Nekoliko preveč Liverpoola je bilo letos za moj okus, pa z ničemer si niso to zaslužili, Atletico Madrid mi ni nikoli kaj preveč dišal, zato sem gledal kombinirani prenost oz. Liverpool – Atletico Madrid in pa Fulham – Hamburger SV …..

Liverpool – Atletico Madrid  1-0  (po podaljških 2-1)

Samo nekakšna razvpitost dvoboja me je držala, da spremljam še ta obračun, čeprav sem zaradi prvega letošnjega kolesarjenja zamudil uvodnih 20 minut. Liverpool je v tekmi, ki naj bi rešila sezono, v odsotnosti napadalca Fernanda Torresa, pričel z angleško netipično postavitvijo 4-2-3-1, že v prvi minuti srečanja pa je bila domača publika na nogah, saj je Benayoun zgrešil prvo priložnost Redsov. Gostujoči Atletico Madrid je kar uspešno neutraliziral domače poskuse in po precej nezanimivem prvem polčasu je tik pred koncem tega oz. v 44. minuti, za odrešitev domačih živcev, poskrbel/zadel Alberto Aquilani in po sezoni prežeti s poškodbami, vsaj nekoliko upravičil status okrepitve.  V drugem polčasu je ostalo 1-0 do konca regularnega dela oz. do konca tekme in ker se je z identičnim izidom oz. zmago domačih/Atletico Madrida končala tudi prva, so sledili še podaljški. V teh so bolje pričeli domači in že v 95. minuti oz. peti minuti podaljška je na 2-0 povišal Banayoun, stadion Anfield pa je bil po seriji razočaranj spet rdeč od euforije in ne besa/sramu nad svojimi igralci. A ne zadolgo. V 103. minuti je Diego Forlan zadel za 2-1 in upi domačih so se podrli, juriš oz. totalna ofanziva do konca podaljškov pa ni prinesla preobrata. Atletico Madrid se je po obupnem pričetku sezone, podobno kot Liverpool, počasi dvigoval in v krstni sezoni Europa league prilezel do finala, s tem rešil svojo precej ubogo sezono, Liverpool pa pahnil še stopnico nižje in vprašanje v kakšnem stanju bodo pričakali eden od derbijev sezone, ko bodo v soboto gostili kandidata za prvaka Chelsea. Njihove večletne sanje o osvojitvi angleškega prvenstva so že nekaj tednov mrtve, Liga prvakov je še bled spomin, poraja pa se vprašanje kako do naslednje Lige prvakov oz. četrtega mesta v prvenstvu …..

Fulham – Hamburger SV 2-1

Angleški klubič Fulham nadaljuje z dvigovanjem letvice najvišjega klubskega uspeha, pa čeprav je že v 22. minuti srečanja zaostajal z 0-1. Za goste iz Hamburga je zadel hrvaški napadalec Mladen Petrić in mnogi nemci so se spomnili Olića in Bayerna iz Lige prvakov. Klub, v katerem je pokalo pred polfinalnimi srečanji je nekako eksplodiral pred to povratno tekmo in po zamenjavi trenerja Bruno Labaddia – Ricardo Moniz, se je zdelo da bo Hamburger le uspel zaigrati v final, ki bo na njihovem domačem stadionu. No, takšna miselnost je prevladovala do 70. minute, ko je za domače, po podaji veterana Danny Murphya, zadel Simon Davies in izenačil na 1-1. Čeprav je bil to še vedno rezultat, ki je v finale peljal goste oz. Hamburger SV, se je dala naslutiti še ena epska zmaga Fulhama, katero je nato zrežiral madžarski nogometaš Zoltan Gera, ki je v 76. minuti zadel za 2-1. Vztrajni Fulham je nato zadržal 2-1 do konca tekme in finale je bilo, zasluženo, njihovo. Ekipa Hamburger SV bo veliko finale na njihovi NordBank areni spremljala v vlogi gledalcev, ki so bili kot nogometaši blizu cilju, a letos fenomenalni Fulham, je bil, roko na srce, boljši in si je zaslužil ta novi največji uspeh kluba …..

Po opisu presenečenj prejšnjega polfinalnega para oz. v prejšnji objavi v tej rubriki, je tukaj še en klub, ki bi mu lahko rekli presenečenje.

Italijanski Inter je po letih nesreče in neuspehov v evropskih tekmovanjih, končno na poti do finala, vendar je za to moral predtem izločiti še klub, ki smo ga tukaj oz. v polfinalu in finalu skoraj vsi pričakovali. Barcelona.

Barcelona – Inter  1-0

Domača ekipa, v večini sestavljena z domačimi igralci oz. iz lastnega mladinskega pogona in z nekaterimi največjimi zvezdnik svetovnega nogometa je kombinacija, ki v zadnjem času melje vse pred seboj in po lanski neverjetno uspešni sezoni oz. osvojitvi vseh šestih lovorik/tekmovanj, kjer so nastopili so tudi v letošnji sezoni veljali za velike favorite prav vseh tekmovanj. No, zdaj je že jasno, da vseh ne bodo osvojili, a najprestižnejši sta bili sinoči še v igri. V domačem prvenstvu imajo še vedno prednost pred Realom iz Mardira, v Ligi prvakov pa so za napredovanje v finale potrebovali zmago nad italijanskim Interom, z dvema goloma razlike. Barcelona je vsekakor sposobna na svojem igrišču, prav vsakemu moštvu, zabiti najman dva gola, a statistiki so pred tekmo opozarjali, da v zadnjih štirih polfinalnih srečanjih, na domačem igrišču niso dosegli niti enega, po drugi strani pa so imaeli na domačem Nou Campu kar 11 zaporednih zmag, zadnje medsebojno srečanje tu, pa je dobila Barcelona, prav s tistim željenim 2-0. Navijači domačih so na razne verbalne provokacije iz nasprotnega mošva, predvsem trenerja Mourinha odgovarjali, da za njih ne bo nikdar Special-one, kot se je poimenoval, ampak samo prevajalec, kar je tudi bil pred leti, ko je še pilil svoje trenersko znanje pri pokojnem Sir Bobby Robsonu, čeprav je kasneje, prav v Barceloni, postal tudi pomočnik Robsona, zatem še nizozemskega stokovnjaka Luisa Van Gaala, ki s svojim Bayernom že čaka v finalu. Za njih/navijače  niso pomembni njegovi kasnejši uspehi, nekoliko realnejši pa vedo, da imajo opravka z enim najboljših strategov na svetu.

Jose Mourinho je Inter po letih blodenj v evropskih tekmovanjih, povzdignil na višji nivo, kjer že od leta ‘72 čakajo kakšno od evropskih final, za to pa so pripravljeni žrtvovati domače prvenstvo in domači pokal, kjer jim zaenkrat spet kaže odlično. Inter je v domačem prvenstvu po kiksu konkurenta spet vodilni na lestvici, domača zmaga proti Atalanti s 3-1 pa jim je dala še dodatnih moči, čeprav so vedeli, da bo gostovanje pri Barceloni nekaj povsem drugega. Za uvod pred tekmo je kontoverzni Jose Mourinho zbodel nasprotnika, da je njihova želja po finalu in zmagi v osovraženem Madridu že obsedenost, zaradi česar si je nakopal srd navijačev in zbadljivke Prevajalec. A ta Prevajalec je nogometni lisjak, ki s svojimi verbalnimi izpadi odvrača pozornost od svojega moštva, ki se v miru pripravlja na tekmo, nasprotniki pa popizdevajo in se z njim prerekajo kot Pique, ki je dejal, da bodo interovci po tej tekmi zasovražili nogomet.

Dejstvo je, da je igrišče na stadionu Nou Camp večje oz. širše, kar daje domači, ofenzivno naravnani ekipi več maneverskega prostora, trava je nižje pokošena in namočena, žoga pa posledično hitrejša, s tem pa tudi igra, predvsem domačih, ki so pred tekmo napovedovali/poudarjali; napad, napad, napad.

