Zapisal izmisljeni | 31.07.2010 - 00:48 - Kategorije: nogometaši -

Ob koncu nogometne sezone 2009/10 sem kar nekako pozabil na najboljše strelce najmočnejših evropskih lig in pred pričetkom nove sezone, je tu kratek pogled nazaj …..

Antonio Di Natale, rojen 13.10.1977, je bil najboljši strelec italijanske lige oz. Serie A

antonio

Italijanski reprezentant je svojo nogometno kariero pričel v Empoliju, čigar član je bil že v nižjih kategorijah, leta ’96 pa se prebil v prvo ekipo, kjer pa ni dobil prave priložnosti. Kot posojeni igralec se je prebijal in si pridobival dragocene igralne izkušnje po trdih nižjih italijanskih  ligah, najprej za klub imenovan Iperzola, pa Varese in na koncu še Viareggio. Od leta ‘99 do 2004 pa se je le ustalil v prvi ekipi Empolija, za katerega je v tem času oz. v 159-ih tekmah dosegel 48 golov. No, v sezoni ‘98-99 pa je Empoli zasedel zadnje, 18. mesto na lestvici in izpadel v drugo ligo, pri tem pa je Di Natale prestopil v Udinese. V novem klubu se je zadržal do današnjega dne, v 192-ih tekmah pa je dosegel kar 86 golov, v zadnji sezoni oz. 2009-10 pa postal najboljši strelec prvenstva z 29. doseženimi zadetki.

Edin Džeko, rojen 17.3.1986, je bil najboljši strelec nemške lige oz. Bundeslige

edin

Bosanski zvezdnik, ki se ga je prijel vzdevek Dijamant, po tistih zdaj že legendarnih krikih bosanskega komentatorja, je svojo nogometno kariero pričel v sarajevskem Željezničaru, ljudski rečeno Želji. Po igranju v nižjih kategorijah je Džeko odigral samo dve prvoligaški sezoni, ki sta bili po pravici precej ubogi, saj je v 40-ih tekmah dosegel samo 5 golov in verjetno takrat nihče ni pričakoval tako veličastne kariere. Spomnim se, ko sem v Sportskih novostih bral o neuspešnem prestopu bosanskega talenta v zagrebški Dinamo, zaradi česar je svojo srečo poiskal  na Češkem, natančneje v klubu Teplice, kamor je prestopil za 50.000 eurov. Novi klub ga je najprej poslal na posojo v Usti nad Labem, kjer se je izkazal in v 15-ih tekmah dosegel šest golov, kar mu je prineslo vrnitev v Teplice. Po vrnitvi  je Džeko v dveh sezonah oz. 43 tekmah dosegel 16 zadetkov, kar  je privleklo pozornost nekaterih evropskih klubov. Sloviti Felix Magath, takratni trener Wolfsburga je bil najhitrejši in najspretnejši, na njegovo insistiranje pa je Džeko v transferju vrednem 4 milijone eurov prestopil v nemškega prvoligaša oz. Wolfsburg, kjer je nogometno eksplodiral. Že prva sezona je bila zelo dobra, ob združitvi z novo okrepitvijo Wolfsburga Zvezdanom Misimovićem v naslednji, pa je bil naravnost nezaustavljiv. On in brazilski napadalski partner Grafite sta podrla nekatere rekorde Bundeslige in po zgodovinskem naslovu prvaka Wolfsburga, je Džeko v tem prvenstvu postal najboljši strelec Bundeslige, z 22. doseženimi goli. Izjemne igre in učinkovitost v Wolfsburgu pa so privabili nekatere najbogatejše in največje evropske klube, po prvotnih koketiranjih s starim trenerjem Magathom oz. njegovim klubom Schalke 04 in AC Milanom v prejšni sezoni, naj bi se za Dijamanta ogreli še Manchester United, Manchester City in italijanski Juventus, pred kratkim tudi Bayern Munchen, a baje v tem prestopnem roku ne bo prišlo do transferja.

Didier Drogba, rojen 11.3.1978, je bil najboljši strelec angleške lige oz. Premier league

drogba

Reprezentant Slonokoščene Obale se je še kot reven otrok, iz domovine preselil k stricu v Francijo, ki je bil profesionalen nogometeš, a je malega Tita, kot ga je klicala mati po jugoslovanskem maršalu Josipu Brozu Titu, premagalo domotožje, zaradi česar se je vrnil v Abidjan, kjer je nato delal v lokalni ribarnici. Z 11. leti je še enkrat odšel k stricu v Francijo, kjer so se mu leta ‘91 pridružila tudi starša, ki sta medtem v domovini ostala brez zaposlitve. V predmestju Pariza je združena družina Drogba zaživela nekoliko boljše življenje, Didier oz. Tito pa je pričel z igranjem nogometa v lokalnih klubih in po nagovoru strica, s položaja branilca presedlal na igralno mesto napadalca. Ti so namreč veliko bolj cenjeni in predvsem bolj plačani, želja mladeniča pa je bila čimbolj zaslužiti in svoji družini omogočiti lagodnejše življenje. Nogometni klub Levallois je bil prvi nogometni klub, kjer si je pridobil nekoliko resnejše nogometne izkušnje, zaradi šolanja v Le Mansu pa se je mladi nogometaš preselil in pridružil istoimenskemu drugoligašu oz. Le Mans football clubu. Po sezoni v mladinski ligi, se je prebil v prvo moštvo, kjer je od leta ‘98 do 2002 v 64. nastopih dosegel 12 golov, pri tem pa naj bi imel obilico težav s poškodbami oz. navajanjem na ritem športnika, saj za razliko od mnogih drugih ni šel skozi razvpite francoske nogometne akademije. Prav tako je bil večino časa v senci, leto dni starejšega gabonca Daniela Cousina, ki je kasneje ustvaril solidno nogometno kariero, a daleč od takšne kot Drogba. V zimskem prestopnem roku leta 2002 oz. januarja 2002 je v transferju vrednem približno 80.000 funtov iz Le Mansa prestopil v Guingamp, ki je imel težave s poškodbami veterana Stephana Guivarc’ha, zaradi česar so iskali mladega/perspektivnega napadalca, Drogba pa je s tem dobil priložnost za potrditev talenta. V 11 srečanjih te sezone je zabil 3 gole, že naslednjo pa upravičil prve denarce vložene vanj, saj je v 34. srečanjih dosegel izjemnih 17 golov in si prislužil nov transfer. Sloviti Olyimpique iz Marseilla je zanj plačal približno 3,3 milijona funtov, kar je bilo koristno za vse vključene strani. Guingamp je v letu in pol mastno zaslužil, tam kjer je verjetno najman pričakoval, Drogba se je vzpenjal po nogometni lestvici, Olyimpique pa dobil izjemnega napadalca. V sezoni 2003/04 je Drogba dobesedno eksplodiral in v vseh tekmovanjih v 55. tekmah dosegel 32 golov, z novim klubom pa je bil hit Pokala UEFA, kjer so izgubili šele v finalu. Pred sezono 2004/05 je novi trener angleškega Chelsea od prebogatega lastnika kluba romana Abramoviča zahteval nakup Drogbe, za katerega so odšteli približno 24 milijonov funtov in kmalu so skupaj pričeli osvajati lovorike. Prvaki Anglije so postali v sezonah 2004/05, 2005/06 in pa prejšnjo 2009/10, prav tako so trikrat osvojili FA pokal 2006/07, pa 2008/09 in 2009/10, Ligaški pokal 2004/05 in 2006/07, angleški superpokal oz. Community shield pa 2005 in 2009. V tem času je Didier Drogba v 260. nastopih dosegel 131 golov in se prebil na sedmo mesto najboljših strelcec Chelsea, po namigovanjih o njegovem prestopu v prebogati Manchester City pa zaenkrat ne bo nič. V pretekli sezoni je torej postal najboljši strelec Premiere league, najmočnejše nogometne lige na svetu, saj je na  32. tekmah dosegel izjemnih 29 zadetkov in za malo za seboj pustil prav tako fenomenalnega hudiča Rooneya, ki pa je bil v zadnjem delu sezone poškodovan.

