Zapisal izmisljeni | 28.05.2010 - 23:45 - Kategorije: Film -

Nekoliko zamujam z objavo, saj je torkov obisk filmskega planeta že kar nekaj dni stara zadeva, pa vseeno …

Tokrat kvazi romantična komeedija v slovenščino prevedena kot Rezervni načrt oz.

The back-up plan

rezervni

Še en nateg več, predstavljen kot romantična komedija, vendar film, kjer se niti enkrat ne moreš nasmejati, definitivno ne more biti komedija oz. del komedije.

Edina svetla točka filma je pojava/postava Jennifer Lopez, newyorške latino dive s portoriškimi geni, ki se je proslavila z vlogo v filmu Selena, pa v Anacondi, U turn, The cell, The wedding planner in kasnejšimi bolj ali man povprečnimi filmskimi izdelki. Hkrati s filmsko kaiero je gradila tudi glasbeno, kjer pa je bila, po mojem mnenju nekoliko uspešnejša, mnogim pa se je vrezala v spomin s tisto zeleno obleko ….

Tokrat se pojavi v vlogi nekoliko zagrenjene Zoe, ki se naveliča čakati pravega, zaradi česar odide na umetno oploditev, vendar še isti dan spozna neznanca s katerim se seveda najprej spre, pa nato zbliža, kako klišejsko, pa ponovno spre in spet zbliža, če se ne motim pa to do konca filma ponovi vsaj še dvakrat.

Tipček oz. mr. pravi je avstralec Alex O’Loughlin, ki sem ga spoznal v cool filmčku Invisible, nekoliko kasneje pa še v presenetljivo gledljivem April Rush.

Skratka iz spogledovanjain simpatij se razvije ljubezen, zmenki, spoznavanje in vse ostalo kar paše zraven, vest o nosečnosti oz. uspešni umetni oploditvi pa pripelje do prvih težkih trenutkov, ki jih zamenja ljubeen, in tako nekajkrat, pri tem pa nobenih komičnih situacij, dialogov oz. česarkoli, kar bi pripeljalo do smeha.

Na koncu pa predvidljiv in osladen happy end ……

Ubog, celo obupen poskus narediti še eno različico Knocked up, ki je gledljiv, smešen in vse kar ta ni …..

Odsvetujem.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 27.05.2010 - 10:39 - Kategorije: 04.Serie A -

Kar nekako čutil sem, da je najbolje počakati z objavo o tem velikanu, slej ko prej je moral priti ta uspeh na katerega so čakali 45 let, večletna dominanca v domačem/italijanskem prvenstvu pa je morala biti končno nadgrajena.

FC Internazionale

inter

Nastanek kluba sega v leto 1908, kar je razvidno tudi iz strega grba objavljenega zgoraj, ko je skupinica odpadnikov iz AC Milana, zaradi zaprtosti kluba do tujcev, ustanovila svoj klub z mednarodnim pridihom oz. FC Internazionale, ljubkovalno skrajšano v Inter.

Nerazzuri kot klub kličejo zaradi črno/modrih dresov, katere so v obdobju fašizma morali zamenjati v bele z rdečim križem, znakom Milana, klub pa se je za nekaj časa preimenoval v Ambrosiana SS Milano, so po drugi svetovni vojni spet vzeli svoje osnovne barve, ki simbolirajo nebo in se podali proti največjim uspehom kluba.

Ti so prišli ob začetku 60-ih let, v času ko je na trenersko klop sedel eden največjih strategov vseh časov, Helanio Herrera. Izumitelj zelo defanzivnega nogometnega sistema poimenovanega Catenaccio, je praviloma s 5 branilci in samo enim napadalcem, pokoril nogometno Evropo, saj je Inter do letošnjega leta, svoja edina naslova evropskega prvaka osvojil prav s Herrero, v zaporednih sezonah  ‘63/64  , ko je v finalu padel sloviti Real z Gentom, Di Stefanom, PuPusakšem in ostalimi ter pa 64/’65, k oje v finalu padla Benfica z Eusebiom. La grande Inter, kot so ga imenovali je na predsedniškem položaju vodil Angelo Moratti, oče današnjega predsednika Massima Morattija.

Sledila so leta zatišja, moj prvi spomin na Inter pa je na tisti, ki je imel močan germanski priokus oz. ko so zanj nastopali Andreas Brehme, Lothar Matthaus in kasneje še Jurgen Klinsmann, prav iz tistega obdobja pa je tudi zadnji tudi državni naslov oz. iz sezone 1988/89, na katerega se je potem čakalo do afere Calciopoli, leta 2006.

Vmes je Inter zabeležil tri zmage v Pokalu UEFA, ki pa je bil s pojavom Lige prvakov, smatran za drugorazredno evropko tekmovanje. V sezoni 1990/91 je v finalu premagal Romo, v 1994/04 Casino Salzburg, v sezoni 1997-98 pa Lazio.

Po tisti aferi imenovani Calciopoli, ki je izbruhnila 2006 je FC Internazionale postal prvak za zeleno mizo, kasneje pa ob oslabljeni/kaznovani konkureci postal vladar italijanske lige, s kar štirimi zaporednimi naslovi državnega prvaka oz. od 2005/06 do danes je v Italiji obstajal samo Inter.

Pred to sezono, sem pri predstavitiv Serie A, o njih napisal nekaj stavkov TUKAJ, predstavil nakupe in prodaje, ter jim napovedal uspehe v Italiji, pri tem pa so, moram priznati, presenetili v Ligi prvakov in zasluženo postali najbolje evropsko moštvo.

