Zapisal izmisljeni | 28.06.2010 - 02:18 - Kategorije: 09. osmina finala

Reprezentanca Nemčije je v uvodnem kolu navdušila z atraktivno igro in visoko zmago nad Avstralijo, kar s 4-0 so se predstavili, že v naslednjem krogu pa padli pod reprezentanco Srbije, pri tem pa je napadalec Lukas Podolski zgrešil penal za izenačenje. V tretjem/odločilnem krogu je Nemčija spet pričakovano zmagala, z 1-0 so bili bojlši od Gane, in se na krilih novega roda, kot vodilna ekipa skupine D, uvrstila v naslednjo fazo tekmovanja.

Anglije je v prvem kolu prvenstva priredila prvo pravo presenečenje, ko je po napaki golmana Greena uspela iztržiti samo 1-1 z ZDA, v drugem kolu pa je bilo v obračunu z Alžirijo še slabše, saj so odigrali bledih in sramotnih 0-0. Z rezultatom in slabo igro zamajana ekipa, ki je pred prvenstvom slovila kot eden od favoritov za naslov prvaka, je vendar v zadnjem/tretjem kolu prve faze tekmovanja, uspela priti do zmage, na žalost ravno proti reprezentanci Slovenije in jo s prvega mesta potisniti na nesrečno tretje, sebe pa dvigniti do željenega drugega in uvrstitve v naslednjo fazo tekmovanja. Tragi-komično je bilo kasneje gledati njihovega selektorja Capella, ki se zvija in skače od živčnosti, za še eno podoživitev tega ša španski prispevek za Youtube, TUKAJ.

Eden od najzanimivejših dvobojev oz. eno od največjih rivalstev v nogometu, kjer sem se zaradi vsega zgoraj opisanega znašel na strani nemške reprezentance je buril že pred samim srečanjem, saj nemški selektor ni prišel na obvezno novinarsko konferenco, kjer se je pojavil trener golmanov Kopke, ki je opravičil trenerja, kateri je imel ravno takrat trening, na drugem koncu mesta. Tudi angleži so pokazali vzvišen in ignorantski odnost, njihova obvezna konferenca za novinarje pa je trajala samo 5 minut in 12 sekund oz. 8 vprašanj angleških novinarjev, ostali pa so bili zignorirani.

Dve naj-nogometne naciji, ki sta v nogometni vojni že od leta ‘66 oz. tistega kontoverznega finalnega obračuna, vse skupaj pa se je nadaljevalo na SP ‘70 v četrtfinalu s podaljški, pa na SP ‘90 po penalih in pa ‘96 na Evropskem prvenstvu prav tako po penalih. Seveda sem izpostavil samo tiste meni najzanimivejše dvoboje in prav zgoraj omenjeni dvoboj na SP ‘90 je boleč spomin za pomočnika angleškega selektorja, namreč Stuart Pearce, zvani Psiho, je takrat zgrešil penal, za njim pa še Chris Waddle, kar je pomenilo angleški izpad ter nemško napredovanje, ki se je končalo z naslovom svetovnih prvakov. Hudo mi je bilo gledati takrat objokanega Paula Gascoigna. Podobno je bilo tudi na angleškem Evropskem prvenstvu ‘96, kjer je bil v polfinalu tragik penalov Gareth Southgate in angleška javnost je bila pred tem obračunom upravičeno prestrašena nad možnostjo izvajanja penalov.

Nemci so šli v dvoboj, po mojem mnenju, veliko bolj sproščeno, saj pred prvenstvom niso veljali za neke favorite, po že opisani navdušujoči visoki zmagi nad Australijo, pa so pokazali kakšne so njihove sposobnosti. Mladi rod je ob odsotnosti poškodovanega Ballacka pokazal ves svoj razkošni talent in kreativnost, mladi Mesut Ozil na katerega sem opozoril v objavi Upi svetovnega prvenstva,  pa je igralec za najvišje cilje. Najmlajša ekipa prvenstva zaupa svojemu selektorju in bi zanj naredila vse, ob tem pa imajo posameznike-znalce, nogometno moč in tisto nemško/zmagovalno miselnost.