Mamadou Niang, rojen 13.10.1979, je bil najboljši strelec francoskega prvenstva oz. Ligue 1.

niang

Podobno kot opisani napadalec nad njim, je bil tudi Mamadou Niang rojen na afriški celini, svojo nogometno kariero pa je prav tako zgradil na francoskih tleh. Torej, Mamadou je rojen v senegalskem mestu Matam, od koder se je kmalu preselil v Francijo, kjer je pričel z igranjem nogometa. Mladinski stalež oz. od ‘98 do ‘99 je odigral v Le Havru, prvoligaši debi pa je dočakal v svojem novem klubu Troyesu, za katerega je nastopal od ‘99 do 2003, pri tem pa najprej nastopal v B ekipi, kjer je do leta 2001, v 35-ih nastopih dosegel 19 zadetkov. Za prvo ekipo je debitiral leta 2001, ko je klub dosegel svoj največji uspeh oz. osvojil takratno Intertoto ligo, kar je pomenilo uvrstitev v Pokal UEFA, a mladi Niang pri tem še ni imel pomembnejše vloge. Do leta 2003 je v 47-ih nastopih dosegel samo 8 zadetkov, zaradi česar je bil pozimi 2003 poslan, na posojo, v takratno drugoligaško ekipo Metza, kjer mu je šlo veliko bolje. V 12-ih nastopih je dosegel 5 golov in pripomogel k vrnitvi Metza v prvoligaško druščino, prav tako pa si je z dobrimi in učinkovitimi igrami, prislužil transfer v drugi klub, kjer je dobil drugo priložnost. Niang se je namreč za sodelovanje dogovoril s Strasbourgom in se je v napadu pridružil srbskemu napadalcu Danielu Ljuboji, s katerim sta tvorila zelo učinkovit napadalni dvojec, nekoliko kasneje tudi s francozem Mickaelom Pagisom, senegalec pa je v dveh sezonah oz. 56-ih nastopih dosegel 21 zadetkov, pri tem pa s klubom osvojil še francoski Ligaški pokal. Dovolj za interes velikega Olympique iz Marseilla, ki je zanj odštel 7 milijonov eurov, ta pa se mu je oddolžil s še boljšo in predvsem bolj učinkovito igro. V 225-ih nastopih je dosegel 100 golov, postal kapetan ekipe, hkrati pa  še enkrat osvojil Intertoto cup – 2005,  dva Francoska pokala; 2006 in 2007, v tej zadnji sezoni oz. 2009/10 pa še en Ligaški pokal in pa postal Francoski državni prvak oz. osvojil Ligue 1. Pri tem je Niang postal še najboljši strelec prvenstva, saj je v 32-ih srečanjih dosegel 18 golov.

Lionel Messi, rojen 24.6.1987, je bil najboljši strelec španske lige oz. Primere division

leo

Miniaturni Lionel Messi iz argentinskega Rosaria je svojo nogometno kariero pričel v lokalnem klubu imenovanem Grandoli, leta ‘95 pa jo je nadaljeval v argentinskem Old Newell’s Clubu, kjer je z dobrimi igrami pritegnil sloviti argentinski River Plate. Verjetno bi se ta prestop iz Newell’s Old Boysov v River Plate tudi realiziral, če ne bi Lionel oz. Leo imel težave s hormoni za rast, za zdravljenje tega, ki je stalo 900 dolarjev na mesec, pa ni imel denarja. Ker River Plate ni hotel prevzeti stroškov zdravljenja, se je družina Messi ozrla proti Evropi oz. Španiji, natančneje mestecu Lleida na zahodu Katalonije, kjer so imeli sorodnike. Lea je v eni izmed lokalnih tekem opazil skavt Barcelone in ga preporočil takratnemu barceloninem športnem direktorju Carlos Rexach, ki je prepoznal edinstveni talent in se dogovoril za transfer Messija v Barcelono. Mali genijalec je nadaljeval z nogometnim razvojem v eni najboljših nogometnih šol imenovani La Masia, klub oz. Barcelona pa je plačevala zdravljenje s katerim so mu pomagali zrasti na današnjih 169 centimetrov. Torej od leta 2000, ko je prispel v Evropo je Messi član FC Barcelone, za njeno prvo moštvo pa je debitiral 16.11.2003 v prijateljski tekmi s Portom, slabo leto kasneje oz. 16.10.2004 pa je pod trenerstvom Franka Rijkaarda debitiral na prvoligaški sceni, v mestnem derbiju, proti Espanyolu. Na svoj prvi gol v članski ekipi je čakal do 1.5.2005, ko je zadel proti Albaceteju in od tedaj je nanizal že kar nekaj rekordov in lovorik. Za mnoge trenutno najboljši nogometaš sveta, barcelonin levičar z desnega krila, ki vedno znova osupne s kakšno mojstrovino je s svojim klubom postal prvak Španije v sezonah 2004/05, 2005/06, 2008/09 in 2009/10, Kraljevi pokal oz. Copa del Rey je osvojil leta 2009, pa UEFA Superpokal prav tako 2009, kot tudi naslov Svetovnega klubskega prvaka oz. FIFA club world cup, Superpokal Španije je osvojil leta 2005, 2006 in 2009, najelitnejše evropsko klubsko tekmovanje oz. Ligo prvakov pa 2006 in 2009. V tem času oz. v teh dobrih petih letih je v 214. nastopih dosegel kar 127 golov, v zadnji sezoni španskega prvenstva oz. Primere division pa v 35. nastopih, 34 čudežnih golov s čimer je postal tudi najboljši strelec prvenstva 2009/10.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 30.07.2010 - 11:38 - Kategorije: sezona 2010-11 -

