Zapisal izmisljeni | 10.03.2012 - 10:42 - Kategorije: Aktualno -

Zaradi pomankanja časa in nezmožnosti objavljanja, kot bi si želel, je blog, do nadalnjega, na off ….

pozz

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 25.02.2012 - 23:59 - Kategorije: seznami-lestvice -

Tik pred svojo 900. tekmo v dresu Manchester Uniteda, katero bo po vsej verjetnosti odigral že čez nekaj ur, proti Norwichu, je angleški častnik Guardian sestavil seznam vseh soigralcev, že zdavnaj legendarnega valižanska nogometaša Ryana Giggsa.

giggsy

Ryan Giggs, 38- letna enajstica pri Manchester Unitedu

Gre za seznam, sestavljen po abecedi oz. po priimkih soigralcev iz Manchester Uniteda, ki je še en dokaz več o unikatnosti valižana, kateri je nogometno nadživel in preživel kopico izjemnih soigralcev;

A Anderson, Ben Amos

B Phil Bardsley, Fabien Barthez, Russell Beardsmore, Bébé, David Beckham, David Bellion, Dimitar Berbatov, Henning Berg, Clayton Blackmore, Laurent Blanc, Jesper Blomqvist, Mark Bosnich, Wes Brown, Steve Bruce, Nicky Butt

C Fraizer Campbell, Eric Cantona, Michael Carrick, Chris Casper, Roy Carroll, Luke Chadwick, Michael Clegg, Tom Cleverley, Andy Cole, Larnell Cole, Terry Cooke, Jordi Cruyff, Nick Culkin, John Curtis

D Simon Davies, Fabio da Silva, Rafael da Silva, David De Gea, Ritchie De Laet, Mame Biram Diouf, Eric Djemba-Djemba, Mal Donaghy, Dion Dublin,

Đ Bojan Đorđić, 

E Chris Eagles, Richard Eckersley, Jonny Evans, Patrice Evra

F Rio Ferdinand, Darren Ferguson, Darren Fletcher, Diego Forlán, Quinton Fortune, Ben Foster, Ezekiel Fryers

G Darron Gibson, Keith Gillespie, Andy Goram, Jonathan Greening

H Owen Hargreaves, David Healy, Gabriel Heinze, Javier Hernández, Danny Higginbotham, Tim Howard, Mark Hughes

I Paul Ince, Denis Irwin

J Ronny Johnsen, Phil Jones

K Andrei Kanchelskis, Roy Keane, Kleberson, Tomasz Kuszczak

L Henrik Larsson, Anders Lindegaard

M Pat McGibbon, Federico Macheda, Lee Martin (90-ih), Lee Martin (00-ih), Manucho, David May, Brian McClair, Liam Miller, Philip Mulryne

N Nani, Gary Neville, Phil Neville, Erik Nevland

O Gabriel Obertan, John O’Kane, John O’Shea, Michael Owen

P Gary Pallister, Park Ji-sung, Paul Parker, Mike Phelan, Kevin Pilkington, Gerard Piqué, Karel Poborsky, Paul Pogba, Rodrigo Possebon, William Prunier, Danny Pugh

R Felipe Ricardo, Kieran Richardson, Mark Robins, Bryan Robson, Lee Roche, Cristiano Ronaldo, Wayne Rooney, Giuseppe Rossi

S Louis Saha, Peter Schmeichel, Lee Sharpe, Teddy Sheringham, Paul Scholes, Les Sealey, Alan Smith, Mikaël Silvestre, Danny Simpson, Chris Smalling, Ole Gunnar Solskjaer, Jonathan Spector, Jaap Stam, Michael Stewart

T Massimo Taibi, Carlos Tevez, Zoran Tošić

V Antonio Valencia, Raimond van der Gouw, Nemanja Vidic Edwin van der Sar, Ruud van Nilstelrooy, Juan Sebastián Verón,

W Danny Wallace, Ronnie Wallwork, Gary Walsh, Neil Webb, Danny Welbeck, Ian Wilkinson, Mark Wilson

Y Dwight York, Ashley Young

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 24.02.2012 - 00:33 - Kategorije: sezona 2011-12 -

Drugi del prvih tekem, elitne Lige prvakov, se je nadaljeval z dvema zanimivima/atraktivnima, torkovima obračunoma, medtem ko je bila sreda bolj uboga.

CSKA Moskva – Real Madrid 1-1 (Wernbloom 90+3 / Ronaldo 28)

Pričakovalo se je, da bo najtežji nasprotnik madridskega Reala, v prvem srečanju, vreme oz. hladen zrak in mraz, ne pa nogometaši moskovskega CSKA. Poleg tega je gostujoči trener Mourinho tarnal nad umetno travo, še prej pa da bi nekoliko sprostil pritisk z igralcev,  in pozornost spet preusmeril nase, prepovedal novinarjem potovati z ekipo, kot je bilo to v navadi doslej, ko se je šlo na bolj oddaljena gostovanja. A dokler je tu uspeh mu ne morejo do živega, kot pravijo nekateri, solidna prednost pred poveličevano Barcelono v španskem prvenstvu ter suvereni nastopi v dosedanjem delu Lige prvakov, kjer so letos še neporaženi, so močni argumenti portugalca, ki tokrat ni mogel računati na Hamita Altintopa, Lassana Diarraja in Angela Di Marijo. Na drugi strani so pri domačih manjkali Kiril Nababkin, Pavel Mamaev in Mark Gonzalez, medtem ko je bil njihov najboljši igralec, japonec Keisuke Honda le usposobljen za boj, v katerem je Real Madrid izpustil še sedmo zaporedno zmago, saj je po šestih gladkih zmagah v prvem delu tekmovanja in gol razliki tokrat iztržil samo remi oz. 1-1. Domači so pričeli bolje in ofanzivnejše, Real pa bolj rezervirano in v enem svojih redkih poskusov je poentiral, strelec pa je bil, seveda, Cristiano Ronaldo, ki je tako dosegel že 123. gol v 124. nastopu. Isti je imel v 84, minuti priložnost dotolči nasprotnika a ni bil preveč natančen, le nekaj sekund pred koncem oz. pred končnim sodniškim žvižgom pa je sledila kazen. Slabo izbita žoga, do katere je po nabijanju prišel šved Wernbloom, kateri je v svojem prvem nastopu za moštvo, nato dosegel še svoj prvi gol in kaže, da se je zimska investicija iz nizozemskega AZ Aalkmara, izplačala. CSKA je tako nekako le ostal neporažen v evropskih obračunih s španskimi ekipami, njihovo razmerje pa je trenutno, tri zmage in trije remiji, vendar bo povratna tekma na madridskem Sanitago Bernabeu stadionu nekaj povsem drugega. Ekipa Jose Mourinha bo, zelo verjetno, zmagala in podrla to neporaženost CSKA, Jose, ki naj bi imel med tekmo homofobne izpade, pa bo po štirih zmagah s prejšnima kluboma, Cheslejem in Interjem, vknjižil zmago tudi z Realom, s katerim je bil že sedaj le nekaj sekund oddaljen.

