Zapisal izmisljeni | 30.06.2010 - 19:43 - Kategorije: 2010 - Svetovno prvenstvo, Južna Afrika, seznami-lestvice -

Športni velikan Nike je pred svetovnim prvenstvom posnel, spodaj objavljeno reklamo, v kateri so glavni junaki njegovi manekeni/nogometaši; Didier Drogba, Fabio Cannavaro, Wayne Rooney, Franck Ribery, Ronaldinho in Cristiano Ronaldo.

YouTube slika preogleda

Na, žalost podjetja Nike, se njegovi manekeni niso izkazali za preveč dobre nogometaše, saj niti enemu od njih ni uspelo priti do četrtfinala svetovnega prvenstva ….

 

Didier Drogba dejansko ni uspel doseči nobenega gola na prvenstvu in je eno največjih razočaranj afriške nacije, tako kot njegova reprezentanca, saj Slonokoščena Obala ni uspela priti niti iz prve faze tekmovanja …..

Fabio Cannavaro je slabo reševal italijanski gol, saj tudi oni/italijani niso uspeli priti iz prve faze tekmovanja, kar je sramotno slab rezultat, še vedno aktualnih svetovnih prvakov in očitno, da ne bo pesmi v njegovo čast …..

Wayne Rooney je tisti od katerega se je pričakovalo največ, a je skupaj s svojimi angleškimi tovariši uspel premagati le slovensko reprezentanco, v kolikor pa bo svoje življenje res nadaljeval kot prikoličar zna na plakatih uzreti katerega od nemcev ….

Franck Ribery definitivno ne bo krasil ogromnih plakatov v francoskih barvah, saj je skupaj s svojimi soigralci priredli svoji državi eno največjih nogometnih sramot, kjer so bili nogometni porazi še najmanjše zlo ….

Ronaldinho sploh ni uspel priti v ekipo brazilske reprezentance, njegov nogometni ples pa je že nekoliko pozabljena redkost, vse pogostejši pa so tisti v nočnih klubih, ob alkoholu, lepih dekletih in cigaretnem dimu, v čemer ga košarkarski NBA šampion Kobe Bryant in ostali verjetno ne bodo posnemali …..

Cristiano Ronaldo ima za seboj podobno zgodbo kot njegov biši soigralec, saj je bil eden od največjih pričakovanj prvenstva, pri tem pa je njegova ekipa uspela poraziti samo Severno Korejo, zaradi česar odpade stadion z njegovim imenom, tisti ogromni kip pa je po snemanju reklame že odstranjen in zadnji strle definitivno ni šel v gol …..

Na prvenstvu so ostali neki drugi igralci, ne toliko medijsko atraktivni, a toliko boljši nogometaši ……

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 30.06.2010 - 01:29 - Kategorije: 09. osmina finala -

Španija je pred prvenstvom veljala za enega od glavnih favoritov za naslov, a že prvo kolo je zamajalo takšna prepričanja saj so izgubili z reprezentanco Švice. V naslednjem, drugem kolu so pričakovano premagali Honduras, v zadnjem/tretjem kolu, kjer je šlo za vse ali nič pa so z 2-1 premagali še Čile in se kot vodilna ekipa skupine, uvrstili v osmino finala.

Portugalska reprezentanca je uvodni dvoboj, s Slonokoščeno Obalo, odigrala na sigurno, brez prevelikih napetosti,  torej 0-0, v drugem kolu pa so demolirali Severno Korejo s kar 7-0 in si že takrat praktično zagotovili napredovanje. V tretjem kolu so z Brazilijo še enkrat odigrali na sigurno, torej še enkrat 0-0 in se kot edina reprezentanca na prvenstvu, ki ni prejela zadetka, uvrstili v osmino finala.

Eden od največjih derbijev prvenstva, sosedski/iberijski obračun, ki se je odigral točno dve leti po španskem naslovu evropskega prvaka.

Srečanje se je pričelo z ofenzivo špancev, ki so imeli kar nekaj priložnosti za zadetek, a je ostalo pri 0-0. Ne glede na začetno ofenzivo je postavitev španskega selektorja dala slutiti, da tudi Španija ne bo samo napadala, saj sta bila v ekipi dva zadnja-vezna igralca kot jih imenujemo, Busquets in Xabi Alonskokot, ki sta ob nasprotnem napadu takoj pokrila portugalske organizatorje igre. Na drugi strani so portugalci srečanje pričeli nekoliko previdneje, njihovi igralci pa niso brezglavo tekali za španskimi, temveč so pokrili in zožili manevrski prostor špancev ter potrpežljivo čakali na svoje priložnosti, ki so v nadaljevanju tudi prišle, a tudi oni niso bili preveč natančni. Še enkrat več je v reprezentančnem dresu razočaral Cristiano Ronaldo, za katerega pa sem vseeno upal, da se bo le razigral, a je bil bolj ali manj neviden. V drugem polčasu je španski selektor Del Bosque rešil muk napadalca Fernanda Torresa, ki kljub vsemu nogometnemu znanju in sposobnostim enostavno ni v formi, kar je lahko posledica naporne sezone, poškodb ali česa drugega, ni pomembno, v 58. minuti ga je zamenjal Fernando Llorente. Ta se je kmalu znašel v 100% priložnosti, a je njegov strel z glavo, izvrstni portugalski golman Eduardo, refleksno odbranil in španska reprezentanca je spet pričela z novimi napadi. V 63. minuti je Iniesta pletel mrežo po robu kazenskega prostora, pri tem podal do klubskega soigralca Xavija, ki je s peto podaljšal v kazenski prostor, kamor je z leve strani pritekel njun novi klubski soigralec David Villa in streljal, a je portugalski golman odbranil, vendar se je žoga ponovno odbila do Davida Ville, ki je tokrat zadel. Zasluženo vodstvo špancev, ki so nato nadzorovali potek srečanja in vedenje, da so zadnjih 40. srečanj po vodstvu tudi dobili jim je dalo mirnosti. Te pa nisem imel jaz, saj mi ni bilo jasno zakaj portugalci niso krenili ofanzivneje že prej kot v samem finišu tekme, ko so ustvarili nekaj obetavnih akcij, vendar brez prave nevarnosti za španskega golmana Casillasa.

Španija je zasluženo napredovala v četrfinale, saj je bila boljši nasprotnik, a tukaj je spet ena kontroverza. Španija je do vodstva in posledično zmage prišla z golom iz prepovedanega položaja, saj je bil strelec Villa v času podaje Xavija s peto, 27 centimetrov v prepovedanem položaju. Se strinjam, da stranski sodnik tega ni mogel videti oz. pravilno oceniti, a če bi imeli kamere o katerih se vse glasneje govori oz. zahteva, bi to lahko videl, kot smo to videli gledalci po srečanju, čeprav ne vem ali so to videli tudi na naši nacionalki …..

Da ne zaidem, kljub spornemu zadetku, je treba priznati, da je šlo v četrtifnale boljše moštvo, ki pa še ni navdušilo kot pred dvema letoma na Evropskem prvenstvu, kjer je bila njihova igra atraktivnejša, hitrejša in predvsem lepša za gledanje. Tokratna Španija je nekoliko bolj osredotočena na samo defanzivo kar potrjujeta tudi tista dva, že omenjena zadnja-vezna igralca, s katerimi je Del Bosque živciral že v prvi fazi tekmovanja. Z vidika gledalcev, škoda da je tako ziheraški in ne sestavi ofenzivnejše različice, kjer bi se našlo mesta za Davida Silvo, Fabregasa in podobne profile igralcev, a tisti uvodni poraz s Švico je bi dovolj jasno opozorilo, da brez čvrstine zadaj ne bo uspeha. Še nekaj malega o junaku Davidu Silvi, ki je vse bližje rekordu Raula, zaenkrat pa ima 42. reprezentančnih zadetkov oz. dva manj kot legendarni Raul, vendar pa je tokrat izenačil rekord Zarra iz leta 1950, ki je za špansko reprezentanco zadel na treh zaporednih srečanjih.