Z zvezdniki sodobnega nogometa napolnjena angleška reprezentanca je bila v uvodnih srečanjih brez prave igre, ideje oz. kreativnosti, njihova nesigurnost pa se je kazala celo v obračunu z malo Slovenijo in veliko je skeptikov, ki jih je že videlo na poti domov. Neprepričljiva ekipa, kjer so upali, da so rešili težave z golmanom, pa nekako zakrpali s poškodbami razredčeno obrambno vrsto, kjer so čakali idejo/krativnost v zvezni vrsti in gol napadalca Rooneya, ki ni zadel že od 30. marca. Takrat se je namreč v četrtfinalu Lige prvakov poškodoval prav proti nemškem predstavniku Bayernu in od takrat ni več isti.

Pred srečanjem je nemce nekoliko skrbela poškodba Schweinsteigera, a je v pripravljenosti čakal zelo dobri Toni Kroos, vendar pa je na koncu Schweini oz. Pujsek, v prevodu, le zaigral. Sama tekma se je pričela po mojih pričakovanjih, nemci so diktirali tempo, angleži pa se branili in iskali žogo in tako je bilo do 20. minute srečanja, ko je zadel Miroslav Klose. Nemški golman Neurer je poslal žogo v igro preko skoraj celega igrišča, Klose pa se je izboril z Upsonom in Terryem ter povedel Nemčijo v vodstvo z 1-0. Ob golu je prišlo do rahlega prerekanja, očitno vsi niso vedeli, da v takšnem primeru ni prepovedanega položaja, v kolikor pa bi golman žogo degažiral, pa bi bil. Verjetno sta bila tudi angleška branilca tako nevedna, saj si drugače ne znam predstavljati njune napake pri pokrivanju. No, to smo razjasnili, gol je bil regularen, strelec Miroslav Klose pa je v svojem 99. nastopu za reprezentanco vknjižil še 12. gol na svetovnih prvenstvih in se izenačil s slovitim Pelejem, pred njim pa so samo še Just Fontaine (13), Gerd Muller (14) in Ronaldo (15). Samo 12. minut kasneje oz. v 32. minuti srečanja je lepo akcijo na desni, v katero so bili vključeni Ozil, Klose, pa podajalec Thomas Muller, z nekoliko slabšim prvim dotikom oz. sprejemom žoge, odlično zaključil Lukas Podolski in Nemčija je vodila že 2-0. Kot je to v navadi so sledile krizne minute vodeče ekipe in najprej je za angleže, z desne zapretil Milner, v 37. minuti pa je po akciji iz kota in nato še lepi podaji Gerrarda z desne, zadel branilec Matthew Upson. Samo minuto kasneje je Frank Lampard s strelom z roba kazenskega prostora, zadel prečko, po kateri se je žoga odbila v gol, a je sodnikova piščalka ostala nema. Urugvajski sodniki oz. stranski sodnik  Mauricio Espinosa je spregledal očitni zadetek in angležem se je maščeval tisti najspornejši zadetek vseh časov, s finala ‘66, ko je Goeff Hurst v podaljšku zadel prečko, odbita žoga pa je bila priznana za zadetek, čeprav se še danes ne ve, ali je to dejansko bil zadetek. Ta Lampardov je bil, saj je bila žoga 38 cm za golovo črto, a sodnikova je zadnja, čeprav bi bil res že skrajni čas, da se tudi v nogomet uvede tehnologija, kar se je potrdilo še v večerni tekmi, v še eni sporni/napačni sodniški odločitvi. V drugem polčasu je Anglija krenila veliko odločneje, nesrečni Lampard je v 52. minuti še enkrat zadel prečko, a tokrat nihče ni videl gola in sodnik Larrionda je lahko nadaljeval z nemotenim sojenjem. V 67. minuti pa je ponovno udarila Nemčija, Thomas Muller je podal do Schweinsteigera, ki je vlekel žogo do kazenskega prostora angležev, tam pa lepo podal nazaj do Mullerja, ki je z 10-ih metrov zadel za 3-1 in pričelo se je nemško slavje, katerega je nadgradil še Mesut Ozil s prebojem po levi strani in natančni podaji v kazenski prostor nasprotnika, kjer je v 70. minuti srečanja za 4-1 še enkrat zadel Muller. Norišnica, uspeha nemcev sem se veselil kot bi bil njihov, a veselil sem se zmage nogometa in umetnikov kot so Ozil, Schweisteiger in ostali. Čeprav bodo mnogi osporavali to zmago, je zame čista, zaslužena, predvsem izborena in ne podarjena, a tista situacija z nepriznanim golom bo angležem odličen alibi, a resnica je, da so bili tokrat veliko slabši nasprotnik.