Nogometaši Crvene zvezde so precej neslavno pričeli novo tekmovalno sezono. V svoji prvi uradni tekmi v sezoni so razočarali in kakor kaže, bo njihova evropska sezona zaključena že po enem tednu, saj  so v prvi tekmi3. kola kvalifikacij za Europa league, na domači Marakani, poraženi z 1-2.

cz

CRVENA ZVEZDA 4-2-2 : Stamenković – Ninkov, Đorđević, Vilotić, Tošić - Bogdanović (od 78. Vešović), Koroman (od 82. Jeremić), Milovanović, Cadu – Jevtić (od 62. Trifunović), Perović.

SLOVAN 4-2-3-1 : Putnocky – Janošik,  Dosoudil, Salata, Had – Božić, Guede -  Grendel (od 82. Kiss), Ivana, Bagayoko (od 90. Kolčak) – Sylvestr (od 75. Kuzma).

Težko bi napisal, da gre za nepričakovan poraz, saj klub za katerega navijam že od malega, že nekaj let ni niti v srednjem evropskem razredu, pa čeprav se mnogi slepimo, da je. Enostavno Crvena zvezda že nekaj časa ni veličina kot je bila nekoč, redki pa so evropski nasprotniki proti katerim, lahko rečemo, da so favoriti.

Slovaški Slovan iz Bratislave, ne pripada evropski eliti in je precej povprečen evropski klub, ki pa je za razliko od tokratnega nasprotnika, stabilen, z dobro organizacijo, z uigranim prvim moštvom in predvsem z jasnim in realnim ciljem.

Skladno z zgornjim opisom se je tudi pričela tekma in gostje so z organizirano in disciplinirano igro prevladovali na igrišču, kjer je izostal začetni pritisk domačih. Navijači so bili spet za desetko, a igra na terenu je bila spet polna napak, neorganiziranosti, nervoze in vsega drugega, skratka negledljivo mučenje žoge, brez kvalitetnih odkrivanj, vtekanj in lucidnosti. Z eno besedo statika. Že po uvodnih minutah je bilo jasno, da domači nimajo igre, kombinatorike, kvalitetnih podaj in kar nekajkrat se je zgodilo, da so vezisti obstali z žogo in nemočno gledali kam z žogo. Gostje so zaprli vse dostope do svojega gola, na sredini pa prevzeli pobudo in z nekaj ofenzivnimi akcijami napovedali težke trenutke Crvene zvezde. Eden takšnih je prišel v 43. minuti srečanja, ko je po podaji iz auta, na desni strani Milan Ivana pričel akcijo oz. podal v kazenski prostor, kjer je zapretil Bagayoko, a so se domači nekako uspeli obraniti, izbita žoga je prišla do Grudela, ki jo je s svojo nespretnostjo posredoval do Ivana, ta pa je s približno 10-ih metrov zadel za vodstvo Slovana. Šok oz. neprijetna tišina na Marakani, jaz pa poln sočnih kletvic, za prikazano. Brez vsakršne ideje v ofanzivnem delu so igralci Crvene zvezde poskušali z nekakšnimi dolgimi, nenatančnimi podajami, ki pa niso prinesle ničesar omembe vrednega, a tako je bilo tudi v redkih organiziranih napadih, kjer domači igralci niso uspeli skupaj spraviti dveh, treh natančnih podaj. Edino pravo priložnost je imel Jevtić v 45. minuti srečanja, ko je po gneči v kazenskem prostoru s šestih metrov streljal proti golu, a je zadel dobro postavljenega golmana Putnockya. V drugem polčasu so rdeče/beli pričeli nekoliko ofanzivneje in v 50. minuti se je v še eni priložnosti znašel Jevtić, ki je nekoliko previsoko podajo le uspel preusmeriti proti nebranjenemu delu gola, a je žoga zgrešila cilj. Nekoliko agilnejša igra, še vedno precej brezidejna v napadu, kjer so bile glavna odlika domačih še vedno dolge podaje, je bila nagrajena v 64. minuti, ko je Koroman podal z leve strani do rezervista Trifunovića, kateri je z močnim in natančnim strelom s približno 20-ih metrov zadel za 1-1. Erupcija veselja na Marakani, kjer je omenjeni Trifunović v svojem prvem stiku z žogo na srečanju, prinesel tako željeni gol, saj je le slabo minuto predtem vstopil v igro namesto nenatančnega Jevtića. In ko se je zazdelo, da bo domača ekipa na krilih izjemne publike oz. navijačev le uspela dvigniti nivo svoje igre, je sledil hladen tuš, kot pravimo takšnim situacijam. V 68. minuti je Slovan izvedel udarec iz kota, branilec Salata, ki je hkrati tudi edini reprezentant Slovaške iz tega kluba, pa je v samem središču kazenskega prostora, precej neovirano, izza zvezdine branilske vrste prišel do udarca na prvo oz. voleja, ki je prinesel novo vodstvo gostov, tokrat z 1-2. Poskušal je zvezdin trener Dostanić z mladim driblerjem Vešovićem vsaj do neodločenega rezultata, a mu to ni uspelo, saj je domača ekipa spet demonstrirala vso svojo nemoč in nesposobnost organizacije pritiska na gol nasprotnika oz. organizacije kvalitetnega napada. Šele v samem finišu tekme, ko so se gostujoči igralci zavestno potegnili pred svoj gol in čakali na konec srečanja, je domača ekipa z nekakšnimi naključnimi napadi prišla do nekaj obetavnih akcij, a brez pretirane nevarnosti za gol Slovana. Ob zaključnem žvižgu sodnika so z žvižganjem pričeli domači navijači, vendar so se ti kmalu umirili, kot da bi bilo tudi njim jasno, da je njihova ekipa enostavno preslaba. Razočarani navijači so skandirali tudi Ratko odlazi, s čimer so zahtevali odstop trenerja, ki po pravici povedano ni prinesel nikakršnega napredka od prevzema tega delovnega mesta, ki ga je nasledil od Vladimirja Petrovića Pižona. A ni edini, ki ni prinesel napredka, vendar se v podrobnosti ne bi spuščal, saj je že brez tega preveč cirkusa v klubu.

