Po opisu presenečenj prejšnjega polfinalnega para oz. v prejšnji objavi v tej rubriki, je tukaj še en klub, ki bi mu lahko rekli presenečenje.
Italijanski Inter je po letih nesreče in neuspehov v evropskih tekmovanjih, končno na poti do finala, vendar je za to moral predtem izločiti še klub, ki smo ga tukaj oz. v polfinalu in finalu skoraj vsi pričakovali. Barcelona.

Barcelona – Inter 1-0
Domača ekipa, v večini sestavljena z domačimi igralci oz. iz lastnega mladinskega pogona in z nekaterimi največjimi zvezdnik svetovnega nogometa je kombinacija, ki v zadnjem času melje vse pred seboj in po lanski neverjetno uspešni sezoni oz. osvojitvi vseh šestih lovorik/tekmovanj, kjer so nastopili so tudi v letošnji sezoni veljali za velike favorite prav vseh tekmovanj. No, zdaj je že jasno, da vseh ne bodo osvojili, a najprestižnejši sta bili sinoči še v igri. V domačem prvenstvu imajo še vedno prednost pred Realom iz Mardira, v Ligi prvakov pa so za napredovanje v finale potrebovali zmago nad italijanskim Interom, z dvema goloma razlike. Barcelona je vsekakor sposobna na svojem igrišču, prav vsakemu moštvu, zabiti najman dva gola, a statistiki so pred tekmo opozarjali, da v zadnjih štirih polfinalnih srečanjih, na domačem igrišču niso dosegli niti enega, po drugi strani pa so imaeli na domačem Nou Campu kar 11 zaporednih zmag, zadnje medsebojno srečanje tu, pa je dobila Barcelona, prav s tistim željenim 2-0. Navijači domačih so na razne verbalne provokacije iz nasprotnega mošva, predvsem trenerja Mourinha odgovarjali, da za njih ne bo nikdar Special-one, kot se je poimenoval, ampak samo prevajalec, kar je tudi bil pred leti, ko je še pilil svoje trenersko znanje pri pokojnem Sir Bobby Robsonu, čeprav je kasneje, prav v Barceloni, postal tudi pomočnik Robsona, zatem še nizozemskega stokovnjaka Luisa Van Gaala, ki s svojim Bayernom že čaka v finalu. Za njih/navijače niso pomembni njegovi kasnejši uspehi, nekoliko realnejši pa vedo, da imajo opravka z enim najboljših strategov na svetu.
Jose Mourinho je Inter po letih blodenj v evropskih tekmovanjih, povzdignil na višji nivo, kjer že od leta ‘72 čakajo kakšno od evropskih final, za to pa so pripravljeni žrtvovati domače prvenstvo in domači pokal, kjer jim zaenkrat spet kaže odlično. Inter je v domačem prvenstvu po kiksu konkurenta spet vodilni na lestvici, domača zmaga proti Atalanti s 3-1 pa jim je dala še dodatnih moči, čeprav so vedeli, da bo gostovanje pri Barceloni nekaj povsem drugega. Za uvod pred tekmo je kontoverzni Jose Mourinho zbodel nasprotnika, da je njihova želja po finalu in zmagi v osovraženem Madridu že obsedenost, zaradi česar si je nakopal srd navijačev in zbadljivke Prevajalec. A ta Prevajalec je nogometni lisjak, ki s svojimi verbalnimi izpadi odvrača pozornost od svojega moštva, ki se v miru pripravlja na tekmo, nasprotniki pa popizdevajo in se z njim prerekajo kot Pique, ki je dejal, da bodo interovci po tej tekmi zasovražili nogomet.
Dejstvo je, da je igrišče na stadionu Nou Camp večje oz. širše, kar daje domači, ofenzivno naravnani ekipi več maneverskega prostora, trava je nižje pokošena in namočena, žoga pa posledično hitrejša, s tem pa tudi igra, predvsem domačih, ki so pred tekmo napovedovali/poudarjali; napad, napad, napad.