Napoli – Chelsea 3-1 (Lavezzi 39, 65, Cavani 45+2 / Mata 27)

Pred samim srečanjem se je na veliko poudarjalo, da bodo domači brez svojega trenerja Mazzarija, ki je bil kaznovan z dvema tekmama prepovedi vodenja ekipe, saj je bil ob zaključku prve faze tekmovanja prenervozen in nasilen, ko je potiskla in odrival villarrealovega Nilmarja. A nič zato, verjel sem, da je njegov Napoli v veliko boljši formi kot Abramovichev/Villas-Boasov Chelsea, ki je dejansko v krizi, v črni luknji iz katere se ne vidi izhoda, zaradi česar sem seveda verjel tudiv zmago napolitancev. Gostujoči, portugalski strokovnjak naj bi imel upor v slačilnici, saj naj bi bili tudi igralci nezadovoljni z njegovim delom, predvsem starejši, v prvi vrsti Drogba in Cole, pa Lampard, kateri je vse večkrat samo eden od rezervistov. Če k temu dodamo zdaj že legendarno neučinkovitost, predvsem pregrešno dragega Torresa, pa poškodbo in vse težave Terrya, je jasno zakaj so padli. Napoli je po preboju iz najtežje skupine uvodne faze tekmovanja, in gostujoči zmagi pri Fiorentini z 0-3, poln samozavesti krenil v juriš na gol gostov in njihovvratar Petr Čech je imel kar precej dela. A kdor ne da, dobi, smo rekli, domači kapetan Paolo Cannavaro je bil nespreten ob ne-preveč nevarni podajo v sredino, kar je izkoristil Juan Mata in Chelsea je nezasluženo povedel. Še pred koncem prvega polčasa pa je domačim uspel preobrat, najprej je mali argentinec Ezequiel Lavezzi, v katerem sem pred leti videl repliko Messija, lepo zadel z roba kazenskega prostora, tik pred koncem  polčasa pa je poentiral še neumorni urugvajec Edinson Cavani, ki je zadel z ramenom in njegov peti gol v sedmem srečanju je napovedal noč napolitancev. Erupcije veselja ob domačih zadetkih so stresle zvočnike TV sprejemnika še v 65. minuti, ko je spet zadel Lavezzi, potem ko je kiksal gostujoči branilec David Luiz, katerega že kar nekaj časa redno kritizira strokovni komentator sky sportsa, Gary Neville. Podajalec je bil spet izvrstni Cavani, čeprav bi sam izpostavil Zunigo in Gargana, konstantno dobri Maggio, pa je imel izvrstno priložnost za velikih 4-1, vendar je Ashley Cole, rešil z golove črte. Vprašanje ali je s tem rešil svojega trenerja, katerega je odprto kritiziral, zaradi česar naj bi se nevarno približal transfer listi oz. prodaji, saj je lastnik kluba, Roman Abramovich znan kot sila netoleranten, predvsem do trenerjev in že se omenjajo nasledniki. Marcelo Bielsa baje najresneje.

Basel – Bayern 1-0 (Stocker 86)

Švicarski Basel, eno od presenečenj letošnje Lige prvakov, je le še poglobil krizo bavarskega velikana kakor pravijo, ljubkovalno, Bayernu. Na svojem St. Jakob Parku so z minimalno zmago premagali najtrofejnejši nemški klub, ki je imel več čistih priložnosti in možnosti za zmago. Posest žoge, udarci na gol in vsa ostala statistika je na strani premaganih gostov, čeprav so bili tudi domači v prvem polčasu izredno nevarni. Nekaj konkretnih, hitrih nasprotnih napadov je privedlo do dvakratnega tresenja okvirja vrat, kot pravimo in čeprav bi bilo zlahka 2-2, je ostalo pri nepopularnih 0-0. V drugem polčasu je bil nemški Bayern še dominantnejši, vendar do gola le niso uspeli priti in kot že mnogokrat poprej je obveljalo, da  kdor ga ne da, ga na koncu dobi. V 86. minuti sta namreč domača rezervista Jacques Zoua in Valentin Stocker lepo kombinirala, prvi je preigraval in podal, drugi pa je zadel za minimalca in vnovično nogometno euforijo v Baslu, kjer je letos, biti zelo prijetno navijač. Po slovitem Manchester Unitedu je premagan še en nogometni velikan, nemški Bayern, vendar je pred nami še povratno srečanje, kjer bi nemci morali uveljaviti kvalitetnejši igralski kader.

Olyimpique Marseille – Inter 1-0 (A. Ayew 90)

Manj kvalitetno srečanje je bilo odigrano v Marseillu, kjer se je odločilni trenutek zgodil v 93. igralni minuti oz, v tretji minuti sodnikovega podaljška, ko je po podaji Valbuene iz kota, zadel ganec Andre Ayew in francoski ekipi prinesel/priigral solidno prednost. To je bil njegov že četrti zadetek, od skupno osmih zadetkov kluba v tem tekmovanju, zanimivo pa je, da  je gostujoča ekipa oz. Inter iz Milana kar pet zadetkov od osmih, prejel v zadnjih 15-ih  minutah srečanja. Četrti zaporedni poraz italijanske ekipe, ki v teh ni dosegla niti enega zadetka, zagotovo ne prinaša nič dobrega in še enkrat več bi poudaril, da Ranieri enostavno ni kos/ni dorastel nalogi, kar je tudi zelo razvidno iz primerjave dveh postav Intera. Tista, ki je postala Evropski, klubski, nogometni prvak oz. ki je osvojila Ligo prvakov pred dvema letoma in ta, ki je padla na Velodrome stadionu, imata kar devet istih igralcev in ne razumem kako je Inter lahko tako hitro razpadel. Saj sem pričakoval, da bo po odhodu Mourinha, ki ga sedaj obupani navijači pozivajo nazaj, iztisnjena/izcejena in izpeta ekipa nekoliko upešala, vendar pa ne, da bo postala predmet posmeha in sparing partner Lecceju, Palermu, Romi, novari in podobnim.Tudi tukaj, tako kot v angleškem Chelseaju pričakujem, v kratkem, zamenjavo na trenerskem mestu in vnovičen zalet na vrh, ki pa je v tem trenutku zelo oddaljen.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 16.02.2012 - 07:55 - Kategorije: sezona 2011-12 -

Po zimskem premoru se je nadaljevalo elitno, evropsko, klubsko tekmovanje imenovano Champions league oz. Liga prvakov, otvoritev v koledarskem letu 2012 pa je padla na osladno Valentinovo..

Bayer – Barcelona 1-3 (Sanchez 41, 55, Messi 88 / Kadlec 52) V Ekipi sem prebral zanimiv uvodnik o razmerju nogometa proti osladnem, skomercializiranem kvazi-prazniku in dejansko se strinjam z avtorjem, da je marsikateri moški, praviloma, lahko slišal kakšno pripombo nad nezanimivima torkovima srečanjima, saj je bila kvaliteta obeh srečanj precej uboga. Edina ekipa, ki ji je uspelo doseči vsaj dva zadetka na vsakem srečanju, je tudi tokrat dosegla ta cilj, a predstava je bila vse prej kot navdušujoča. Čilenec Sanchez je v 41. minuti pobegnil prestrašenim nemcem, ki so imeli očitno preveč spoštovanja do katalonskega giganta,  katerega je le nekaj dni predtem nokavtirala Osassuna v španskem prvenstvu in jim s tem verjetno že odvzela naslov španskega prvaka oz. ga predala rivalu iz Madrida. A tokrat je bil Bayer Leverkusen preveč pod vtisom in tekma je bila več-ali-manj enosmerni promet. Kadlec je iz ene redkih priložnosti uspel izenačiti, a je veselje trajalo zgolj tri minute, ko je sledil še en beg čilenca za vnovično vodstvo gostov, medet ko je mali Messi, postavil končnih 1-3. S tem je izenačil rekord golov na gostovanjih, ki so ga v tem tekmovanju pred njim uspeli doseči finec Jari Litmanen 95/96, argentinec Hernan Crespo in francoz Thierry Henry oba 2003/04. Sedmi gostujoči gol je torej zadostoval za izenačenje, hkrati pa je bil to njegov 19. zadetek v drugem delu tekmovanja Lige prvakov, s čimer je prehitel dosedanja rekorderja Andriya Ševčenka in Raula. Povratna tekma in v prihodnosti nekaj rekordov Messija, so samo še formalnost.