Bes, razočaranje in frustracije vseh pristašev rdeče/bele ekipe, ki bo za preboj, v povratni tekmi čez teden dni, potrebovala zmago z najmanj 0-2.

Verjetno v to verjamejo samo še redki, saj je bila tokratna igra zelo slaba, pod vsakim nivojem kluba, kar pa je na žalost že kar nekakšen standard in tudi sam sem že obupal in me ti porazi ne jezijo več toliko kot včasih. Saj se znerviram, pa kljub vsemu navijam in lažno upam, a realnost je na žalost takšna, da so minili časi, ko je bila Crvena zvezda enakopraven nasprotnik mnogo močnejšim nasprotnikom kot je Slovan iz Bratislave.

Seveda sem po tekmi poslušal vse možne izgovore od neprimernega nogometnega koledarja, kjer so nogometaši po težkih pripravah in prijateljskih tekmah,  svoje prvo srečanje v sezoni odigrali verjetno eno najpomembnejših tekem v sezoni, a sem razočaran ugasnil TV in si mislil, da bo mogoče drug teden bolje …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.07.2010 - 11:36 - Kategorije: Film -

Film, ki sem si ga že nekaj časa hotel ogledati,  je končno prišel na vrsto.

Nedeljski večer, v času hlajenja spalnice, je bilo idealno se zvaliti na kavč in si ogledati to komedijo iz leta 2008.

Don’t mess with the Zohan oz. prevedeno v slovenščino Zohan je zakon

zohan

Glavni igralec filma je Adam Sandler, katerega nikoli nisem preveč maral, čeprav je imel nekaj svetlih trenutkov, a moja generalna ocena je, da ni preveč smešen, kar naj bi bil pogoj za igranje v komedijah. Torej Sandler ima za seboj že kar nekaj filmov med katerimi so Airheads, Billy Madison, Happy Gilmore, The Wedding singer, The waterboy, Anger management, The longest yard, Click itd. Povprečni izdelki, kjer se je skoraj vse vrtelo okoli njega, od odraslega v osnovni šoli, igranja golfa, popevkarstva, ameriškega nogometa, neumnosti z daljincem ….

Tudi v tem filmu je vse podrejeno Sandlerju, a začetne minute filma z bizarnimi štosi na plaži in predstavitvi izraelskega agenta proti terorizmu oz. komandosa Zohana, obetajo zelo smešen izdelak. A prvotno veselje mi kmalu skazijo minute prostega teka, kjer se Zohan s plaže preseli v svojo enoto.

Zohan mora ponovno ujeti Fantoma, palestinskega terorista, ki ga upodobi John Torturro, očitno specializiran za čudaške like, kot tukaj. Simpatičen obračun, po katerem Zohan zaigra svojo smrt in s pomočjo pelikana in dveh psov odpotuje v Ameriko, kjer naj bi uresničil svoje sanje oz. postal modni frizer.

Uvodne minute v Ameriki so najboljši del filma, kjer je kar nekaj odličnih scen, predvsem ko pride Zohan v stik s sonarodnjaki, pa ko pridobiva prve frizerske izkušnje in prve stranke, vse ostalo pa je spet po starem. Posiljeni humor, kjer se najde prost0r še za romanco s palestinko, pa zaplet z razkritjem Zohanove identitete in pa pričakovani, butasti Happy end.

117 minut, bi lahko skrčil na kvalitetne pol urice, vse ostalo pa je samo navlaka, a tiste pol urice je zelo smešno. Tisti že omenjeni trenutki na plaži, lov Fantoma in obračun v vodi, izraelska trgovina, Zohanovi flashback na nekaj nemogočega, pa na dogodek s kozo, zaposlitev v frizerskem salonu, pridobivanje rednih strank itd. Sandler pričakovano sandlerovski, John Torturro kot Fantom čudaško dober, temnopolti taksist Chris Rock k sreči z minijaturno vlogico, Rob Schneider kot taksist Salim pa prav tako k sreči z veliko večjo ….

Precej povprečen film in precej podoben vsem prejšnim izdelkom Adama Sandlera, kjer pa je nekaj izjemnih trenutkov zaradi katerih se ga izplača pogledati.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.07.2010 - 09:18 - Kategorije: Nogomet -

Svetovno prvenstvo je končano in španci so po desetletjih čakanja končno postali svetovni prvaki, pri tem pa se izkazali s precej neatraktivnim nogometom …..

Prav noben španski zadetek, akcija ali poteza na tekmi, se mi ni vtisnila v spomin, čeprav je znano, da so njihovi nogometaši lucidni velemojstri, kar potrjuje spodnji video z ogrevanja njihovih nogometašev.

Juan Mata v akciji :

YouTube slika preogleda

tudi nasledniki niso nič slabši, na Svetovnem prvenstvu U19 je pred dnevi mladi nogometaš Betisa oz. španske reprezentance do 19 let, Ezequiel Calventa zadel enega najlepših penalov, potem ko je bil nepravilno zaustavljen v italijanskem kazenskem prostoru in ko je uspel naprositi vodstvo ekipe in soigralce, da lahko izvede to mojstrovino ….

torej, Ezequiel Calventa

YouTube slika preogleda

za tiste manj pozorne še namig naj gledajo delo nog oz. s katero nogo doseže gol …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.07.2010 - 20:32 - Kategorije: nogometaši -

Francesco Toldo se je pridružil nogometnim upokojencem, saj je po koncu sezone 2009/2010 naznail svoj konec nogometne kariere, zaradi česar je bil kar nekaj časa na Hold, na tem blogu, kot še nekateri drugi, a zaenkrat ostajam pri tem nogometnem velikanu.