Domača ekipa zaradi kazni kartonov ni mogla računati na Charlesa Puyola, zaradi poškodb pa na Andresa Iniesto in Erica Abidala, gostujoča ekipa pa je bila zaradi kazni kartonov brez Dejana Stankovića, vprašljiva pa sta bila rezervni golman Francesco Toldo in makedonski napadalec Goran Pandev. Izjemna Wesley Sneijder in Maicon, ki sta imela nekaj zdravstvenih težav, sta bila seveda pripravljena ……

Gostje oz. Inter je tekmo pričel s postavitvijo 4-2-3-1 oz. golman Julio Cruz – Zanetti, Samuel, Lucio, Maicon – Motta, Cambiasso – Chivu, Sneijder, Eto’o – Militio, na čelu s trenerjem Mourinhom pa bi jih lahko oklicali tudi Dirty dozen. Na drugi strani je bila všečna Barcelona s svojo kalsično postavitvijo 4-3-3 oz. golman Valdez – Keita, Militio, Pique, Alves – Busquets, Toure, Xavi – Messi, Ibrahimović, Pedro, katero je vodil mladi/simpatični strokovnjak Guardiola.

A takšne postavitve so zdržale samo na papirju oz. ekranu, na igrišču je to funkcioniralo povsem drugače, splet okoliščin pa je hotel, da je izvrstni napadalec gostov Samuel Eto’o skoraj celo tekmo odigral na mestu beka. A gremo lepo po vrsti. Barcelona je pričela z igro kot smo jo vsi pričakovali. Dominanca, posest, pletenje mreže okoli kazenskega prostora, kup podaj itd, a pravega učinka ni bilo. Gostujoča defenziva je držala vse pod kontrolo, čeprav so bili posamični poskusi, kot plasirani strel Messija, a to je že prebrana knjiga. Driblingi ob desnem robu, pa nato proti sredini in strel je stvar, ki so jo interovci sigurno vadili oz. vadili zaustavljanje tega in toliko hvaljeni Messi je odigral še eno podpovprečno srečanje. Granitna, italijanska obramba je delovala čvrsto, močno, zvezna vrsta pa je poskušala kreirati nekakšne hitre nasprotne napade, a precej neuspešno, zaradi česar je bil osamljeni napadalec Milito, brez uporabnih žog. Bivši igralec Barcelone Thiago Motta, kjer je igral do leta 2007 je v 10. minuti srečanja dobil prvi rumeni karton, Messi je spet povzročal zdravstvene težave Maiconu, ko ga je nekoliko nešportno odrinil v reklamne panoje, vse bolj vročo atmosfero pa je razžaril rdeči karton. V 29. minuti je namreč prav omenjeni Motta dobil direktni rdeči karton, ker se je nekoliko nespretno gradil z rokami, pri tem po obrazu oplazil Busquetsa, ki je teatralno padel, sodnik Franck De Bleeckere pa verjetno zmotno mislil, da je bil udarjen. Sledila je burna reakcija Motte, za katero bi lahko še naknadno dobil kakšno kazen, a ne glede na vse proteste in prerekanja, je Inter ostal z desetimi igralci na igrišču. Če je bil do tu še kakšne poskus gostov proti naprej, ga od tu naprej ni bilo več. Inter se je transformiral v sistem 5-4-0 oz. zaigral klasični bunker, kot pravimo takšnemu branjenju, novodobni catenaccio in zadržal rezultat prvega polčasa na 0-0. V drugem polčasu je reagiral tudi domači trener Guardiola, ki je po rošadah na igrišču namesto Gabriela Militia v igro poslal Maxwella, namesto Ibrahimovića je vstopil Bojan Krkić, namesto Busquetsa pa 22-letni Jeffren Suarez, vendar igra ni bila veliko boljša. Barcelona je še vedno kombinirala in pletla, Inter pa ji je to dopuščal nekje do 25-ih metrov, od tam naprej pa ni bilo prehoda oz. preboja. Proti koncu srečanja je gostujoči trener Jose Mourinho v igro pošiljal sveže tekače, iz igre pa vlekel utrujene znalce in tako s osledile menjave Sneijder – Muntari, Diego Militio – Cordoba, ter Eto’0 – McDonald Mariga. Prav vsi igralci Intera si zaslužijo čestitke za borbenost, požrtvovalnost in predanost sistemu oz. podrejenosti ekipi in rezultatu, ki so jih odpeljali v veliki finale. Čedalje bolj nervozna Barcelona je šele v sami končnici nekoliko resneje pripetila, a Bojan Krkić je v 82. minuti zgrešil čist strel z glavo, vendar je nekoliko upanja vnesel Pique, ki je v 84. minuti po podaji Xavija, iz očitnega prepovedanega položaja zadel za 1-0. Moti me ta dvoličnost oz. poudarjanje prepovedanega položaja Diega Militia iz prve tekme in poskus zataškanja tega in sejanje nekih dvomov, da je mogoče bil v prepovedanem položaju in podobna sranja, čeprav se lepo vidi, da je bil Pique v prepovedanem položaju. Podobna situacija se je zgodila v sodnikovem podaljšku, ko je Toure očitno igral z roko, zaradi česar je bila razveljavljena akcija v kateri je Barcelona nato dosegla tisti željeni drugi gol. Roka je bila v nenaravnem položaju oz. pred trebuhom, ne zavajati z nekimi namernimi in nenamernimi, saj večina javnosti samo posrka komentatorjeve besede in besede športnih gostov, v nadaljevanju pa trdi nekaj, za kar pojma nima. Danes sem poslušal, da je bila Barcelona spet oškodovana in podobne neumnosti me že močno jezijo. Trdim, da je bilo v tej tekmi lahko samo obratno, saj sta izključitev in gol za 1-0 najmanj močno sumljiva.

Tekma se je končala z zmago barcelone z 1-0 akr je pomenilo, da se je Inter po že omenjenem letu ‘72 končno spet uvrsti lv nek evropski finale, kjer je svoj zadnji naslov oz. lovoriko osvojil daljnega leta ‘65, ko je premagal slovito Benfico.

Privoščim veselje Interu in se čudim Valdezu, ki je poskušal zaustaviti slavje gostujočega trenerja Mourinha tudi s fizično silo, kar odrivanje je, prav tako je bilo smešno škropljenje igrišča le nekaj sekund po zadnjem sodniškem žvižgu, a gostje se niso dali motiti in uživanje pod kapljami sreče se je nadaljevalo.

Kasneje se je zvedelo še za nešportno motenje nočnega počitka gostov, pred tekmo v hotelu, pa policijsko zasliševanje, katerega je bil deležen Eto’o, glede neke utaje davkov iz leta 2005, čeprav naj bi bil igralec skoraj vsak mesec na obisku v Barceloni …..

Special One, Jose Mourinho je izjavil, da nikoli ne bi mogel voditi Barcelone, saj je njihov obračun, jaz bi dodal in njegova zmaga, prerastla v veliko sovraštvo, katerega do katalonskega kluba, ki očitno ne zna športno prenesti poraza,  goji tudi madridski Real in vsi Realovi privrženci so zahvalni Interu, da ne bo nadute Barcelone v njihovo mesto. Očitno bo imel Inter, v Madridu v finalni tekmi, kup neutralnih pristašev na svoji strani.

v Ligi prvakov se v finalu pričakuje spopad nekoč glavnega trenerja in njegovega pomočnika oz. drvoboj Luis Van Gaal – Jose Mourinho ….

čaka se razplet spora Inter – Mario Balotelli, za katerega sem upal, da bo v finišu tekme zaigral, zadel in se iz sovražnika transformiral v oboževanega, a še vedno mu ostaja finale, ki bo tokrat prvič igrano v soboto, namesto v sredo ….

čaka se še kiks Barcelone v domačem prvenstvu in promocija Reala v španskega prvaka …..

P.S. Barcelona se je ob pričakovanem udarcu na tla, definitivno zbudila iz čudovitih sanj in čaka se tudi njena reakcija …..

Po pravljičnih sedmih letih, v polfinalnih obračunih Lige prvakov ni več angleških predstavnikov, namesto teh pa je tokrat kar nekaj presenečenj oz. klubov, ki jih pred sezono nismo “videli” tako visoko..

Francoski predstavnik Lyon si vsekakor zasluži naziv presenečenje, nemški Bayern pa prav tako, razlaga za obe moštvi pa je spodaj.