Predstavljam ekipo:

golmani: brazilec Julio Cesar, veterana Francesco Toldo in Paolo Orlandoni ter mladi slovenski up Vid Belec

obramba: veteran Marco Materazzi, 19-letni Davide Santon, argentinca Javier Zanetti in Walter Samuel, brazilca Lucio in Maicon, kolumbijec Ivan Cordoba, romun Christian Chivu

zvezna vrsta: nizozemec Wesley Sneijder, srb Dejan Stanković, slovenski up Rene Krhin, portugalec Ricardo Quaresma, argentinec Esteban Cambiasso, brazilec Thiago Motta, ganec Sulley Muntari in kenijec McDonald Mariga

napad: Mario Balotelli, kamerunec Samuel Eto’o, argentinec Diego Milito, makedonec Goran Pandev in pa posojeni austrijec s srbskim poreklom Marko Arnautović

Vse skupaj je vodil prekaljeni/kontraverzni  portugalski lisjak Jose Mourinho, ki je uspehe nanizal kjerkoli se je pojavil in nisem edini, ki misli, da je večina zaslug za letošnjo eksplozijo Intera, prav njegovih. Niso daleč od resnice tisti, ki ga imenujejo za kopijo slovitega, zgoraj omenjenega Helania Hererre, saj je defanzivo pripeljal do perfekcije. Na žalost nerazzurrov pa je njegovo delo v Interu končano, saj v Italiji nima česa več dokazati oz. osvojiti, zaradi česar bo v teh dneh zapustil klub in nove izzive poiskal, najverjetneje v Real Madridu.

Kdo bolj redno bere ta blog, bo še enkrat več prebral, da je letošnji hit Inter sestavljen v večini iz zavrženih, nezaželjenih igralcev, kamor bi uvrstil Waltera Samuela in Lucia, Wesley Sneidera, Dejan Stanković je bil tik na robu odhoda iz kluba, Esteban Cambiasso, Thiago Motta, Samuel Eto’o in Goran Pandev so bili prav tako odvečni ….

Še moje videnje razlogov za uspeh; Čvrsto kompakto moštvo, kjer je vse podrejeno ekipnemu uspehu in naravnost fascinantno mi je bilo gledati enega najboljših strelcev, kako igra na položaju beka, v nasprotju s svojim slovesom pa se bori za vsako žogo; Samuel Eto’o. Drugi napadalec, ki je v tem času postal prvi napadalec Evrope, Diego Milito je izkoristil ponujeno priložnost in z odločilnimi goli ekipo povedel do najuspešnejše sezone, zimska okrepitev Goran Pandev pa je bila še zadnji Mourinhov košček v mozaiku idealne ekipe, kjer je idilo nekoliko kvaril svojeglavi Mario Balotelli. V zvezi vrsti je bila glavna odločitev končno imeti pravega playmakerja oz. pravo desetko, ki organizira igro, zadnji takšen pa je bil za moje pojme, zgoraj omenjeni Matthaus pred 20-imi leti; tokrat izjemni Wesley Sneijder je bil eden od ključev uspeha. Argentinca, ki za njihovega selektorja nimata prave vrednosti, Javier Zanetti in Esteban Cambiasso, sta bila garača zvezne vrste, kjer za nasprotnika ni bilo prostora in prehoda, predvsem me je fasciniral veteran Zanetti in ob pomoči igralcev podobnega profila; Dejan Stanković, Sulley Muntari, pa tudi Thiago Motta je imel Mourinho ves čas na voljo širok spekter igralcev za enega od najobčutljivejših mest v ekipi. Granitna obrambna vrsta je slonela na južnoameriškem dvojcu Walter Samuel – Lucio, pri ostalih kombinacijah in variacijah pa so bili tu še veteran Marco Materazzi, mladi up Davide Santon, uporabni Christian Chivu, Cordoba in že omenjeni Zanetti, na desnem boku pa je bil fenomenalni Maicon, zame najboljši igralec sveta na tem igralnem mestu. Zadnji od opevanih pa je golman Julio Cesar, po mojem mnenju, ob špancu Casillasu, najboljši golman sveta, kar je po prebijanju od anonimneža in rezervista v slabem Chievu, dokazal z nastopi za modro/črne, predvsem pa letošnjimi bravurami in z velikim deležom pripomogel k zaenkrat tripleti; naslovu prvaka Italije, italijanskega pokala in Lige prvakov.

Veseli me njihov uspeh, a prihodnost bo po odhodu Mourinha spet nekoliko bolj negotova, še posebaj ker se takšnega uspeha skoraj da ne da ponoviti …..

Čakajo se poteze predsednika kluba Massima Morattija, ki je končno ujel uspehe svojega očeta …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.05.2010 - 16:30 - Kategorije: nogometaši -

Jasno zakaj …..

V soboto zvečer je z dvema goloma za Inter, temu po 45-ih letih čakanja, priboril naziv najboljšega kluba v Evropi oz. ga promoviral v zmagovalca Lige prvakov.

Predstavljam enega najbolj podcenjenih nogometašev, ki je zaslužene trenutke slave dočakal šele v svojem tretjem desetletju …..

Diego Albert Milito

dm

Diego Milito se je rodil  12.junija 1979 v Bernalu, v Buenos Airesu v Argentini, kjer je tudi pričel svojo športno pot nogometaša in svoje prve seniorske nastope zabeležil v osrednjem argentinskem prvoligašu s polnim imenom Racing Club de Avellaneda.

Diego je v Racing clubu igral v času od leta ‘99 do leta 2004, v tem času pa v modro-belem dresu v 137-ih  nastopih dosegel 34  golov. Vrhunec tistega obdobja se je zgodil leta 2001, ko je Racing club presenetljivo osvojil prvenstvo Apertura oz. otvoritveno prvenstvo; tistim, ki še ne vedo; argentinsko prvensvo se deli na dva dela Aperturo in Clasuro.

Pravi nogometni razcvet je doživel s selitvijo v Evropo oz. s prestopom v italijanskega drugoligaša Genovo, kjer je v dveh sezonah oz. od 2003 do 2005 v 59-ih nastopih dosegel kar 33 golov, zaradi podkupovalne afere, kjer se je Genova dogovarjala za prirejene rezultate in kaznijo lige nižje, pa je napadalec svojo srečo poiskal drugje.