Francesco Toldo

 

  toldo

Francesco Toldo se je rodil 2.12.1971 v italijanski Padovi, kjer je kmalu pričel s svojo nogometno potjo.

Montebelluna je prvi uradni klub, še v najstniških letih oz. leta 1987 pa je prestopil v sloviti AC Milan, kjer pa ni dočakal svoje priložnosti, saj ni niti enkrat branil za klub oz. rdeče-črne. V letih, ko je bil še pod pogodbo tega milanskega kluba je bil posojen v Verono, Trento in Ravenno.

Poleti ‘93 pa je sledila njegova življenska poteza, saj je iz AC Milana prestopil v Fiorentino, kjer je v naslednjih osmih letih postal  eden najboljših svetovnih golmanov, pri tem pa z ekipo osvojil dva Pokala Italije, 95/96 in 2000/01, Superpokal Italije ‘96, nastopal v Ligi prvakov in postal reprezentant Italije, a k tem delu se vrnem nekoliko kasneje.

Na klubski sceni je nekje na vrhu svoje kariere oz. leta 2001, leto pred bankrotom in razpadom Fiorentine, prišlo do novega transfera oz. vrnitve v Milano, vendar tokrat k mestnemu tekmecu AC Milana, Interju. Tu je simpatični Francesco nadaljeval s svojimi bravuroznimi obrambami tja do leta 2005, ko je v klub prišel mlajši brazilski golman z imenom Julio Cesar, ki je počasi iz prve ekipe izrinil Francesca in postal eden najbolj cenjenih golmanov na svetu, a Francesco se v svojih poznih nogometnih letih ni preveč pritoževal. Z Interom je osvojil še Pokal Italije 2004/05, 2005/06 ter 2009/10, pa Superpokal Italije 2005, 2006, 2008, državni naslov pa zadnjih pet let oz. od sezone 2005/06 do 2009/10.

In prav ta zadnja sezona je bila najuspešnejša v zgodovini kluba Inter, saj so zaenkrat osvojili tripleto, kot pravijo italijani, torej Pokal Italije, Naslov državnega prvaka oz. prvaka Italije in Ligo prvakov.

A da se vrnem, na skoraj vedno nasmejanega Francesca, ki je bil kar nekakšen mr. Simpaticus nogometa. Ta je ob statusu rezervnega golmana in vseh teh lovorikah v oslabljeni italijanski konkurenci zaradi tiste afere imenovane Calciopoli le pomišljal na prestop v kateri drugi klub, kjer bi imel več priložnosti za branjenje, a do transferja nikoli ni prišlo in Francesco Toldo je svojo nogometno penzijo dočakal v Interu, ob tem pa je verjetno res to najboljši trenutek, po najuspešnejši sezoni kluba, po zamenjavi trenerjev, posledično bo prišlo še do določenih igralskih sprememb …..

Tudi v reprezentančnem dresu oz. reprezentanci Italije je Francesco pustil soliden vtis in v času od 1995 do 2004 vknjižil 28 reprezentančnih nastopov, a podobno kot je imel v Interu izjemno konkurenco v Juliju Cesarju, jo je imel v reprezentanci v Gianluigi Buffonu.

čao Francesco ….

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.07.2010 - 13:06 - Kategorije: nogometaši -

Seveda gre za moje predvidevanje, ko pravim, Ta je verjetno zadnji, a vse kaže na to.

Enostavno stvari so toliko napredovale, da je že sama udeležba, velik uspeh, a da ne bom preveč zavajal in zapletal, bom šel kar po vrsti.

Novozelandski nogometaš Andy Barron.

andy

Kot je lepo prikazano na sliki, je novozelandski nogometaš svoj reprezentančni dres zamenjal s klasično, belo srajico.

Andy je nogometaš, ki ni verjetno nikoli preveč polnil medije, razen lokalnih seveda, a s koncem svetovnega prvenstva je ob naznanitvi, da se poslavlja od reprezentančnega dresa, dobil svojih pet minut slave.

Andy Barron je bil na tem svetovnem prvenstvu edini nogometaš, ki si ne služi denarja izključno z nogometom, torej ni profesionalni igralec nogometa, kar nas pripelje do mojih uvodnih stavkov, da je verjetno zadnji takšen oz. eden zadnjih, saj predvidevam tako kot mnogi drugi, da za njim ne bo več takšnih.

Nogometna igra je napredovala do teh mer, da so redke nove reprezentance oz. reprezentance debitantke na prvenstvih, da o profesionalizmu in denarjih, ki se obračajo sploh ne pišem, zaradi česar kar z gotovostjo lahko zatrdim, da je Andy Barron odšel v nogometni pokoj kot zadnji amaterski igralec na svetovnih prvenstvih.

Namesto nogometni karieri se bo sedaj lahko veliko bolj posvečal tistemu za kar se je izšolal oz. bančništvu, novozelandska reprezentanca in klub Team Wellington v katerem je nazadnje nastopal pa bosta morala nekako nadaljevati brez njega.

V svoji ne preveč blesteči nogometni karieri je nastopal za sedem različnih klubov, zadnji je bil že omenjeni Team Wellington, v reprezentančnem dresu pa je za svojo domovino zbral 12 nastopov, pri tem pa 23.2.2006 proti Maleziji dosegel tudi edini reprezentančni gol. Ker bo v decembru dopolnil okroglih 30 let in ker je za njim dokaj uspešno igranje na svetovnem prvenstvu, se je odločil za novo življensko smer pri tem pa izjavil, da je to idealen trenutek.

Dejansko je nastop na svetovnem prvenstvu eden od vrhuncev nogometaševe kariere in mnogi veliko boljši igralci tega niso uspeli doseči kar je amaterski igralec Andy Barron, ki je z reprezentanco Nove Zelandije zaključil to tekmovanje brez poraza, saj so vse tri dvoboje v prvi fazi tekmovanja odigrali neodločeno, a se kljub temu niso uvrstili v naslednjo fazo, s tem pa so ostali edina reprezentanca na prvenstvu, ki ni občutila poraza.