Portugalska je prejela prvi gol na prvenstvu in prav zaradi njega izpadla s tekmovanja, a če se nekoliko realneje pogleda, niso preveč navdušili. Dva, lahko zapišem, dolgočasna srečanja brez golov in pa visoka zmaga nad Severno Korejo je njihov izkupiček, ob tem pa eden najboljših igralcev na svetu, Cristiano Ronaldo ni bil niti senca sebe. Kdaj bo odprl tisti ketchup o katerem je govoril se še ne ve, a predvidevam, da v klubski sezoni, v reprezentanci pa mu tako kot mnogim največjim zvezdnikom nogometsa, tokrat oz. na tem prvenstvu ni šlo.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 30.06.2010 - 00:28 - Kategorije: 09. osmina finala -

Ekipa Paragvaja je pozitivno presenetila že v prvem kolu, ko je odigrala 1-1 z aktualnim svetovnim prvakom Italijo, v drugem kolu pa je demonstrirala svojo ofenzivno kvaliteto in premagala več kot solidno ekipo Slovaške, da bi v zadnjem/tretjem spet zadovoljna z neodločenim/ziheraškim rezultatom tekmo z Novo Zelandijo previdno pripeljala do konca in osvojila, presenetljivo prvo mesto skupine F.

Japonska je podobno kot zgoraj navedena reprezentanca nekoliko presenetila že v prvem dvoboju, ko je z 1-0 premagala enega od afriških favoritov Kamerun, pa se nato dobro upirala izjemni Nizozemski, kjer je izgubila z minimalnim rezultatom, v tretjem/zadnjem kolu pa je v direktnem obračunu za drugo mesto s 3-1 odpravila Dansko in se na presenečenje mnogih uvrstila v naslednjo fazo tekmovanja.

Čeprav naj bi šlo, vsaj po imenih sodeč, za najmanj zanimiv obračun osmine finala, sem sam upal na drugačen razplet oz. na atraktiven in napadalen nogomet. Razlog za to sta dva izjemna posameznika, pri paragvajcih Lucas Barrios, ki ima za seboj odlično sezono v Bundesligi in pa zelo dobre tekme prve faze tekmovanja, pri japoncih pa je to sveda Keisuke Honda, čeprav njegova reprezentanca niti ne zna igrati drugače kot napadalno.

Pogled na statistiko je pravil, da gre za prvo medsebojno srečanje na svetovnih prvenstvih, vendar sta se ekipi že pomerili med seboj, v šestih srečanjih je Paragvaj zabeležil dve zmagi, Japonska eno, tri pa so se končala neodločeno.

Obračun dveh igralnih stilov, japonskega tekanja in zanašanja na nov blisk Honde oz. nekoliko previdnejšeča in čvrstejšega, kjer je nekaj ne tako izrazitih posameznikov, ki so prav tako sposobni z eno potezo odločiti zmagovalca.

Samo srečanje, na mojo veliko žalost, ni bilo preveč atraktivno, čvrsta in nepovezana igra obeh ekip pa je dala precej nezanimiv nogomet z redkimi priložnostmi za gol. Paragvaj je prvič resneje zapretil v 20. minuti srečanja, ko je po lepi akciji, to slabo zaključil Lucas Barrios, devet minut kasneje pa je imel še eno priložnost Roque Santa Cruz, a je bil tudi on neprecizen. Na drugi strani je v 22. minuti srečanja japonec Daisuke Matsui, s strelom z razdalje, zadel prečko, ob izteku prvega polčasa oz. v 40. minuti pa je Keisuke Honda zapretil še z enim, ne preveč natančnim strelom. Vse skupaj je bilo premalo za ljubitelje dobrega nogometa, a oba selektorja sta se odločila za igro na sigurno oz. z minimalnim tveganjem, pri tem pa so njuni igralci zelo dobro realizirali začrtano, predvsem onemogočil najboljše nasprotnikove igralce. V drugem polčasu je imel Paragvaj nekoliko več iniciative, a brez resnejših priložnosti za gol, ritem tekme pa je iz minute v minuto padal in kmalu je postalo jasno, da bomo dočakali podaljške in verjetno tudi penale. In tako je tudi bilo, tekma je šla v podaljška po 15 minut in pa penale, prve na letošnjem prvenstvu.

Prvi so z izvajanjem pričeli paragvajci za katere je bil uspešen Barreto, za japonce pa Endo. V drugi seriji sta zadela Barrios in Hasebe, v tretji pa je za Paragvaj zadel Riveros, za Japonsko pa je Yuichi Komano zadel prečko in po zadetkih Valdeza in Honde v četrti seriji, je Oscar Cardozo popeljal Paragvaj v četrtfinale. 5-3.

Paragvaj je končno prišel do željene pete tekme na svetovnih prvenstvih, o kateri sem pisal ob njihovi predstavitvi in postal še četrta južnoameriška ekipa na tem prvenstvu, ki bo tam nastopila. Urugvaj, Argentina, Brazilija in Paragvaj so uspešno prebrodili osmino finala, edini južnoameriški predstavnik, ki mu to ni uspelo pa je Čile, vendar ga je izločila Brazilija.

V času nastajanja tega teksta je že jasno, da bo njihov nasprotnik reprezentanca Španije in paragvajci bodo s to svojo čvrsto obrambno linijo izjemno neugoden nasprotnik, saj so edini gol na prvenstvu prejeli v prvem kolu proti Italiji, pa še ta je bil posledica napačne presoje golmana.

Na drugi strani je bilo veliko manj veselja, a japonci so izpadli častno oz. so presegli pričakovanja, čeprav je njihov selektor Okada celo napovedoval polfinale, a ga ni nihče jemal resno. Prav Takeshi Okada je prevzel odgovornost za poraz in priznal, da je bilo nekaj taktičnih napak kot pregloboka igra, prevelika izoliranost njihovega najboljšega igralca Honde itd. Častno z njegove strani kot tudi s strani tregika Komana, ki se je opravičeval celotni naciji, kar se tiče britja glav, ki sem jih omenjal v predstavitvi reprezentance, pa bomo še videli oz. zvedeli …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 29.06.2010 - 13:29 - Kategorije: 09. osmina finala -

Brazilci so se v prvem kolu mučili s Severno Korejo, v drugem pa so po sumljivem drugem zadetku oz. rokometu Luisa Fabiana, le premagali Slonokoščeno Obalo. V tretjem kolu so odigrali brez zadetkov z reprezentanco Portugalske in po prvi fazi tekmovanja pustili precej bled vtis.

Čile je v prvem kolu z 1-0 odpravil čvrsti Honduras, z enakim izidom še presenečenje prvega kola oz. švicarsko reprezentanco, v zadnjem/tretjem kolu prve faze tekmovanja pa so z 1-2 izgubili, s favoriti prvenstva, s Španijo, a so se v vse treh tekmah predstavili kot izjemno všečna ekipica.

Kot sem že najavil, sem se v tem dvoboju opredelil za Čile, čeprav sem globoko v sebi vedel, da nimajo preveč možnosti za napredovanje, na kar je nakazovala tudi statistika zadnjih let ko sta se pomerili navedeni reprezentanci. Še Youtube video TUKAJ za obuditev spomina z njihovega zadnjega obračuna na svetovnih prvenstvih, Francije ‘98.