Lyon – APOEL 1-0 (Lacazette 58) Ciprski predstavnik je eno največjih presenečenj tega tekmovanja, z drugim mestom v skupini G oz. z devetimi osvojenimi točkami in gol razliko 6-6, pa so povsem zasluženo v osmini finala, kjer definitivno ni lahkih nasprotnikov. Lyon je namreč francoska sila, ki pa zadnja leta ni tako dominantna v domačem prvenstvu, posledično pa tudi v najmočnejšem tekmovanju ni na nivoju prejšnih let. Tokrat so v, prav tako precej nezanimivi tekmi, zmagali z minimalno prednostjo, čeprav je bilo tudi tu vse orientirano v eno smer, beri proti golu ciprčanov, ki so doslej že dvakrat preobrnili rezultat in od zaostankov prišli do zmag. V torek očitno ni bilo možnosti za nov podvig kvalitetno in tržno najslabše ekipe v zgodovini Lige prvakov, ki pa bo imela v povratnem srečanju, vseeno še lepe možnosti za novo senzacijo oz. napredovanje v četrtfinale.

Zenit – Benfica 3-2 (Širokov 27, 88, Semak 71 / Pereira 20, Cardozo 87) Ruski Zenit iz St. Petersburga je bil edino moštvo, ki je v prvem delu osvojilo skupino, pri tem pa zbralo snoštevilčno število točk, beri samo 9, pri čemer je bila tudi gol razlika precej uboga 7-5 in v takšnem stilu so tudi nadaljevali v osmini finala. Če se ve, da so se v zadnjih dveh krogih skupinskega dela, na čelo lestvice prebili z dvema remijema brez golov, potem ni presenečalo, da so portugalski gostje uspeli povesti. Po Cardozovem prostem strelu, je domači golman samo odbil do Pereire, ki mu ni bilo težko iz bližine zadeti za 0-1. So izenačenja je prišlo z lepim volejem Širokova, v 71. minuti pa so domači prišli do vodstva po spektakularni akciji, kjer je Keržakov s peto, z desne našel Bistrova, ki je iz prve, kot pravimo podal pred gol, kjer je Semak, s hrbtom proti golu, s peto zadel za 2-1. Paragvajec Oscar Cardozo je izkoristil še eno npako domačega golmana, ki mu lovljenje ne gre preveč dobro, saj je ponovno izpustil žogo in omogočil že omenjeno izenačenje. Le nekaj trenutkov kasneje, točneje v 88. minuti pa je po nespretnosti strelca prvega gola na tekmi Maxi Pereire še enkrat poentiral Širokov, kar je bilo dovolj za zmago in minimalno prednost pred povratnim srečanjem.

AC Milan – Arsenal 4-0 (Boateng 15, Robinho 38, 49, Ibrahimović 79 – 11 m) V eni od poslastic kola, kot rečemo, je italijanski prvak gostil angleški Arsenal, pri katerem francoski strokovnjak Wenger ogromno rotira in če se ne motim, je v tej sezoni več kot 20 igralcev igralo vsaj na dveh srečanjih tega tekmovanja. Svežina je očitno njegovo vodilo, vendar pa to ne prinaša rezultatov, saj je vse več arsenalovcev nezadovoljnih, celo kritičnih kot njihov bivši nogometaš Bergkamp, ki je opazil, da nimajo širine v moštvu oz. različnih profilov igralcev, pri čemer je tudi več kot očitno, da se preveč zanašajo na individualne sposobnosti Robina Van Persija, tako kot so se pred leti na Henryeve, pa kasneje Fabregasove. To za inštitucijo kot je AC Milan ni dovolj in aktualni italijanski prvak jim je očital lekcijo, kot pravijo nekateri. Gladkih 4-0 arsenalovi navijači že dolgo ne pomnijo, čeprav jih je tudi Manchester United v domačem prvenstvu, konec avgusta 2012 lepo osramotil z 8-2. Precej podobno je bilo tudi tokrat, bleda igra, anemičnost, sterilnost in še bi lahko našteval, medtem ko so bili domačini povsem nasprotno, polni dinamike. Ganec Kevin-Prince Boateng se je v Milanu razvil v izjemnega nogometaša, ki pogostokrat dosega fantastične zadetke in vodilni gol tega srečanja bi kaj lahko pristal v tej rubriki. Naveza Ibrahimović-Robinho je poskrbela za naslednja dva gola, za končnih 4-0 pa je poskbel kar sam šved, ki je bil s prekrškom zaustavljen v kazenskem prostoru gostov, zaradi česar je bil dosojen penal, katerega je tudi realiziral Ibro. Pri gosteh se je s tem grenkim/sramotnim porazom od soigralcev oprostil Thiery Henry, čigar dvomesečna posoja iz New York Red Bulla se je končala torej na prvem srečanju od 222. odigranih v evropskih tekmovanjih, ki so jih gunnersi, kot jim pravijo, izgubili s štirimi goli razlike. Povratna tekma je samo še formalnost in kaže da se počasi bliža tudi konec Wengerjeve vladavine v Arsenalu, kjer so ob podobnih, vse pogostejših, predstavah in rezultatih, vse glasnejše zahteve po zamenjavi trenerja.

 

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 15.02.2012 - 21:10 - Kategorije: seznami-lestvice -

Kar težko se je spomniti prestopnega roka, ko so bili klubi tako preudarni in varčni kot v tokratnem zimskem prestopnem roku, ki se je končal z zadnjim dnevom januarja. Očitno so zadolženosti in izgube, pa tudi UEFA napoved finančnega fair-playa, pripomogli k bolj previdnem poslovanju, kar je vidno tudi v tem, da vsi večji/močnejši klubi nadaljujejo sezono, s približno enakim igralskim kadrom.

Recesija je očitno tudi v nogometu, sploh če primerjamo lanjski, zimski prestopni rok, ko je v nekaj urah obrnjenih 100 milijončkov za transferje Davida Luiza, Fernanda Torresa in  Andy Carrolla.