No, malo je manjkalo da bi njegov klubski in reprezentančni soigralec, 34-letni rezervni golman James Bannatynne prav tako kot amater nastopil na prvenstvu, a je bil vsa tri srečanja samo rezerva, po prvenstvu pa je že odigral svojo jubilejno, stoto in hkrati zadnjo tekmo v reprezentančnem dresu oz. seje tudi on poslovil od aktivne reprezentančne kariere.

Andy je torej z reprezentanco Nove Zelandije odigral 1-1 s Slovaško, pa še enkrat 1-1 z Italijo, ter 0-0 s Paragvajem, pri tem pa je po dvoboju z Italijo pri razmenjavi dresov dobil dres italijanskega reprezentanta Zambrotte, za katerega je dejal, da je njegov najljubši suvenir.

Srečno, bančnik Andy Barron.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 20.07.2010 - 01:32 - Kategorije: nogometaši -

Če bi postavili to vprašanje na kakšnem kvizu, bi le redki slovenski, nogometni navdušenci pravilno odgovorili, saj je na lestvici največjih nogometnih zaslužkarjev novo ime ….

a, najprej slika …..

ya-ya

še vedno nič boljše ……

namerno, slika brez klubskih ali reprezentančnih barv ….

no, Najbolj plačani nogometaš je ….

Yaya Toure

Bivši nogometaš Barcelone je pred dnevi postal novi član Manchester Citya, s tem pa tudi najbolj plačani nogometaš angleške lige in pa kot sem že omenil, najbolje plačani nogometaš na svetu, s tedensko plačo kar 220.000 funtov.

Še kratka nogometna pot tega nogometaša, čigar polno ime se glasi Gnegneri Yaya Toure. Tipček se je rodil 13.5.1983 v mestu Sekoura Bouake v Slonokoščeni Obali, kjer je pričel z nogometno kariero v razvpiti ASEC Mimosas oz nogometni akademiji v Abidjanu, kjer so svoje kariere pričeli tudi njegov starejši brat Kolo Toure, pa brata Kalou oz. Bonaventure Kalou in Salomon Kalou, Didier Zokora, Aruna Dindane, Siaka Tene, Bakary Kone, Artur Boka, Emmanuel Ebue, Romaric, Gervinho in ostali afriški zvezdniki oz. reprezentantje Slonokoščene Obale.

Na domačem kontinentu je ostal do leta 2001, nato pa prestopil v belgijski Beveren, kamor je pot vodila mnoge iz zgoraj omenjene akademije, saj gre za nekakšno vmesno postajo med akademijo in elitnimi evropskimi klubi. No, leta 2003 še ni prestopil v ta elitni evropski klub, temveč je za 2 milijona eurov prestopil v ukrajinski Metalurg iz Donjecka, kjer je odigral sezono in pol, po neuspešni probi v angleškem Arsenalu, kjer z nogometnim znanjem ni prepričal Arsena Wengerja in njegove sodelavce, da bi postal soigralec brata Kolo Toureja, pa je sledila selitev v Grčijo, natančneje v Olyimpiacos, ki je zanj plačal 2,7 milijona eurov. Yaya je v temperamentnem grškem prvenstvu zdržal samo eno sezono, pri tem pa osvojil grški državni naslov in pokalno tekmovanje. Po uspešni klubski sezoni in dobri predstavitvi na Svetovnem prvenstvu 2006 z reprezentanco Slonokoščene Obale je Yaya za 5,5 milijona eurov prestopil v francoski Monaco, ki je v njem očitno videl bodočega Patricka Viero, kot ga je imenoval njegov brat Kolo in očitno je nekaj podobnega videla tudi slovita Barcelona, saj  je po koncu sezone sledil nov prestop. Tudi francoski Monaco je podobno kot pred njim grški prvak, v samo letu dni zelo dobro zaslužil s prodajo Yaya Toureja, saj je španska Barcelona zanj odštela visokih 9 milijonov eurov, a vloženi denar se je izplačal saj je borbeni in marljivi Yaya Toure postal eden najboljših zadnjih veznih igralcev, kot jih radi imenujemo, lovorike pa so kar deževale.

In če je bil lansko poletje eden od večjih prestopov tisti njegovega brata, ki sem ga uvrstil v objavo z naslovom Transferji 2009/2010, je tudi tale eden od transferjev 2010/2011, čeprav prestopni rok še vedno traje ….

Manchester City oz. njegovi lastniki, milijonarji z Vzhoda, ki so leta 2008 prevzeli klub ne varčujejo z denarjem, da bi ga potisnili v vrha angleškega oz. svetovnega nogometa, pri tem pa brez težav zapišem, da gre za finančno izživljanje. Kar 30 milijonov eurov za nogometaša, ki je lani odigral samo 16 tekem, pri tem pa bil bolj ko ne rezervist, je prav to.

Manchester City zapravlja preko vseh meja razuma, saj naj bi Yaya Toure v naslednjih petih sezonah zaslužil 55,6 milijona funtov, kar je več bodo dobili največji zvezdniki današnjega nogometa. Cristiano Ronaldo, Zlatan Ibrahimović, Lionel Messi, Wayne Rooney, Frank Lampard, Steven Gerrard, Cesc Fabregas, Franck Ribery, Arjen Robben, Wesley Sneijder, Samuel Eto’o in ostali, ne bi bil pravilen odgovor na naslovno vprašanje.

Yaya Toure je pravilen odgovor, saj bo naslednjih pet let prejemal tedensko plačo, neverjetnih 220.000 funtov, kar je absolutni rekord.

Zgoraj našteti konkurentje, ki so hkrati nosilci igre največjih svetovnih klubov, zaenkrat lahko samo sanjajo o takšni vsoti, za primerjavo pa so tu še tri, do tega transferja najvišje nogometne tedenske plače; Cristiano Ronaldo 200.000 funtov, Lionel Messi 180.000 funtov, Zlatan Ibrahimović 170.000 funtov itd.  Še Seznam najbolje plačanih nogometašev, če koga še ne boli glava od teh številk.