Ta drugje je bila Zaragoza, ki je z razširjenimi rokami pričakala klasnega strelca, za katerega je lobiral tudi njegov brat Gabriel, takratni nogometaš tega osrednjega španskega prvoligaša. Diego Milito je vsaj kar se strelskega učinka tiče, ustrezno nadomestil Davida Villo, ki je predtem zapustil klub in vedno boljši Diego je v naslednjih treh sezonah oz. od 2005 do 2008 v eni najmočnejših evropskih lig, v 108-ih tekmah dosegel 53 zadetkov. Kljub temu pa je  po obupni sezoni 2007/08 bleda Zaragoza, ne glede na izjemmi napadalni tandem Ricardo Oliveira-Diego Milito, zdrsnila v drugo ligo, kar je pomenilo razprodajo najkvalitetnejših/najdražjih igralcev.

Diego Milito je dolgo časa vagal ponudbe, v novi klub pa prestopil šele v zadnjih trenutkih prestopnega roka, saj se je zavedal, da gre za enega odločilnih trenutkov njegove kariere. Ponovno si ga je zaželela Genova, ki se je v tem času vrnila oz. povzpela v Serio A, prvo italijansko ligo in očitno je bilo prvo sodelovanje več kot zadovoljivo. Diego se je vrnil v Genovo in nogometno eksplodiral in v eni najčvrstejših lig, kjer je ogromno poudarka na defanzivi, v 31-ih prvenstvenih nastopih zabil 24 golov in zaostal le za švedskim superstarjem Zlatanom Ibrahimovićem iz Intera.

Prav Inter je pred pričetkom te sezone, kar precej rekonstruiral svojo ekipo, o čemer sem pisal že TUKAJ, iz hita prejšne sezone – iz Genove, je v paketu, kupil Diega Milita in Thiaga Motto, kasneje opravil še zamenjavo Ibrahimovića – Eto’o, sprejel zavrženega Lucia iz Bayerna, pa Sneijdera iz Real Madrida, nekoliko kasneje še Pandeva iz Lazia in Jose Mourinho je  v bistvu iz nekakšnih odpadnikov sestavil ekipo, ki je pokorila nogometno Italijo in Evropo.

Tripleta, kjer so osvojili Pokal Italije, prvenstvo Italije in pred dnevi Ligo prvakov, pri vsem tem pa je bil eden od največjih junakov prav Diego Milito oz. Il Principe, Princ kot ga kličejo.

Princ Diego je dosegel 2 gola v 5-ih nastopih italijanskega pokalnega tekmovanjaje., pri tem pa dosegel edini gol v finalu italijanskega pokala in Inter promoviral v italijanskega pokalnega zmagovalca. V italijanskem prvenstvu je dosegel 22 golov v 35-ih nastopih, pri tem pa zadel tudi v zadnjem kolu italijanske lige, ko je na gostovanju pri Sieni dosegel edini gol na tekmi in Inter promoviral v prvaka Italije. Prav tako je v Ligi prvakov dosegel 6 golov v 11. nastopih, ob tem pa dosegel oba zadetka v sobotnem finalu in promoviral Inter v Evropskega prvaka.

Definitivno eden od junakov sezone, kjer nerazzurri prepevajo;  C’e solo I’Inter

V reprezentančnem dresu Argentine je, do sedaj, v 21-ih nastopih dosegel le 4 gole, malo pa je manjkalo, da bi ga selektor Diego Maradona spet izpustil iz kroga reprezentantov, a odlična sezona in odločilni goli so prevagali, Diego Milito pa se bo na svetovnem prvenstvu, poskušal v atomskem argentinskem napadu izboriti za svojo minutažo …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 23.05.2010 - 16:07 - Kategorije: sezona 2009-10 -

22.5.2010, sobota, Madrid, stadion Santiago Bernabeu, modro-črni  in rdeče-beli …..

Prvič v zgodovini tekmovanja Lige prvakov, se je veliki finale odigral na soboto, na že omenjenem stadionu Real Madrida, Santiago Bernabeu, kjer sta se pomerila kot že vsi vemo, italijanski Inter in nemški Bayern.

logo

Oba kluba sta letos že osvojila državna naslova in naslova pokalnih zmagovalcev, torej italijanski prvak proti nemškemu prvaku, kjer je na klopi italijanskega nekdanji pomočnik tistega, ki je sedaj na klopi nemškega. Vajenec proti učitelju oz. Jose Mourinho proti Louis Van Gaalu. Prvi je jurišal na tretji najprestižnejši klubski naslov svojega kluba, drugi pa na peti naslov svojega kluba, s tem da sta predtem že oba, po enkrat, okusila slast zmage finala Lige prvakov. Portugalec Jose Mourinho s portugalskim Portom, nizozemec Louis Van Gaal pa z nizozemskim Ajaxom.

Za Inter, v finalu, zaradi rdečega kartona v polfinalu, ni smel zaigrati brazilec Thiago Motta, za Bayern pa zaradi istih razlogov Franck Ribery in čeprav je slednji veliko bolj razvpit nogometaš, ne gre podcenjevati izostanka Motte. Obe ekipi sta imeli v svojih vrstah tudi povratnike na mesto zločina oz. mesto, kjer so bili odpisani, v Interu sta že pred leti to doživela argentinca Esteban Cambiasso in Walter Samuel, lani pa nizozemec Wesley Sneijder, pri Bayernu pa prav tako nizozemec Arjen Robben, vsi, predvsem pa oba nizozemca pa so pokazali, da je bil sloviti Real v veliki zmoti. Nizozemca imata za seboj, naravnost fenomenalni sezoni in sta ena od najzaslužnejših za finalna nastopa svojih klubov.

Navijači domačega kluba Reala iz Madrida so bili iz hvaležnosti za Inter, saj je izločil njihovega rivala Barcelono, funkcionarji Reala pa prav tako za Inter, predvsem zaradi 3 milijonov eurov, kolikor bi/je dodatno kapnilo Realu še za Sneijdera, čigar odškodnina je bila vezana na uspehe.

Ko sem že pri denarju, še vrednosti obeh ekip oz. njihovih igralcev; Bayern München je ocenjen na 150,5 milijona eurov, igralci pa takole: Jörg Butt (3.5) – Philipp Lahm (28), Daniel Buyten (8), Martin Demichelis (10), Holger Badstuber (8) – Mark van Bommel (6.5), Bastian Schweinsteiger (24), Arjen Robben (38), Hamit Altintop (6.5) – Thomas Müller (10), Ivica Olić (12). Na drugi strani je Inter vreden 258 milijonov eurov : Julio Cesar (25) – Javier Zanetti (7.5), Walter Samuel (15), Lucio (16.5), Maicon (30), Dejan Stanković (16), Esteban Cambiasso (29), Goran Pandev (16), Wesley Sneijder (35) – Samuel Eto’o (40), Diego Milito (28), a je po zmagi v finalu cena ekipe verjetno še nekoliko poskočila.

