ogledala že nekajkrat, konec pa je verjetno že vsem znan, tudi tistim, ki ga mogoče še niso gledali, a grem rajši po vrsti, od začetka do konca.

Seven oz. prevedeno v slovenščino 7edem

seven

V času večdnevnega deževja in poplav skoraj po celotnem območju Slovenije, sem na TV, spet naletel na ta turobni filmski hit iz leta ‘95, ki ga je izdelal režiser David Fincher, kateri se je predtem predstavil z Aliens 3, kasneje pa še z The Game, Fight club, Panic room, Zoodiac, The curious case of Benjamin Button itd.

Režiser, ki je po tem filmu kar nekajkrat sodeloval z izvrstnim Brad Pittom, takrat enem najbolj zaželenih moških, s čemer se ponaša še danes, a redki so igralci, ki bi ob tako morečem izdelku privabili toliko najstnic v kinodvorane …..

Skratka Brad Pitt je mladi detektiv David Mills, ki v mestu dežja, kateri pada skozi celoten film, razen velikem zaključku, pride na delovno mesto, kjer naj bi nadomestil detektiva Wiliama Somerseta, katerega odigra Morgan Freeman.

Somerset je, kot se za vloge Freemana spodobi, poduhovljeni, inteligentni, spoštovani človek z visokimi moralnimi vrednotami, ki je pravo nasprotje mlajšega kolega Millsa, temperamentnega in samovšečnega , pripravljenega na najtežje primere, pri čemer dobi priložnost za dokazovanje že kar takoj.

V mestu se je namreč pojavil serijski morilec, ki ubija po principu sedmih smrtnih grehov; požrešnost, pohlep, lenoba, nečistoča, napuh, zavist in jeza, detektivski par pa se podi za njim oz. preiskuje umore, zbira sledi, proučuje literaturo in se mu približuje. A storilec oz. morilec je prav tako zelo inteligentno bitje, ki se v zadnjem delu filma sam preda policiji, ter zatem realizira svoj morilski načrt …..

V navalu tipkanja, nekakšni mahinalni reakciji, sem pozabil omeniti še dve osebi pomembni za ta film in sicer Gwyneth Paltrow, ki je bila v času snemanja tega filma, dekle Brada Pitta, v filmu pa njegova žena oz. gospa Mills. Navedena je prav s tem filmom nekoliko resneje opozorila nase, čeprav je imela že predtem oz. od otroštva kar nekaj solidnih vlogic, zatem pa me je navdušila v Sliding doors, A perfect murder, z nagradami napolnjenega Shakespeare in love, Talented Mr. Ripley, The royal Tenenbaums in ostalimi izdelki.

Druga oseba, ki sem jo pozabil omeniti / sem jo hranil za konec , pa je genialni Kevin Spacey, ki je po Glengarry Glen Ross in ostalih manj znanih izdelkih, tu zasijal kot množični morilec John Doe, pa kasneje še nadaljeval v vrhunskem slogu, predvsem v The usual suspects iz prav tako leta ‘95 in ostalih njegovih mojstrovinah kot so vloge v Outbreak, A time to kill, Midnight in the garden of good and evil, L.A. confidental, The negotiator,  American beauty, Pay it forward, K-Pax in ostalih.

Torej režiser, ki je kasneje upravičil visoka pričakovanja, izjemna igralska zasedba, zelo dobra, napeta in nepredvidljiva zgodba, predvsem pa presenetljiv, za tiste  precej nedolžne čase celo šokanten konec, so ene od lastnosti, ki ta izdelek potiskajo proti vrhu filmov triler žanra.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 21.09.2010 - 16:16 - Kategorije: Film -

V nadaljevanju deževnega večera, po lahkotni najstniški komediji je bil tu nekoliko zahtevnejši film, v katerem je spet glavno vlogo odigral Heath Ledger, ki pa je ravno v času snemanja tragično preminil, kar je vneslo nekaj sprememb v sam film.

The Imaginarium od Doctor Parnassus

movie

Film, ki me je precej spominjal na, zdaj že kultnega Being John Malkovich, predvsem zaradi sprehodov v tuje možgane.