Braziliji se je po tekmi prepovedi igranja zaradi rdečega kartona oz. izključitve, vrnil Kaka in prav on je bil vmešan v eno od akcij za zadetek rumenih, a gremo po vrsti. Oštri Čile je v uvodu tekme nekajkrat zapretil z razdalje, poskušal diktirati tempo, a presodila je rutiniranost brazilskih zvezdnikov, ki so povedli v 35. minuti . Strpna brazilska igra je počasi vzpostavila ravnovesje na igrišču in po kotu, v že omenjeni 35. minuti, ki ga je izvedel Maicon, je v kazenskem prostoru čilencev, najvišje skočil brazilski branilec Juan in z glavo zadel za 1-0. Kakšno razočaranje, po ne prevež zanesljivi igri brez pravih priložnosti, takšen gol, a čilska reprezentanca je ena najnižjih na prvenstvu in tukaj ni bilo pomoči. Čilenci so se po prejetem golu še bolj odprli, kar je seveda odgovarjalo brazilskim igralcem, ki so lepo onemogočali nasprotnikove akcije, ter se osredotočali na hitre nasprotne napade. V enem izmed takih, v 38. minuti, torej samo tri minute po vodilnem zadetku, je Robinho prodrl po levi, podal do Kakaja, ki je samo lepo podaljšal v sredino, tam pa je Luis Fabiano preigral golmana in zabil za 2-0. Lepa, hitra akcije, kjer je do izraza prišla individualna kvaliteta brazilskih virtuozov. Do konca prvega polčasa sem živčno pojedel preostanek kokic, se med odmorom ohladil oz. stuširal in sprijaznen s porazom odgledal še drugega. V 59. minuti je Ramires odvzele žogo na sredini igrišča, lepo prodrl do nasprotnikovega kazenskega prostora in podal do Robinha, kateri je z lepim/plasiranim strelom ubil še zadnje upe čilencev. Gladkih 3-0, kjer se je videlo, da po tistem vodstvu z 2-0 ni bilo več poti nazaj in ne bom se veliko zmotil, če zapišem, da je Brazilija prišla do četrtfinala na precej lažji način kot se je to pričakovalo.

Kljub vsemu me selecao kot imenujejo brazilsko reprezentanco, še ni prepričal. Tekme iz prve faze tekmovanja sem že pokomentiral, v osmini finala pa gol iz prekinitve ter ena uspešna akcija ne pomenita veliko. Tisti tretji gol je bil bolj posledica brezvoljnosti čilencev kot pa klase brazilcev, saj se Ramires v normalnih situacijah le redko sprehodi do nasprotnega kazenskega prostora. Zaenkrat je navdušujoča brazilska obrambna vrsta z izjmnim golmanom, težko prebojno zadnjo vrsto, kateri izvrstno pomagajo zadnji vezni igralci, kjer je v igralskih časih navduševal tudi aktualni brazilski selektor Dunga. Prav ta, defenzivni del ekipe je do sedaj pokazal največ, ofenzivni pa se je zanašal na trenutno inspiracijo oz. prebliske. Kaka je zaenkrat še daleč od forme s katero je navduševal v bivšem klubu, AC Milanu, in prav od njega se pričakuje največ oz. da bo povezal defanzivo in ofanzivo, kjer je standardno dober in nevaren Luis Fabiano, Robinho pa je lahko odličen ali obupen. Ob vsem tem mi ni jasen Dungin kompromis na desni strani, kjer igrata Maicon in Dani Alves, a če pravi, da je to moštvo gradil več kot tri leta, bo že vedel kaj počne.

Čile, ki je bil prijetno presenečenje prve faze tekmovanja, je tokrat razočaral, a njihov selektor Bielsa ni odstopil od svoje strategije napadanja, čeprav bi bilo mogoče boljše čakati na napako nasprotnika in upati na najboljše, a kot sem že zapisal, po bitki je lahko biti general.

Kup izjemnih posameznikov od katerih sem kot zvezdnika prihodnosti napovedal atraktivnega Alexis Sancheza, CHECK  ….

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 29.06.2010 - 00:33 - Kategorije: 09. osmina finala -

Nizozemska je prvo fazo tekmovanja opravila z odliko, po vrsti pa so padli Danska z 2-0, Japonska z 1-0 in Kamerun z 2-1.

Slovaška je v prvem kolu imela zmago, a jo je v zadnjih trenutkih srečanja zapravila, saj je reprezentanca Nove Zelandije izenačila v sodnikovem podaljšku, pod vtisom te nesreče pa so v drugem kolu gladko izgubili s Paragvajem, a so v zadnjem/tretjem kolu prve faze, v obračunu za vse ali nič, premagali in izločili aktualnega svetovnega prvaka, reprezentanco Italije, pri tem pa zasedli, rešilno drugo mesto skupine F.

Torej obračun pred katerim je reprezentanca Nizozemske, kot že tolikokrat prej, igrala zelo dober nogomet, zmagovala v nizu in navduševala, a v preteklosti vedno znova izgubila kakšno od odločilnih tekem in se v zgodovino nogometa vpisala kot eden največjih looserjev. Tokrat naj bi bilo drugače, njihovi zvezdniki, vsi po vrsti odlični nogometaši naj bi imeli tudi to psihično stabilnost, poraza na zadnjem SP 2006 , Youtube TUKAJ in pa na Euro 2008 naj bi jih dokončno izučila in pripravila za vrh svetovnega nogometa.

Na drugi strani jih je čakalo presenečenje tega prvenstva, reprezentanca Slovaške, ki smo jo lahko podrobneje spoznali v kvalifikacijah za SP, ko so dvakrat izgubili s Slovenijo, a se vseeno kot najboljša ekipa skupine uvrstili na prvenstvo. Kot sem že zapisal, po dveh povprečnih predstavah so v eni najboljših svojih izvedb izločili favorizirane italijane in pred obračunom s prav tako favorizirano Nizozemsko so upali na še nekoliko več.

Tekmo so mnogo bolj začeli nizozemci, za katere je Sneijder že v 11. minuti testiral slovaškega golmana Mucho, a je ostalo pri 0-0, vendar samo do naslednje resnejše nizozemske akcije. V 18. minuti je Arjen Robben uspešno izvedel tisto kar je poskusil že proti Kamerunu, le da je tokrat namesto vratnice zadel tarčo oz. gol in povedel Nizozemsko v vodstvo. Še ena izjemna akcija hitrega levičarja na desni strani, ki je po dolgi podaji Sneijdera za hiter nasprotni napad, prodrl po levi, zavil proti sredini igrišča in nato obkrožen s tremi slovaki močno in natančno streljal proti golu nasprotnika. Po tem zadetku oz. v nadaljevanju prvega polčasa je bilo precej dolgočasno, medtem ko  je bilo v drugem veliko več akcije. Najprej sta zapretila nizozemca Sneijder in Van Persie, na drugi strani pa še slovaka Stoch in Vittek, vendar je nizozemski vratar Maarten Stekelenburg z izjemnima obrambama rešil nizozemce. V nasprotju z napovedmi vseh možnih, ki so pozicijo golmana označili kot nizozemsko najšibkejšo točko, je ta dokazal, da ni tako in v času lomljenja tekme, tehtnico nagnil na nizozemsko stran. Nekaj minut zatem oz. v 84. minuti srečanja je Nizozemska po hitri akciji na levi in podaji Kuyta v kazenski prostor, povedla z 2-0, strelec pa je bil Wesley Sneijder. V zadnjih sekundah srečanja je Slovaška spet uspela prodreti skozi središčni del nizozemske obrambe, ki je nekajkrat zelo slabo odreagirala oz. slabo postavila offside zanko, slovaški rezervist Martin Jakubko pa je padel v kazenskem prostoru in španski sodnik Albertno Undiano je dosodil penal. Še ena slaba sodniška odločitev, pa čeprav je imel sodnik dober pogled na situacijo oz. se je nahajal v neposredni bližini, a očitno ga je premagala nepomembnost trenutka. Stavim, da bi pri drugačnem rezultatu in v drugačnem trenutku tekme dal slovaku rumen karton zaradi simuliranja, tako pa je slovaški reprezentanci podaril priložnost za častni zadetek, katero je izkoristil Robert Vittek in znižal na 2-1. Četrti gol tega igralca, ki se je ob slovesu s prvenstva, z argentincem Higuainom izenačil na prvem mestu lestvice strelcev prvenstva.