V angleški Premier league, so torej letos, za razliko od prejšnih sezon, ni bilo rekordnih transferjev, nekje sem prebral, celo transferja, ki bil vreden kakšne naslovnice ne. Te je še največ polnila, zdaj že, saga o argentincu Carlosu Tevezu, ki še kar ostaja v Manchester Cityu, saj se ni našlo norca, ki bi za samovoljneža upal dati okoli 30 milijončkov eurov. Chelsea je edini od najmočnejših, ki je uspel nekaj trgovati, 8,5 milijona eurov so dali Boltonu za angleškega reprezentančnega branilca Garyja Cahilla, pa še 8, za še enega belgijskega perspektivneža, po poletnih nakupih golmana Courtisa in Lukakuja, tokrat Kevina De Bruyna, ki pa ostaja do konca sezone na posoji v Genku. Najodmevnejši transfer v Angliji je realiziral letos izvrstni Newcastle, ki je za neskromnih 12 milijonov iz nemškega Freiburga pripeljal Papa Demba Cisseja, nekoliko odmevnejši pa so bili še Evertonov nakup hrvata Nikice Jelavića iz Glasgow Rangersow za 6,6 milijona eurov, pa Fullhamov nakup ruskega napadalca iz Stuttgarta Pavela Pogrebnyaka za samo 500.000, hkrati pa prodaja občasnega angleškega reprezentanta Bobbya Zamore iz Fulhama v Queens Park Rangerse za 5,8 milijona eurov. Queens Park Rangersi so bili kar aktivni saj so poleg omenjenega 5 milijonov odšetili še za Djibrila Cisseja iz Lazia, 4,7 za Neduma Onuoho iz Manchester Citya, na posojo pa sta prispela še Federico Macheda iz Manchester Uniteda in Taye Taiwo iz AC Milana. Tudi Tottenham je bil zelo aktiven, Luis Saha je prispel na posojo iz Evertona, tja pa je bil poslan Steven Pienar, Sebastian Bassong  je bil posojen v Wolverhampton, Vedran Čorluka v Bayer Leverkusen, Roman Pavljučenko pa je bil končno prodan, ruska Lokomotiva naj bi ga odkupila za kar 9 milijonov. Ob tem bi še omenil vrnitve dveh legend, v Arsenal je, začasno, iz ameriškega New York Red Bulla prišel francoz Thierry Henry, medtem ko se je v Manchester United vrnil že upokojeni Paul Scholes.

V Italiji, ki je v globoki finančni krizi, je bil mercato kot pravijo temu trgovanju, kar živahen, vendar bolj-ali-manj znotrajsvojih meja. Za razliko od angležev so bili najmočnejši klubi tudi najbolj aktivni, aktualni prvak AC Milan je še enkrat kupil nemca Alexandra Merkla, za 1,5 milijona je iz Catanie kupil argentinca Maxi Lopeza, iz sosednjega Intera pa na posojo pripeljal problematičnega ganca Sully Muntarija. Neprepričljivi Inter rešitve išče v nakupovanje, bolj precizno v spreminjanju izgleda ekipe, mladega brazilca Juana, ki naj bi s časom zamenjal Lucia so iz brazilskega Internacionala kupili za 3,8 milijona eurov, iz Sampdorije so za milijonček eurov, zaenkrat na posojo, uspeli pripeljati Angela Palomba, po prodaji Thiaga Motte v Paris Saint Germain za kar 11,8 milijona eurov pa so iz Porta, prav tako za začetek, na posojo pripeljali lani odličnega kolumbijca Fredy Guarina. Juventus se je okrepil s perspektivnim Simone Padainom, za katerega je dal 5 milijonov, na posojo pa pripeljal Marca Boriella iz Rome ter Martina Caceresa iz Seville. Na drugi strani se je znebil že nekoliko ostarelih, okornih velikanov, Vicenza Iaquinte, ki je odšel v Ceseno, Amaurija, ki je odšel v Fioentino in Luca Tonija, ki je odšel v arabski Al Nasr, Pazienza pa je posojen v Udinese. Napoli je za okoli 11,5 milijona eurov kupil enega najboljših južnoamerikancev, 22-letnega Eduarda Vargasa, Genova pa je iz Fiorentine uspela zvabiti italijanskega reprezentanta Alberta Gilardina, kar jih je stalo 8 milijonov eurov. Lazio je, kot sem že zapisal, prodal francoza Cisseja za 5 milijonov v angleški Queens Park Rangerse, iz Liverpoola pa za 3,2 kupil urugvajca Emiliana Alfara, medtem ko so bili ostali manj odmevni transferji.

Francoski nogomet, čisto po pravici, spremljam bolj malo, a pričakovano je bil eden najbolj aktivnih v Evropi pariški/arabski Paris Saint Germain, ki je za trenerja, po tednih namigovanja, ustoličil italijana Ancelottija. Za skupaj 20 milijonov eurov so klub okrepili že omenjeni Thiago Motta iz Intera, ki je stal kar 11, 8 milijona, pa Maxwell iz Barcelon, čigar cena je znašala 3,5 in pa Alex iz Chelsea, za katerega so dali še 5 milijonov, medtem ko je klub, v zameno za 7 milijonov eurov odškodnine, zapustil Mevlut Erding, ki bo odslej v Rennesu. Aktualni prvak OSC Lille je izkoristil priložnost in za lanskega najboljšega strelca lige, Moussa Sowa iztržil 10 milijonov, katere jim je dal turški Fenerbahce, Ludovic Obraniak pa je za okrogel milijonček odškodnine prestopil v Bordeaux. Ti so poleg omenjenega Obraniaka iz brazilskega Fluminenseja, za 3,5 milijona, pripeljali še Mariana, medtem ko je Olympique iz Marseilla iz Gremia, s posoje vrnil, zloglasnega Brandaua, osumljenca za posilstvo. Tudi argentinec Lucho Gonzales je na nek način vrnjen, Marseille ga je brez odškodnine prodal nazaj v Porto, kjer je igral predtem. Od ostalih, tistih slabših, če smem, je Evian na posojo pripeljal iz Wolfsburga Thomasa Kahlenberga, Dijon pa enega večjih francoskih talentov Gaela Kakuto, čigar klub je sloviti Chelsea.

V Bundesligi je bil precej dolgočasen prestopni rok in če ne bi bilo Wolfsburga, bi bila to zelo tiha zima, Njihov trener Felx Magath je očitno nezadovoljen z obstoječim kadrom izvedel kar manjšo revolucijo, če se lahko tako izrazim, saj je za 8,5 milijona eurov odškodnine, iz Zuricha pripeljan 19-letni Ricardo Rodriguez, za 5,8 milijona iz Siona Giovanni Sio, za 4,5 iz grškega PAOKa Vierinha, za štiri iz Viktorije Plzen še Petr Jiraček, za po 2,5 iz Vojvodine Slobodan Medojević, iz portugalskega Nacionala pa Felipe, za 1,5 milijona iz brazilske Coimber še Ibrahim Sissoko, za 700.000 pa iz makedonske Škendrije Tetovo, Ferhan Hasani. Seveda se je na drugi strani tudi znebil nekaterih, hrvat Srdjan Lakić je bil za milijonček posojen v Hoffenheim, korejec Ja-Cheol Koo v Augsburg, grk Kyrgiakos v Sunderland, že omenjeni Kahlenberg v francoski Evian, belorus Aleksandr Hleb je bil vrnjen nazaj v Barcelono, Arne Friedrich pa je zaključil svojo športno pot. Najmočnejša kluba, Borussija Dortmund in Bayern nista v svoje vrste zvabila nikogar, sta pa se udarila za letos izjemnega Marca Reusa, ki bo poleti Borussijo Monchengladbach zamenjal za tisto iz Dortmunda, za kar je ta odštela kar 17,1 milijona eurov. Bayer Leverkusen je po posoji iz Stuttgarta dokončno tudi odkupil izjemnega, mladega golmana Bernda Lena, za kar je odštel 7,5 milijona eurov, iz Tottenhama pa je na posojo pripeljal še hrvata Vedrana Čorluko. Hannover 96 je od Manchester Uniteda odkupil senegalca Mame Biram Dioufa, za kar je odštel 1,8 milijona eurov, nekoč obetavni Sandro Wagner je Werder zamenjal za Kaiserslautern, Freiburg je odlično prodal svojega senegalskega golgeterja Papiss Demba Cisseja, za katereega je angleški Newcastle odštel, že omenjenih 12 milijončkov, Hofffenheim je bosanca Vedada Ibiševića, v zameno za 4,5 milijona eurov, prodal v Stuttgart, nemsto njega pa na posojo vzel wolfsburgovega hrvata Srdjana Lakića, medtem ko je Stuttgart za samo še 500.000 eurov, v angleški Fulham, prodal rusa Pavela Pogrebnyaka. Ostalo so bili manj znani transferji, s katerimi ne bi obremenjeval, že tako obremenjene bralce tega teksta.