Christoper Plummer je v filmu 1000 letni Doctor Parnassus, starec, vodja uličnega gledališča, za katerega so mnogi prepričani, da je potujoči freak show, saj imajo še pritlikavca z imenom Percy, Antona in doktorjevo hčer Valentino. Slednjo naj bi si v kupčiji z doktorjem prilastil sam hudič oz. Mr. Nick, katerega upodobi legendarni pevec hripavega glasu Tom Waits.

Nekega večera nenavadna druščina dobi novega člana, saj najdejo/rešijo obešenega pod mostom, kar pa napovejo tudi karte doktorja. Izkaže se gre za mladeniča z imenom Tony, katerega odlično odigra že omenjeni Heath Ledger. Tony se izkaže s smislom za predstavo oz. trženje te, pri tem pa sam show dvigne na nek višji nivo, kjer je glavna točka, že znameniti sprehod skozi čarobno ogledalo, ki vodi v um Doktorja Parnassusa.

Različne osebe različno doživljajo te sprehode, ki so prilagojeni značajom sprehajalcev, primer pijanec in nasilnež ima slabši domišljijski svet kot z modo obsedena gosta, odhodi Tonya v fantazijski svet pa ga prikažejo vedno v drugačni luči oz. z drugim obrazom. Enkrat dobi obraz/telo Johnnya Deppa, drugič Colin Farrella, tretjič Jude Lawa, to pa kot sem že omenil, ker je glavni igralec Heath tragično in prerano umrl.

Režiser Terry Gilliam je po smrti prijatelja Heatha hotel vse posneto zavreči oz. ustaviti dela na filmu, vendar pa je ideja o nadomestnih igralcih, hkrati njegovih prijateljih, ki naj bi brezplačno, prijatelju v čast, sodelovali pri njegovem zadnjem projektu, uspela in film je le zaključen, pri tem pa je kot zanimivost znano, da se je za sodelovanje oz. nadomeščanje pokojnega igralca ponudil tudi popularni Tom Cruise, vendar ga je režisre zavrnil, ker ta ni nikoli prijateljeval s Heathom.

Vizualno zelo zanimiv film, kjer je kar precej blodenj, domišljijskega sveta, časovnih preskokov in ostalega kar pripomore k kaotičnemu vzdušju, kar nikakor ne vidim kot slabost, temveč eno od značilnosti sodelujočih, predvsem režisreja, ki ima za seboj meni izvrstno filmografijo, ki vključuje kultne Monty Python, Brazil, 12 monkeys, pa Fear and loathing in Las Vegas z Johnny Deppom, The brothers Grimm s Heath Ledgerjem in Matt Damonom itd.

Meni všečen film, zaradi vse svoje netipičnosti, že omenjenega kaosa, izvrstne igralske zasedbe, režiserja in vsega ostalega, za kar bi večina rekla, da je navadno sranje.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 20.09.2010 - 22:39 - Kategorije: Film -

Najstniška, romantična komedija iz leta ‘99, ki je bila pred dnevi na TV in ker se mi v tem depresivnem vremenu, večdnevnemu deževju ni dalo nič boljšega početi, sem se zleknil na kavč in si jo ogledal.

10 things I hate about you

10th

V poplavi podobnih filmov, se mi zdi ta kar soliden, seveda ob dejstvu, da mi ta žanr ni nikoli odgovarjal, eden od razlogov za to trditev, pa je zelo dobra igralska zasedbe.

Zdaj že pokojni avstralski igralec Heath Ledger, ki je enega prvih vzponov doživel prav tu in je kasneje nanizal kar nekaj odličnih vlog, s katerimi je postal eden boljših igralcev generacije, je z vlogami od najstnika Patricka Verone do homoseksualnega kavboja in Jokerja, za katerega je prejel tudi Oskarja, očaral filmsko publiko in se s prerano smrtjo zapisal med nesmrtne.

Julia Stiles je prav tako znan filmski obraz, ki se je pojavil tudi v vseh treh delih o agentu Bournu, torej Bourne Identity, Bourne supremacy, Bourne ultimatum, pa Hamletu, Save the last dance je bil eden od vrhuncev, remaku The Omen itd., skratka meni simpatično dekle, ki se jo kar ne bi naveličal.