Nizozemska reprezentanca je s to zmago izenačila rekord brazilcev iz leta ‘70, k0 so nanizali 12 mondijalskih zmag, 6 v kvalifikacijah in 6 na prvenstvu ter postali prvaki, nizozemci pa imajo zaenkrat 8 kvalifikacijskih, ter 4 na prvenstvu, za absolutno prvo mesto pa potrebujejo še zmago v četrtfinalu, zdaj je že jasno – nad brazilci. Zaenkrat še ne igrajo preveč prepričljivo, pojavljajo se jim tisti težki trenutki v vsakem srečanju, a jih nekako prebrodijo in od njih se še vedno pričakuje dvig forme oz. najboljša tekma. Idealno bi bilo že proti Braziliji v četrtfinalu.

Golman Stekelenburg je vsem dvomljivcem dokazal, da ni najšibkejši člen te ekipe, kar pa ne bi mogel trditi za precej nesigurno obrambno vrsto. Ta potrebuje določene popravke, predvsem pri koordinaciji gibanja oz. lovljenja nasprotnika v offside. Sredina igrišča je preverjena kvaliteta, Sneijder genijalec okoli katerega se vrti praktično vse, končno zdravi Robben pa je tista kvaliteta več oz. prevaga na tehtnici za nizozemce, kjer pa ne smem mimo njihovega napadalca, ki še čaka na eksplozijo. Robin Van Persie zmore veliko več.

Slovaki niso razočarali, poraz v katerem bi lahko z nekoliko zbranosti tudi dražje prodali svojo kožo, je bil pričakovan.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 28.06.2010 - 13:07 - Kategorije: 09. osmina finala -

Argentina je bila v prvi fazi suverena, saj so težki uvodni zmagi z minimalnim rezultatom nad Nigerijo, sledile še dve in sicer v drugem kolu rapsodija proti Južni Koreji, v tretjem pa še ena kvalitertna predstava, tokrat z nekoliko premešano postavo, proti Grčiji in gaučosi, kot jih nekateri imenujejo so šli elegantno, s tremi čistimi zmagami v naslednjo fazo.

Mehika je imela v uvodnem dvoboju kar precej težav z domačo reprezentanco oz. Južno Afriko, s katero je odigrala, zame presenetljivih 1-1, a je že v drugem kolu popravila vtis z veličastno zmago nad Francijo, ki je po tem dokončno razpadla, v tretjem kolu pa je mehiška izbrana vrsta v nekoliko bolj sproščenem vzdušju izgubila z Urugvajem, kar pa še vedno ni ogrozilo njenega napredovanja v naslednjo faz tekmovanja.

V obračunu, ki je ponovitev osmine finala s SP 2006, ko je Argentina po podaljških izločila Mehiko, je tudi tokrat veljala za absolutnega favorita in kot sem že zapisal, je argentinski selektor Maradona je mojstrsko, s svojo karizmo in močjo združevanja in ustvarjanja pozitivne atmosfere, zgradil z igralci odnos, kjer so zanj, vsi  pripravljeni umreti. S takšno enotnostjo in ob posameznikih, ki jih imajo so eni od favoritov prvenstva, ne glede na maradonine očite pomanjkljivosti taktičnega znanja. Njihova obramba je po mojem mnenju, kar nesigurna, do sedaj pa se je izkazalo, da je Demichelis njen najšibkejši člen, saj je imel v prvi fazi tekmovanja kar nekaj resnih kiksov. Zvezna vrsta je tipična južnoameriška, oštra z izjemnim destruktorjem nasprotne igre, ki sliši na ime Javier Mascherano in prav ta igralec je bil s strani selektorja označen za najpomembnejšega, čeprav vsi vemo, da ni tako. Za Argentino je veliko pomembnejši njen ofenzivni del, kjer napadalci praktično nimajo obrambnih obveznosti, vse v cilju boljše realizacije oz. dosegu gola več. Gonzalo Higuain in Lionel Messi sta prava vrednost tega moštva in na njima je bilo povesti soigralce do zmage nad mehičani. 

Briljantna FIFA statistika velevala, da ima reprezentanca Mehike v svojih vrstah najhitrejšega igralca prvenstva, saj je hudiček Javier Hernandez razvil svojo hitrost do 32,15 km/h. Prav tako imajo mehičani maratonca Gerrarda Torrada, ki je tretji na lestvici prelaufanih kilometrov, 35,86 km je pretekel v prvi fazi tekmovanja in prav tekaške sposobnosti mehičanov naj bi bile eden od njihovih adutov. Tretje tekaško moštvo prvenstva proti predzadnji tekaški ekipi oz. argentincem, ki pa pravijo, da z znanjem in tehniko nadoknadijo, vse svoje pomankljivosti.

Že taktična postavitev, je dala slutiti, da bo to dobra tekma, argentinci pa so pričeli z napadalnim triom Tevez-Higuain-Messi. Na drugi strani je zviti Aguirre presenetljivo, v ekipo Mehike uvrstil Bautista, čigar naloga je bila v korak spremljati Mascherana in onemogočiti argentinsko organizacijo napada, kar mu je izvrstno uspevalo. Mehika je bila v uvodnih minutah veliko boljši nasprotnik, v 8. minuti pa z velike oddaljenosti oz.  z več kot 30-ih metrov, Carlos Salcido, stresel oz. zadel prečko, nekoliko kasneje pa je Andres Guardado le za nekaj centimetrov zgrešil argentinski gol. V času mehiške dominance pa je v 26. minuti srečanja na vrsto prišel najkontroverznejši trenutek tekme, kjer je argentinski napadalec Carlos Tevez, po mojem mnenju, najprej storil prekršek nad mehiškim golmanom, a se sodnik Roberto Rosetti ni oglasil, v nadaljevanju akcije pa je Tevez dosegel še gol iz čistega prepovedanega položaja. Točno 92 centimetrov je bil Tevez za mehiško branilsko linijo in sodniki bi takšen položaj morali videti. Po silovitih protestih mehičanov, pa nato še argentincev, sem opazil, da so nekateri kazali proti tribunam oz.predvidevam, da proti big screenu, kjer se je verjetno vrtel počasni posnetek, katerega je četrti sodnik v tem času že definitivno videl in vedel, da gre za napačno sodniško odločitev. Sodnik Rosetti enostavno ni imel poguma, spremeniti svoje odločitve na podlagi video zapisa in informaciji, ki jo je prejel preko slušalk, saj bi to pomenilo revolucijo v nogometni prihodnosti, a po takšnih sodniških napakah, bo do te kmalu prišlo. Vprašanje časa, kar pa ne pomaga veliko oškodovani reprezentanci Mehike in Anglije, ki je bila nekaj ur predtem v podobnem položaju. Sodnik je priznal gol in mehičani so pod vtisom velike krivice izgubili feeling, posledica česar je bila začetniška napaka v mehiški obrambi, ki jo je v 33. minuti srečanja storil Ricardo Osorio in podaril žogo Gonazalu Higuainu, ki je mojstrsko preigral še mehiškega golmana in povišal na 2-0. Smili so se mi mehičani in kljub napovedi, da bom navijal za argentince sem že po prvem golu prestopil na mehiško stran. V drugem polčasu je Argentina še dokončala svoje delo oz. je to z mojstrskim strelom s približno 18-ih metrov storil Carlos Tevez in ob 3-0 ni bilo več upanja za mehičane, ki pa se niso predavali. Argentinski selektor je z menjavami pričel z zapiranjem tekme, Veron namesto Teveza, Gutierrez namesto Di Marie in pa Pastore namesto Maxi Rodrigueza, kar pa je malo skazila živčna reakcija Teveza ob zamenjavi. A dovolj o argentincih, ki so se mi na tej tekmi zamerili, rajši še nekoliko o mehičanih, ki so v drugem polčasu spet razvili svojo ofenzivno igro, nanizali nekaj napadav, kjer je nasprotnik moral izbijati žogo z golove črte, vrhunec pa je bil zadetek za 3-1. Dva že omenjena igralca oz. Torrado kot podajalec in Hernandez kot strelec sta bila glavna akterja lepe akcije iz 71. minute srečanja, kjer se je novi hudiček Javier Hernandez mojstrsko otresel svojih čuvajev in silovito zabil za že omenjenih 3-1. Prav veselim se nove klubske sezone, kjer bo veliko priložnosti za podrobnejše spoznavanje Charchita oz. Grahka, kot ga kličejo. 