Tudi špansko ligo, tako kot italijansko oz. tudi Španijo tako kot Italijo trese recesija, strah pred bankrotom države in zaradi tega so bili skoraj vsi klubi, precej rezervirani, beri neaktivni. Še najbolj zveneč transfer, če se temu lahko reče tako, je bil vrnitev Jose Antonia Reyesa v Sevillo, kjer je pričel svojo kariero, za kar je ta Atletico Madridu izplačala 3,5 milijona eurov. Na drugi strani je bilo kar nekaj nategovanja, beri pregovarjanja z italijanskim Juventusom, ki je na koncu, za 1,2 milijona eura, na posojo dobil urugvajskega branilca Martina Caceresa. Osebno sem še zelo pozorno spremljal transfer Duška Tošića, nazaj v Crveno zvezdo, saj je bilo že poleti jasno, da ni pravi kaliber za Betis, medtem ko je bogata Malaga brez odškodnine dočakala espanyolovega kamerunskega vratarja, Carlosa Kamenija, za kontroverznega argentinca Jesusa Datola pa je Espanyol od brazilskega Internacionala prejel okoli 3 milijone odškodnine. Pri rubriki okrepitve, bi omenil da je Espanyol iz italijanskega Intera pripeljal brazilca Coutinha, Real Sociedad je prav tako, na posojo iz Intera, pripeljal njegovega bišega soigralca kenijca McDonalda Marigo, Levante je tudi iz Italije, točneje iz Barija, na posojo pripeljal alžirca Abdelkader Ghezzala, vse ostalo pa je bilo precej nezanimivo. Barcelona je, kot sem že navedel prodala odvečnega Maxwella v Paris Saint Germain in prejela 3,5 milijona eurov, medtem pa se je, s še ene neuspešne posoje, tokrat Wolfsburga, vrnil belorus Aleksandr Hleb.

Nemški častnik Bild sicer razpolaga z nekoliko drugačnimi finančnimi podatki in po njihovem, je trenutna lestvica desetih najdražjih, zimskih transferjev v tem prestopnem roku, takšna:

1.Balazs Dzsudzsak iz Anžija Makhačkala v Dinamo Moskvo za 14.4 milijona eurov 2.Roman Pavljučenko iz Tottenham v Lokomotivo iz Moskve za 13.2 3.Papiss Demba Cisse iz Freiburga v Newcastleza 12 4.Vagner Love iz CSKA Moskve v Flamengo,  Moussa Sow  iz Lilla v Fenerbahce ter Thiago Motta iz Interja v Paris Saint Germain za 10 milijonov eurov 7.Nikica Jelavić iz Glasgow Rangersov v Everton za 9.6 8.Gary Cahill iz Boltona v Chelsea za 8.5 9.Vedad Ibišević iz Hoffenheima v Stuttgart, Djibrill Cisse iz Lazia v Queens Park Rangerse ter Alex iz Chelsea v Paris Saint Germain za 5 milijonov eurov

Sem nista všteta transferja Marca Reusa iz Borussije Monchengladbach v Borussijo Dortmund, za 17,1 milijona eurov in pa Kevina De Buyneja iz Genka v Chelsea za 10,5 milijonov eurov, saj do poletja ostajata v svojih zdajšnih klubih kot posojena igralca.

Zanimivo, da so se ob vseh možnih napovedih transferjev, tudi moji, v prvem planu, kot pravimo niso znašli nekateri največji zvezdniki nogometa kot so Drogba, Torres, Tevez, Neymar itd, temveč čisto drugi fantje, kot so Thiago Motta, Fredy Guarin, Papiss Demba Cisse in ostali, spodaj pa je Top10 po portalu Goal.com:

Carlo Ancelotti je za Paris Saint Germain nakupoval preverjena nogometna imana in Thiago Motta je s svojim transferjem, tri dni pred koncem prestopnega roka, zasedel vrh lestvice, na kateri je na drugem mestu kolumbijec Fredy Guarin, zaenkrat še posojeni igralec Porta v Inter, ki bo zanj lahko odštel ugodnih11 milijonov. Tretje mesto je pripadlo senegalcu Papis Demba Cisseju, ki je za mali Freiburg, v sezoni 2010/11, v 34-ih nastopih dosegel 24 golov, letos pa do prestopa v angleški Newcastle, v 17-ih 9 golov. Tudi preverjeni brazilec Alex lahko še marsikaj ponudi in njegov transfer iz Chelsea v Paris Saint Germain za borih 5 milijonov je četrto mesto, prvih pet pa zaključuje čilenec Eduardo Vargas, ki bo odslej v Napoliju, kateri je zanj odšetel kar 13 milijonov in ne vem, kje se je pri Bildu izgubil. Šesta pozicija je pripadla ekstra-talentiranem Kevinu de Brujneu, ki bo poleti postal igralcec Chelsea, sedmo pa madžarskemu reprezentantu, vodilnem Bildove lestvice Balazsu Dzsudzsaku. Na osmo mesto je postavljen David Pizzaro, ki je iz italijanske AS Rome odšel na posojo v Manchester City, kjer bo spet združen s trenerjem Mancinijem, s katerim sta pred leti sodelovala v Interju, na deveto pa Gary Cahill, ki je bil že poleti blizu prestopa iz Boltona v Chelsea. In na koncu, je deseto pozicijo dobil brazilec Jadson, ki je ukrajinski Šahtar zamenjal za domači Sao Paolo.

Verjamam, da ima vsak izmed nas kakšno svojo lestvico ….

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 15.02.2012 - 01:05 - Kategorije: 2012 - African cup of nations -

V nedeljo zvečer se je s finalno tekmo zaključilo Afriško prvenstvo oz. African cup of nations, ki je dobil še 14. reprezentanco, ki ji je uspelo osvojiti naslov najboljše afriške reprezentance.

logo

Še pred nekaj dnevi, se je prav neverjetno zdelo, da bi nogometna reprezentanca Zambije lahko postala afriški prvak in ko sem šel po zaključku srečanja preveriti sem svoje občutke pred pričetkom prvenstva, zapisane v objavi z naslovom Udeleženci, sem ugotovil, da pa sem jim le dajal nekaj mikro-možnosti.

Zambija je torej nasledila Egipt iz 2010 ter postala vladar Afrike, v kateri pravladujejo reprezentance z zahodnega dela, kot sem že zapisal v prejšni objavi, so edini južnaki, ki so šli tokrat med najboljše, saj so Slonokoščena Obala, Mali in Gana zahodnjaše države.

Prvi naslov za  reprezentanco oz. narod, ki bi si, če citiram Eurosportovega komentatorja, svoj edini naslov v vsej svoji nogometni zgodovini izbrala prav tu, v Gabonu, v Libervillu. Če bi jim rekli, da lahko osvojijo samo en naslov, bi zagotovo za mesto triumfa izbrali gabonski Liberville, o čemer bom nekoliko več napisal spodaj.