Tu bi omenil še takrat mladeniča z imenom Joseph Gordon-Levit, ki je v filmskem svetu že od svojih otroških let, pri tem pa je nanizal cel kup vlog, med meni najbolj znanimi pa je tista iz serije 3rd rock from the sun, pa pri nas neznani film (500) days of summer in še bi lahko naštaval, bi bilo vse skupaj predolgo.

Na hitro še zgodbica, ki se ne razlikuje preveč od ostalih iz tega žanra, Joseph Gordon-Levit se v prvih dneh na novi šoli spoprijatelji s piflarjem Michaelom, ki ga odigra David Krumholtz, se na prvi pogled, bi rekli, zaljubi v šolsko lepotičko Bianco, za katero je pripravljen narediti prav vse. Najprej se ji približa kot inštruktor francoščine, a po začetnih težavah z bad guyem filma oz. šolskim lepotcem Joeyem, ki ga odigra Andrew Keegan, se parček le ustali, vendar pa je pri doseganju svojega cilja oz. ljubezni, v igro vpletel še šolskega upornika Patrika Verono oz. Hetha Ledgerja in biancino sestro Kat, Julio Stiles.

Kmalu ta parček prevzame vodilni vlogi filma, Verona in Kat gresta od dobrega do slabega, na koncu pa seveda spet nazaj do dobrega, vse skuapj pa ne more miniti brez maturantskega plesa, ki pa je tukaj začuta samo kratek del filma.

No, pa da ne bom komu kvaril užitkov z razkrivanjem zgodbe, čeprav je verjetno že znana kot tista 7edem, bi zapisal samo še svojo končno oceno.

Čisto soliden izdelek, celo nadpovprečen bi si upal zatrditi, vendar samo v svoji kategoriji, torej najstniških, romantičnih komedij.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 20.09.2010 - 11:49 - Kategorije: Film -

Owen Wilson v najstniški komediji, se mi je zdelo kot nekaj kar si moram ogledati, ambijent gostinske terase pa je bil precej nenavaden kraj za kaj takšnega, a srkanje priljubljene mrzle pijače v dobri družbi in ta povprečni filmeček, je bila kar dobra kombinacija.

drill

Owen Wilson, smešni tipček s tistim čudnim nosom, za katerega sem eknkrat že zapisal, da se ne znajde preveč dobro v filmskem svetu brez svojih prijateljev Stillerja & co., je še enkrat več potrdil to teorijo, saj je tudi ta film, vse prej kot dober.

Zgodba je takšna, da prihod dveh prijateljev na srednjo šolo, zaznamuje vrstniško nasilje, kateremu se poskušata upreti, a ker je to precej neuspešno se zatečeta k najemu varnostnika.

Še predtem se Ryan, ki ga upodobi Troy Gentile in Wade, ki ga upodobi Nate Hartley nekako spoprijateljita s tretjim looserjem oz. piflarjem Emmitom, ki ga upodobi David Dorfman, vsem trem pa se nato pridruži kvazi-varnostnik Drillbit Taylor, ki ga seveda upodobi Own Wilson.

Drillbit je brezdomec, lažnivec, sanjač, ki v iskanju zaslužka za boljše življenje oz. potovanje v Kanado, po naključju zagleda oglas in izkoristi naivnost fantov, katere prepriča, da je varnostnik in bivši vojak. Najprej jih prične uriti, nato pa paziti v šoli, pri tem se vtihotapi v šolski sistem kot kvazi-nadomestni učitelj, kjer se zaljubi v sodelavko, učiteljico Zachery ….

Pretkani, lažnivi Drillbit kar nekako uide vsem pastem, seveda se pri tem vse bolj zapleta in zapleta, nato pa njegovi prijatelji ceste vse skupaj pokvarijo z vlomom, hkrati pa eden od šolskih nasilnežev ugotovi, da Drillbit sploh ni nadomestni učitelj.

Razkritju sledi razočaranje in konec prijateljstva s fanti, s katerimi so se v tem času zbližali, a kot je to v navadi pride do comebacka oz. finalnega obračuna, happy enda in vsega kar paše zraven ….