Domača ekipa zaradi kazni kartonov ni mogla računati na Charlesa Puyola, zaradi poškodb pa na Andresa Iniesto in Erica Abidala, gostujoča ekipa pa je bila zaradi kazni kartonov brez Dejana Stankovića, vprašljiva pa sta bila rezervni golman Francesco Toldo in makedonski napadalec Goran Pandev. Izjemna Wesley Sneijder in Maicon, ki sta imela nekaj zdravstvenih težav, sta bila seveda pripravljena ……
Gostje oz. Inter je tekmo pričel s postavitvijo 4-2-3-1 oz. golman Julio Cruz – Zanetti, Samuel, Lucio, Maicon – Motta, Cambiasso – Chivu, Sneijder, Eto’o – Militio, na čelu s trenerjem Mourinhom pa bi jih lahko oklicali tudi Dirty dozen. Na drugi strani je bila všečna Barcelona s svojo kalsično postavitvijo 4-3-3 oz. golman Valdez – Keita, Militio, Pique, Alves – Busquets, Toure, Xavi – Messi, Ibrahimović, Pedro, katero je vodil mladi/simpatični strokovnjak Guardiola.
A takšne postavitve so zdržale samo na papirju oz. ekranu, na igrišču je to funkcioniralo povsem drugače, splet okoliščin pa je hotel, da je izvrstni napadalec gostov Samuel Eto’o skoraj celo tekmo odigral na mestu beka. A gremo lepo po vrsti. Barcelona je pričela z igro kot smo jo vsi pričakovali. Dominanca, posest, pletenje mreže okoli kazenskega prostora, kup podaj itd, a pravega učinka ni bilo. Gostujoča defenziva je držala vse pod kontrolo, čeprav so bili posamični poskusi, kot plasirani strel Messija, a to je že prebrana knjiga. Driblingi ob desnem robu, pa nato proti sredini in strel je stvar, ki so jo interovci sigurno vadili oz. vadili zaustavljanje tega in toliko hvaljeni Messi je odigral še eno podpovprečno srečanje. Granitna, italijanska obramba je delovala čvrsto, močno, zvezna vrsta pa je poskušala kreirati nekakšne hitre nasprotne napade, a precej neuspešno, zaradi česar je bil osamljeni napadalec Milito, brez uporabnih žog. Bivši igralec Barcelone Thiago Motta, kjer je igral do leta 2007 je v 10. minuti srečanja dobil prvi rumeni karton, Messi je spet povzročal zdravstvene težave Maiconu, ko ga je nekoliko nešportno odrinil v reklamne panoje, vse bolj vročo atmosfero pa je razžaril rdeči karton. V 29. minuti je namreč prav omenjeni Motta dobil direktni rdeči karton, ker se je nekoliko nespretno gradil z rokami, pri tem po obrazu oplazil Busquetsa, ki je teatralno padel, sodnik Franck De Bleeckere pa verjetno zmotno mislil, da je bil udarjen. Sledila je burna reakcija Motte, za katero bi lahko še naknadno dobil kakšno kazen, a ne glede na vse proteste in prerekanja, je Inter ostal z desetimi igralci na igrišču. Če je bil do tu še kakšne poskus gostov proti naprej, ga od tu naprej ni bilo več. Inter se je transformiral v sistem 5-4-0 oz. zaigral klasični bunker, kot pravimo takšnemu branjenju, novodobni catenaccio in zadržal rezultat prvega polčasa na 0-0. V drugem polčasu je reagiral tudi domači trener Guardiola, ki je po rošadah na igrišču namesto Gabriela Militia v igro poslal Maxwella, namesto Ibrahimovića je vstopil Bojan Krkić, namesto Busquetsa pa 22-letni Jeffren Suarez, vendar igra ni bila veliko boljša. Barcelona je še vedno kombinirala in pletla, Inter pa ji je to dopuščal nekje do 25-ih metrov, od tam naprej pa ni bilo prehoda oz. preboja. Proti koncu srečanja je gostujoči trener Jose Mourinho v igro pošiljal sveže tekače, iz igre pa vlekel