Tekma:

Inter je zaigral, v že prepoznavni formaciji 4-2-3-1; golman Julio Cruz – Christian Chivu ( od 68. Dejan Stanković), Walter Samuel, Lucio, Maicon – Esteban Cambiasso, Javier Zanetti – Goran Pandev ( od 79. Sulley Muntari), Wesley Sneijder, Samuel Eto’o – Diego Milito ( od 91. Marco Materazzi)

Bayern pa je zaigral v klasični formaciji 4-4-2; golman Hans-Jorg Butt – Holger Badstuber, Martin Demichelis, Daniel Van Buyten, Philipp Lahm – Hamit Altintop (od 63. Miroslav Klose), Basitan Schweinsteiger, Mark Van Bommel, Arjen Robben – Thomas Muller, Ivica Olić ( od 74. Mario Gomez)

Po uvodnem showu sta se pozdravila kapetana 33-letni Mark Van Bommel in 36-letni Javier Zanetti, ki je s tem nastopom zabeležil svoj jubilejni 700. službeni nastop za Inter, s čimer je samo še 58 tekem oddaljen od rekorda, ki si ga zaenkrat last še legendarni Giuseppe Bergomi. Še enkrat več bom ponovil, da je Zanetti, zame, kralj leve strani zvezne vrste in kljub vsemu spoštovanju do lika in dela Diega Maradone, bi takšen igralec moral imeti mesto v reprezentanci Argentine, podobno kot Esteban Cambiasso, kateri prav tako kot Zanetti ni dobil poziva za reprezentančne nastope na svetovnem prvenstvu. E, moj Diego …..

Po začetnem otipavanju obeh ekip se je tekma kar lepo razživela in do prvega razburjenja je prišlo, ko je Maicon, če se ne motim, igral z roko, a je bil ovse skupaj v skoku, borbi, brez namere oz. brez možnosti preprečitve tega, oba komentatorja oz.oba Obreza pa sta zagnala vik in krik in me še enkrat več znervirala, predvsem s skakanjem v besedo drug drugemu, ko sta kar tekmovala kdo bo bolj pameten. Drugače pa kar solidno odkomentiran prenos, kjer so se našli določeni kiksi, kot je bilo ob prostem strelu Sneijdera, ko naj ne bi bilo nevarnosti za gol nemcev, izkazalo pa se je povsem drugače, Sneijder pa je nato še nekajkrat razkazal svoj zelo dober udarec, k isi ga bo treba zapomniti dragi komentatorji. V sami tekmi ni bilo preveč kontroverz oz. spornih situacj, sodnik Webb in pomočnika oz. pomočniki pa so odlično opravili svoje delo. Pričakovano je imel Bayern terensko premoč, ki pa ni imela nekih rezultatov in kmalu se je videlo, da je Inter odlično postavljen, kjer njegovi igralci niso puščali veliko prostora za obetavne nemške akcije, kot že na poti do finala pa so nasprotnikom namerno prepuščali iniciativo in čakali na priložnosti iz hitrih nasprotnih napadov. Edina prava nevarnost za italijanska vrata oz. gol je bil odlični Arjen Robben na levi strani, kjer je nekajkrat lepo prebil, a je bil v svojih ofenzivnih akcijah preveč osamljen. Na drugi strani je Inter igral svojo igro z nepropustno obrambo od katere so se odbijali vsi nasprotnikovi napadi, zvezna vrsta pa je z globinskimi žogami iskala svoj ofenzivni trio. V 35. minuti srečanja je golman Julio Cruz degažiral dolgo žogo, katero je z glavo spustil Milito, se obrnil in stekel v prazni prostor, tačas pa je Sneijder lepo vrnil podajo in Milito se je znašel pred nemškim golmanom, katerega je elegantno premagala za 1-0. Euforija na modro-črni tribuni oz. delu, kjer so bili nameščeni interjevi navijači, saj je mnogim postalo jasno, da so blizu osvojitvi naslova, čeprav je bilo do konca še zelo veliko, a Inter je izgledal zelo dobro, celo nepremagljivo. V drugem polčasu je Bayern takoj zapretil z nevarno akcijo, a je Muller zgrešil oz. se ustrašil priložnosti in v nekakšnem padcu/zdrsu, s precej slabim strelom poskušal premagati Cruza, kar pa mu seveda ni uspelo. Tipček še ni takšna klasa, kot je na drugi strani dokazal, da je Milito, ki je kombiniral s Pandevom, a je ostalo pri 1-0. Bayern je vse bolj prevzemali inicativo, nizal ofenzivne akcije, ki pa niso bile preveč konkretne, vse preveč pa so se zanašali na Robbena, kateri pa je bil vse bolj pokrit oz. dupliran. V 70. minuti je Inter izvedel še eno hitro akcijo v kateri je ponovno zablestel Diego Milito, ki je obrnil Van Buytena in s kirurško natančnostjo premagal še skromnega Butta za vodstvo z 2-0. Game over bi lahko takrat napisali na velik semafor stadiona, saj je verjetno vsem postalo jasno, da ni vrnitve za pregovorno vztrajne nemce, ki so bili najmanj za en razred slabši nasprotnik, Van Gaalove neuspešne menjave pa so samo še potrdile nemoč in sterilnost. Princ Diego, kot kličejo Diega Milita je postal heroj večera, Inter pa je tekmo varno pripeljal do konca in po 45-ih letih spet postal najboljši v Evropi.