Tekmo, ki se je končala z rezultatom 3-1 za Argentino je zaznamovala sramotna sodniška odločitev, posledično še napaka zelo dobrega Carlosa Osoria, pa ravs igralcev ob koncu prvega polčasa, spet tisto preeuforično poskakovanje in objemanje Maradone, kar me je privedlo do anti-argentinskega počutja.

Diega Maradono cenim kot najboljšega igralca vseh časov, a počasi imam dosti njegovega obnašanja. Po škandalih v igralski aferi, kjer mu je bilo veliko preveč dovoljenega, sedaj pametuje in sika vsem možnim namišljenim nasprotnikom, pri tem pa vedno znova poveličuje sebe. Pele, Platini, brazilci, novinarji in še kdo so se našli na njegovem udaru, namesto da bi kakšno rekel čez Blatterja, katerega se boji, da mu ne bi zaustavil moštva. K sreči je življenje takšno, da se ti veliko stvari vrne in imam občutek, da bodo argentinci še obžalovali svojo srečo in maradonine ekscese.

Lionel Messi mi že tako ni bil nikoli preveč všeč, čeprav cenim njegovo nogometno znanje, a na tej tekmi se je videl njegov očitni egoizem, ko nekajkrat boljše postavljeni soigralcem ni hotel podati ampak je šel na lov za svojim prvim golom na tem prvenstvu. Prav zanima me kako se bo razpletlo v argentinski reprezentaci, kjer stekli pes Tevez ne bo samo mirni opazovalec.

Škoda za mehičane oz. škoda za nogomet, saj mislim da bi se tekma lahko razpletla na drugačen način, predvsem zaradi njihove ofenzive, dobrega onemogočanja nasprotnika, ki bi s časom postajal vse bolj nervozen, a to je že filozofiranje, kaj bi bilo če bi bilo …..

Mehika je izpadla, Argentina pa gre v četrtfinale, kjer definitvo ne bom njihov navijač …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 28.06.2010 - 02:18 - Kategorije: 09. osmina finala -

Reprezentanca Nemčije je v uvodnem kolu navdušila z atraktivno igro in visoko zmago nad Avstralijo, kar s 4-0 so se predstavili, že v naslednjem krogu pa padli pod reprezentanco Srbije, pri tem pa je napadalec Lukas Podolski zgrešil penal za izenačenje. V tretjem/odločilnem krogu je Nemčija spet pričakovano zmagala, z 1-0 so bili bojlši od Gane, in se na krilih novega roda, kot vodilna ekipa skupine D, uvrstila v naslednjo fazo tekmovanja.

Anglije je v prvem kolu prvenstva priredila prvo pravo presenečenje, ko je po napaki golmana Greena uspela iztržiti samo 1-1 z ZDA, v drugem kolu pa je bilo v obračunu z Alžirijo še slabše, saj so odigrali bledih in sramotnih 0-0. Z rezultatom in slabo igro zamajana ekipa, ki je pred prvenstvom slovila kot eden od favoritov za naslov prvaka, je vendar v zadnjem/tretjem kolu prve faze tekmovanja, uspela priti do zmage, na žalost ravno proti reprezentanci Slovenije in jo s prvega mesta potisniti na nesrečno tretje, sebe pa dvigniti do željenega drugega in uvrstitve v naslednjo fazo tekmovanja. Tragi-komično je bilo kasneje gledati njihovega selektorja Capella, ki se zvija in skače od živčnosti, za še eno podoživitev tega ša španski prispevek za Youtube, TUKAJ.

Eden od najzanimivejših dvobojev oz. eno od največjih rivalstev v nogometu, kjer sem se zaradi vsega zgoraj opisanega znašel na strani nemške reprezentance je buril že pred samim srečanjem, saj nemški selektor ni prišel na obvezno novinarsko konferenco, kjer se je pojavil trener golmanov Kopke, ki je opravičil trenerja, kateri je imel ravno takrat trening, na drugem koncu mesta. Tudi angleži so pokazali vzvišen in ignorantski odnost, njihova obvezna konferenca za novinarje pa je trajala samo 5 minut in 12 sekund oz. 8 vprašanj angleških novinarjev, ostali pa so bili zignorirani.

Dve naj-nogometne naciji, ki sta v nogometni vojni že od leta ‘66 oz. tistega kontoverznega finalnega obračuna, vse skupaj pa se je nadaljevalo na SP ‘70 v četrtfinalu s podaljški, pa na SP ‘90 po penalih in pa ‘96 na Evropskem prvenstvu prav tako po penalih. Seveda sem izpostavil samo tiste meni najzanimivejše dvoboje in prav zgoraj omenjeni dvoboj na SP ‘90 je boleč spomin za pomočnika angleškega selektorja, namreč Stuart Pearce, zvani Psiho, je takrat zgrešil penal, za njim pa še Chris Waddle, kar je pomenilo angleški izpad ter nemško napredovanje, ki se je končalo z naslovom svetovnih prvakov. Hudo mi je bilo gledati takrat objokanega Paula Gascoigna. Podobno je bilo tudi na angleškem Evropskem prvenstvu ‘96, kjer je bil v polfinalu tragik penalov Gareth Southgate in angleška javnost je bila pred tem obračunom upravičeno prestrašena nad možnostjo izvajanja penalov.

Nemci so šli v dvoboj, po mojem mnenju, veliko bolj sproščeno, saj pred prvenstvom niso veljali za neke favorite, po že opisani navdušujoči visoki zmagi nad Australijo, pa so pokazali kakšne so njihove sposobnosti. Mladi rod je ob odsotnosti poškodovanega Ballacka pokazal ves svoj razkošni talent in kreativnost, mladi Mesut Ozil na katerega sem opozoril v objavi Upi svetovnega prvenstva,  pa je igralec za najvišje cilje. Najmlajša ekipa prvenstva zaupa svojemu selektorju in bi zanj naredila vse, ob tem pa imajo posameznike-znalce, nogometno moč in tisto nemško/zmagovalno miselnost.