Najprej postavi, ki sta se spopadli v velikem finalu:

Zambija v postavitvi 4-4-2; Mweene – Musonda (od 12. minute Mulenga, od  74.minute F. Katongo) , Himonde, Sunzu, Nkausu – Kalaba, Chansa, Sinkala, Lungu – Mayuka, C. Katongo

Slonokoščena Obala v postavitvi 4-3-2-1; Copa – Tiene, Bamba, K.Toure, Gosso – Tote, Y.Toure (od 86. minute Bony), Zokora (od 75. minute Ya Konan),  – GervinhoKalou (od 63. minute Gradel)- Drogba

list

Čeprav se je finale najavljalo kot dvoboj Davida in Golijata, kot pravijo, saj je Slonokoščena Obala natrpana z mednarodno priznanimi nogometaši in zvezdniki najvišjega kova kot so Drogba, Kalou, brata Kolo in Yaya Toure, so žilavi zambijci uspeli zadržati popularne “slone” kot imenujejo slonokoščene nogometne reprezentante, na nepopularni nuli. Favoriti so bili v velikem jurišu od samega začetka in mnogi so mislili, da je samo vprašanje časa, kdaj bodo zadeli oz. povedli in zapečatili usodo nasprotnika. Po dolgih, sušnih 20. letih brez lovorike so bili Drogba in kompanija, spet zelo blizu, kot leta 2006, ko so klonili proti Egiptu šele v velikem finalu. Takrat je bil eden od tragikov Dider Drogba, ki je pri izvajanju penalov zgrešil, tokrat pa se mu je to pripetilo že v rednem delu, točneje v 70. minuti srečanja. Po velikih priložnostih je po 120. minutah igralnega dela ostalo pri 0-0 in srčni zambijci so prvi del naloge opravili z odliko. Niso bili tako slabi, da bi se samo branili, v skladu s svojimi zmožnostmi so poskušali tudi igrati, napadati in nekajkrat so zelo nevarno zapretili, a rezultat je ostal nespremenjen.

V Libervillu je po rednem igralnem času in podaljških nastopil čas loterije, penalov, ki so odločali o tem ali bo Slonokoščena Obala v svojem tretjem finalu osvojila drugi naslov afriškega prvaka, ali pa bo Zambiji, v prav tako tretjem poskusu uspelo prvič stopiti na afriški, nogometni tron.

Zgodilo pa se je takole, prvih 14, po sedem na vsaki strani, jih je bilo uspešno izvedenih; C.Katongo, Mayuka, Chansa, F.Katongo, golman Mweene, pa dodatno še Sinkala in Chisamba je zadelo za Zambijo, medtem ko so Tiote, Bony, Bamba, Gradel, tudi Drogba in pa dodatno še Tiene ter Ya Konan zadeli za Slonokoščeno Obalo, s tem da je v tretji seriji Bamba zgrešil, a dobil sodniško pomoč oz. ponovitev zaradi domnevno prehitrega štarta zambijskega golmana z golove črtne, čeprav sta to počela oba golmana pri vseh strelih. 14 uspešnih udarcev se je nadaljevalo s tremi neuspešnimi, afriški igralec leta Yaya Toure, pa zambijec Kalaba in še Gervinho so zgrešili, mož odločitve pa je postal 22-letni Sophira Sunzu, ki je zadel in zambijcem prinesel zmago z 8-7.

Slavje se je lahko pričelo, nepozabna pa je scena, ko zambijski selektor Herve Renard, na rokah nosi poškodovanega Musonda, ki je z žarom v očeh, polnih solza od razočaranja in bolečine, zaradi poškodbe moral iz igre že v 12. minuti srečanja, kar je lep pokazatelj koliko močno so si zambijci želeli zmagati. Nesrečnež je hotel pomagati svoji ekipi, igrati poškodovan, čeprav je bil očitno da komaj tudi hodi. Na drugi strani pa se je seveda pričelo tudi žalovanje reprezentance, ki na celem turnirju ni prejela niti enega gola, če odštejemo te penale, pa vseeno spet ni postala prvak. Pet gladkih zmag in poraz po penalih v finalu je seveda boleč način izgube trofeje, vendar je dovolj še enkrat pogledati nogometaše Slonokoščene Obale med velikim finalom, ko so klonili pod velikim pritiskom. Večji ko si zvezdnik in favorit, večji je pritisk v glavi nogometaša, ki lahko zaradi tega razpade, kot pravimo in odigra daleč pod svojimi sposobnostmi, pa čeprav njegova kakovost ni vprašljiva. Drogba je v 70. minuti zgrešil penal, po podaljških pa se je v dodatnih serijah to pripetilo še Kolo Toureju in Gervinhu, torej enim najpomembnejših igralcev te reprezentance. Drogba se je le kislo nasmehnil ko je zgrešil cel gol in tekmo spodil v podaljške in penale, ob vsaki zgrešeni priložnosti so se favoriti prejemali za glavo in zmajevali, nekateri niso upali niti gledati penalov, skratka pritisk na njih je bil enormen. Na drugi strani so bili zambijci, spet osvežitev turnirja, tako kot 2010, ko sem jih nekoliko podrobneje spoznal in se navduševal nad njihovo igro ter napovedal nekaj njihovih zvezd prihodnosti, ki so to vero upravičile na tem turnirju. Nasmejani nogometaši, še pred kratkim za mnoge nogometni anonimusi, kjer je samo eden v evropskem klubskem nogometu, medtem ko se ostali preživljajo z igranjem nogometa v bolj-ali-manj eksotičnih afriških klubih. Bakreni metki, kot jim pravijo imajo svojega predstavnika, Emmanuela Mayuko, v švicarskem Young boysu, medtem ko so ostali novost za večino slovencev in prav zaradi tega oz. te anonimnosti in podcenjenosti, je njihov uspeh še toliko večji. Kdor je gledal njihove tekme je lahko razločno videl strast, željo po uspehu, kar pa je najpomembnejše tudi užitek. Kljub vsemu so bili vsi z nasmeški, ob izvajanju penalov, recimo sproščeni, na prestrašeni kot favorizirani nasprotnik, temveč vsi skupaj objeti, z nekakšnimi molitvami in pesmicami na ustih.

Tudi publika v gabonskem glavnem mestu Libervillu je bila na strani zambijcev, saj stoji za njimi posebna zgodba, ki jih celo povezuje. Pred 19. leti, torej 1993  je v avionski nesreči, nedaleč od Libervilla, življenje izgubila takratna, celotna, nogometna reprezentanca Zambije in zaradi tega tisti citat komentatorja iz uvodnega dela teksta, da bi si zambijci za mesto triumfa, zagotovo želeli Libervilla. Kljub 18. mrtvim nogometašem, so zambijci že naslednje leto, torej ‘94, igrali veliko finale Afriškega pokala, kjer so izgubili z nigerijci in njihov takrat najboljši nogometaš Kalusha Bwalya, ki po sili razmer ni bil na tistem nesrečnem letu oz. avionu, je bil tokrat na mestu nesreče v vlogi predsednika Nogometne zveze Zambije, njemu in vsem žrtvam pa je selektor Renard tudi posvetil ta naslov.

Po izgubljenih finalih v letu 1974 in že omenjenem 1994, so zambijci dosegli senzacionalen uspeh in končno tudi postali afriški prvaki, s čemer so še enkrat več dokazali, da je v nogometu možno prav vse. Tu ne pomagajo preveč statistike kot pri npr. NBA košarki, pa baseballu, ni papirnatih favoritov kot pravimo, še manj pa prednosti slovitih nogometnih imen.