Inter – Bayern 2 – 0

Čestitke ekipi Intera, kjer je Julio Cruz z redkimi a fenomenalnimi obrambami, dejansko dajal vtis nepremagljivosti …. kjer sta oba bočna Maicon in Chivu, s pomočjo ostalih zelo dobro zapirala napade z boka ….. kjer sta bila centalana branilca Lucio in Samuel standardno dobra, prav tako pa sta skupaj z ostalimi ob prekinitvah enostavno reševala situacije ….. kjer sta zadnja vezna Cambiasso in Zanetti sta sekala vse nasprotne napade, pomagala pri dupliranju in pokrivanju ter gradila ofenzivo, ….. kjer je Sneijder še enkrat več dokazal, da je izvrstni playmaker, ki so ga prekmalu odpisali ….. kjer sta v prejšnih klubih zavržena Pandev in Eto’o demonstrirala kaj pomeni izraz Ekipni igralec, saj sta tekala gor in dol, se borila, branila prostor in napadala z bokov …… in kjer je Diego Milito še zadnjim skeptikom odprl oči in postal za vse večne čase Princ Intera.

Kaj ob vsem tem zapisati za njihovega trenerja, portugalca Jose Mourinha? Definitivno se je najbolje opisal sam, že pred leti, ko je dejal da je Special one in to je sinoči še enkrat več potrdil. Tipček, ki je sestavil moštvo iz večina odpisanih in podcenjenih igralcev, jim v glavo vsadil borbenost in ekipni duh, lojalnost in slepo sledenje njegovim idejam, za katere se ve, da so plod njegove genialnosti.

Mourinho je zavzel Madrid, kot se je glasil eden od časopisnih naslovov pa je že napoved selitve iz Intera v Real, ki naj bi jo potrdil tudi sam Mourinho, a to je tema za kdaj drugič ….

Uživajte nerazzurri, ki ste leta veljali za looserje sodobnega nogometa ……

tripleta je tu; državni naslov, pokalni naslov, Liga prvakov …. čaka se še na Superpokal Italije, Evropski superpokal in pa Internacionalni pokal …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.05.2010 - 17:23 - Kategorije: Glasba -

V preteklostisem kar nekajkrat v rubriki Glasba pritaval do glam rocka oz. rocka 80-ih prejšnega stoletja, kako oddaljeno to zveni, pa naj si je šlo za uvodno objavo na tem blogu TUKAJ, podgane oz. bandič z imenom  Ratt, edinstveno Pepelko oz. band s takšnim angleškim nazivom – Cinderella, črne vrane - The Black Crowes, ali za legendarne zračne kovače Aerosmith, šokerja z ženskim imenom Alice Coopera itd ….

Tokrat Poison ……

YouTube slika preogleda

V čast človeku, ki je bil pred časom na operaciji slepega črevesa, pa kmalu doživel možgansko kap, se počasi vračal na stare tirnice …. včeraj pa sem zasledil, da je bil v četrtek ponovno prepeljan v bolnišnico zaradi simptomov zalitja možganov s krvjo in s paralizo leve strani telesa, kar naj bi pomenilo, da je doživel še eno možgansko kap, da pa bo zdravstveno stanje še slabše je bilo pri natančnih preiskavah ugotovljeno, da ima nekakšno luknjo v srcu.

Bret Michels, pevec oz. frontmen skupine Poison, rojen 15. marca 1963 v mestu Butler v Pennsylvaniji kot Bret Michael Sychak, je eden od ustanoviteljev skupine, ki se je preselila v center glam dogajanja, Los Angeles in po ustalitvi svojih članov, bila eden od stebrov glam rocka.

Našminkani tipčki z natupiranimi frizuricami, recimo jim čupicami, v kičastih oblačilih, z obveznimi škorenjčki in podobno kramo, so obvladovali takratno rock sceno in tile Poison so bili eni od vodilnih predstavnikov. Lahkotna glasbica s kitaricami, s spevnim refrenčkom, solažico in tra-la-la-la o zabavah, dekletih, uživanciji ….

Poison so leta 1986 izdali zelo dobri debitantski album Look what the cat dragged, kateremu je leta 1988 sledil uspešni Open up and say … aah!, dve leti kasneje oz. 1990 pa je prišel na vrsto, vsaj zame, njihov najkvalitetnejši album Flesh & blood, s katerega je tudi zgoraj objavljeni video. Za tem, njihove glasbene poti nisem preveč spremljal, saj sem bil, tako kot večina naše družbe, že nekaj časa v mnogo čvstejših/agresivnejših zvrsteh. Band je leta ‘91 izdal svoj prvi live album z naslovom Swallow this live, leta ‘93 pa je sledil še Native tongue, kjer je po seriji sporov med vodilnima članoma banda oz. Bret Michelsom in C.c. DeVillom, slednjega zamenjal Richie Kotzen, a tudi ta ljubezen ni trajala. Frontman Michels se je sesul s svojim Ferrarijem, v času dolgotrajnega okrevanja pa je glam sceno povozil grunge in hair glam bandi so, kot so hitro zrasli, hitro tudi padli. Posneti material z naslovom Crack a smile, z dodanim … and more, je izšel šele v novem tisočletju oz. leta 2000, ko je sledil reunion zasedbe, ki je zaslovela v drugi polovici osemdesetih, ponovno združeni pa so še istega leta izdali Power to the people s petimi novimi pesmimi in dvanajstimi live posnetki, kuj dokler je vroče, bi rekli. Leta 2002 so končno izdali prvi pravi album po združitvi, z naslovom Hollweird, sledila pa so leta koncertiranja in promoviranja, ena takšnih promocij pa je njihova stara uspešnica v filmu The Rocker. Po petletni ustvarjalni pauzi je leta 2007 izšel zelo zanimiv album priredb imenovan Poison’d, kjer so preigrali nekatere svoje priljubljene pesmi, nadaljevanje uspešne kariere pa jim kazijo že opisane zdravstvene težave Breta Michelsa, ki naj bi bil spet v kritičnem stanju ……

Eden od bandov mladosti, zabave in vsega ostalega kar paše zraven ….

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 22.05.2010 - 12:34 - Kategorije: Film -

Knocked up se mi je zdel zanimiv naslov, a ko sem pričel z gledanjem in prišel do spoznanja, da gre za filmček, pri nas znan kot Napumpana, je bilo že prepozno.

Resignirano sem privolil v nadaljevanje gledanja …..