Z zvezdniki sodobnega nogometa napolnjena angleška reprezentanca je bila v uvodnih srečanjih brez prave igre, ideje oz. kreativnosti, njihova nesigurnost pa se je kazala celo v obračunu z malo Slovenijo in veliko je skeptikov, ki jih je že videlo na poti domov. Neprepričljiva ekipa, kjer so upali, da so rešili težave z golmanom, pa nekako zakrpali s poškodbami razredčeno obrambno vrsto, kjer so čakali idejo/krativnost v zvezni vrsti in gol napadalca Rooneya, ki ni zadel že od 30. marca. Takrat se je namreč v četrtfinalu Lige prvakov poškodoval prav proti nemškem predstavniku Bayernu in od takrat ni več isti.

Pred srečanjem je nemce nekoliko skrbela poškodba Schweinsteigera, a je v pripravljenosti čakal zelo dobri Toni Kroos, vendar pa je na koncu Schweini oz. Pujsek, v prevodu, le zaigral. Sama tekma se je pričela po mojih pričakovanjih, nemci so diktirali tempo, angleži pa se branili in iskali žogo in tako je bilo do 20. minute srečanja, ko je zadel Miroslav Klose. Nemški golman Neurer je poslal žogo v igro preko skoraj celega igrišča, Klose pa se je izboril z Upsonom in Terryem ter povedel Nemčijo v vodstvo z 1-0. Ob golu je prišlo do rahlega prerekanja, očitno vsi niso vedeli, da v takšnem primeru ni prepovedanega položaja, v kolikor pa bi golman žogo degažiral, pa bi bil. Verjetno sta bila tudi angleška branilca tako nevedna, saj si drugače ne znam predstavljati njune napake pri pokrivanju. No, to smo razjasnili, gol je bil regularen, strelec Miroslav Klose pa je v svojem 99. nastopu za reprezentanco vknjižil še 12. gol na svetovnih prvenstvih in se izenačil s slovitim Pelejem, pred njim pa so samo še Just Fontaine (13), Gerd Muller (14) in Ronaldo (15). Samo 12. minut kasneje oz. v 32. minuti srečanja je lepo akcijo na desni, v katero so bili vključeni Ozil, Klose, pa podajalec Thomas Muller, z nekoliko slabšim prvim dotikom oz. sprejemom žoge, odlično zaključil Lukas Podolski in Nemčija je vodila že 2-0. Kot je to v navadi so sledile krizne minute vodeče ekipe in najprej je za angleže, z desne zapretil Milner, v 37. minuti pa je po akciji iz kota in nato še lepi podaji Gerrarda z desne, zadel branilec Matthew Upson. Samo minuto kasneje je Frank Lampard s strelom z roba kazenskega prostora, zadel prečko, po kateri se je žoga odbila v gol, a je sodnikova piščalka ostala nema. Urugvajski sodniki oz. stranski sodnik  Mauricio Espinosa je spregledal očitni zadetek in angležem se je maščeval tisti najspornejši zadetek vseh časov, s finala ‘66, ko je Goeff Hurst v podaljšku zadel prečko, odbita žoga pa je bila priznana za zadetek, čeprav se še danes ne ve, ali je to dejansko bil zadetek. Ta Lampardov je bil, saj je bila žoga 38 cm za golovo črto, a sodnikova je zadnja, čeprav bi bil res že skrajni čas, da se tudi v nogomet uvede tehnologija, kar se je potrdilo še v večerni tekmi, v še eni sporni/napačni sodniški odločitvi. V drugem polčasu je Anglija krenila veliko odločneje, nesrečni Lampard je v 52. minuti še enkrat zadel prečko, a tokrat nihče ni videl gola in sodnik Larrionda je lahko nadaljeval z nemotenim sojenjem. V 67. minuti pa je ponovno udarila Nemčija, Thomas Muller je podal do Schweinsteigera, ki je vlekel žogo do kazenskega prostora angležev, tam pa lepo podal nazaj do Mullerja, ki je z 10-ih metrov zadel za 3-1 in pričelo se je nemško slavje, katerega je nadgradil še Mesut Ozil s prebojem po levi strani in natančni podaji v kazenski prostor nasprotnika, kjer je v 70. minuti srečanja za 4-1 še enkrat zadel Muller. Norišnica, uspeha nemcev sem se veselil kot bi bil njihov, a veselil sem se zmage nogometa in umetnikov kot so Ozil, Schweisteiger in ostali. Čeprav bodo mnogi osporavali to zmago, je zame čista, zaslužena, predvsem izborena in ne podarjena, a tista situacija z nepriznanim golom bo angležem odličen alibi, a resnica je, da so bili tokrat veliko slabši nasprotnik.

Angleži so bili neprepoznavni, kot že v prvi fazi tekmovanja, dovolj zgovoren pa je podatek, da so na srečanju storili samo 6 prekrškov, kar kaže na njihovo izjemno neborbenost. Očitno je njihov selektor Fabio Capello vedel o čem govori, ko je omenjal strah igralcev, a ali ni prav on bajno plačan za to, da jih osvobodi tega strahu in povede do naslova. Mislim, da se je njegov čas izšel, Terry je že godrnjal, 4-1 je najvišji angleški poraz na svetovnih prvenstvih itd. Tole je hujše kot poraz po penalih, katerega so se bali in zanimivo bo v angleški prihodnosti. Football is NOT coming home.

Nemčija je tako sjajno odigrala že proti Australiji, pa razočarala proti Srbiji, kjer je izkušeni srbski selektor Antić namerno spraznil desno stran za Krasićeve prodore 1-na-1 z najšibkejšim obrambnim delom nemške reprezentance in po eni takšnih je tudi padel gol za zmago. V obračunu z Gano je imela spet tisto nemško/zmagovalno miselnost, poraz je bil pozabljen, zmaga vknjižena in v sproščenem ozračju so pričakali napetega nasprotnika, ki je bil izločen s 4-1. Veličastna zmaga.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.06.2010 - 23:58 - Kategorije: 09. osmina finala -

Reprezentanca ZDA je v prvem kolu, v obračunu z Anglijo, presenetljivo in s pomočjo nespretnosti angleškega vratarja, prišla do pomembne delitve točk, v drugem kolu pa na žalost vseh slovenskih ljubiteljev nogometa, po tistem zaostanku z 2-0, uspela priti do 2-2 in še ene točke. V tretjem/zadnjem kolu prve faze tekmovanja pa je, kot je verjetno že vsem znano, do zmage nad Alžirijo prišla v zadnjih trenutkih tekme oz. sodnikovem podaljšku in se uvrstila v naslednjo fazo tekmovanja oz. osmino finala. Neprepričljiva reprezentanca ZDA je napredovala celo kot najuspešnejša ekipa skupine C in kot sem že omenil v Hitri napovedi, sem navijal za njihovega nasprotnika.

Reprezentanca Gane je v svojem uvodnem dvoboju na tem prvenstvu z minimalno zmago premagala reprezentanco Srbije, pri tem pa edini zadetek na srčanju dosegla iz penala. V drugem kolu je nekoliko presenetljivo remizirala z Australijo oz. odigrala 1-1, spet pa je do zadetka prišla z uspešno izvedenim penalom, v zadnjem/tretjem kolu prve faze tekmovanja pa je izgubila z Nemčijo, a se kljub temu in po zaslugi kiksa Srbije proti Australiji v sočasni tekmi, uvrstila v osmino finala. Tudi reprezentanca Gane je bila v prvi fazi tekmovanja precej neprepričljiva, a za razliko od američanom oz. reprezentance ZDA, menim, da ima mnogo večje potencijale.