Je samo igra.

Zambija, afriški nogometni prvak, ki nima preveč časa za veselje,saj bo novo afriško prvenstvo že naslednje leto, v izogib prekrivanju s svetovnimi prvenstvi bo odslej v neparnih letih.

 

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 13.02.2012 - 00:10 - Kategorije: 2012 - African cup of nations -

V trenutkih, ko na TV spremljam proslavo ob koncu Afriškega prvenstva oz. podelitev priznanj in veselje novih prvakov, ki so nasledili Egipt iz 2010, se bom pred zadnjo objavo te rubrike, ustavil pri obračunu za 3. mesto.

Kot sem že v prejšnih objavah navedel, sem Gano pričakoval v finalu, vendar je naneslo, da so v obračunu za finale izgubili z zambijci, zaradi česar jim je preostala le še tekma za tretje mesto, bronasto medaljo, kjer jih je čakal vedno neugodni Mali.

logo

Ena najtrofejnejših afriških ekip, beri reprezentanca Gane, proti reprezentanci Malija, ki je v svojem četrtem poskusu le uspela do željenega brona. Zahodna Afrika je očitno dominantna afriška regija, saj od tam prihajajo najboljše reprezentance, Slonokoščena Obala, polfinalista Mali in Gana, medtem ko je Zambija, edina z južnega dela celine in tisti, ki ste spremljali ta turnir, veste, da sta se polfinalistki, pred dnevi, že srečali v skupinskem delu, v skupini D namreč, ko je Gana, relativno lahko premagala Mali, z goloma Gyana in Ayewa.

Srbski strateg Goran Stevanović je zelo dobro sestavil moštvo črnih zvezd, kot pravijo ganski nogometni reprezentanci, a zambijec Mayuka jih je pokopal z zadetkom v polfinalu in preusmeril na stranski tir, če smem, v obračun za tretje mesto, kar je vsekakor manj kot so pričakovali. Večina ganskih reprezentantov igra v bolj-ali-manj priznanih evropskih ekipah, v odsotnosti Essiena, pa so nekoliko bolj v ospredju kapetan John Mensah, mladi Andre Ayew, tragik zadnjega svetovnega prvenstva Asamoaha Gyana in ostali.

Na drugi strani je v reprezentanci Malija, njihov prvi zvezdnik, nogometaš slovite Barcelone Seydou Keita, ki je še enkrat več potrdil visoko klaso ter svoje soigralce popeljal do tega srečanja za tretje mesto, v katerih ponavadi ni najpomembnejša kvaliteta oz. kakovost posameznikov in ekipe, temveč želja, motivacia, manjše razočaranje ob izpadu iz boja za prvaka. Mali, ki je doslej kar trikrat izgubil takšna srečanja za tretje mesto, je bil tokrat zagotovo manj zaročaran z izpadom kot zvezdniki Gane in po dolgih 40. letih oz.. prvič po letu 1972. so malijci osvojili željeno tretje mesto.

Gana v postavitvi 4-2-3-1: Kwarasey – Addy, Vorsah, Mensah, Pantsil – Annan, Abu (od 46. minute Muntari)- D. Ayew, Asamoah (od 68. minute Alhassan), Inkoom (od 35. minute Tagoe)- J.J Ayew

Mali v postavitvi 4-3-1-2: Sissoko – Tamboura, Kante, Maiga, Coulibaly – Sow (od 85. minute Keita), Traore, Diakite – Keita – Dembele (od 86. mnute Yatabare), Diabate

Končno so malijci, po osvajanju drvenih medalj, kot pravijo južni bratje, osvojili žlahtno, bronasto, za kar pa je najzaslužnejši nogometaš francoskega Bordeauxa, Cheick Diabete, ki je dosegel oba zadetka na srečanju. V 23. minuti je po kombinaciji iz kota, kateri je sledil strel z oddaljenosti, ganski golman odbil samo do njega in s petih metrov mu ni bilo težko zadeti za vodstvo z 0-1, v 80. minuti pa je, po dobro speljanem, hitrem, nasprotnem napadu zadel še za končnih 0-2, in malijci so lahko pričeli slaviti.

Torej, Gana – Mali 0-2 (Cheick Diabate 23. in 80. minuta)

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 9.02.2012 - 01:29 - Kategorije: 2012 - African cup of nations -

V prvem polfinalnem obračunu sta se najprej pomerili reprezentanci Zambije in Gane, v večernem pa še reprezentanci Slonokoščene Obale in Malija.

logo

Zambija – Gana 1-0

V prvem polufinalnem dvoboju je bil stadion s kapaciteto 37.500 mest, neposredno pred srečanjem še vedno pol-prazen, navkljub temu da je bilo kar precejšno število kart tudi brezplačno razdeljeno, predvsem šolarjem in lokalnim biznismenom. A očitno tudi to ni pritegnilo večje pozornosti, saj je bilo vzušje precej turobno  in kot sem že v predhodnih obračunih tega prvenstva, opazil, obisk gledalcev/navijačev ni na pričakovanem nivoju. A tudi to je razumljivo, saj poleg velike revščine na širšem območju, afričanom težave predstavlja tudi transport. Prvi dvoboj za veliki finale 28. afriškega prvenstva je torej pretekel v znamenju slabega obiska gledalcev in nepreciznosti, predvsem gancev, ki so pred zambijskim golmanom Kennedy Mweenejem zgrešili vse kar se je dalo. A nekaj je bilo sreče, nekaj pa tudi kvalitetnih intervencij in zambijski golman je uspeval v ključnih trenutkih tekme, izid zadržati na nuli, kot pravimo. Že v uvodu je v 7. minuti srečanja odbranil Asamoah Gyanu penal, a ganci niso obupali in njihovi napadi so se nizali, pri tem pa so se nizale tudi nekatere izjemne zgrešene priložnosti, kot tista Jordana Ayewa iz 32. minute. Tudi drugi polčas je minil v podobnem znamenju, kot pravimo, Gana, ki je bila na prejšnem prvenstvu finalist,  je imela priložnosti, a kot je to pri nogometu v navadi,  je Zambija v enem svojih redkih napadov uspela zadeti. V 78. minuti je namreč, rezervist, igralec švicarskega Young boysa, 21-letni Emmanuel Mayuka, na vrhu kazenskega prostora prejel žogo in nato iz obrata, zadel za presenetljivo vodstvo outsiderjev. Črnim zvezdam, kot pravijo nogometašem Gane, ni v končnici uspelo zadeti oz. vsaj izenačiti na 1-1, pri čemer pa so zadnjih šest minuti, morali odigrati brez izključenega Dereka Boatenga, ki pa kljub temu ni bil tragik srečanja, temveč je ta vloga pripadla nesrečnemu Gyanu, ki je po svetovnem prvenstvu in zgrešenem penalu proti urugvajcem, spet zgrešil v odločilni tekmi, zaradi česar je, s štirimi naslovi prvaka, drugo najtrofejnejše moštvo Afriškega pokala izpadlo. Na drugi strani si je presenetljivi, prvi letošnji finalist, reprezentanca Zambije, s to zmago zagotovila svoje tretje finale. Predhodna dva, 1974 in 1994 so izgubili, vendar kot vemo, v tretje gre rado.