Kot sem že zapisal, povprečen filmček, ki ima očitno moralno sporočilo o vrstniškem nasilju, pa nekaj zelo dobrih, beri smešnih delov, vendar pa je vse ostalo za hitro pozabo in daleč od kvalitete recimo Karate kida, ki je v mojih najstniških časih kraljeval v tem žanru.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 18.09.2010 - 09:56 - Kategorije: Glasba -

Pred časom je umrl eden bivših pevcev legendarne skupine z imenom Black Sabbath, Ronnie James Dio, o katerem so se prenekateri razpisali, medtem, ko bi se jaz na tem mestu osredotočil na band okoli katerega se je med drugim sprožila debata ali je bil boljši v svojih uvodnih letih, ali kasneje, ko je pel tudi zgoraj omenjeni.

Torej, Black Sabbath v svoji prvi fazi ustvarjanja,  simbolično 18.9.2010 oz. 40 let po izdaji, meni enega najljubših albumov …..

Black Sabbath

Vsekakor sem na strani tistih, ki zagovarjajo uvodna leta banda oz. legendarne albume z naslovi Black Sabbath (1970), Paranoid (1970), Master of reality (1971) in Vol. 4 (1972), nekoliko manj všečni, a še vedno izvrstni pa so mi še Sabbath bloddy sabbath (1973), Sabotage (1975), Tehnical ectasy (1976) in pa Never say die! (1979).

Vsi našteti albumi tega desetletja so bili posneti v neponovljivi postavi: Ozzy Osbourne – vokal, Geezer Butler – bass, Bill Ward – bobni in pa Tony Iommi – kitara.

Vse se je začelo, ko je John Michael Osbourne, bolj znan kot Ozzy, ki je bil rojen v povojnih letih oz. 1948, v svojih upornih-najstniških letih, s 15. leti zapustil šolo in pričel s služenjem denarja, pri tem pa bil baje med drugimi posli tudi vodovodar, klavec v mesariji, delavec v krematoriju itd. Kmalu je zašel na stranpota in nekajkrat po par mesecev preživel v zaporu, kjer je dobil prve tetovaže, ki so kasneje postale eden od zaščitnih znakom rocka in metala.

Pod vplivom glasbe Beatlesov, je po začetnih eksperimentih v prvih glasbenih skupinah, v lokalni prodajalni plošč, v domačem Birminghamu, obesil letak; Ozzy – pevec – išče band/nastop – ima svojo opremo, natančneje Ozzy Zig Needs Gig- has own PA. Preko navedenega oglasa je spoznal Terrenca Butlerja, nadebudnega kitarista, ki je nekoliko kasneje svoje ime preimenoval v Geezer Butler, s kitare pa presedlal na bas oz. odpulil spodnji dve struni. Ravno v tem času je po neuspešni glasbeni karieri na severu države z bandom Mythology, je v rojstno mesto oz. Birmingham prišel tudi Ozzyev sošolec Tony Iommi, ki je s seboj pripeljal še bobnarja Billa Warda.

Sveta četverica je v naslednjih letih ustvarila glasbo, ki jo danes poznamo pod imenom metal oz. zakoličila prvinski heavy metal, katerega mnogi označujejo kot zametek dooma, stooner rocka in vseh ostalih izpeljank metala. Extremno glasbo z močnimi, večinoma počasnimi riffi, z navzdol uglašenimi kitarami je četverica najprej igrala pod imenom Mythology, ki sta ga s seboj prinesla Iommi in Ward, kasneje so se preimenovali v Earth, dokončno pa ustalili z imenom Black Sabbath. Navdih za ime naj bi bil istoimenski film mojstra groze, Borisa Karloffa.