Knocked up

knocked

Ameriška komedija iz leta 2007, kjer si  človek spočije oči ob mački Katherine Heigl, katero sem spoznal šele v The ugly truth, pa čeprav ima za seboj že nekaj odmevnejših vlog, kjer pa je šla mimo mene; med drugimi TV serija Grey’s anathomy, filmiča Bride of Chucky, 27 dresses itd. Tokrat je Alison, lepotička s prvimi vzponi v službi, na TV postaji, ki se po zabavi v nočnem klubu, pod vplivom alkohola spozabi s tipčkom, s katerim se verjetno drugače, nikoli ne bi …..

Ta, s katerim nikoli ne bi pa je Ben, ki ga updobi Seth Rogen, znan po svojem deležu v filmih Donnie Darko, Dawson’s creek, You me & Dupree, The 40-year-old virgin itd. No, Ben je večino časa zakajeni tipček, ki kot kanadski imigrant živi s še tremi podobno mislečimi prijatelji. Brezdelnež, nikoli odrastel žurer, kateremu se nekega večera, med popivanjem s prijatelji, nasmehne sreča ….

Zgodba, kjer, kot že mnogokrat prej, do zapleta pride, po pretiravanju s popivanjem, čemur sledi seks s totalnim neznancem/neznanko, ob vsem tem pa še brez zaščite oz. neuporabe kondoma. Za popolni kliše je manjkala samo še poroka.

Torej naslednje jutro, blackout oz. bežni spomin na divji večer, spoznanje napake s strani nje in navdušenost nad one night seksom, s strani njega.

Vsak svojo pot, ki pa se po prvih bruhicah nje, ponovno združita.

Torej Alison in Ben, lepotička in zver, omikanka in looser ….. tolikokrat že videno in po ustaljeni poti izpeljan scenarij s postopnim spoznavanjem in naklonjenostjo, pa prepirom in happy endom …..

Predvidljivo, a nikoli preveč dolgočasno za kar poskrbijo komične situacije, dobri dialogi, nekatere bizarnosti in všečni stranski liki, med katere spadajo svak od Alison oz. mož njene sestre, ki ga upodobi Paul Rudd, pa trije Benovi prijatelji; Jason Segel kot Jason, Johan Hill kot Jonah in pa Jay Baruchel, za katerega sem še pred dnevi zapisal, da zanj definitivno ne morem trditi, da je znan igralec, kot Jay.

Čeprav naj bi šlo za romantično komedijo, je k sreči bolj malo romantike, pa veliko več komedije, ki pa je prežeta tudi z resnim sporočilom, predvsem za dekleta. Ne napijte se ga preveč, ne seksajte prvo noč, v kolikor pa že prekršite ti dve sporočili, poskrbite za zaščito, kar pa po mojem skromnem mišljenju ni mišljeno tudi za moške, predvsem prvi dve pravili bi zlahka preskočili, tretje pa je že nekoliko bolj zajebano …..

Skratka, glede na zvrst kar dober/zanimiv filmček ……

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 20.05.2010 - 18:44 - Kategorije: Film -

Kako sem se zmotil, ko sem sedel pred TV in pričel gledati zgoraj naslovljeni film, v pričakovanju krajšanja večernih ur, saj je to eden najslabših kar sem jih gledal.

The Lazarus project

lazarus

Film najprej na hitro, zelo klišejsko predstavi bivšega kaznjenca, ki se po prestani kazni, v času pogojne prelevi v enega najbolj pridnih in prijaznih delavcev, s kar precej veliko hišo, ženo-lepotičko, hčerko itd.  Skratka vse v najlepšem redu.

A tipček z imenom Ben, katerega odigra Paul Walker, znan predvsem po vlogah v Fast and the Furious v roku 24-ih ur dobi obisk barabinskega brata, ki ga nagovarja na vnovične nečedne posle, in pa izve, da je ostal brez službe, kar pomeni, da se bo, kako predvidljivo, spustil v še eno nečedno avanturo, verjetno zadnjo. Vmes še žena navrže, da bi živela v idilični hiški na podeželju, za kar bi rabila nekoliko več denarja.

Nočni rop, na katerega se odtihotapi iz zakonske postelje, se izjalovi, na tla padejo tri trupla, Ben pa pristane v zaporu, kjer ga obsodijo na smrt.

Brizg smrtonosnega koktejla, a že v naslednji sceni se sprehaja po samotni cesti, v poltovarnjak pa ga pobere Oče Ezra, katerega upodobi zateženi Bob Gunton, zame edina svetla točka filma. Skupaj se odpeljeta proti psihiatrični ustanovi v Oregonu, kjer v njunem pogovoru zvemo, da naj bi bil Ben hišnik.

Začetno vohljanje, sklepanje prvih prijateljstev, prividi angela, ki sploh ni izgledal nič anglesko, želja po odhodu domov in ostale nametane teme na kup, so se kopičile brez vsakršnega pomena, jaz pa sem se nervozno premetaval po kavču, ker sem že zdavnaj ugotovil, da gledam brezvezen film.

Uglavnem, Ben končno ugotovi, da ne obstajajo angeli, da ni psiho-bolnik, ki je zažgla svojo hišo in s tem ubil družino, da ima pod kožo vsadek, da ga Oče Ezra ves čas opazuje/nadzoruje, da je imel psa in ne vizijo o tem ….. bla,bla, bla ….

Vlomček v eno od sob, kopiranje podatkov na ključ, grd pogled proti namišljenemu angelu, grožnja Ezri in kaznjenec obsojen na smrt se je nemoteno, z rdečim poltovarnjakom odpeljal domov ….. wtf!

Nabijanja o zgodbi, ko oseba dobi second chance za življenje so pravljica za otroke, film pa čista potrata mojega časa, katerega sedaj trošim še z opisovanjem te bede, a upam, da bom vsaj enega naivneža odvrnil od ogleda filma in ga rešil muk, ki sem jih prestajal med ogledom.