Lyon – Bayern 0-3

Francoski Lyon je vsekakor presenečenje, samo če se pogleda nekoliko nazaj v preteklost, se lahko vidi, da je že leta naskakoval ta polfinale, do četrtfinala je prišel v sezonah 2003/04, 2004/05 in 2005/06, do osmine finala pa v naslednjih oz. 2006/07, 2007/08 in 2008/09. Poleg tega je v prejšnji sezoni, po prav tako pravljičnih sedmih letih dominance v domačem/francoskem prvenstvu po sedmih zaporednih naslovih državnega prvaka ostal brez lovorike, zaradi česar je pred sezono kar precej prenovil/prevetril svoje moštvo. Očitno se je poteza izplačala saj so v evropskem tekmovanju oz. Ligi prvakov končno prispeli do željenega polfinala, a njihovi apetiti so postali še višji. Le kdo bi hotel zastati pred finalom? Izjemni argentinski napadalec Lisandro Lopez, njegov bivši in zadajšnji soigralec iz Porta Ally Cissokho, francoski reprezentant Fafetimbi Gomis in Michael Bastos kot okrepitve, ter pa staroselci Lyona, so pred tekmo najavljali zmago in finale, jaz pa sem bil kar zadovoljen s svojo napovedjo iz meseca oktobra TUKAJ, ko sem zapisal, da so boljša ekipa kot lani, pa čeprav je velika verjetnost, da letos še ne bodo vrnili naslova prvaka Francije ….

Nemški Bayern je po sezoni razočaranja na klop pripeljal nizozemskega stokovnjaka Louis Van Gaala, ki je bil nekje jeseni v izjemno težkem položaju, saj njegove ideje/zamisli še niso prinašale rezultatov. Bayern je bil neprepričljiv v domačem prvenstvu, kjer so mu težave povzročali povprečni bundesligaši, v Ligi prvakov pa je bil na robu izpada, a jih je rešil, tisti za katerega se je to verjetno najmanj pričakovalo. Ivica Olić je zame, heroj njihove izjemne sezone, v domačem prvenstvu je dosegal ključne zadetke in navduševal s svojo borbeno in požrtvovalno igro, precej podobno, celo izraziteje pa je bilo tudi v Ligi prvakov. Manchester United še ni tako daleč, da bi pozabili, kot so nekateri pozabili dvoboje z Maccabijem, odločilnega z Juventusom itd. G-Olić pa, tako kot vsi pravi športniki, želi vedno več in sedaj ko ima ob sebi še razigranega Arjena Robbena, ki je dosegel 20 golov na 31. tekmah v letošnji sezoni oz. neverjetnih 16 v 18-ih v letu 2010, ter uspeha željne mladeniče, katere skozi sezono forsira trener Van Gaal, je prav vse možno. Minili so časi šlepanja na staro slavo, kar so najbolje občutili Luca Toni, nekoliko manj Miroslav Klose in ostali zvezdniki, vključno z dragimi okrepitvami/zgrešenimi nakupi o katerih sem pisal TUKAJ,  FC Hollywooda kot Bayern radi imenujejo. Bayern je, kot sem pred sezono napovedal TUKAJ,  na poti stare slave, prvi v domačem prvenstvu in pri vrhu v Evropi, pomemben pa je podatek, da so ekipa z največ dotiki oz. z eno največjih posesti žoge, kar je zasluga trenerjevih zahtev in pogledov na nogomet.

Pred tekmo se je poudarjalo, da ima Bayern težave s sestavo branilske linije, a Luis Van Gaal je vse to zavrnil in povedal, da ima dosti igralcev za sestavo močnega moštva, ki naj bi se uvrstilo v finale. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov naj bi manjkali Franck Ribery in Danijel Pranjić, ki bosta odsotna zaradi kazni kartonov, Anatolij Tymoshchuk zaradi viroze, Miroslav Klose in branilci Martin Demichelis, Daniel Van Buyten ter Diego Contento pa zaradi poškodb. Res močno oslabljena branilska vrsta, za katero pa se je izkazalo, da je le nekako zakrpana. Bayern je definitivno izkušenejša ekipa, očitek, da prejema največ golov od preostale četverice tega tekmovanja, pa utemeljujejo z načinom igre ter ofenzivne, kjer je vseeno če dobiš kakšen gol več, le da napreduješ oz. zmaguješ in tudi tokrat so pred tekmo upali na kakšen gol v gosteh, ki bi jih popeljal v finale, saj so prav na vseh gostovanjih dosegli vsaj po en gol. Še enkrat je bilo poudarjeno, da nemške ekipe igrajo do samega konca in dokler je vsaj malo upanja za napredovanje, nemci grizejo na polno.

Lyon je tekmo pričakal nekoliko bolj spočit, saj je po dvoboju v Munchenu, v domačem prvenstvu dobil/zlobiral prost konec tedna, zaradi česar se je ekipa, tako kot pred veliko zmago nad Realom, umaknila iz mestnega vrveža in v idiličnem okolju pričakal odločilni dvoboj oz. povratno tekmo polfinala. Tudi Lyon je imel pred srečanjem kar nekaj dvomov glede začetne postave, zaradi kazni kartonov je manjkal Jeremy Toulalan, poškodovani so bili Francois Clerc, Mathieu Bodmer in Joan Hartcok, dvomljivi pa bili Alain Boumsong, Jean Makoun in izjemni Lisandro. Lyon je kljub težavam z izostanki, upravičeno lahko upal na uspeh, saj so bili v dosedajšnem delu Lige prvakov na domačem Gerlandu naravnost fantastični oz. še neporaženi, v zadnjih treh srečanjih pa so zabeležili tri zmage. Napovedana je bila totalna ofanziva in igra na zmago od samega začetka. 

Tekma se je pričela z nekaj presenečenji v postavah oz. ekipi sta uspeli ososobiti nekatere igralec za katere je bilo najavljerno, da ne bodo igrali. Tako je domači Lyon pričel z igralnim sistemom 4-2-3-1; golman Lloris – Reveillere, Chris, Bounsong, Cissokho – Gonalons, Makoun – Govou, Delgado, Bastos – Lopez, gostujoči Bayern pa z istim igralnim sistemom v postavi golman Butt – Lahm,Van Buyten, Badstuber, Contento – Van Bommel, Schweinsteiger – Robben, Muller, Altintop – Olić.

Prve minute srečanja je Lyon hotel ustvariti pritisk na nasprotnikov gol, a mu to ni uspevalo najbolje, glavna krivca za to pa sta po mojem mnenju Van Bommel in Schweinsteiger, ki sta v zvezni vrsti, skozi celo tekmo onemogočala obetavne napade domačih in kar požirala kilometre s svojim tekmom. Že v 2. minuti srečanja  je borbeni Ivica Olić osvojil žogo po napaki branica Crisa, podal v kazenski prostor, kjer je Thomas Muller neovirano streljal mimo gola. Na srečo gostov ni obveljal pregovor; Kdor ne da, dobi; saj je v 26. minuti po dvojni podaji Muller-Robben-Muller, slednji lepo prodrl, podal nazaj na penal, kjer je hrvat Ivica Olić pokazal, kaj je učinkovitost in kako se zadeva iz obrata. Desnica Olića in 0-1 za goste, ki so v 32. minuti nato dovolili nevarno akcijo domačih, a je Bastos iz neposredne bližine zgrešil in od tu naprej je bil viden samo še Bayern, ki je popolnoma zasenčil nasprotnika, ta pa je izgledal, kot je to povedal športni gost v studiju Brane Oblak, za klaso ali dve slabši, pa čeprav vemo, da to ni. V drugem polčasu je namesto s poškodbami načetega Van Buytena, zaigral drugi poškodovani branilec Demichelis, a očitno sta bila oba sposobna za po en polčas, saj nekih njunih večjih napak ni bilo, kar je zasluga tudi celotnega moštva, ki je odigralo fenomenalno . Domači strateg Puel je ob polčasu poskusil z menjavo, igro je zapustil branilec Cissokho, v igro pa vstopil napadalec Gomis, hkrati se je spremenil Lyonov igralni sistem v 4-4-2, Bastos pa se je vrnil na mesto levega bočnega. Kmalu po pričetku drugega polčasa je prišla priložnost za Gomisa, ki pa je poskusil s težkim volejem, a je zgrešil in če se ne motim, je bila to zadnja priložnost domačih na srečanju. Na drugi strani sta s streli z razdalje nevarno zapretila Schweinsteiger in pa Robben in napovedala težke minute za domače, a zaenkrat  je ostalo pri rezultatu 0-1. V 60. minuti pa je kapetan domačih Cris storil prekršek nad hitrem Olićem, zaradi česar je dobil rumeni karton, po sarkastičnemu aplaudiranju sodniku pa še rdečega. Neumnost znerviranega kapetana, ki je pustil zmajano moštvo na cedilu in Bayern je lahko pričel z demontažo. Pred nadaljevanjem, bi še omenil da me je kasneje, po tekmi razočaral športni gost Brane Oblak, ki je izjavil, da ni vedel za to sodniško pravilo. Naj pobrska po spominu, ko je Wayne Rooneya, v tekmi Manchestra z Villarrealom, kot eden prvih, dobil rdeč karton po takšnem scenariju, dodelil pa mu ga je Kim Milton Nielsen. No, da se vrnem k tekmi, v 67. minuti je, sinoči izjemni Altintop, podal do Olića, ki je s svojo boljšo nogo oz. z levico zadel za 0-2, v 78. minuti srečanja pa je po podaji Lahma svoj tretji gol na tekmi, tokrat z glavo, dosegel fenomenalni Olić. Tekma življenja Olića, si upam trditi in stadion Gerland je po tistih treh hrvaških golih (Jarni,Vlaović,Šuker) proti Nemčiji na Svetovnem prvenstvu ‘98, dobil še enega hrvaškega junaka.