Pred dvobojem ZDA – Gana so se američani spomnili zadnjega prvenstva oz. SP 2006, kjer so afričani v zadnjem kolu skupine E, po nekoliko sumljivem penalu zmagali z 2-1 in se uvrstili v osmino finala, njih pa poslali Back in the USA. Klik za Youtube ogled TUKAJ.

Že v 5. minuti srečanja je Gana po angleškem receptu zadela za vodstvo z 1-0, kontraverzni Kevin Prince Boateng je dobil žogo nekje na sredini igrišča in jo povedel proti ameriškem golu, nato pa z natančnim strelom po tleh,  s približno 17-ih metrov premagal ameriškega golmana. Priznam, da me je preplavilo veselje ob prvem njihovem golu iz igre, prav tako pa sem uspeh privoščil strelcu Boatengu, ki je imel v preteklosti težave z nemško nogometno zvezo, zaradi česar se je odločil prestop iz nemške reprezentance v gansko oz. iz vrst mamine domovine v vrste očetove domovine. Nadaljevanje srečanja je minilo v obračunih na sredini igrišča, le v 35. minuti je imel američan Robbie Findley lepo priložnost, ki pa je na srečo ni realiziral. V drugem polčasu je reprezentanca ZDA takoj krenila z ofenzivo, Altidore in rezervist Feilhaber pa nista bila preveč uspešna, a kazen za afriško nedisicplino je prišla kmalu. Jonathan Mensah je imel že pred zadetkom dva sumljiva štarta in če je bil prvi v kazenskem prostoru še OK, je bil drugi nad Feilhaberjem, tam na robu, definitivno prekršek, a od tretje gre rado pravijo in že tretji nekontrolirani štart Menseha je bil kaznovan. Prekršek nad Dempseyem v kazenskem prostoru, rumeni karton in penal, katerega je zanesljivo realiziral Landon Donovan je bil izkupiček te nepremišljenosti. Do konca srečanja se rezultat ni več spremenil, Gana se je spet spravila v red  in tekma je šla v podaljške. Po preverjenem receptu oz. takoj na začetku podaljška, v 93. minuti srečanja je Dede Ayew poslal dolgo žogo pred kazenski prostor američanov, kjer je bil izjemni Asamoah Gyan hitrejši od svojega klubskega soigralca, američana Bocanegre in DeMerita, s silovitim strelom pa je Gano povedel v vodstvo z 2-1. Celoten preostali podaljšek je minil brez nekih resnejših priložnosti za zadetek, saj se je reprezentanca Gane tokrat veliko bolj sistematično in organizirano branila, v napadalnih akcijah pa je z izjemno tehniko posameznikov zlahka zadrževala žogo. Američani so bili  izmučeni, nebogljeni in izgubljeni, ob njihovem izpadu pa mi je tako kot večini slovenskih navijačev, precej lažje. To Milovane!

Svak čast Milovanu Rajevcu, srbskemu stokovnjaku, ki so ga v ganski nogometni zvezi, pred prvenstvom, hoteli zamenjati z veliko razvpitejšim Mourinhom, pri tem pa pozabili na vse kar je storil za njihovo državo, med prvenstvom pa se mu vpletali v vodenje ekipe iz katere je že izločil problematičnega Muntarija, a ga po dolgotrajne nagovarjanju spet sprejel nazaj, tako kot že po afriškem pokalu oz. African cupu, kjer je nepričakovano osvojil drugo mesto.

Po prvenstvu ‘90 oz. Kamerunu in po prvenstvu 2002 oz. Senegalu, je tu še tretja afriška ekipa, ki bo zaigrala v četrtfinalu. Gana je upravičila afriška previsoka pričakovanja in potem, ko se je kot edina afriška ekipa uvrstila v osmino finala, je pred njo še četrtfinale.

Reprezentanci ZDA je sreča končno obrnila hrbet, po srečnem izenačenju proti Anglji, vrnitvi od mrtvih proti Sloveniji in last minute golu proti Alžiriji, je Gana storila tisto kar bi morali že vsi našteti pred njo.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.06.2010 - 19:04 - Kategorije: 09. osmina finala -

Urugvajci so navdušili v prvi fazi tekmovanja, ko so nekoliko rezervirano, a zrelo odigrali 0-0 s Francijo, za katero se takrat še ni moglo predvideti, v kakšnem kaosu in razsulu je,  nato pa v drugem kolu brez večjih težav nadigrali in premagali domačo reprezentanco, torej reprezentanco Južne Afrike. V zadnjem/tretjem kolu so z minimalno zmago odpravili še reprezentanco Mehike, čeprav smo pred dvobojem vsi sumili, da bodo odigrali prijateljsko/neodločeno, kar bi odgovrajalo obema reprezentancama. Urugugvaj je v osmino finala prispel kot najboljša ekipa skupine A.

Južna Koreja se je v prvem kolu predstavila kot izjemna ekipa, ki je sposobna tekati in napadati v nedogled, pri tem pa uboga Grčija ni imela nikakršnih šans in po suvereni uvodni zmagi z 2-0 so korejci v drugem kolu, hrabro padli pod razigrano Argentino.V tretjem kolu so v obračunu z afriškim predstavnikom, reprezentanco Nigerije, po ranem zaostanku prišli do željenega preobrata in na koncu ob rezultatu 2-2 osvojili tisto željeno točko ter se kot drugouvrščena ekipa skupine B uvrstili v osmino finala.

Tokratni prvi par osmine finala oz. dvoboj Urugvaj - Južna Koreja je bil ponovitev tistega iz leta ‘90, na SP v Italiji, ki so ga še v skupinskem delu dobili urugvajci z minimalno zmago in izločili južnokorejce s tekmovanja, za obuditev spomina pa Youtube posnetek TUKAJ.

Tekmo so nekoliko bolje pričeli azijski nogometaši, saj je že v 5. minuti srečanja, meni všečni Chu Young Park, iz prostega strela zadel vratnico, a žoga se je odbila navzven in rezultat je ostal 0-0. Le tri minute kasneje oz. v 8. minuti srečanja pa je Diego Forlan z leve strani igrišča, podal precej nenavadno podajo kot se je izrazil komentator, ob neodločnem južnokorejskem golmanu, pa je do žoge prišel Luis Suarez, kateremu ni bilo težko zadeti praznega gola in povesti Urugvaj v vodstvo z 1-0. V nadaljevanju so se urugvajci zavestno potegnili nazaj in prepustili iniciativo nasprotniku, ki pa si ni uspel ustvariti resnejše priložnosti za zadetek in polčas se je končal z rezultatom 1-0, pri tem pa bi urugvajci zaradi igranja z roko lahko dobili še penal. V deževnem  drugem polčasu so južnokorejski nogometaši stopnjevali svoj tempo in že hvaljeni Chu Young Park je imel v 51. minuti lepo priložnost za izenačenje, a je streljal čez gol, v 68. minuti pa je prišlo do izenačenja. Po prostem strelu južnokorejcev in slabem izbijanju žoge urugvajcev, je ta prišla pred gol, kjer je Chung Yong Lee ob neodločnnem urugvajskem golmanu in kapetanu Luganu, z glavo zadel za 1-1 in tekma je bila spet na začetku, bi dejali. Urugvajski ekipi se je maščevala prevelika pasivnost, zaradi česar so tudi prejeli ta-prvi zadetek na tem prvenstvu, a kmalu so spet prevzeli pobudo in v 80. minuti je po udarcu iz kota, žoga prišla do Luisa Suareza, ki si je izboril prostor za strel iz s 16-ih metrov, z lepim in natančnim stelom zadel za vnovično vodstvo, tokrat z 2-1. Do konca srečanja je imel južnokorejski rezervist Dong Gook Lee še eno lepo priložnost, a je ni izkoristil in urugvajci so kmalu lahko pričeli s slavjem.  Selektor Tabarez je mogoče malo prekmalu in nekoliko preveč prepustil inicativo nasprotniku, a se je na koncu dobro izšlo in čvrst južnoameriški stil z ofenzivnim apetitom je trenutno IN.