Že dolgo časa nisem gledal slabšega filma, z dozo sarkazma pa lahko zapišem, da je presenetil le konec, saj česa tako butastega človek res ne bi pričakoval …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 20.05.2010 - 16:55 - Kategorije: seznami-lestvice -

Mednarodna nogometna zveza oz. FIFA je izbrala/objavila 11 najboljših nogometašev, ki so nastopali na svetovnih prvenstvih in težko bi jim oporekali.

Torej, naj moštvo svetovnih prvenstev:

rus Lev Jašin iz tedanje Sovjetske zveze, je ustoličen za najboljšega čuvaja mreže, predvsem zaradi izjemnih atletskih sposobnosti, spektakularnosti in dviga golmanskega položaja na višji nivo.

brazilec Roberto Carlos je bil oster kot britev na levem boku, po katerem je ordiniral v celotni dolžini, torej defanzivno in ofanzivno, kar je bilo do tedaj prava redkost, legendarni pa so bili njegovi izjemno natančni in močni prosti streli.

še en brazilec, Cafu, ki je podobno kot njegov sonarodnjak na levi strani, dodal bočnemu položaju novo dimenzijo, njegov zaščitni znak pa so bili ponavljajoči prodori z obilico brazilske tehnike.

nemec Franz Beckenbauer kot eden izmed dveh centralnih branilcev, tudi njegova pojava je vnesla revolucijo v nogomet, saj branilci do tedaj še niso poznali takšne nogometne tehnike, sposobnosti predvidevanja nasprotnikovih potez, mirnosti in uporabnosti na več igralnih položajih.

anglež Bobby Moore kot drugi centralni branilec, ki je podobno kot zgoraj navedeni izjemno dobro razumel igro v kateri je aktivno sodeloval in ne samo nabijal oz. bil pred svojim časom.

brazilec Garrincha, eden največjih driblerjev nogometa, ki je na sredini igrišča uvedel nove nogometne standarde in eden od mnogih razvpitih nogometnih boemov, znan kot veliki ljubitelj tobačnih, alkoholnih in mesenih užitkov.

anglež, Sir Bobby Charlton je v tej postavi dobil svoj prostor na sredini igrišča, kjer se je izkazal kot eden prvih, pravih nogometnih zvezdnikov v Evropi, s svojo pojavo pa je nakazal v kakšni smeri se bo razvijal sodobni nogomet, kjer bo vse več atletov s kompletnim nogometnim/tehničnim znanjem kot ga je imel sam.

nizozemec Johan Cruyff je bil čisti genialec, sposoben čisto sam premagati vsako nasprotno moštvo, pri tem pa je imel še za seboj odlično Ajaxovo nogometno šolo, ki ob vsem razkošnem talentu ni zanemarjala fizičnih lastnosti igralca.

francoz Zinedine Zidane je prototip igralca sredine igrišča, je mešanica vseh zadnjih treh naštetih; veliki dribler, atlet in genialec, vse v enem. Kjerkoli se je pojavil je blestel, od začetka do konca kariere.

brazilec Pele je za večino najboljši nogometaš sveta vseh časov, kateri je imel neponovljivo nogometno tehniko, izjemen dribling in udarec, odlično skok igro oz. bil skoraj brez napak. Idealen nogometaš, ki pa je na klubski sceni, vsaj evropski, ostal nedorečen.

argentinec  Diego Armando Maradona, za katerega vsi preostali pravijo, da je najboljši igralec vseh časov je znan kot veliki nogometni genialec in kontraverznež. Tipček, ki je sam premagoval reprezentance in klube, pa precej neslavno končal svojo nogometno kariero.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 19.05.2010 - 19:19 - Kategorije: seznami-lestvice -

Počasi se pričenjajo prva nogometna trgovanja oz. prestopi nogometašev, ki bodo aktualni večji del poletja. Nekateri bodo našli nova domovanja še pred svetovnim prvenstvom, nekateri pa bodo poskušali na največjem nogometnem dogodku še nekoliko dvigniti svojo ceno.

Prvi odmevnejši letošnji poletni transfer naj bi bil uradno predstavljen v petek, oba vpletena kluba pa sta že potrdila govorice. Donedavni napadalec Valencije, David Villa naj bi okrepil Barcelono, transfer pa naj bi bil vreden okoli 40 milijonov eurov, kar ga uvršča na šesto mesto lestvice najdražjih transferjev.

01.Cristiano Ronaldo iz Manchester Uniteda v Real Madrid, 2009, 93.5 miljona eurov 

02.Kaka iz Milana v Real Madrid, 2009, 65.4 miljona eurov

03. Zinedine Zidane iz Juventusa v Real Madrid, 2001, 53.3 miljona eurov

04.Luis Figo iz Barcelone v Real Madrid, 2000, 43.2 miljona eurov

05.Hernan Crespo iz Parme v Lazio, 2000, 41.5 miljona eurov

06. David Villa iz Valencije v Barcelono, 2010, 40 miljona eurov

07.Gianluigi Buffon iz Parme v Juventus, 2001, 38 miljona eurov

08. Robinho iz Real Madrida v Manchester City, 2008, 38 miljona eurov

09. Christian Vieri iz Lazija v Inter, 1999, 37.4 miljona eurov

10.Dimitar Berbatov iz Tottenhama v Manchester United, 2008, 36 miljona eurov

Očitno se bodo letos spet, podobno kot lani, vrtoglavo obračali milijoni, nekateri bodo transparentni, bi dejali finančniki in politiki, nekateri pa bodo vrženi v zrak oz. jih bomo poimenovali Zgrešeni nakupi. Ne glede na to, pa bo marskiateri nogometaš, ki bo dobil nove delodajalce, bogatejši za marsikateri euro tisočak oz. milijonček, tisti vpleteni v najodmevnejše transferje pa bodo zagotovo tudi na tej lestvici.

Nekoliko v ozadju tega odmevnega transferja so tik pred realizacijo še Ibrahim Affelay iz PSV v Hamburger SV, golman Ben Foster iz Manchester Uniteda v Birmingham City, nekoliko več truda bo potrebno vložiti v realizacijo transferjev o katerih se že naveliko govori; Thierry Henry iz Barcelone v New York Red Bull, Anderson iz Manchester Uniteda v Benfico, Aleksandar Kolarov iz Lazia v Inter, vse ostale kombinacije pa so zaenkrat samo govorice, vključno s tisto o prestopu Fabregasa iz Arsenala v Barcelono …..