Podobno kot the Beatles so prve koščke slave pobrali v Nemčji, ob povratku s kratke turneje pa so po podpisu pogodbe s Philips records oz. rock vejo Vertigo records, odšli na snemanje prvenca. Legendarni album Black sabbath naj bi posneli na prvo, prez večjih popravkov in ponovnih preigravanj, čas pa je pokazal, da gre za eno najpomembnejših plošč vseh časov. Izšla je na petek 13. oz. 13. februarja 1970, kar pomeni, da je imela letos okroglih 40 let, in za mene je po vseh teh letih še vedno sveža, čvrsta, huda, naslovna pesem Black sabbath, prvi singel Evil women, N.I.B., The wizard, Nativity in black, The warning in ostale pa so že zdavnaj klasika ….

bs

Naslednji izdelek poimenovan Paranoid, ki je izšel še istega leta, točneje 18.9 1970, je za moj okus njihov najboljši izdelek, kljub svoji temačnosti ter surovosti pa je vztrajal na lestvicah po celem svetu, v tistem trenutku že znan in prepoznaven band pa je pričel z izvrstnimi turnejami predstavljati oba albuma. Pri tem so na ameriški turneji, na koncertu v Los Angelesu, na oder uleteli oblečeni kot tipični angleži z oblekami in klobuki, dežniki in torbami, vse več oboževalcev, medijev, nasprotnikov in vseh ostalih pa jih je čedalje bolj povezovalo s satanizmom, demonstvom, črno magijo in ostalim okultizmom. Sam album naj bi se najprej imenoval Warpiggers, kar je bil nekakšen izraz za poroko čarovnic, kasneje pa War pigs, a je bil še enkrat spremenjen v dokončnega Paranoid. Pri tem pa ni bil razlog morebitno sporočilo oz. namigovanje na ameriške vojne, prašičji zaliv na Kubi, takrat aktualni Vietnam itd. temveč je bila pesem Paranoid vsem pri založbi tako všeč, da so zaradi večje prepoznavnosti benda kar sami preimenovali album. No, še zgodbica o pesmi Paranoid, ki je začuda našla pot na radijske postaje, se uvrstila na angleško in ameriško lestvico, skratka se zrinila med maistream izdelke, čeprav je nastala povsem naključno. Producent Rodger Bain naj bi bil mišljenja, da je album zelo dober, a da potrebujejo še en filler oz. zapolnitev, kar nekaj kar bi zaokrožilo album kot celoto in Tony je zaigral zdaj že legendarni riff, Bill je pričel zraven bobnati, Ozzy je zabrundal zraven, Geezer pa je v tem času nekje v kotu spisal besedilo. Ena najlegendarnejših pesmi v celotnem metalu je nastala v 20-ih minutah in album z izrazitimi, enimi najboljših riffov je lahko udaril. Torej Paranoid z metalsko ponarodelo Paranoid, z Electric funeral, Hand of doom, War pigs, Iron man, Planet Caravan in ostalimi je must have album oz. osnova za vse kasnejše stvari, ki jih obožujete.

bs2

V času zvezdniškega vzpona je bila četverica globoko v opojnih dimih marihuane in pod vplivom slednje je septembra 1971 izšel še tretji album z naslovom Master of reality. Sex, drugs & alcohol, s priokusom trave so zaznamovali obdobje do tega tretjega albuma, kjer najdemo izvrstno Solitude, pesem pri kateri Tony zaigra na klavir in flavto. Seveda so tu še ostale mojstrovine nastale med križanjem metala oz. težkih riffov in počasnega dima trave, Sweet leaf, Lord of this world, Into the void, Children of the grave in ostale. Uspehi so se nizali, Black Sabbath so bili že polbogovi, pod pritiski z vseh strani pa je četverica iz delavskega Birminghama počasi presedlala na tršo drogo.

bs3

Četrta plošča poimenovana Vol. 4, ki je izšla leto kasneje oz septembra ‘72, naj bi se prav zaradi vpliva belega praška oz. kokaina imenovala Snowblind, a so se pri založbi odločili drugače in jo precej neizvirno poimenovali v Vol.4, kar je Bill Ward pokomentiral kot neumnost, saj naj ne bi obstajal Vol. 1, 2 in 3, torej ne more niti Vol. 4. Kakorkoli, ime je ostalo, album z različnimi dodatki glasbenih vplivov pa je končeval to prvo, zame njihovo najboljše odbodbje. Še vedno so bili tu izvrstni Snowblind, Under the sun, Wheels of confusion, Supernaut in ostale, a počasi se je slutil prehod v neko, recimo mu drugo obdobje.

b

Legendarni štirje z legendarnimi štirimi albumi, o kasnejših dogajanjih pionirjev metala pa v kateri od kasnejših objav ….

  • Share/Bookmark