Mislim, da je nogomet že zdavnaj zašel s športne strani na business stran, kjer sploh ni več nič drugega pomembno kot kupna moč, a k sreči ne zmaga vedno denar ….. 

Definitivno ne bi dal toliko denarja za igralca kot je Yaya Toure, če se za približno to vsoto dobi npr. Steven Gerrard iz Liverpoola, za občutno nižjo mesečno plačo pa igra Wayne Rooney iz konkurenčnega Machester Uniteda, od katerega je pred kratkim prejel povišico za klubski rekord 140.000 funtov tedensko, s čemer je prehitel dosedanjega klubskega rekorderja Cristiana Ronalda, ki je 2007 dobil 120.000 funtov tedenske plače.

Torej, je zaenkrat pravilen odgovor Yaya Toure.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 18.07.2010 - 23:15 - Kategorije: Film -

Čisto  po pravici, prav vsakega filma, ki si ga ogledam, pa ne opišem oz objavim, a preko tega nisem mogel ….

Gre za biografski film o irski novinarki, iz leta 2003, katerega je režiral sloviti Joel Schumacher, produciral Jerry Buckheimer, glavno vlogo odigrala Cate Blanchett  ….

 

Veronica Guerin

vg

Torej, Veronica Guerin je uspešna in priznana novinarka častnika Sunday Independent, ki prične z raziskovanjem kriminala povezanega z drogami, pri tem pa po začetnem blodenju med džankiji oz. odvisniki, pride do tistih nekoliko višje na lestvici. Kmalu ji postane jasno kdo vse je vpleten v trgovino z drogami oz. v organiziran kriminal, kjer so džankiji, preprodajalci, čistokrvni kriminalci, finančni vlagatelji, organizatoriji poslov, politiki itd ….. Skratka dobro organizirana mreža ljudi, kjer ima vsak svojo določeno vlogo oz. naloge. Če pride do težav oz. ogroženosti mreže, te rešijo z ustrahovanjem, mučenjem, umori, torej brezčutno brutalnostjo, v kateri posameznik ostane brez moči oz. pomoči.

Veronica Guerin pa je neustrašna novinarka, ki je razna ustrahovanja in napadi ne ustavijo, po neuspešnem atentanu pa se njena moč in volja samo še okrepita. Saj poznamo tisti rek, kar te ne ubije te okrepi. Iskanje resnice, odkrivanje celotne zgodbe in njenega ozadja ter vpletenih v nečedne posle postate njen glavni cilj. Tipična junakinja, ki za dosego cilja, žrtvuje svoj sloves, denar, družino, sebe oz. vse svoje, pri tem pa jo kot je že znano, kruti nasprotnik hladnokrvno umori.

Vsekakor film, ki je vreden ogleda, a predvsem zaradi vsebine oz. sporočila, vse ostalo pa kar nekako razočara, saj nima praktično nobenega presežka. Kate Blanchett je standardno dobra, a prav pogrešal sem tisto njeno seksipilnost, ki jo ponavadi izžareva, vendar je očitno morala zaradi narave vloge to zakriti.

Veronica Guerin ni bila fatalka in lepotica, kot jih poznamo iz ameriških filmov o uspešnih ženskah, temveč je bila borka, ki je lepoto nadomestila s toliko več poguma in vztrajonsti, kar jo je na koncu stalo življenja. Persona, ki je s svojo smrtjo državo prisilila k nekaterim spremembam in reorganizaciji v boju proti organiziranem kriminalu in boju proti drogam.

Torej ne preveč dober film, ki pa verjetno doseže svoj namen oz. ponese ime Veronice Guerin širokim množicam, ki predtem niso vedeli za njo.

Same filmske objektivnosti nisem preveč preverjal, saj enostavno rad verjamem da so tudi v resnici obstajali tudi takšni ljudje, katere bi potrebovli tudi pri nas, kjer raziskovalnega novinarstva praktično ni, kriminal vseh vrst pa je na kar visokem nivoju.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 14.07.2010 - 23:28 - Kategorije: Film -

V času nogometnega svetovnega prvenstva je bilo le malo časa za druge stvari, a nekje vmes se je le našlo teh 121. minut za uspešnico iz obdobja 2008/09 ….

Slumdog millionaire oz. v slovenščino prevedeno kot Revni milijonar.

sm

Zgodba tega nabiralca filmskih nagrad je že znana ….

Jamal Malik je revež iz Bombajskega sluma oz. revne četrti, ki se na kvizu, pri nas znanem kot Lepo je biti milijonar, prebija proti glavni nagradi ….

Filmček, ki skače s policijskega mučenja ubogega Jamala, za katerega sumijo, da je goljuf, na njegove zgodbice iz preteklosti oz. spomine, ki jih junak povezje z odgovori v kvizu. Torej, vprašanje in flashback na preteklost oz. dogodek zaradi katerega Jamal Malik ve odgovor. Seveda se vmes stlači še ljubezenska zgodba Jamala in revne sirote Latike, ki počasi a zanesljivo zasenči zgodbo o uspehu in denarju ….

Jamal Malik in njegov nekoliko starejši brat Salim sta navihana fantiča, ki že v rani mladosti postaneta siroti, tavanju in blodenju po najrevnejših in najumazanejših delih indijskega umazanega in slikovitega velemesta pa pristaneta pri lokalnemu gangsterju, ki z ulic pobira otroke za beračenje. Z njima je tudi mala Latika, ki pa ji ne uspe pobegniti in do nastniških let spremlajamo samo navihana brata, ki postaneta sitna lopova, bi rekel moj stari.

Jamal ves ta čas misli na Latiko in s pomočjo divjega brata Salima jo poiščeta in ugrabita, pri tem pa Salim ustreli gangsterja Mamana, nekoliko kasneje pa si prisvoji še Latiko in se zaposli pri konkurenčnem gangsterju Javedu.

Potrti Jamal zapusti nasilnega in posestniškega brata, hkrati tudi svojo ljubezen Latiko, a se po določenem času spet vrne …..

Vrnitev odpisanega, ki se iz sramežljivega fanta prelevi v odločnega mladeniča, iz reveža v milijonarja in iz nesrečneža v srečneža ….