Veseli me uspeh urugvajske ekipe, kateri sem napovedal odprt boj za drugo mesto v skupini A, katerega pa so že dosegli in presegli, s tako razpoloženima strelcema kot sta Diego Forlan in Luis Suarez pa tudi polfinale ni tako daleč.

Tudi Južna Koreja ni razočarala, a je očitno, da so še v fazi učenja, kakovostne razlike med ekipami pa so vse manjše. Do naslednjič.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 26.06.2010 - 11:50 - Kategorije: 09. osmina finala -

Končala se je prva faza tekmovanja in prvenstvo se bo nadaljevalo s polovičnim številom ekip. Ostalo je torej še šestnajst najboljših in spodaj je moja hitra napoved osmine finala oz. napoved za koga bom navijal …..

URUGVAJ – JUŽNA KOREJA

Meni zelo simpatični Urugvaj, ki ima veliko daljšo nogometno tradicijo kot Južna Koreja, naj bi dobil ta dvoboj, predvsem zaradi izjemnih ofenzivnih sposobnosti urugvajskih napadalcev, torej Forlana in Suareza, pa zaradi taktične zrelosti in pa tiste južnoameriške čvstine, ki me vedno znova navduši. Na drugi strani sem pri južnokorejski ekipi videl kar precej pomankljivosti, predvsem v tistem tretjem kolu, ko bi lahko tudi izgubili vse oz. bi bili izločeni in ne glede na določene simpatije do njih, predvsem rdečega vraga Ji Sung Parka, bom na strani urugvajcev.

ZDA – GANA

V obračunu dveh reprezentanc, ki sta zajebali moji reprezentanci, se bom postavil na stran edine še preživele afriške ekipe oz. Gane, za katero močno upam, da bo izločila ZDA, čeprav so ti zelo kvalitetni. Zanašam se predvsem na pregovorno moč afriške ekipe, ki ima v svojih vrstah nekaj izjemnih posameznikov, sposobnih s trenutnim navdihom, razrešiti vse dvome o zmagovalcu oz. antipatične jenkije poslati s prvenstva. Kar ni uspelo slovencem, naj uspe črnim zvezdam.

NEMČIJA – ANGLIJA

Dogodki iz prve faze tekmovanja so me pripeljali tja, kjer sm mislil, da nikoli ne bom. V obračunu Nemčije in Anglije, bom vzpodbujal bom Ozila, Khediro, Schweinsteigera in ostale nemške mojstre nogometnih veščin, ki znajo z razliko od svojih predhodnikov, igrati lep,atraktiven in netipično-nemški nogomet, za razliko od prenapihnjenih angleških zvezdnikov Terrya, Lamparda, Gerrarda, pa tudi rdečega hudiča Rooneya. Angleži so v prvi fazi tekmovanja igrali nenavdahnjeno, dolgočasno, zastarelo, pri tem pa niso mogli premagati ZDA in Alžirije, proti mali Sloveniji pa so se po minimalnem vodstvu zaprli in branili prednost do konca srečanja. V dvoboju, za katerega pravijo, da je brez favorita sem za elf, tako kot vedeževalska hobotnica z imenom Paul.

ARGENTINA – MEHIKA

Mogoče argentinski selektor Maradona res nima preveč pojma o trenerskem poslu oz. taktiki, postavitvi in ostalih trenerskih prvinah, a ima neverjetno karizmo in moč združevanja, ustvarjanja pozitivne atmosfere, kjer so vsi njegovi igralci pripravljeni umreti zanj. V takšnem okrožju in s takimi igralci kot jim ima, Mehika nima praktično nobenih možnosti za napredovanje in odvečno je razlagati, da bom navijal za argentinske virtuoze.

NIZOZEMSKA – SLOVAŠKA

Nizozemska je moj favorit za osvojitev prvenstva oz. za novega svetovnega prvaka in Slovaška naj bi njenim igralcem bila samo nekakšno ogrevanje za kasnejše obračune, pri tem pa nimam želje podcenjevati slovaške reprezentance, ki se je izkazala, ko je bilo najpotrebneje oz. v tekmi za vse ali nič in tudi osmina finala bo takšna. Torej Nizozemska s pravim pristopom ne bi smela imeti večjih težav z nasprotnikom, ki je že presegel pričakovanja, a oranžni so že prevečkrat kiksali, ko je bilo to najmanj potrebno. Upam, da bodo šli tokrat do konca.

BRAZILIJA – ČILE

V tem dvoboju se bom postavil na stran, za katero bodo navijali le redki, torej Čile, saj mi je zelo všeč njihova igra oz. pristop. Napadati kolikor je to le mogoče, v fazi branjenja pa brezkompromisno, ne glede na sloves nasprotnika, kar je argentinski podpis njihovega selektorja Bielse. Brazilci me niso nikoli preveč privlačili oz. impresionirali in če nisem bil preveč navdušen ob imenih kot so Romario, Bebeto, Rivaldo, Ronaldo itd, me tudi ta generacija oz. ekipa ne spravi na njihovo stran. Kot sem že zapisal, njihov nogomet je precej bolj podoben blatnim favelam kot pa sončnim plažam Copacabane.

PARAGVAJ – JAPONSKA

Paragvaj do sedaj ni preveč navdušil, saj so nekakšna reklama anti-nogometa oz. defanzivnega stila, ki pa jim že lep čas prinaša solidne uspehe in tudi tokrat je bilo tako. Prvo mesto, v sicer najlažji skupini prvenstva, se mora spoštovati, a na drugi strani bo tokrat eno od pozitivnih presenečenj prvenstva. Japonci so se izkazali kot potrpežljivo moštvo, ki zna igrati na rezultat, ob tem pa ima nekaj fenomenalnih posameznikov, predvsem Honda, ki bi lahko nagnili tehtnico na japonsko stran. Tokrat, za razliko od prvega para, dajem prednost azijcem za katere je njihov bivši selektor, legendarni Ivica Osim dejal, da so končno dozoreli, saj nimajo več strahu, ko so preigrali golmana in pogledovali proti selektorski klopi, če je vse OK in smejo zadeti.

ŠPANIJA – PORTUGALSKA

Zajeban par, kjer še nisem čisto odločen za koga navijati. Španija je proglašena za največjega favorita turnirja, a do sedaj ni preveč navdušila in izjemni David Villa ter standardno odlični Xavi sta zaenkrat ena redkih svetlih točk te ekipe, čeprav se mnogi ne bi strinjali s tem. Na drugi strani je Portugalska, ki se že dalj časa muči s formo in igro, prav tako kot njen prvi zvezdnik Cristiano Ronaldo, ki pa mi ni antipatičen tako kot mnogim. Zame je že nekaj časa najboljši nogometaš na svetu, ki ima podobno kot še nekateri drugi superstarji nogometa, obilico težav s formo v reprezentančnem dresu in kar nekako pričakujem njegovo eksplozijo. Res še ne vem za koga bi tu navijal in komu dal prednost. Nagibam se k špancem.

  • Share/Bookmark