Slonokoščena Obala – Mali 1-0

Podobnega spodrsljaja kot ganci, pa si niso dovolili nogometaši Slonokoščene obale oz. sloni kot jim pravijo, ki so pošteno  nadigrali malijce in se povsem zasluženo uvrstili v finale, svoj prvi po tistem 2006, ko jih je po penalih premagal, zaenkrat še aktualni prvak, Egipt. Dominanca je beseda s katero bi opisali njihovo predstavo, v kateri so si ustvarili kar nekaj lepih priložnosti za vodilni zadetek, ki je prišel na vrsto šele v zadnjih trenutkih prvega polčasa. Malijec Berthe je nekje na sredini kiksnil, Gervinho mu je ušel po levi, prešprintal še celotno nasprotnkovo polovico in zadel za vodstvo Slonokoščene Obale z 1-0. V drugem polčasu je bilo podobno stanje na igrišču kot v prvem, favoriti prvenstva so bili bližje povečanju vodstva kot malijci izenačenju, a ker je ostalo brez novih zadetkov, so se sloni uvrstili v veliki finale, kjer lahko osvojijo svoj drugi naslov, saj so edinega do sedaj uspeli osvojiti, zdaj že daljnega leta 1992, se pravi pred okroglimi dvajsetimi leti.

Zambija in Slonokoščena Obala bosta torej nasledili zadnja finalista iz 2010, reprezentanci Egipta in Gane, veliki finale pa bo na sporedu, v nedeljo 12.2.2012 ob 20.00 uri, na stadionu d’Angondje v Libervillu, v Gabonu.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 7.02.2012 - 23:24 - Kategorije: 2012 - African cup of nations -

Moje napovedi pred četrtfinalnimi obračuni so se izpolnile in v polfinalu Afriškega pokala 2012, bomo lahko spremljali reprezentance Zambije, Slonokoščene Obale, Gane in Malija

logo

Zambija – Sudan 3-0

V prvem četrtfinalnem obračunu, so zambijci, v skladu z mojo stavo in pričakovanji, suvereno odpravili nogometno nedorasle sudance. Že v 15. minuti je za vodstvo z 1-0 zadel zambijski branilec Stophira Sunzu, po izključitvi sudanca Masawija v 65. minuti, pa je prišlo do povišanja na 2-0. Christoper Katongo je zastreljal penal, a nato odbitek le pospremil v gol in srečanje je bilo praktično odločeno, James Chamanga pa je v 86. minuti samo še potrdil uvrstitev v polfinale.

Slonokoščena Obala – Ekvatorijalna Gvineja 3-0

Eden od favoritov za naslov afriškega prvaka je proti debitantu, če sem prav razumel, krenil odločno in v 29. minuti bi lahko že vodil, vendar je razvpiti Didier Drogba zgrešil penal. Za navedeno se je odkupil že v 36. minuti, ko je po začetniški napaki nasprotnikove obrambne vrste prišel do priložnosti in uspešno poentiral. S tem se je njegova reprezentanca osvobodila pritiska, zaigrala bolj sproščeno in priložnosti so se pričele nizati. A do 69. minute je ostalo pri minimalnem vodstvu, takrat pa je za 2-0 spet zadel Drogba, medtem ko je afriški igralec leta, Yaya Toure v 81. minuti zadel iz prostega strela in Slonokoščena Obala je bila nekaj minut kasneje, tudi uradno v polfinalu.

Mali – Gabon 1-1 (5-4 po penalih)

Čisto po pravici, pričakoval sem nekoliko lažje delo za Mali, vendar je po gladkem izpadu prve domače reprezentance, beri Ekvatorijalne Gvineje, druga domača ekipa presenetila z močnim upiranjem. Gabon je, namreč, povedel v 55. minuti srečanja, potem ko je Mouloungui z levico, z desetih metrov zadel in razvnel domače navijače. A favorit obračuna se ni dal in v 84. minuti je Diabate iz obrata, s kančkom sreče poentiral za 1-1 in podaljške, kjer pa ni bilo novih zadetkov. Prvi izvajalci so bili zanesljivi, v četrti seriji pa je gabonec Aubameyang zgrešil in v peti/zadnji seriji je Seydou Keita, 31-letni nogometaš Barcelone, ki je bil lani tudi razglašen za najboljšega športnika Malija, zabil zadnji penal in Mali popeljal v polufinale, kjer jih je že čakala Slonokoščena Obala.

Gana – Tunizija 1-1 (2-1 po podaljških)

Tudi Gana se je s svojim nasprotnikom namučila, bolj kot smo pričakovali, saj si je polfinale zagotovila šele po podaljških. Začelo se je zelo obetavno, saj so ganci povedli že v 10. minuti, ko je z glavo poentiral prekaljeni John Mensah, za katerega je bil to, po uvodnem srečanju/zadetku, drugi na turnirju. Tunizijci, ki so zelo kvalitetno moštvo, so izenačili v 42. minuti, ko je Khelifa, po predložku Dhaouadija, zadel s strelom z glavo in spet je bilo vse na začetku, kot pravijo. Odločitev o zmagovalcu, beri polfinalistu, ki se bo pomeril z zambijci, je padla v 101. minuti oz. v podaljških, ko je kiksal tunizijski vratar Mathlouthi, kateri je izpustil že ulovljeno žogo, v pripravljenosti pa je bil 22-letni napadec Andre Ayew, ki ni imel pretežkega dela in ganci, so dokaj srečno, vendar zasluženo odšli v polfinale.

V polfinalih se bodo torej pomerili Zambija proti Gani in pa Slonokoščena Obala proti Maliju, po pričakovanjih večine pa naj bi v veliko finale napredovali reprezentanci Gane in Slonokoščene Obale, realno dve najmočnejši ekipi turnirja.

  • Share/Bookmark
Zapisal izmisljeni | 5.02.2012 - 23:19 - Kategorije: stave -

Že tako ne maram tega Juventusa, a ker so po dolgih letih spet v boju za prvaka, sem jih vzel kot edino nedeljsko srečanje in se zajebal.

Zambija – Sudan 1;  kvota 1,75

Slonokoščena Obala – Ekvatorijalna Gvineja 1;  kvota 1,40

Paris Saint Germain – Evian 1;  kvota 1,35

Hamburger SV – Bayern  02;  kvota 1,09

Getafe – Real Madrid 2;  kvota 1,33

Juventus – Siena 1;  kvota  1,30

skupna kvota: 6,23

Ker dokaj redno spremljam Afriški pokal oz. African cup of nations 2012, sem bil prepričan v zmagi, meni simpatičnih zambijcev nad sudanci in pa enega od favoritov prvenstva, reprezentance Slonokoščene Obale nad Ekvatorijalno Gvinejo. Dve gladki zmagi s po 3-0 sta odprli stavni listek, nadaljevalo pa se je s popoldanskimi in večernimi klubskimi tekmami. V Nemčiji je na koncu Bayern le iztržil remi, čeprav se je na pogled zdelo, da gre za lahko gostovanje, a kot bi slutil, sem bil nekoliko previdnejši, medtem ko pri bogatih parižanih in kraljevskem Realu, ni bilo dvomov, ne glede na minimalno, mourinhovsko zmago španskega predstavnika. Obračun Juventusa in Siene sem izbral kot edino nedeljsko srečanje, čeprav je bilo še kar nekaj ugodnih možnosti, in se, kot sem že zgoraj omenil, debelo zajebal. Kandidati za italijanskega prvaka, ki imajo končno vsaj približno gledljivo ekipo, niso uspeli premagati moštva, ki je tik nad območjem izpada iz lige in mi tako onemogočili zadetek oz. zbili 6,23 x vplačilo.

  • Share/Bookmark