Čeprav filmu, ki je adapacija novele  indijskega diplomata, Vikasa Swarua, in katerega je režiral priznani britanski režiser Danny Boyle, ki nas je vse navdušil s Trainspottingom, ni kaj očitati, sem imel občutek, da sem vse to že nekje videl …..

Asociacije so padale z vseh strani od romskega Doma za vešanje do Trainspottinga, na film pa so se že predtem nalepile vse možne nagrade.

Moja končna ocena je, da ima film zelo zanimivo lokacijo, posledično fotografijo, kjer je izjemno indijsko okolje, pa dobro zastavljeno zgodbo, a so jo nekoliko pokvarili z romantično zgodbico, preveč črno-belimi karakterji in predvsem nekakšno prestrašenostjo razkriti več indijskega ….

aja, tudi predvidljivi Happy end mi je šel na živce …..

Drugače pa zelo dober film, a toliko kot je bil nahvaljen pa spet ne, še posebaj ker sem gledal že kar nekaj indijskih filmov, ki so mi bili veliko bolj všeč kot tale angleško-indijski koktel uspešnosti, a si nisem uspel zapomniti naslovov ….

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 14.07.2010 - 18:21 - Kategorije: nogometaši -

Lani nekje v tem času, natančneje TUKAJ, sem Diega Forlana predstavil v sklopu najboljših strelcev oz. golgeterjev najmočnejših evropskih lig, sedaj pa zadevo samo še malo dopolnjujem saj je postal Najboljši igralec svetovnega prvenstva 2010.

forlan

Fantastični urugvajac je vodil svojo reprezentanco oz. reprezentanco Urugvaja do impresivnega četrtega mesta, pri tem pa je dosegel pet atraktivnih zadetkov, s čimer je bil skupaj z Davidom Villo, Wesley Sneijderom in Thomasom Mullerjem najuspešnejši strelec prvenstva, a je uradno ta nagrada pripadal Mullerju, ki je imel več asistenc in manj igralnih minut.

Torej končni vrstni red na lestvici strelcev je izgledal po zaključku prvenstva takole: Thomas Müller 5 zadetkov, David Villa 5, Wesley Sneijder 5, Diego Forlan 5, Gonzalo Higuain 4, Robert Vittek 4, Miroslav Klose 4, Luis Suarez 3, Landon Donovan 3, Luis Fabiano 3, Asamoah Gyan 3 itd.

Predvsem po zaslugi teh petih zadetkov in za večino nepričakovano visoki uvrstitvi reprezentance Urugvaja, je Diego Forlan postal še drugi urugvajec z nazivom najboljšega igralca svetovnega prvenstva. Pa ker imam ravno čas. lahko naštejem vse najboljše do sedaj:  2006 francoski virtuoz Zinedine Zidane, 2002 nemški golman Oliver Khan, 1998 brazilski fenomen Ronaldo, 1994 genialni brazilec Romario, 1990 italijanska zvezda enodnevnica Salvatore Schillaci, 1986 neponovljivi argentinec Diego Maradona, 1982 učinkoviti Paolo Rossi, 1978 dolgolasi argentinec Mario Kempes, 1974 totalni nizozemec Johan Cruyff, 1970 legendarni brazilec Pele, 1966 angleški Sir Bobby Charlton, 1962 brazilski boem Garrincha, 1958 brazilski znalec Didi, 1954 madžarski konjenik Ferenc Puskas, 1950 razočarani brazilec Zezinho, 1938 prvi brazilski nagrajenec Leonidas, 1934 legendarni italijan Giuseppe Meazza in 1930 prvi najboljši, urugvajec Jose Nasazzi.

Dolgo je minilo od prvega urugvajca, do tega drugega Diega Forlana, kateremu privoščim naslov najboljšega igralca prvenstva, a me nekoliko bega po čem je dobil prednost pred ostalimi. Mislim, da večina zmotno podcenjuje moč urugvajske reprezentance in misli, da jo je on sam privlekel do četrtega mesta, vendar je to v sodobnem nogometu nemogoče. Posameznik nima več toliko vpliva kot nekoč, zaradi česar bi ta kriterij prečrtal. Statistični podatki so na strani mladega Thomasa Mullera, prav tako višja uvrstitev njegove reprezentance, torej tudi ta kriterij odpade. Ponavadi je bil za igralca prvenstva proglašen igralec iz finalnega obračuna, a očitno strokovne žirije ni nobeden od teh povsem prepričal. Xavi Hernandez, Andres Iniesta, David Villa, Arjen Robben in Wesley Sneijder iz finala ter  Mesut Ozil, Bastian Schweisteiger, Asamoah Gyan in Lionel Messi so bili očitno preslaba konkurenca, prvič v zgodovini prvenstev pa je naziv najboljšega igralca prvenstva prejel igralec iz četrtouvrščene ekipe.

Presenetljivo, bi zapisal brez da bi koga razburil, a če nič drugega so bili njegovi goli vsaj malo spektakularni, saj jih je večino dosegel z oddaljenosti in ko so se še mnogi pritoževali nad to adidasovo Jabulani žogo, je Diego Forlan že pridno zadeval, ter vlekel svojo reprezentanco proti presenetljivemu uspehu …..

Mislim, da je precej neodločna komisija naredila nekakšen kompromis in dodelila nagrado igralcu ob katerem je/bo najmanj protestov, saj je bil Diego Forlan dejansko zelo dober in učinkovit, prav tako pa njegova reprezentanca.

Lepa nagrada za skromnega moža, ki je ob perspektivni teniški karieri do 16. leta, doživel družinsko tragedijo, saj je bil njegova starejša sestra vpletena v avtomobilsko nesrečo, v kateri je utrpela hude poškodbe oz. je od tedaj hroma, natančneje tetraplegik, mladi Diego Forlan pa je takrat ugotovil, da bo z nogometom veliko hitreje prišel do večje količine denarja kot s tenisom in bo lahko plačeval sestrino drago zdravljenje.

In prav je imel, po urugvajskih klubih Penarol in Danubio, argentinskem Independienteju, angleškem Manchester Unitedu, pa španskima Villarrealu in Atletico Madridu, kjer si je poleg denarja prislužil še naziv enega najboljših svetovnih napadalcev, je v dresu urugvajske reprezentance postal še uradno Najboljši igralec svetovnega prvenstva.

Čestitke.

  • Share/Bookmark