0-3 za Bayern, ki je postal prvi finalist letošnje Lige prvakov, tam pa bo prvič po tistem svojem trijumfu leta 2001, ko je osvojil nogometno Evropo z zmago nad špansko Valencijo, po streljanju enajstmetrovk.

Ni mi treba ponavljati dela teksta, ki sem ga zapisal pred to tekmo oz. kdo je heroj te izjemne bayernove sezone …..

Čeprav sem takoj po odigranem finalu NLB lige med Partizanom in Cibono, ki so ga še drugič zapored dobili črno-beli, tokrat sredi Zagreba, po enem najbolj neverjetnih zaključkov, hotel objaviti ta zapis, mi ni uspelo ….. čas, čas, čas …. a upam, da je zadeva še dovolj sveža oziroma aktualna, torej za dodatek ne samo Finale NLB, temveč še ena zgodba o uspehu KK Partizana, kluba s primernim imenom za današnji dan, Dan upora proti okupatorju.

Lani, nekje v tem času, ko je KK Partizan še tretjič zapored osvojil, regionalno jadransko ligo oz. NLB ligo, kot se uradno imenuje, sem v TEJ OBJAVI  zapisal, da se stvari spreminjajo, le Partizan ostaja isti. 

No, isti kar se tiče osvajanja lovorik, saj so dominantni v domači, srbski ligi, v že omenjeni NLB ligi, kjer so osvojili še četrti zaporedni naslov, v elitni evropski Euroleage pa so izvedli pravi mali čudež in se uvrstili na Final four tekmovanje, o čemer bom še pisal ….

Seveda so pred sezono spet nekoliko spremenili igralski kader, predvsem so bili odmevni odhodi njihovih najboljših igralcev, a njihove zamenjave, ki so prišle precej tiho, so skupaj z ostalimi, nadaljevale z uspehi …..

No pa ostanimo pri igralskih menjavah oz. prihodih/odhodih. Pred/med sezono 2009/2010 so klub zapustili: Milenko Tepić (Panatinaikos), Stephane Lasme (Maccabi Tel Aviv), Novica Veličković (Real Madrid), Uroš Tripković (Juventud),  Čedomir Vitkovac (Budućnost), Žarko Rakočević (KK Bosna), Vukašin Aleksić (KK Radnički) in Dejan Milojević (konec kariere)

Namesto njih pa so prispeli Dušan Kecman (Panatinaikos), Branislav Đekić (FMP), Lester Mc Calebb (Mersin BB), Lawrence Roberts (Crvena zvezda/Indiana Pacers training squad), Stevan Milošević (Crvena zvezda), Aleksandar Marić (Granada), Aleksandar Mitrović (Mega) in Stefan Sinovec

Realno gledano je Partizan vstopil v to sezono močno oslabljen, a stari košarkarski lisjak Duško Vujošević, je še enkrat več iz svojega igralskega kadra izvlekel maksimum.

Še nekaj o Final four, zaključnem turnirju NLB lige, ki je letos potekal v Zagrebu. V sklepni del tekmovanja ene najbočnejših evropskih lig, kjer talenti rastejo kot gobe po dežju, se prinesel polfinalna obračuna domače/zagrebške Cibone z ljubljansko Olimpijo in pa srbskih predstavnikov Partizana s Hemofarmom. V prvem obračunu je Cibona nekoliko težje kot smo pričakovali, ugnala Olimpijo, ki se je s svojim obubožanim igralskim kadrom kar dobro upirala, v drugem obračunu pa je Partizan pričakovano odpravil Hemofarm, čeprav je ta prvakom znal povzročati težave.

V velikem finalu je vse kazalo na težko prigarano zmago Partizana, vendar je Cibona na krilih Marka Tomasa in Jamont Gordona le uspela priti do izenačenja in podaljškov, kjer je ponovno vse kazalo na zmago Partizana, a domača ekipa oz. Cibona je le uspela priti do preobrata in 0.6 sekunde pred koncem s trojko Bogdanovića povedla s 74-72. V dvorani je završalo, navijači so slavili zmago, pomočnika domačega trenrja in še nekateri so že uleteli na igrišče, še dobro da niso kot je v navadi že odstrigli mrežice, saj je sledil thriller. 0,6 sekunde oz. 6 desetink pred koncem, ko se je zadeva nekoliko umirila, a ne še povsem, je Partizan izvedel zadnji napad, žogo izpod svojega koša je prejel Dušan Kecman, ki jo preko skoraj celega igrišča vrgel in zadel ter Partizanu prinesel neverjetno zmago. 74-75. V trenutku ko je odločilna žoga uletela v koš, je večina domačih navijačev in strokovnega teama Cibone še na veliko slavila, prav tako nekateri igralci …. Koš in panika na igrišču, pričelo se je slavje Partizana oz. črno belih, domači pa so probali s pritiski na sodnike in zapisnikarsko klop, a odločitev je bila končna.

Partizan je ponovno zmagal in Lawrence Edward Roberts, Lester McCalebb, Aleksandar Marić, Dušan Kecman, Jan Vesely, Strahinja Milošević, Aleksandar Rašić,  Aleksandar Mitrović, Đekić Branislav, Slavko Vraneš , kapetan Petar Božić in Stefan Sinovec,  ki edini ni dobil priložnosti za igro, so se še enkrat več veselili …..

Ob trenutkih sreče je bil verjetno tudi pozabljen incident iz 24. minute srečanja, ko je bila tekma prekinjena zaradi napada domačih navijačev oz. skupine Bad blue boys, na mladi par, ki je navijal za Partizan in je v reševanju “svoje kože” stekel proti klopi Partizana oz. igrišča. Kasneje sta je na varno pospremila trener Partizana Duško Vujošević in pa predsednik kluba, legendarni Predrag Danilović, zaradi česar sta bila obmetavana z različnimi predmeti, zraven pa so poleteli tudi pljunki ….. Ni za pozabit …..

Naslednjega dne je sledila še uradna pritožba Cibone, a odločitev je ostala nespremenjena, koš Dušana Kecmana je obveljal in srbsko-hrvaška javnost se je še enkrat spomnila tiste, zdaj že legendarne trojke Aleksandra Đorđeviča, ki jo je dosegel na Evropskem prvenstvu ‘97 v Istambulu proti Hrvaški …. ostali pa kontroverzne zmage Partizana proti španski Barceloni, v letošnji Euroleague, a to je že tema za prihodnost, saj sta Partizan in Barcelona, poleg grškega Olyimpiacosa in ruskega CSKA Moskva, udeleženca final four turnirja, ki bo letos v Parizu.

KK Partizan, eno od največjih presenečenj evropske košarke, ki to lahko še nadgradi v Parizu in ena od najtrdnejših stalnic na naših, balkanskih prostorih ….. 

P.S.

še posnetek končnice z YouTube, za vse ki niste gledali, baje da na slovenskih programih ni bilo prenosa …..

izvrstna/simpatična komentatorja programa Sport arena, na katerem sem spremljal tekmo …..

The Bourne identity je vohunski film iz leta 2002, ki je kasneje dobil še dva naslednika, The Bourne supremacy 2004 in pa The Bourne Ultimatum 2007.

The Bourne identity

Potem, ko je Jams Bond postal že nekakšna parodija samega sebe je prišel novi agent, Jason Bourne, ki ga je odlično upodobil Matt Damon, predtem znan po vlogah v filmih kot so Courage under fire, Good Will Hunting, Rounders, Saving private Ryan, The talented Mr. Ripley, Dogma, Ocean’s elewen, Ocean’s twelwe in Ocean’s thirteen, Stuck on you, Syriana, The brthers Grimm,  The good shephard, Departed in ostalimi, ter svežim Invictus.

Njegova filmska spremljevalka Marie Kreutz je nemška igralka/pevka Franka Potante, znana predvsem po nemški uspešnici Lola rennt oz. Run Lola run.

Duo se združi v Švici, v Zurichu, potem ko v uvodu spoznamo, da so italijanski ribiči, nekje v mrzlem morju našli z metki prerešetano truplo, ki je imelo pod kožo vsadek s številko računa banke v Zurichu. Mladenič, ki se ne spomni niti svojega imena saj ima amnezijo oz. se ne spomni svoje preteklosti, se napoti proti Zurichu, kjer kot sem že zapisal spozna Marie Kreutz.

Mladenič kmalu ugotovi, da je Jason Bourne, ki ima kopico sposobnosti od pretepanja in ravnanja z orožjem do vedenjskih navad, kjer si zapomni registrske tablice, razdalje v korakih in ostale podatke, povsem odvečne, navadnim smrtnikom ….

Jason Bourne je, kot se kasneje izkaže, CIA agent, ki ga CIA oz. določeni njeni posamezniki hočejo ubiti, zaradi česar se prične njegov beg po Evropi, naključje pa hoče, da je v vse skupaj vpletel še Marie, ki naj bi ga za dobro plačilo s svojim Mini Morrisom samo prepeljala od Zuricha do Pariza ….

Dobra napeta zgodba, vrhunski thriller z dobrimi akcijskimi sekvencami, predvsem pa veliko bolj verjetna stvar kot so bili James Bondi, ki so ob močni konkurenci, tudi sami postali mnogo kvalitetnejši ….

Jason Bourne skozi film počasi razkriva svojo preteklost, delci spomina pa se sestavljajo v celoto, ki se razjasni ob koncu filma, v tem času pa ga preganjajo vse lokalne Policije, CIA, plačanci itd.

Izvrstni Chris Cooper kot glavni negativec filma oz. koordinator lova na pobeglega agenta, Brian Cox kot njegov nadrejeni, standardno prepričljivi Clive Owen kot agent-ostrostrelec, simpatična lepotička Julia Stiles in ostali stranski liki dajejo še večjo težo temu izvrstnemu filmu, ki je dobil še boljša/atraktivnejša nadaljevanja, vendar tudi Bourne Identity je, zame, vrhunski izdelek, pa čeprav gre v bistvu za nekakšen buddy-buddy film, kjer neznanca združita moči in na svojem begu in lovu za pravico/resnico premagata vse ovire.

Po lepem sončnem dnevu, sem si privoščil filmski večer, med drugimi pa sem si ogledal tudi L.A. Confidental oz. kot glasi slovenski prevod L.A zaupno, hitič ‘97 leta ….

L.A. Confidental

Film s kopico izvrstnih igralcev, kjer sta svoj dokončni preboj ustvarila avstralca Russell Crowe in Guy Pierce, a grem po vrsti ….

Dogajanje filma je postavljeno v pedeseta leta, ko Policija zaradi utaje davkov zapre vodjo L.A. kriminala, za njim pa zazeva nekakšna luknja in območje oz. Policija in lokalni kriminalci, so v pričakovanju naslednika oz. tistega, ki bo sposoben prevzeti in nadaljevati nečedne posle ….

Russel Crowe je Wendell Bud White, čistokrvni policaj oz. detektiv, ki za dosego cilja/pravice ne izbira sredstev, v predstavitvi pa na Božični večer nalomi nasilneža, ki pretepa ženo. Njegov partner, Dick Stensland, ki ga upodobi Graham Beckel, je nekoliko zapiti, ležerni stari lisjak, ki nekaj trenutkov kasneje na policijski postaji, pod vplivom alkohola, naredi pizdarijo, vendar vmes se duo sreča še s fatalko Lynn Bracken oz. Kim Basinger in njeno družbo ….

Na drugi strani spoznamo vase zagledanega detektiva Jack Vincennesa, izvrstno ga upodobi Kevin Spacey, kateri v sodelovanju z novinarjem Sid Hughesom, simpatični Danny DeVitto, na oddelku za narkotike lovi hollwoodske  zvezdnike. Novinar/vohljač Sid izda lokacijo, Vincennes izvede aretacijo, tabloidneži pa vse skupaj zabeležijo ….

No, na policijski postaji, zaposleni praznujejo Božič, pri tem pa opiti Stensland pretepe zaprte mehičane, ki naj bi napadli njihova dva kolega. Stvari uidejo iz vajeti, bi rekli, mladi karierist Edmund Exley, ki ga igra Guy Pearce pa ni kos podivjali masi, katero na njihovo nesrečo v času maltretiranja in pretepanja zaprtih, fotografirajo novinarji, ki na postaji delajo reportažo o Božičnem večeru med policaji ….

V aferi Krvavi Božič, Stenslenda in še nekatere odpustijo, White je suspendiran, a se njegov nadrejeni Dudley Smith, ki ga igra večni negativec James Cromwell, postavi zanj in White je kmalu v Smithovi enoti. Vincennas se prebrisano nekako nagodi oz. priča v dokaj nepomembnem delu, Edmund Exley pa je zavoljo kariere oz. napredovanja, glavna priča ….

Kmalu se zgodi večkratni umor, med žrtvami pa je Stensland, Susan Lefferts – prijateljica fatalke in še nekateri drugi, zaradi česar se Policija poda na lov za morilci, film pa prikaže vsakega od opisanih, kako se na svoj/edinstven način loti preiskave ….

Dudley Smith vse skupaj koordinira in usmerja, kmalu pa vse kaže, da so bili storilci trije črnci in primer je relativno hitro uspešno zaključen, le nekaterim ne da miru ….

Prikaz L.A. Policije, kjer vladajo podkuplivost, podtikanje dokazov oz. pištol, ustrahovanje/pretepanje in ostale nečednosti …. prikaz posameznikov, ki vsak na svoj način hodijo po strani dobrih fantov, po črti in po strani slabih fantov, meje med temi pa so slabo vidne …. prikaz takratne družbe, s špiclji, mrhovinarskimi novinarji, zvezdništvom, zvodništvom, prostitucijo, homoseksualnostjo, drogami, izsiljevanji, varovanjem, rasizmom itd.

Zelo dobro zastavljena zgodba, kjer vsakdo od igralcev dobi svojih “5 minut slave”, na žalost pa je zaključek filma nekoliko preslab. Nasprotnika postaneta buddya, z združenimi močmi pa v streljačini, proti skupnemu sovražniku oz. glavnemu negativcu filma, za katerega ni težko predvideti, kdo to je, postaneta junaka.

Za povrh vsega pa je po predvidljivem Happy endu, še pričakovana romanca …..

Zelo dobrih 120 minut in obupnih 18 ….

Film, pri nas znan kot Morilci, tatovi in dve nabriti šibrovki, ki ga je leta ‘98 svetu predstavil angleški režiser Guy Ritchie, znan tudi kot bivši mož Madonne.

Guy Ritchie, ki nas je nekoliko kasneje navdušil še s precej podobnim Snach, pa Revolver, RockNrolla, pred časom pa je haral z novo različico Sherlocka Holmesa ….

Film s svojo zgodbo predstavi mozaik kriminalcev Londona, kjer štirje “sitni kriminalci”  Bacon (Jason Statham), Soap (Dexter Fletcher),  Tom (Jason Flemyng) in Eddie (Nick Moran) zberejo vse svoje prihranke oz. 100.000 funtov za partijo kart, ki naj bi jo odigral Eddie in jim prislužil veliko denarja. A Eddie, izvrstni kvartopirec je žrtev prevare in izgubi ves danar, pri tem pa se še zadolži pri Harry “The Hachetu” (P.H. Moriarty), ki je daleč naokoli znan po svoji krutosti in njegova kruteža Barry “The Baptist” (izjemni Lenny McLean) in pa pogodbenik Big Chris (bivši divji nogometaš Vinnie Jones) naj bi bila garancija, da zberejo denar, v nasprotnem pa se lahko poslovijo od svojih prstov, kasneje še česa, na koncu pa od življenja ….

V naslednjih dneh panično iščejo rešitev za odplačilo dolgov, a šele ko Eddie v sosednjem stanovanju sliši pogovor med lokalnimi kriminalci, ki bodo oropali mehkužne dilerje, skujejo načrt.

Tačas Harry The Hachet naroči vlom v dvorec, kjer sta dve dragoceni puški/šibrovki, organizacijo pa prepusti Barry The Baptistu, ki najame dva lokalna lopovčka, ta pa seveda stvar zajebeta in prineseta napačne puške, pravi dve pa prodata debelemu grku Nicku (Stephen Marcus), ki slovi kot izvrsten preprodajalec ukradene robe. No, kvartopirska četvorka pri Nicku nabavi šibrovki, za katero noben od vpletenih sploh ne ve koliko sta vredni in se pripravi na rop lokalnih kriminalcev.

V tem času ti pod vodstvom Diamond Doga (Frank Harper) napadejo zakajene študente oz. dilerje, kjer vse nekako uide kontroli in padejo prva trupla. Vseeno uspešna ekipa, ob vrnitvi domov naleti na presenečenje, saj jih v zasedi pričaka kvartopirska štirica s šibrovkami in noži, jim odvzame ves denar in ganjo, katero ponudi v odkup grku Nicku, ta pa naprej temnopoltemu norcu Rory Breakerju (Vas Balckwood). No, Rory pri preverjanju kakovosti robe ugotovi, da je to v bistvu njegova, saj so jo študentki razpečevali zanj in grk Nick se znajde v težavah zaradi česar izda kvartopirce.

Tačas lokalni kriminalci ugotovijo, da so jih oskubili sosedje in pri njih pripravijo zasedo, pred prihodom prekrokane četverice, ki je svoj podvig proslavila s hektolitri alkohola, pa v stanovanje uleti Rory s svojo tolpo in po še enem množičnem strelskem obračunu, je tu kup trupel. Na naslovu se znajde še Big Chris, ki tam najde šibrovki, ki ju išče, kvartopirci pa vzamejo krvavi denar in kot Big Chris pred njim napotijo k Harry The Hachetu.

Pri Harryu sledi še obračun med malima lopovima, ki sta ukradla šibrovki in Harryem ter Barry The Baptistom, pa Diamond Dogom in Big Chrisom, ter četverico kvartopircev …..

Mojstrovina, kjer navduši kopica britanskih likov, igralcev, pa zgodba, duhovitost, nepredvidljivost, glasba ….

Tudi UEFA Europa league je čutila posledice vulkanskega izbruha oz. sta jih čutila oba angleška predstavnika, ki sta morala na dolga gostovanja. Liverpool v Madrid, kjer ga je pričakal Atletico Madrid, Fulham pa v Hamburg, kjer ga je pričakal Hamburger SV.

Atletico Madrid – Liverpool  1-0

Liverpool je še v ponedeljek odigral tekmo angleškega prvenstva, kjer je suvereno, s 3-0 dobil West Hama, naslednje jutro pa z lokalnim vlakom krenil do Londona, se nato z naslednjim vlakom, pod morsko gladino zapeljal s svojega “otoka” do celine in do francoskega Bordeauxa, kjer je ekipa presedla na avion in poletela do Madrida. Nekih 24 ur naj bi trajalo potovanje, v katerem so največ časa posvetili videoigricam, predvidevam da so si privoščili nogometne dvoboje Atletico – Liverpool, kjer so vadili za četrtkov obračun. Španski Atletico Madrid je po obupnem jesenskem delu sezone le prišel do nekakšne forme in dviga na lestvici španskega prvenstva, kjer pa so pred to tekmo izgubili na gostovanju pri Villarrealu. A to ni bil njihov največji problem, temveč odsotnost njihovega izjemnega argentinskega napadalca Sergia Aguera, ki je prestajal kazen kartonov, Ignacio Camacho pa ni bil na voljo zaradi poškodbe. Tudi gostje so imeli kar precej težav z izostanki, ponovno je bil poškodovan njihov najboljši strelec in hkrati bivši igralec Atletico Madrida, Fernando Torres, ob njem pa še Emiliano Insua, Fabio Aurelio, Martin Škrtel in pa Martin Kelly, vsi zaradi poškodb. V precej bledi in nezanimivi tekmi na stadionu Vicente Calderon je domača ekipa Atletica povedla že v 9. minuti srečanja, ko je po levi prodrl Jose Manuel Jurado in lepo podal v kazenski prostor, kjer je do žoge prišel urugvajec Diego Forlan in po prvem nespretnem strelu z glavo,je v drugem poskusu le nekako potisnil žogo v gol, pri tem pa premagal golmana Reino in Kyrgiakosa ter Carraghera, k ista bila v bližini. Razen tega zadetka, ni bilo nekih pretresljivih momentov, še najbolj pa to ponazori uboga statistika obeh, kjer je zabeleženo, da Liverpool ni niti enkrat zapretil golu domačih, le zadetek iz dvomljivega prepovedanega položaja Banayouna jim je uspelo spacati, Atletico pa ni bil preveč boljši, a svoj del so opravili. Zadeli in zmagali z 1-0.

Hamburger SV – Fulham  0-0

V domačem moštvu je bilo v dneh pred tekmo zelo živahno, saj je golman Rost odšel s soigralci v kino in zamudil prihod v bazo, zaradi česar naj bi bili denarno kaznovani, užaljeni Rost pa je iz protesta nato zapustil bazo oz. moštvo, a se kasneje očitno vrnil in zgladil spor s trenerjem Brunom Labbadio, ki se je preko časopisov prerekal še s poškodovanim hrvaškim napadalcem Mladenom Petričem. Očitno je v domačem moštvu vse več napetosti na relaciji trener – igralci, a jih bodo morali nekako premagati in se po lanskoletnem izpadu v polfinalu UEFA league proti Werderu, tokrat poskusili to še nadgraditi oz. se uvrstiti v veliki finale, ki boodigran prav na njihovem domačem stadionu Nordbank arena. Gostujoči Fulham je po 17-urnem potovanju do Hamburga, odigral povprečno tekmo, v kateri je bil glavini cilj, ne prijeti zadetka dosežen, drugi zamoriti nasprotnika oz. tekmo in gledalce pa prav tako, saj v njihovem ofenzivnem delu igre ni bilo prav ničesar o čemer bi lahko kaj napisal. Domače moštvo je sicer imelo jalovo terensko premoč, a so bile priložnosti redke, brez neke prave nevarnosti, razen v končnici tekme, ko so nekoliko bolj stisnili nasprotnika, pri katerem pa se je izkazal avstralski veteran, golman Mark Schwarzer. Po tekmi so bili razen gledalcev, prav vsi zadovoljni oz. sta bili zadovoljni obe ekipi, ki se zavedata, da imata pred povratno tekmo vsaka svoje možnosti za napredovanje v finale.

Dvoboj v senci, bi lahko zapisal, čeprav gra za dva velikana svojih prvenstev, nemškega in francoskega, kar pomeni hkrati tudi evropskega nogometa. Nemški Bayern je bostil francoski Lyon in obetala se je še ena nogometna poslastica.

Bayern – Lyon 1-0

Domači Bayern je bil pred dvobojem v izvrstni formi, kar dokazali tudi njegovi rezultati, na spektakularen način izločitev slovitega Manchester Uniteda  iz Lige prvakov, prevzem vodstva v domači Bundesligi, kjer je v zadnjem kolu grdo stradal Hannover, za ogrevanje pred obračunom z Lyonom, so dosegli kar sedem golov oz. zmagali s 7-0, trener Luis Van Gaal pa je po tej tekmi celo izjavil, da so se zelo lepo zabaviali in razveseljevali publiko, pri tem pa niso porabili preveč moč. A nič kaj zabavna ni bila nova sex-afera, tokrat francoska nogometna/sex afera, kjer naj bi se bayernov playmaker, francoz Franck Ribery, pred časom zapletel z mladoletno prostitutko, afera pa je udarila šele pred dnevi in skazila mir Bayerna oz. družinski mir Riberya, čeprav naj bi mu žena Wahida, takoj oprostila. Tudi izostanek Van Bommela in Badstubera, zaradi kazni kartonov, nista toliko polnila nogometne vesti kot opisana afera in mnogi so bili prepričani, da bo pustila posledice. Bayernovo 13. polfinale v evropskih tekmovanjih je kar klicalo po nesreči, saj je v goste spet prihajala francoska ekipa, prejšnja Bordeaux je tu, v četrtem kolu LP celo zmagala. No, Lyon je pred tem srečanjem, svojo prvenstveno bitko za vrh že nekako zaključil, saj je po mojem nmnenju zaostanek za liderjem previsok, na večurno popotovanje z 10. minibusi, saj je bil zaradi famoznemga islandskega vulkana še vedno močno moten letalski promet, pa se je odpravil z mislimi na veliko finale oz. na izločitev še enega favorita. Dolgotrajna pot od Lyona do Munchena naj bi pustila sledi tudi na nogometaših Lyona, a vsaj v uvodu tekme se to ni poznalo. Gostje so namreč zaigrali, v vse priljubljenejšem igralnem sistemu, 4-2-3-1, domači Bayern pa v tistem klasičnem 4-4-2, namesto Badstubera je zaigral Contento, namesto Van Bommela pa hrvat Pranjić. Priznam, da zaradi takšne in drugačne utrujenosti nisem mogel preveč pozorno gledati tekme, vendar prisiljeni kriki komentatorja, ki očitno stavi na takšen način komentiranja, mi niso dali miru. V 37. minuti srečanja sem odprl oči in videl rdeči karton/izključitev nervoznega in očitno z afero zamajanega Riberya, ki je bil za svoj grob start nad Lisandro Lopezom, upravičeno kaznovan, poleg sigurne odsotnosti s povratne tekme, pa mu “visi” tudi morebitno veliko finale. UEFA zna biti stroga, čeprav menim, da bo kaznovan samo z eno tekmo prepovedi. We’ll see. No, prvi polčas se je končal brez zadetvo, v drugem pa je domači trener poskušal nekoliko zamašiti luknjo v zveznem delu z novim igralcem, ukrajincem Tymoschtschukom, ki je zamenjal heroja prejšne faze tekmovanja, hrvaškega napadalca Ivico Olića. V nadaljevanju oz. v 51. minuti srečanja je Jeremy Toulalan storil precej nepotreben/naiven prekršek, v 54. pa še bolj nespametnega in nepotrebnega, zaradi česar je v roku treh minut dobil dva rumena kartona oz. rdečega/izključitev. Bayern je začutil priložnost in krenil v ofanzivo, gostujoči trener Claude Puel pa je poskušal nastalo situacijo keregirati z zamenjavo v kateri je bosansk ireprezentant Pjanić zapustil igro, namesto njega pa je vstopil Jean Makoun. Že v 63. minuti je po seriji domačih napadov, do žoge prišel glavni in odgovorni na igrišču, Arjen Robben, z desne streni krenil proti golu in z nekaj več kot dvajsetih metrov udaril proti golu, žogo/projektil, pa je rahlo preusmeril domači napadalec Thomas Muller in Bayern je povedel z 1-0. Robben oz. mož s steklenimi nogami je ponovno udaril in svoji ekipi priigral prednost, ki bi bila na koncu lahko odločilnega pomena, tako kot njegov zadnji gol v tem tekmovanju oz. v prejšnji fazi. Do konca srečanja sem nadaljeval s spanjem, a po novicah, k isem jih prebral, je bil Bayern veliko boljši nasprotnik, čeprav je bil spet eden glavnih trenutkov, rdeči karton/izključitev nasprotnega igralca, Lyon pa naj bi deloval čisto razglašeno, precej podobno kot poraženec prejšnega večera in očitno ognjenik/vulkan Eyjafjallajökull kroji evropski nogometni vrh, kjer pa ni še nič dokončnega. Kljub porazu ima francoski Lyon v povratnem srečanju na domačem stadionu Gerland, lepe možnosti za napredovanje, še posebaj zaradi oslabljenosti nasprotnika oz. kazni Riberyu, ki so ga izdali živci. Na drugi strani je pri Lyonu, kolikor sem uspel videti, solidno odigral še en grešnik razvpite francoske nogometne/sex afere, Sidney Govou, ki si je podobno kot Ribery, privoščil isto prostitutko, vendar bo za razliko od njega igral na povratni tekmi, kjer pa zagotovo ne bo tragika te prve tekme, Jeremy Toulalana. Vse je še odprto, razen če se po vulkanu in prostitutki ne pojavi še kakšna bizarnost …..

Dvoboj, ki ga lahko primerjamo z vulkansko erupcijo na Islandiji, katera je pred časom ohromila letalski promet po Evropi, zaradi česar so tudi gostje iz Barcelone, po letih luksuznih potovanj z avioni, tokrat v Milano pripotovali z avtobusi. Prav ta utrujajoča pot moštva Barcelone naj bi bila eden od ključnih trenutkov dvoboja oz. uvoda v dvoboj prve polfinalne tekme Lige prvakov …..

Inter – Barcelona  3-1

Kot sem že navedel, je pred tekmo največ pozornosti plenil prav islandski ognjenik oz. vulkan Eyjafjallajökull, ki je s svojim izbruhom zakompliciral stvari v letalskem prometu, zaradi česar se je ekipa FC Barcelone podala na 985 km dolgo pot proti Milanu že v nedeljo, v noči na ponedeljek pa so popotniki prespali v francoskem mestecu Cannes, in ne Monacu kot je bilo načrtovano, saj tenisač Rafael Nadal in njegovo moštvo niso imeli časa organizirati njihove nočitve. Realovec organizira nočitev Barcelone? Drugi dan oz. v ponedeljek je sledilo nadaljevanje  ”maturantskega izleta” ob obali  mediterana, vse do prihoda v Milano, kjer se je domači Inter po petkovi zmagi, v italijanskem prvenstvu nad Juventusom, v miru pripravljal na dvoboj. Ekipa Barcelone se je tolažila, da jih je ta “izlet” še bolj zbližal, trener Guardiola pa je izjavil, da so čas izkoristili za proučevanje nasprotnikove igre, a resnica je, da jih je potovanje vsaj znerviralo, če že ne vsaj malo utrudilo. Na drugi strani  se je moštvo, za katero verjamem, da je še edino preostalo, ki lahko zaustavi izjemno serijo Barcelone, s svojim izjemnim strategom Jose Mourinhom, v miru pripravljalo na dvoboj. Veliki mojster taktike, zvijač in provokacije, edinstvene psihološke priprave, motivacije in še česa je pred obračunom, z velikim spoštovanjem govoril o nasprotniku, strinjam pa se z njim, da je vse preveč dramatiziranja o popotovanju gostov. Verjetno je večini še ostalo v spominu, da sta se ekipi letos, v uvodnem delu Lige prvakov že pomerili, v interovem domu je bilo 0-0, v barceloninem pa 2-0, vendar se je od takrat marsikaj spremenilo, predvsem pri Interu, ki mu je Special-one dal samozavesti in predrznosti, da je izločil razvpiti Chelsea in pa CSKA iz Moskve. Inter je ekipa, ki se je sposobna nadigravati, čeprav kaj takšnega proti Barceloni ni bilo za pričakovati, predvsem pa je fighterska ekipa, katera ima izjemno taktično disciplino, vsajeno s strani Mourinha in pa kar je najpomembneje, je ekipa, ki zna igrati na rezultat. Spomin na lanski polfinale in težave Barce v njem, vsaj pri meni, še ni povsem zbledel. Pri Barceloni bi lahko zapisal, da je bilo pred srečanjem vse po starem, značilna atraktivna igra, z mnogo preigravanj, lepih podaj, kombinacij in zadetkov ter superboyem Lionelem Messijem, ki je uničil Stuttgart, predvsem pa Arsenal na povratni tekmi in dokazal, da je verjetno res, trenutno najboljši na svetu, čeprav jaz preferiram druga dva kandidata. No, Barcelona je pred tem dvobojem, v domačem prvenstvu, v mestnem derbiju le nekoliko zastala, saj je v nekoliko premešani postavi, v soboto proti Espanyolu odigrala le 0-0, zaradi česar se ji je dan kasneje Real približal na samo točko zaostanka. Inter, ki je v domačem prvenstvu, zaenkrat drugi,  je v tekmo vstopil kompeten oz. brez prevelikih težav s poškodbami, manjkala sta le rezervista Davide Santon in golman Francesco Toldo, Barcelona pa je bila še vedno brez poškodovanega Inieste. Uvodne minute so pokazale, da je v dvoboju možno prav vse, po začetnem tipanju nasprotnika je še nekoliko sveža Barcelona pričakovano prevzela pobudo, a najprej resneje zapretil napadalec domačega moštva, Diego Militio, ki pa ni bil preveč natančen. V 19. minuti srečanja pa je bivši levi bočni igralec Intera, sedaj Barcelone, brazilec Maxwell prodrl po levi strani, lepo podal nazaj na sredino kazenskega prostora, kjer je do strela prišel, vse pomembnejši Barcelonin igralec, Pedro. Mladenič oz. produkt barcine nogometne šole je svojo razvpito ekipo povedel v vodstvo z 0-1 in mnogi so bili prepričani, da je to konec domačih upov. A, domači Inter se je stresel/zdramil in stopnjeval svojo agresivnost oz. pritisk na nasprotnika, v 30. minuti srečanja pa je po akciji z leve strani oz. ostri podaji v kazenski prostor, katero je pričel bivši Barcelonina as, sedaj v dresu Intera, kamerunec Samuel Eto’o, do žoge je prišel Diego Militio, Goran Pandev je svojega čuvaja odpeljal za seboj, osamljeni Wesley Sneijder, katerega hvalim v vsaki objavi, kjer je Inter, pa je neovirano zadel za 1-1. Delirij na stadionu, kjer je Inter spoznal, da je Barcelona, kljub svoji superiornosti, premagljiva, a rezultat se do konca polčasa ni več spreminjal. Takoj ob pričetku drugega polčasa, je moštvo Intera prišlo do žoge, nasprotnik je obstal, misleč, da je bil prekršek, izjemni Wesley Sneijder pa je potegnil v napad, kjer je prebil prvi gostujoči blok, podal na desni bok in Diego Militio se je ponovno znašel v vlogi asistenta, strelec za 2-1 pa je bil najboljši desni bočni na svetu, Maicon. Relativno kmalu je Inter še povečal svoje vodstvo na 3-1, saj je Samuel Eto’o podal z desne strani do Sneijdera, ta pa do Diega Militia, ki je bil kot je kasneje razvidno iz posnetka, v prepovedanem položaju, a sodniška piščalka je ostala nema, bi rekli naši komentatorji in Inter je imel že velikih 3-1. V nadaljevanju je gostujoči trener Guardiola precej neuspešno probal z zamenjavo Ibrahimović out – Abidal in, ki pa ni prinesla rezultata, čeprav je Barcelona potisnila Inter na svojo polovico in nizala nevarne priložnosti, a razpoloženi golman domačih Julio Cesar je ostal nepremagan. Na nasprotni strani je premeteni Jose Mournho moral zaradi poškodbe glave zamenjati izjemnega Maicona, katerega je zelo dobro nadomestil romun Christian Chivu, menjava Diego Militio out – Mario Balotelli in, pa se ni preveč posrečila in kontroverznemu mladeniču je ob koncu tekme žvižgal že celi domači stadion. Nogometna poslastica se je končala z rezultatom 3-1, Inter pa je po mesecih superiornosti Barcelone v evropskem nogometu, to nadigral in zasluženo premagal, ne glede na proteste gostujočih igralcev. Po tekmi so namreč gostujoči igralci protestirali pri sodnikih, dan kasneje pa so se pojavile izjave o njegovi pristranskosti, vendar očitno so prehitro pozabili kako so se lani prebili do finala Lige prvakov, pa na napačno sodniško odločitev iz prvega polčasa, ko Diego Milito, ki je krenil sam proti golu Barcelone, ni bil v prepovedanem položaju itd. Fuck it, tretji gol domačih je bil res dosežen iz prepovedanega položaja, a to se opazi šele iz počasnih posnetkov in dokler se bodo zadolženi za nogometna pravila otepali sodobne tehnologije, bo presojal človeški faktor. Zame je velik izmagovalec obračuna, kontoverzni strateg domačih Jose Mourinho, ki je pred leti svojo kariero pričel kot prevajalec Sir Bobby Robsona, ta pa ga je nogometno vzljubil in iz Portugalske popeljal tudi v Barcelono, kjer je bil njegov pomočnik. Special-one, kot se je nekoč poimenoval je še enkrat več dokazal, da je eden najimenitnejših trenerjev, pri tem pa je po tekmi, čisto v svojem slogu dejal, da je bil Inter pred njegovim prihodom, samo povprečen klub, ki se je bal podobnih dvobojev, sedaj pa je velikan. Kar se tiče obračuna bivših igralcev oz. najprej napadalcev Ibrahimović – Eto’o, sta oba razočarala, čeprav je bil Eto’o veliko boljši in konkretnejši, heroj zvezne vrste je bil zame Thiago Motta, ki je v razdobju od ‘99 do 2007 nastopal za Barcelono, tudi Maxwell pri Barceloni pa je bil zelo dober. No, če sem že pri teh bivših/zavrženih bi samo še opozoril, da je Inter zbral kar lepo število teh, Lucio je postal nezaželen v Bayernu, podobno tudi Walter Samuel predtem v Realu, kjer ni bilo preveč prostora še za njegovega sonarodnjaka Estebana Cambiassa, pa izjemnega nizozemca Wesley Sneijdera, tudi že omenjeni Thiago Motta je zašel iz vrhunskega nogometa po razočaranju v Barceloni, podobno tudi Diego Militio, a je oba oživel Mourinho, Samuel Eto’o je bil kar nekako na silo prodan iz Barcelone, Goran Pandev po sporu v Laziu pol leta ni igral resnega nogometa, Dejan Stanković je bil že na transfer listi Intera itd. Uglavnem, ekipa ki je pod vodstvom Mourinha, sposobna za največje rezultate, čeprav bo na povratni tekmi zaradi kazni kartonov manjkal Stanković, Maicon je vprašljiv, prav tako navijačem nezaželjeni Mario Balotelli, ki naj bi se ga odrekli še soigralci, Materazzi naj bi ga celo lovil in tepel v tunelu pod stadionum itd. A, želja Mourinha in njegovih igralcev po dolgo pričakovanem finalu Intera, ki bo prav Madridu, kjer je bil genialec Sneijder zavržen, bo po mojem mnenju odločala. Dvoboj trenerja, ki dela razliko – Jose Mourinho in igralca, ki dela razliko – Lionel Messi, je v prvem obračunu pripadel trenerju, argentinski superboy Messi pa sploh ni bil opazen, še najbolj takrat ko je v trčenju poškodoval Maicona oz. mu nehote izbil zob. Messi in pa celotna ekipa Barcelone, je bila samo bleda senca sebe, mogoče je razlog za to prav v uvodu opisano popotovanje, izčrpanost, pomanjkanje moči oz. teka, saj je bilo tega mnogo manj kot do sedaj, pogrešanje poškodovanega Anreasa Inieste, mogoče res sodniki, mogoče genialnost nasprotnega trenerja in njegova taktika, mogoče sposobnost nasprotnih igralcev izvrševati te zamisli oz. presing in podvajanje po celotnem igrišču in igranje na robu prekrška, ali pa vse skupaj. Kakor za koga oz. odvisno za koga navija oz. komu pripada, a definitivno še ni nič odločenega. Inter je navdušil, Barcelona pa razočarala, Inter je sposoben zadržati prednost, Barcelona pa jo ujeti oz. se uvrstiti v finale, saj ima izjemno ekipo/pasameznike, ki so sposobni vsakemu nasprotniku zabiti 2 gola ali več ….