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 19.05.2010 - 09:16 - Kategorije: 2010 - Svetovno prvenstvo, Južna Afrika -

Evo, uvodni tekst za rubriko Svetovno prvenstvo 2010 ….

Kot je že znano bo v času od 11.6.2010 do 11.7.2010 v Južni Afriki potekalo 19. Svetovno prvenstvo v nogometu, z zgoraj navedenim naslovom, pa bi kar pričel polniti rubriko …..

wc10

Najprej nekaj o oblasti, ki je že dolgo znana kot najbolj opojna droga in kot takšne, se kot odvisnik oklepa tudi švicar Joseph Blatter.  Blatter, kot predsednik FIFA organizacije je eden najbolj nervoznih ljudi na svetu, saj je vse bližje dan njegovega največjega greha, kot so zapisali novinarji. 11.6.2010 naj bi se pričel nogometni mundial, eden od najbolj negotovih do sedaj, s kopico še nerešenih težav.

Mundial oz. svetovno prvenstvo bo prvič potekalo na najrevnejši celini, Afriki, v eni najbolj nesigurnih držav na svetu, Južni Afriki, iz katere naj bi se belci masovno odseljevali, bolje rečeno/zapisano bežali. Črnsko večinsko prebivalstvo se utaplja v revščini in eden od možnih izhodov je tudi kriminal, ki naj bi ga bilo v tej državi na pretek, posilstva, ugrabitve, umori in ostala kazniva dejanja pa so del vsakdana. Če temu še prištejemo veliko rizičnost glede terorističnih napadov, katere so najskrajnejše skupine že napovedale, je jasno, da se bo marsikdo vprašal ali je vredno tvegati in se kot gledalec udeležiti tega prvenstva, ki ga bodo začinili še nekateri navijači oz. navijaške skupine, znane tudi po huliganskih izpadih.

Joseph-Sepp Blater si je s svojim prilizovanjem in priviligiranjem po afriški celini “kupil” kar lepo število glasov, ki naj bi mu zagotovili še eden mandat na krovu nogometne organizacije, kjer je bilo že kar nekaj, blago rečeno sumlivih poslov, seveda pod njegovim okriljem oz. po njegovih zvezah, a če se ne motim, njemu ni bilo še ničesar dokazanega. Čeprav je v FIFA organizacijo vstopil kot organizator nekega seminarja, je hitro prilezel do samega vrha, kjer precej avtokratsko vodi nogomet oz. organizacijo samo. Javna tajnost je, da je pijanec oz. oseba, ki ima težave z alkoholom, praktično ves čas naj bi bil pod vplivom opojnih tekočin, najbližji sodelavci pa navajajo, da je steklenica Chivasa na dan, standard. Že od nekdaj se je zanašal na revnejše celine oz. države, katerim je po glasovanjih, v zameno dodeljeval prvenstva, a to je pač politika, nekaj daš in nekaj dobiš, toda vse skupaj je šlo nekoliko predaleč, saj se Afrika, poleg opisane varnosti, utaplja še v kopici drugih težav, a o tem nekoliko kasneje.

Od zadnjih osem prvenstev, so bila samo tri v Evropi, ki je nogometno najbolj razvita, tudi druge sfere pa so najmanj pri vrhu, če že ne na samem vrhu. Mehika ‘86, Italija ‘90, ZDA ‘94, Francija ‘98, Japonska/Južna Koreja 2002, Nemčija 2006, Južna Afrika 2010, naslednje 2014 bo v Braziliji, v najboljšem primeru bo naslednje Svetovno prvenstvo v Europi spet 2018, a koj bo ogorčen kar kaže tudi zadnja afera v katero so bili vpleteni najvišji predstavniki angleške nogometne zveze, ruske, španske in verjetno še kdo. V kolikor pa Blattera nadomesti, kot napovedujejo poznavalci razmer, Mohamad Bin Hammam iz Katarja, bi znalo to pristati nekje na Bližnjem vzhodu, do leta 2022 pa je še zelo daleč …..

Čeprav, kot navajajo častinki, so glasovi razuma pozivali k odvzemu organizacije Južni afriki, je avtokrat Blatter to trmasto zavračal in vztrajal pri prvotnem izboru, saj je bil afriški dolžnik, v Evropi pa je imel kup sovražnikov, ki so mu odkrito nasprotovali in ga sovražili. Tisti, ko ga bolje poznajo, naj bi celo zagovarjali tezo, da se zaveda napake, a je preveč trmast/ponosen, da bi jo priznal.

Še večji dvom v pravilnost odločitve je zasejal uboj vodje, manjšinskega dela populacije v Južni Afriki, torej belske populacije, Eugena Terre’Blancheja, ki je svojo življensko pot končal 3.4.2010 in posledica tega, so zgoraj opisane migracije belcev iz te, s krvjo prepojene države. 

Tudi investitorji v infrastrukturo se ukvarjajo s težavami, saj vloženih 2,8 milijarde eurov, po napovednih ne bo povrnejnih z dobičkom, ki naj bi bil po optimističnih napovedih znašal 3,7 miljarde eurov, pri tem pa so predvidevali, da bodo navijači ostajali okoli 20 dni na prvenstvu in dnevno trošili okoli 65 eurov. Samo 60% prodanih vstopnic v tujini kaže, da predvidenih 500.000 tujih, ki naj bi bili največji potrošniki, ne bo, domači pa svoj delež kart lahko kupijo kar v supermarketih, po smešno nizkih cenah, kar vsekakor ne prinaša dobička.

Tako se je organizator prvenstva ujel v začaran krog, kjer se že vnaprej ve, da ne bo dobička, zaradi česar tudi investitorji počasi zapirajo svojo finančno pipo, kar vodi v nove težave, predvsem pri izgradnjah oz. zagotovitvi pravočasnosti in Blatter očitno upravičeno nervozno prazni steklenice, vsaj do otvoritve 11.6.2010 bo tako.

Naslednje bodo lahko od veselja, ali pa žalosti …..

  • Share/Bookmark