utrujene znalce in tako s osledile menjave Sneijder – Muntari, Diego Militio – Cordoba, ter Eto’0 – McDonald Mariga. Prav vsi igralci Intera si zaslužijo čestitke za borbenost, požrtvovalnost in predanost sistemu oz. podrejenosti ekipi in rezultatu, ki so jih odpeljali v veliki finale. Čedalje bolj nervozna Barcelona je šele v sami končnici nekoliko resneje pripetila, a Bojan Krkić je v 82. minuti zgrešil čist strel z glavo, vendar je nekoliko upanja vnesel Pique, ki je v 84. minuti po podaji Xavija, iz očitnega prepovedanega položaja zadel za 1-0. Moti me ta dvoličnost oz. poudarjanje prepovedanega položaja Diega Militia iz prve tekme in poskus zataškanja tega in sejanje nekih dvomov, da je mogoče bil v prepovedanem položaju in podobna sranja, čeprav se lepo vidi, da je bil Pique v prepovedanem položaju. Podobna situacija se je zgodila v sodnikovem podaljšku, ko je Toure očitno igral z roko, zaradi česar je bila razveljavljena akcija v kateri je Barcelona nato dosegla tisti željeni drugi gol. Roka je bila v nenaravnem položaju oz. pred trebuhom, ne zavajati z nekimi namernimi in nenamernimi, saj večina javnosti samo posrka komentatorjeve besede in besede športnih gostov, v nadaljevanju pa trdi nekaj, za kar pojma nima. Danes sem poslušal, da je bila Barcelona spet oškodovana in podobne neumnosti me že močno jezijo. Trdim, da je bilo v tej tekmi lahko samo obratno, saj sta izključitev in gol za 1-0 najmanj močno sumljiva.
Tekma se je končala z zmago barcelone z 1-0 akr je pomenilo, da se je Inter po že omenjenem letu ‘72 končno spet uvrsti lv nek evropski finale, kjer je svoj zadnji naslov oz. lovoriko osvojil daljnega leta ‘65, ko je premagal slovito Benfico.
Privoščim veselje Interu in se čudim Valdezu, ki je poskušal zaustaviti slavje gostujočega trenerja Mourinha tudi s fizično silo, kar odrivanje je, prav tako je bilo smešno škropljenje igrišča le nekaj sekund po zadnjem sodniškem žvižgu, a gostje se niso dali motiti in uživanje pod kapljami sreče se je nadaljevalo.
Kasneje se je zvedelo še za nešportno motenje nočnega počitka gostov, pred tekmo v hotelu, pa policijsko zasliševanje, katerega je bil deležen Eto’o, glede neke utaje davkov iz leta 2005, čeprav naj bi bil igralec skoraj vsak mesec na obisku v Barceloni …..
Special One, Jose Mourinho je izjavil, da nikoli ne bi mogel voditi Barcelone, saj je njihov obračun, jaz bi dodal in njegova zmaga, prerastla v veliko sovraštvo, katerega do katalonskega kluba, ki očitno ne zna športno prenesti poraza, goji tudi madridski Real in vsi Realovi privrženci so zahvalni Interu, da ne bo nadute Barcelone v njihovo mesto. Očitno bo imel Inter, v Madridu v finalni tekmi, kup neutralnih pristašev na svoji strani.
v Ligi prvakov se v finalu pričakuje spopad nekoč glavnega trenerja in njegovega pomočnika oz. drvoboj Luis Van Gaal – Jose Mourinho ….
čaka se razplet spora Inter – Mario Balotelli, za katerega sem upal, da bo v finišu tekme zaigral, zadel in se iz sovražnika transformiral v oboževanega, a še vedno mu ostaja finale, ki bo tokrat prvič igrano v soboto, namesto v sredo ….
čaka se še kiks Barcelone v domačem prvenstvu in promocija Reala v španskega prvaka …..
P.S. Barcelona se je ob pričakovanem udarcu na tla, definitivno zbudila iz čudovitih sanj in čaka se tudi njena reakcija …..