Angleži so bili neprepoznavni, kot že v prvi fazi tekmovanja, dovolj zgovoren pa je podatek, da so na srečanju storili samo 6 prekrškov, kar kaže na njihovo izjemno neborbenost. Očitno je njihov selektor Fabio Capello vedel o čem govori, ko je omenjal strah igralcev, a ali ni prav on bajno plačan za to, da jih osvobodi tega strahu in povede do naslova. Mislim, da se je njegov čas izšel, Terry je že godrnjal, 4-1 je najvišji angleški poraz na svetovnih prvenstvih itd. Tole je hujše kot poraz po penalih, katerega so se bali in zanimivo bo v angleški prihodnosti. Football is NOT coming home.

Nemčija je tako sjajno odigrala že proti Australiji, pa razočarala proti Srbiji, kjer je izkušeni srbski selektor Antić namerno spraznil desno stran za Krasićeve prodore 1-na-1 z najšibkejšim obrambnim delom nemške reprezentance in po eni takšnih je tudi padel gol za zmago. V obračunu z Gano je imela spet tisto nemško/zmagovalno miselnost, poraz je bil pozabljen, zmaga vknjižena in v sproščenem ozračju so pričakali napetega nasprotnika, ki je bil izločen s 4-1. Veličastna zmaga.

  • Share/Bookmark
 

Zapis je bil objavljen 28.06.2010 ob 02:18 in je shranjen pod 09. osmina finala. Komentarjem lahko sledite z RSS 2.0 virom. Lahko komentirate, ali pustite trackback s svoje strani.

« || »

2 komentarjev

  1. 28.06.2010 @ 17:19

    A veš kaj…nekaj mi ni štimalo med tekmo…pa nikakor nisem našla, kaj naj bi to bilo. /Pustiva…da so bili zares za nikamor in prepričana sem, da bi tudi ob priznanem golu, izgubili tekmo.) Potem pa preberem včeraj tole…”Gerrard žal ni krilo ampak mu je mesto takoj za napadalcem, Lampard ni centralni vezni, ki bi pomagal obrambi, ampak podobna pozicija kot Gerrard, zaradi česar ne bi smela biti istočasno na igrišču. Milner ni winger, Barry je bil na svoji poziciji, vendar sploh ni bil fit, tako kot Rooney, ki je letos pokazu, da mu bolj leži, če je edini napadalec. In pa pokazu je, da je kot Torres totalno fizično nepripravljen za SP.”

    …..kaj rečeš na to? /da so bili res tam, kjer jih nisem navajena…) Pa pustiva tudi to, da je manjkal Walcott… :D

    Zapisal nish
  2. 28.06.2010 @ 23:20

    Fabio Capello je, po mojem mnenju, že v štartu naredil nekoliko čuden izbor igralcev ….

    najbolj začuden sem bil, ko sem videl njegov končni izbor napadalcev, kjer sta prednost pred konkurenti dobila Crouch in Heskey, doma pa so ostali Bent, Walcott, Zamora ….

    že dalj časa je prevladovalo mnenje, da sta si Lampard in Gerrard preveč podobna, Capello pa je s kompromisom oz. uvrščanjem obeh v ekipo podrl ravnovesje/sistem zvezne vrste, kjer sem že po prvem kolu opozoril na obupno igro preko bočnih položajev.

    težave v obrambi so se pričele s tisto sex afero, po kateri se je Bridge odrekel nastopanju v reprezentanci, Terry od takrat ni več isti, Ashley Cole je bil dolgo časa poškodovan, pred prvenstvom je zaradi poškodbe odpadel še Rio Ferdinand, njihove zamenjave King, Dawson, Upson in Warnock pa niso takšna klasa

    angleški golmani so zgodba zase, Green je še eden več v seriji nesrečnežev, moj izbor pa bi bil Joe Hart, čeprav je tudi James svoje delo opravil zelo dobro …..

    vse skupaj je zahtevalo kup improvizacije, ki se na koncu ni izkazala za uspešno …..

    Vztrajanje pri tisti stari/angleški igri z dolgimi podajami in upanjem na Rooneya pa je bilo kar težko gledati. Verjetno je bilo nekaj krivde za slabe igre tudi v izmučenosti igralcev, ki imajo za seboj dolgo in naporno sezono v Premier league, pa v prestrogem režimu Capella, kjer ni bilo sproščenosti, dobrega vzdušja ….

    saj veš, po bitki je lahko biti general …..

    Zapisal izmisljeni

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !